Saigon

Saigon ali Ho Chi Minh city je najvecje vietnamsko mesto. Samo voznja skozi mesto do hotela je trajala kako uro. Ko so nas odlozili v centru mesta (oziroma tam, kjer se nahaja najvec hotelov, kar turisti ponavadi imenujemo kar center), je ulivalo kot za stavo, zato sva sli v prakticno prvi hotel ob cesti, ki sva ga zagledali. Iskazal se je za precej imeniten hotel, a skoraj ne bi mogle zadeti bolje: posebej za naju so imeli ugodno sobo za 8 $ na noc. Soba je bila prav ljubka, sicer brez klime in ustvarjena za posebej majhne ljudi, a za ta debar se pac sklonis, ko vstopis v kopalnico. Poleg tega dam oceno 10+ za prijazno osebje.

Mesto samo je precej kaoticno, promet je blizu katastrofe. Moznosti, da prezivis preckanje ceste, so priblizno toliksne, kot da te v naslednjih minutah poklice Brad Pit/Angelina Jolie in te povabi na zmenek. Zmenka z Angelino sicer se nimam (mogoce bi pa le morala s sabo vzeti mobitel?!), a sem vseeno prezivela, saj vaja dela mojstra in pocasi se naucis tudi preckati cesto kot domacini.

Prvi dan nisva poceli nic, razen prehranjevanja in nakupovanja (se mi zdi, da je to bolj ali manj zgodba tega potovanja), zvecer smo sli z Nemcema na pivo, prav tako nisva poceli nic drugi dan. Razen ogleda vojnega muzeja, ki je precej zanimiv. Vsec mi je, kako zacnejo razstavo v glavni stavbi: precej provokativno, z odlomkom iz ameriske Dekleracije o neodvisnosti. Sledijo fotografije in za moje pojme preobsirni opisi grozot, ki so jih dezeli povzrocili Americani. Posebej zanimiv (in grozljiv) je del razstave, posvecen posledicam dioksina oziroma Agent Orangea, ki je pustil grozljive posledice. Se danes se rojevajo otroci z genskimi okvarami, ki jih je povzrocil ta strup. Dejansko - po obisku muzeja sem na to postala bolj pozorna - je v Vietnamu precej hendikepiranih ljudi, z razliko od Laosa, kjer jih ni opaziti. Sicer pa mi je bil v muzeju najbolj vsec del, kjer so razstavljali slike otrok na temo vojne in mira.

Po Saigonu sva se odpravili v delto reke Mekong.