Pot v kaos

Dhaka je bila vse, kar sem pricakovala, da bo. Za vse, ki radi potesijo svojo adrenalinsko odvisnost s kulturnim sokom, je glavno mesto Bangladesa pravi kraj. A tudi, ko prezivis prvi sok, Dhaka ne postane nic prijaznejsa.

Ce zelis cim manj bolece pohajkovati po tem milionskem mestu, ni dovolj, da preberes poglavje v svojem Lonely Planetu ali vprasas za navodila. Tudi zemljevidi so prakticno neuporabni. Vsa imena ulic so v bengalscini (in seveda bengalski pisavi). Angleski napisi so pravzaprav kjerkoli redkost. Ali anglescina, ce smo ze pri tem. Ugotoviti, kateri avtobus gre v tvojo smer, je prakticno nemogoce.

Zato zna biti pomoc vec kot dobrodosla. Preko Couchsurfinga sem se povezala z Mattom, Americanom, ki ga je pred leti v Bangladesh pripeljala fascinacija nad juzno Azijo in stipendija ameriske vlade, a je ostal tudi po izteku projekta.

Se preden sem v resnici stopila v Banglades, sem se morala spopasti s tipicnim nesmislenim cakanjem v vrstah. EU drzavljani lahko po novem dobimo vizo ob vstopu v drzavo (ce povem po resnici, tega podatka pred odhodom nisem prav dobro preverila). V prvi vrsti cakas le zato, da vizo placas. Ko dobis potrdilo, gres do policijskega uradnika za navadno leseno mizo. Ta ima pred sabo ogromen zvezek, kamor na roke napise tvoje podatke. Na koncu te vprasa, koliko casa imas namen ostati. Vsi pred mano so odgovorili "6 dni," ali "do petka." Ko je bila vrsta na meni, vprasam preprosto, koliko casa lahko ostanem (iz cisto preprostega razloga; moji podatki o trajanju vize so se od vira do vira razlikovali).Uradnik vprasanja ni razumel (pa ne zaradi pomanjkanja anglescine), zato sem skomignila z rameni in rekla "30 dni." To je pri doticnbem uradniku povzrocilo nemalo zacudenja. Trideset dni, namen obiska pa je samo turisticen? Popolnoma nedojemljivo. Kakorkoli ze, uradno lahko v Bangladesu ostanem do 3. januarja 2013. Nekako imam obcutek, da bi, ce bi rekla, da zelim ostati 3 mesece, tudi to delovalo. Nato se premaknes v naslednjo vrsto in tu nastane tezava, da najprej vsaj dvakrat stojis v napacni vrsti. Za "visa on arrival" je namrec na kontroli potnih listov cisto posebna vrsta.

Ko vse formalnosti opravis z odliko, prickujes vsaj lepo novo vizo v svojem potnem listu. Dobis pa le obicajen zig. Kaksno razocaranje!

Sprehajanje po Dhaki je v vsakm pogledu zelo intenzivna izkusnja. Na ulicah Stare Dhake vate udarijo stevilni zvoki, od trobljenja vozil vseh velikosti, do kricanja in odrihanja po plocevini mimovozecih avtobusov. Zvoke spremlja siroka paleta vonjav: od ulicnih prigrizkov, smradu, ki se siri od ogromnega kupa smeti tu in tam, do vonja po zacimbah, ki vejejo iz loncev malih restavracij in domacih kuhinj. Zivopisane rikse se prebijajo mimo tebe (mimogrede, Dhaka je dobila vzdevek "prestolnica riks." V najhujsem prometnem zamasku se znajdes v nepremicnem morju pisano okrasenih riks) skupaj s pisanimi potniki. Ulice so vsake toliko okrasene s kicasto pisanimi okraski.

Ljudje na ulicah Dhake so precej zadrzani, a neverjetno prijazni. In radovedni. Kjerkoli se ustavis za nekaj trenutkov, da naredis par fotografij ali kupis prigrizek, se okoli tebe hitro nabere radovedna mnozica ljudi. Najpogumnejsi med njimi te ponavadi vprasa, od kod si. Tu se njihova anglescina po vecini konca. Neredko se zgodi, da ti celo pot sledi otrok ali skupinica otrok. Ko se obrnes in jim ponudis prigrizek, ki ga ravnokar jes, sramezljivo pogledajo stran. In ti nato sledijo naprej.

Vcasih te bodo ljudje velikodusno povabili v svoje hise. Stara Dhaka je polna precudovitih, a razpadajocih stavb, ki so zal prenevarne za bivanje. Kljub temu tam zivijo stevilne razsirjene druzine. Iz odprtih vrat stanovanj se na hodnike siri povsod prisoten vonj zacimb.

Kuha je stvar, ki jo ljudje tu jemljejo skrajno resno. Pripravljeni so se na moc skregati o tem, kako se V RESNICI skuha dahl. Svojim preizkusenim receptom strogo sledijo in jim pod nobenim pogojem ne dodajo cesa novega, pac tako, za preizkusanje okusov. Ne, to se preprosto ne dela.

 Domacini pravijo, da so potrebni vsaj trije meseci, da popolnoma razumes Dhako. Zal nimam razkosja neomejenega casa, zato so to le vtisi treh dni. Ce zelis spoznati mesto v tako kratkem casu, ni boljsega nacina, kot da si sposodis oci nekoga, rojenega in vzgojenega v kaosu Dhake. In verjetno te nihce ne more bolje opozoriti na male podrobnosti ogromnega mesta kot fotograf. Ayon, student fotografije, ljubitelj umetnosti, pristni Dhakacan in Mattov sostanovalec, je bil vec kot vesel, da mi je lahko razkazal nekaj kotickov mesta. Celo obupni prometni zamaski tako niso vec pol tako obupni, saj sva cas na avtobusu lahko izkoristila za kar je sam poimenoval obojestranski intervju. Nekdo, ki govori lokalni jezik, je hkrati lahko most do komunikacije z ljudmi, ki drugace zaradi pomanjkanja skupnega jezika ne bi bila mogoca.

Dhaka je bila vse, kar sem pricakovala in kar so me strasili, da bo. Le tako zelo grozna, nemogoca in strasljiva ne. Res pa je, da Dhaka nikakor ni kot katerokoli mesto, ki sem ga do sedaj obiskala.