Pot med templji

Banglades na prvi pogled nima najbolj ocitnih turisticnih znamenitosti, kar je morda razlog, da redki popotniki zanjemo neprestano cudenje nad naso prisotnostjo. Poleg Dhake, ki se je je tezko ogniti, so se morda tri tocke, kamor vsi pricakujejo, da gres. Na jugozahodnem koncu je obsezno obmocje mangrovih gozdov, ki so tudi dom znamenitega ljudozerskega bengalskega tigra. Na jugovzhodnem delu je eno redkih hribovitih pokrajin v drzavi, kjer bivajo stevilne etnicne manjsine, a je obmocje precej omejeno s posebnimi dovoljenji, ki jih mora turist pridobiti za obisk obmocja. Juzneje od drugega najvecjega mesta, Chittagonga, pa je verjetnonajbolj obozevani koticek stevilnih Bangladescev, Cox's Bazar in njegova najdaljsa neprekinjena pescena plaza na svetu. Karkoli dlje od tega je prakticno neodkrito od tujih turistov.

Kljub temu pa v resnici ne primanjkuje klasicnih znamenitosti, ce jih obiskovalec zeli najti. Predvsem severno-zahodni del je posejan s starodavnimi templji, vrednimi postanka. Sicer so v senci mogocnejsih vrstnikov v sosednji Indiji, a kar je pravzaprav tisto, kar naredi obisk Bangladesa pravo pustolovscino, je sama pot do teh templjev. 

Khulna je sicer bolj poznana kot odskocna deska za Sundarbans, mangrove gozdove ob Bengalskem zalivu. Je prasno, dokaj tipicno bangladesko mesto. Ker je moj nacrt (ki je bil bolj ali manj se brez kakrsnegakoli nacrta (ps: Blaz, ce to beres, imas moje posebno dovoljenje, da iz tega bloga naredis pivsko igro. Vsakic, ko omenim "nacrt," se pije. Ko "jem piscanca," se pije dvojno) prikazati v Khulni in upati na najboljse), da si ogledam Sundabans spodletel, sem se odlocila raziskati okolico Khulne.

Priblizno 45 minut stran je majhno mestece Bagerhat, okjoli katerega se razprostira siroko obmocje starodavnega mesta. Najbolj obiskan objekt je moseja Shait Gumbat, ki jo je Unesco uvrstil na svoj seznam kulturne dediscine. Pot do tja je precej lahka, a do tja te pripelje nevarno drveci avtobus, ki lahko cudezno vedno, ampak res vedno, sprejme se enega potnika. Prva izmed mosej je kaksna 2 kilometra od trznice v Bagerhatu po slikoviti cesti, ki vodi mimo polj, majhnih jezerc in preprostih vasic. Ob sami moseji je urejen muzej, ki pa je bil tisti dan zaprt. Moseja se razprostira na sredi urejenega travnika, tik ob sirokem ribniku, ki ga obdajajo vasice. A ne glede na prijetno, sproscujoce ozracje, ki mu gospoduje lepa rdeckasta moseja, se zdi, da si pravzaprav ti veliko vecja atrakcija. Ni minilo predolgo, ko se je zacel moj zvezdniski status. Potovanje po Bangladesu je verjetno naboljsi priblizek zvezdnistva, ki ga lahko okusimo navadni smrtniki. Stevilni obiskovalci moseje, ucenci bliznje sole in cele druzine te prosijo za fotografijo. Kjerkoli sem sedla v senco mogocnih dreves, da bi se nauzila spokojnosti kraja, se je v manj kot dveh minutah okoli mene nabrala nepregledna mnozica ljudi. Redko kdo zna vec kot nekaj stavkov anglesko, zato je ponavadi pogovor precej omejen. A desetine oci to ne moti in nemoteno zrejo vate.

Poleg se nekaj manjsih, a prav tako zanimivih mosej, je nekoliko stran se grobnica Khana Jahana, ki je ustanovil to starodavno mesto in dal zgraditi moseje. Grobnica je precej popularno romarsko sredisce, zato je vedno zivahna. Do nje vodi pot mimo stevilnih stojnic s prigrizki, majhnih obedovalnic in prodajaln raznorazne krame.

Moja pot med templji se je nadaljevala proti severu, preko mesta Jassore sem uspela najti avtobus do Bogre. Severni del Bangladesa je poln ostankov iz casa, ko je temu koncu vladal hinduizem in pred tem se budizem. Marsikje se danes najdemo stevilcne hindujske skupnosti, ki jim templji sluzijo v vsakodnevnem verskem zivljenju. To marskateremu kraju doda barve, ki pa so v Bangladesu vedno zelo izrazite.