Kambodza

Do Phnom Penha, glavnega mesta Kambodze naju je popeljala ladjica. Preckanje meje tokrat ni bilo tako naporno, ob tem, da so nasi potni listi s hitro ladjico odpotovali naprej do meje, je trajalo le kaksno uro. Zadnji del poti je obupno dezevalo.

Phnom Penh je veliko mesto, a precej drugacno od Saigona. Kljub velikosti je precej manj kaoticno, manj hrupno, a le za odtenek manj umazano.

Zjutraj sva se pes spoznavali z mestom, si ogledali nekaj znamenitosti, poskusali prehiteti dez. Zvecer sva sli v nek lokal, o katerem vsi govorijo (ne vem zakaj, glasba je bila obupna), kjer sva se zapletli v pogovor z nekom, za katerega se je 5 minut pogovora v anglescini kasneje izkazalo, da je Slovenec, ki dela v Hong Kongu in je v Phnom Penhu na sluzbeni poti. Prvi Slovenec po Bangkoku... Svet je se vedno mali.

Naslednji dan sva se najprej odpravili v muzej, nekdanji zapor Rdecih Kmerov. Se en dokaz vec, da smo ljudje sposobni groznih stvari. Po nekaterih podatkih naj bi bilo v manj kot 4 letih vladavine Rdecih kmerov ubitih ali je umrlo za posledicami lakote in bolezni, tretjina prebivalstva. Vsak, ki je bil vsaj malo izobrazen, je bil v trenutku usmrcen, tako da ni bilo ne zdravnikov, niti uciteljev. Zalostna preteklost visi v zraku nad dezelo, ki je danes ena najrevnejsih na svetu.
Se pretreslijvejsi dokaz grozot so takoimenovani killing fields, polja, kjer je bilo umorjenih in zakopanih v skupne grobove na tisoce ljudi. Tja sva prispeli pozno popoldne, v vecernem mraku. Danes le napisi in ogromna stupa iz lobanji pricajo, kaj se je dogajalo tri desetljetja nazaj na teh zelenih, z kosatimi drevesi posejanih poljih. Temacen obcutek me je spreleteval, ko sem hodila med oznacenimi mnozicnimi grobisci, ob spremljavi petja budisticnih menihov nekje zadaj.

Popoldne naslednji dan sva pustili Phnom Penh za sabo in se odpravili po poteh Lare Croft obiskat starodavne templje, ki bi po pripovedovanju cisto lahko bili osmo cudo sveta...