Prva postaja v delti je bil Can Tho, najvecje mesto v regiji. Voznja do tja je vsekakor vredna omembe. Ocitno juzneje od Saigona nimajo vec pravih busov, le kombije. Pri kombijih pa je ena precej nadlezna stvar... v njih gre ocitno neskoncno ljudi. Mislim, da smo na poti podirali rekord, koliko Vietnamcev in pohistva (in dve zahodnjakinji za bonus) lahko spravis v en kombi. Nisem stela, a na koncu mislim, da se je stevilka ostavila krepko cez 20. Na koncu dneva in dolge voznje si nadvse vesel, da je imel tvoj sedez normalno naslnonjalo, da si imel vsaj nekaj prostora za noge ter da ima nas vohalni organ carobno moznost adaptacije na se tako neprijetne vonjave. Ceprav ostane vprasanje, ali je voznik popolni norec ali cudezni decek za volanom...
Ponovno je tukaj Mekong, v zadnjih, a najmogocnejsih kilometrih. Tu je Vietnam koncno spet Azija, ki mi je tako vsec, pristna, v vsej svoji pisanosti, z ljudmi, ki se jim z veseljem nasmehnes. Stevilni kanali, hise na vodi, plavajoce trznice, vodni bivoli... Can Tho je mesto ob reki, polno sarma in osebje v hostlu je bilo neverjetno prijazno. Zjutraj sva si sli ogledat plavajoce markete s colnicem in bil je res cudovit izlet med zelenjem in rjavkasto vodo stevilnih ozkih kanalckov. Se isti dan sva se napotili naprej proti Chao Docu, obmejnem mestu. Zjutraj naju je cakal se zadnji del poti v Vietnamu: voznja do meje s Kambodzo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar