Potovanje po Bangladesu zna biti osamljeno. Okoli tebe je vsak trenutek mnozica ljudi, a vseeno se je tako lahko pocutiti osamljeno. Malo ljudi govori dovolj anglesko za nek globlji pogovor, zato tvoja komunikacija z ljudmi sestoji vecinoma iz standardnih vprasanj, ki pac zanimajo vsakega prebivalca Bangladesa, ki sreca tujca. Zato si verjetno lahko predstavljate, kako vesela sem bila, ko sem po povratku v Dhako naletela na druge popotnike. Bolj natancno dva, oba couchsurferja pri mojih gostiteljih.
Najprej smo skupaj raziskali dele Dhake, ki mi jih prej se ni uspelo videti. Z majhnim lesenim colnicem smo se zapeljali med mogocnimi ladjami, ki potujejo po neskoncnih recnih prostranstvih sirom Bangladesa. Colnic nas je odlozil na nasprotnem bregu, eden izmed mnogih v Dhaki. Drzava zivi s svojimi rekami, ob rekah se odvija pomemben del bangladeskega vsakdana. Reke so sredstvo transporta, igrisce za otroke, vir hrane. Omazani recni bregovi Dhake utripajo kot zile tega mogocnega mesta. Na enem od bregov smo se sprehodili med ogromnimi telesi ladji, ki se tu rojevajo (in jih kasneje videli umreti v Chittagongu). Nedalec stran na prasni, kolikor toliko primerni povrsini otroci igrajo kriket. Vsepovsod pa nas je spremljala nepregedna mnozica ljudi, ki so nam sledili, nemo, kamorkoli smo sli, se ustavili, kjerkoili smo se ustavili mi in nam nato spet sledili kot bizarne sence.
Prasna, onesnazena Dhaka, ki je danes prestolnica Bangladesa, ne bi mogla biti bolj drugacna od majhne vasice nedalec stran, kjer je bila pred mnogimi desetletji stara angleska prestolnica. Do tja je le dobrih 20 kilomterov, za katrere smo porabili vec kot 2 uri. Za potovanje v obupnem prometu Dhake je dobro vedno imeti pripravljeno druzabno igro ali dve za preganjanje dolgega casa s sopotniki. Zaradi prometne konice smo na cilj prispeli pozno popoldne, ko je na vas ze padal mrak. Stare kolonialne stavbe zal propadajo, saj ni zelje ali interesa, da bi se jih ohranilo. Vse to da ulici poseben, misticen pridih starih mest duhov.
Kaosa Dhake je bilo dovolj, cas je bil za spremembo. Pot nas je vodila preko Chittagonga, drugega najvecjega mesta, do kraja, ki je zasidran globoko v srcih prebivalcev Bangladesa. Cox's Bazar je tako zelo drugacen od ostalega Bangladesa in zato ga vsi obozujejo. A hkrati je se vedno tako zelo bangladeski, da ga tuji turisti tezko vidijo kot tipicen obmorski paradiz. Morda je bilo to nekoc prijetno mestece, danes pa je urbanisticna nocna mora. Ogromni brezsebni hotelski kompleksi z genericnimi imeni (sea, view, sun, itd v imenih) rastejo kot gobe po dezju in se sirijo vse dlje in dlje na jug. Samo mesto v bistvu sploh ni napacno, ljudje so prijazni, hrana je dobra, a blize ko si plazi, manj ti je jasno, kaj je tisto, kar vlece mnozice domacih turistov na ta kos Bangladesa. Ko prides do plaze, ti je sicer nekoliko bolj jasno. Plaza, ki tece mimo Cox's Bazarja, je del najdaljse neprekinjene pescene plaze na svetu in dejansko je ljubek kos peska. Je presenetljivo cista in obcasno je mozno celo surfati. A kljub temu ne gre tu pricakovati pocitnic, kot smo jih vajeni. Redko kdo se kopa, ce pa ze, niti moski ne gredo v vodo v kopalkah.
Kar je v tem mestu name naredilo boljsi vtis, je njihovo malo letalisce, kjer pristanejo 3 ali 4 letala dnevno. Prijazni varnostrnik nam je ob spremstvu enega izmed zaposlenih dovolil, da smo se sprehodili (in sedli na sredino) po cisto pravi vzletni stezi.
Naslednji dan (in nesteto druzinskih fotografij s popolnimi neznaci kasneje) smo se odpravili vse do burmanske meje, do prav nic sarmatnega mesteca Teknaf, od koder smo ujeli trajekt na otok St Martin, ki je tudi najjuznejsa tocka Bangladesa. Prav, morda St. Martin ni ravno otoski raj iz naslova te objave, ampak po Cox's Bazarju se je vsekakor zdelo tako. Zivljenje tam je precej bolj umirjeno in ker je vecina turisticne infrastrukture zgoscena na majhnem delcku otoka, lahko najdes svoj lastni mali koticek pod palmo. Obalo si delis z razposajenimi otroki in ribici, ki popravljajo svoje mreze in pripravljajo colne za naslednji ulov.
Banglades vsak dan znova preseneca. In ce je njegova obala z letoviskim Cox's Bazarjem in umirjenim St Martinom svet zase, kaksno presenecenje nas je sele cakalo v hriboviti regiji Chittagonga...
Najprej smo skupaj raziskali dele Dhake, ki mi jih prej se ni uspelo videti. Z majhnim lesenim colnicem smo se zapeljali med mogocnimi ladjami, ki potujejo po neskoncnih recnih prostranstvih sirom Bangladesa. Colnic nas je odlozil na nasprotnem bregu, eden izmed mnogih v Dhaki. Drzava zivi s svojimi rekami, ob rekah se odvija pomemben del bangladeskega vsakdana. Reke so sredstvo transporta, igrisce za otroke, vir hrane. Omazani recni bregovi Dhake utripajo kot zile tega mogocnega mesta. Na enem od bregov smo se sprehodili med ogromnimi telesi ladji, ki se tu rojevajo (in jih kasneje videli umreti v Chittagongu). Nedalec stran na prasni, kolikor toliko primerni povrsini otroci igrajo kriket. Vsepovsod pa nas je spremljala nepregedna mnozica ljudi, ki so nam sledili, nemo, kamorkoli smo sli, se ustavili, kjerkoili smo se ustavili mi in nam nato spet sledili kot bizarne sence.
Prasna, onesnazena Dhaka, ki je danes prestolnica Bangladesa, ne bi mogla biti bolj drugacna od majhne vasice nedalec stran, kjer je bila pred mnogimi desetletji stara angleska prestolnica. Do tja je le dobrih 20 kilomterov, za katrere smo porabili vec kot 2 uri. Za potovanje v obupnem prometu Dhake je dobro vedno imeti pripravljeno druzabno igro ali dve za preganjanje dolgega casa s sopotniki. Zaradi prometne konice smo na cilj prispeli pozno popoldne, ko je na vas ze padal mrak. Stare kolonialne stavbe zal propadajo, saj ni zelje ali interesa, da bi se jih ohranilo. Vse to da ulici poseben, misticen pridih starih mest duhov.
Kaosa Dhake je bilo dovolj, cas je bil za spremembo. Pot nas je vodila preko Chittagonga, drugega najvecjega mesta, do kraja, ki je zasidran globoko v srcih prebivalcev Bangladesa. Cox's Bazar je tako zelo drugacen od ostalega Bangladesa in zato ga vsi obozujejo. A hkrati je se vedno tako zelo bangladeski, da ga tuji turisti tezko vidijo kot tipicen obmorski paradiz. Morda je bilo to nekoc prijetno mestece, danes pa je urbanisticna nocna mora. Ogromni brezsebni hotelski kompleksi z genericnimi imeni (sea, view, sun, itd v imenih) rastejo kot gobe po dezju in se sirijo vse dlje in dlje na jug. Samo mesto v bistvu sploh ni napacno, ljudje so prijazni, hrana je dobra, a blize ko si plazi, manj ti je jasno, kaj je tisto, kar vlece mnozice domacih turistov na ta kos Bangladesa. Ko prides do plaze, ti je sicer nekoliko bolj jasno. Plaza, ki tece mimo Cox's Bazarja, je del najdaljse neprekinjene pescene plaze na svetu in dejansko je ljubek kos peska. Je presenetljivo cista in obcasno je mozno celo surfati. A kljub temu ne gre tu pricakovati pocitnic, kot smo jih vajeni. Redko kdo se kopa, ce pa ze, niti moski ne gredo v vodo v kopalkah.
Kar je v tem mestu name naredilo boljsi vtis, je njihovo malo letalisce, kjer pristanejo 3 ali 4 letala dnevno. Prijazni varnostrnik nam je ob spremstvu enega izmed zaposlenih dovolil, da smo se sprehodili (in sedli na sredino) po cisto pravi vzletni stezi.
Naslednji dan (in nesteto druzinskih fotografij s popolnimi neznaci kasneje) smo se odpravili vse do burmanske meje, do prav nic sarmatnega mesteca Teknaf, od koder smo ujeli trajekt na otok St Martin, ki je tudi najjuznejsa tocka Bangladesa. Prav, morda St. Martin ni ravno otoski raj iz naslova te objave, ampak po Cox's Bazarju se je vsekakor zdelo tako. Zivljenje tam je precej bolj umirjeno in ker je vecina turisticne infrastrukture zgoscena na majhnem delcku otoka, lahko najdes svoj lastni mali koticek pod palmo. Obalo si delis z razposajenimi otroki in ribici, ki popravljajo svoje mreze in pripravljajo colne za naslednji ulov.
Banglades vsak dan znova preseneca. In ce je njegova obala z letoviskim Cox's Bazarjem in umirjenim St Martinom svet zase, kaksno presenecenje nas je sele cakalo v hriboviti regiji Chittagonga...
Ni komentarjev:
Objavite komentar