Pot med templji 2

Predstavljate si, da mimo vas bezi pokrajina. Predstavljajte si, da je ta pokrajina ravna, ravna, ravna, kamor vam seze pogled. A vse do obzorja kot ravnilo se cez ravnino razprostirajo barve in pisani prizori zivljenja na tej ploski zemlji.

Predstavljajte si vasico. Le nekaj his na vsaki strani prasnega kolovoza. Hisice so preproste, lesene, s slamo krite. Predstavljajte si jih v naravnih, rjavih odtenkih. Sedaj pa dodajte barve: najprej crn kotel nad ognjiscem pred hiso. Nato pisano perilo, ki se susi razobeseno okoli hise. Zivo rdeco, zeleno, rumeno, zlato. Z dvorisca plaho stopi zenska, od glave do peta zavita v pisan sari. Temno rjave oci otrocca, ki ga nosi v narocju, zvedavo begajo po okolici.

Za vasico ob cesti se razprostira polje, najprej rjavo, nato v odtenkih sveze pomladno zelene. To so rizeva polja. Za polji je nova vasica, skrita za pasom zelenja. Vsake toliko se na ravnini znajde pas motne rjave vode, v kateri se odsevajo skljucene postave kmetov na poljih, zelenje, vasice, pisani sariji.

Predstavljajte si, da vse to opazujete z avtobusa. Poskusajte si predstavljati zelo star avtobus, ki se trese in ropoce, ko z vso hitrostjo drvi cez luknjasto cesto. V starem avtobusu je veliko ljudi, vec kot si lahko predstavljate. Kadarkoli se zamenja potnik na sedezu poleg vas, vas ta pozdravi in prijazno ogovori, v svojem jeziku, vcasih celo v anglescini. Ljudje vstopajo in izstopajo z avtobusa, ko se ta bezno, zdi se, da le za hip, ustavi v mimobezecih vasicah. Poleg hrupa starega motorja si predstavljajte se klicanje moza, ki visi s sprednjih vrat in vabi morebitne potnike, da vstopijo.

Ko se avtobus ustavi na vasi destinaciji, si predstavljajte, da vas drobni mozic na riksi popelje po ozki poti in levo ter desno se za zelenimi vejami skrivajo hisice. Na koncu poti zlezete z rikse in se ozrete naokoli.

Sedaj pa si predstavljajte sredi siroke ravnine mogocen tempelj, ki je kot iz pustolovcevih sanj. Nekoc je bil najvecji, najmogocnejsi med budisticnimi templji juzno od Himalaje, pravijo. Predstavljajte si sebe, kako stopate cez ostanke nekoc mogocnega zidu, plezate po okrusenih stopnicah, vse do visoke stupe. Nikjer nobenih ograj, ki bi vas omejevale, nobenih spominkov, ki vam jih poskusajo prodati.

Predstavljajte si, da se nato ponovno vozite po ravni, ravni ravnini mimo vasic, od enega majhnega mesteca do drugega. Predstavljajte si obcutek zmagoslavja, ko sredi pozabljenih rizevih polj koncno uzrete najbolj pisanega med pisanimi templji. Predstavljajte si glasbo in otroski smeh in sarije v nesteto barvah, ki obdajajo tempelj, saj je ta dan veliko praznovanje ob hindujskem prazniku. Obdani z veseljem si ogledujete majhne, osupljive prizore iz bozanskega zivljenja, tako umetelno izklesane v procelje templja cez in cez. Veselo vzdusje zakljucite s sladkim prigrizkom in nepogresljivim cajem ob klepetu z novimi znanci.
Predstavljajte si, da ste nekoc zeleli biti kot Indiana Jones. Odpotovati v daljne kraje, tako zelo drugacne od vsega, kar ste do tedaj poznali. Dalec stran od udobja poznanega, med zivo rumena polja gorcice in lene rjave reke, ki nosijo s sabo lesene ribiske colnice.
Predstavljajte si, da hodite skozi malo vasico. Radovedne oci se ozirajo za vami. Med preprostimi hisicami, sirokim ribnikom in spokojnim rastjem pred vami zraste mogocen tempelj. In se eden. Malo stran plezate cez rusevine, nato naletite na nov tempelj, pisan in slikovit. Si lahko predstavljate vse te stevilne templje, ki jih imate le zase? Si lahko predstavljate, da vandrate v senci mogocnih dreves skozi starodavna mesta, mimo zacaranih svetisc in odkrivate prah s pozabljenih zakladov?