Indo v slikah

Tradicionalne vasi v okolici Bajawe



Kelimutu, Turkizno jezero



Riževa polja okoli vasi Moni

Indo v slikah

Gili Trawagan

Nekdaj so bili Giliji postojanka na hipijevski poti čez Azijo, danes pa tam ni težko najti luksuza.

Avtorica bloga na naključno odkriti plaži v okolici Kute

Indo v slikah

Surf's up!

Pred mojim bungalovčkom, Kuta






Čudovita Kuta

Ena izmed številnih sanjskih plaž v okolici Kute. Žal te plaže ne bodo več dolgo ostale neokrnjene, saj se za številna zemljišča načrtuje gradnja luksuznih resortov.

Hello, lucky mister; hello lucky lady

Po podatkih Unicefa je v Kambodži smrtnost otrok, mlajših od 5 let, 9% (podatek iz leta 2007), manj kot 20 let nazaj pa je bila celo skoraj 12%. Smrtnost pri dojenčkih dosega vrednost 7%. Pričakovna življenska doba v tej državi znaša 59 let. Po ocenah naj bi bilo z virusom HIV okuženih med 67 in 85 tisoč ljudi, a je pri tem treba vedeti, da gre izključno za oceno. Zaradi bolezni, tudi AIDSa, in drugih vzrokov je v Kambodži okoli 600.000 sirot.

Na svetu vsak dan zaradi lakote ali z njo povezanih vzrokov umre 250.000 ljudi. V času, ko bom končala ta stavek, bosta umrla dva človeka. 1 od 6 ljudi ne dobi dovolj hrane za ohranjanje zdravja. Več kot milijarda ljudi po vsem svetu je podhranjena. Pravzaprav lakota predstavlja večje težavo kot malarija, AIDS in tuberkoloza skupaj. Razlogi za lakoto so naravne katastrofe, vojne, revščina, preobremenjeno okolje in v zadnjem času razvpita ekonomska kriza.
Verjetno ima bralec tega bloga (tako kot avtorica) srečo, saj ne sodi med 1,1 milijarde ljudi, ki živi pod pragom absolutne revščine in živi z manj kot $1 na dan, niti med 2,7 milijarde, ki se preživljajo z $2 na dan. Medtem, ko delež ljudi, ki živijo v revščini v Aziji nekoliko upada, pa ta v podsaharski Afriki narašča in podatek iz leta 2001 pravi, da v revščini živi skoraj polovica prebivalstva.
Če bralec bloga brez skrbi spije kozarec vode ob kosilu, se prav tako lahko čuti srečnega, saj ga uradne statistike ne štejejo med milijardo ljudi oziroma več kot 20% svetovne populacije, ki nimajo dostopa do pitne vode. 3 milijarde ljudi po vsem svetu nima urejenih osnovnih sanitarnih pogojev. Najhujše so razmere v Afriki, kjer ima le 46% ljudi zagotovljeno pitno vodo, v nekaterih državah ta delež znaša celo manj kot 20%. V azijsko-pacifiški regiji je še vedno okoli 600 milijonov ljudi brez pitne vode. Pomanjkanje čiste pitne vode in slabi sanitarni pogoji so vzrok smrti 2,2 milijona ljudi letno, od katerih je kar 90% (!) otrok, mlajših od 5 let. Po drugi strani povprečna ameriška družina porabi več kot 250 litrov vode na prebivalca dnevno!
Že dejstvo, da je bralec bloga sploh bralec, pove dosti. Kot naprimer to, da najbrž ne živi v Čadu, kjer je stopnja pismenosti med odraslimi le 26%. Po ocenah CIA World Factbook je na svetu nepismenih 785 milijonov ljudi, od tega jih je dve tretjini le v osmih državah: Bangladeš, Kitajska, Egipt, Etiopija, Indija, Indonezija, Nigerija in Pakistan.

To so le številke.

Septembra 2008 sva se s kolegico potepali po Kambodži. Pot naju je zanesla tudi v Angkor, starodavno mesto v bližini Siem Reapa, kjer se prepad med "prvim" in "tretjim" svetom odslikuje bolj jasno, kot so številni turisti na enodnevnem izletu s Tajske pripravljeni videti. Ob vhodih v templje te zasuje skupinica otrok, ki ti na vsak način poskušajo prodati razglednice, knjige, krame, spominke. Tudi če bi želel, ne bi mogel ustreči vsakemu paru velikih prosečih rjavih oči.
Zadnji, tretji dan sem denarnico z vsem denarjem pozabila v hotelu in je bilo torej prepričevanje spretnih otroških prodajalcev popolnoma zaman, saj resnično s sabo nisem imela niti dolarja. Pred enim izmed templjev je pogovor potekal kot že neštetokrat prej.
"Hello, lady. You want buy my book?"
"No, sorry, I don't have any money with me"
"You buy my book, I know you have money"
"Sorry, I really don't have money"
In potem me je fant, kakih 13 let je moral imeti, presenetil: "How you come to Cambodia if you have no money?"

Starši, ki ne vidijo izhoda iz revščine prodajajo svoje hčerke bogatejšim moškim za žene ali jih celo prodajo v prostitucijo. Kljub upiranju deklet so dogovorjene poroke v državah tretjega sveta, kot je Kambodža, še kako stvar sedanjosti, realnost in ne napeta, razburljiva zgodba iz poletnega romana. Številna dekleta vidijo prostitucijo kot svojo pot v življenju in bi kljub temu, da jih morda nihče v to fizično ne prisili, težko rekli, da so imele izbiro. Šolstvo je urejeno le na papirju. Kljub temu, da bi naj bilo osnovno šolstvo brezplačno, so mnogokrat potrebne bogate podkupnine, da otroci izdelajo razred. V družinah, ki imajo veliko otrok, se ponavadi šola le eden ali dva, ostali delajo od malih nog. Številni vidijo le prvih nekaj razredov šole, ali pa še to ne.

Družina, ki sva jo obiskali v Battambangu na severu države, šteje 8 članov, mater in njenih 7 hčera, oče dostikrat izgine za več tednov in ga tudi ob najnem obisku ni bilo. Zaradi spleta srečnih okoliščin imajo za svoje razmere precej lepo in veliko hišo, tipično kamboško: na visokih lesenih kolih je hišica iz bambusovega lesa, en sam prostor, kjer je spalnica. Pod hišo je nekakšna kuhinja, kjer se večinoma kuha riž in druge preproste jedi. Tam je tudi nekoliko privzdignjen lesen pod, ki služi kot skupni prostor, miza, igralnica, dnevna soba. Vodo dobivajo z zbiranjem deževnice v deževni dobi. V sušni dobi, ko ni dežja, vodo za kuhanje in pitje pridobivajo iz mlakuže za hišo, kjer je barva precej nezdrave rjave barve z zelenimi rastlinami, ki prekrivajo površje. Žal ni možnosti pridobivanja podtalnice, saj je na njihovem koščku zemlje ni. Hčere s pomočjo dobrodelne organizacije obiskujejo šolo, kot še prenekateri otroci v soseščini. Starejša je že končala osnovno šolo in sedaj obiskuje šolo za deklice, kjer se bo naučila spretnosti, ki ji bodo pomagale pri zaposlitvi.
V tej šoli so številne deklice žalostnih zgodb. Prav vse bi lahko stlačili v vsaj en predalček zgornje statistike, a ta dekleta imajo, kot bi moral imeti prav vsak, ki spada to v to statistiko, obraz. Imajo ime. Smejijo se šalam. Molijo k svojemu bogu. Sanjajo o drugačnem svetu in se poskušajo znajti.

Morda nas številke za nekja minut pretresejo. Ko spoznamo njihove obraze in zvemo njihova imena ter slišimo njihove zgodbe, jih ne pozabimo nikoli.

Zato, srečni bralec, brez odvečnega moraliziranja, ki se te bo dotaknil le za nekaj minut... Naslednje povezave so vredne razmisleka, saj lahko z gotovostjo trdim, da delujejo. Kam bo šel vaš denar v primeru prve organizacije, sem se v Kambodži prepričala na lastne oči.

Misijonsko središče
Društvo Humanitas
Piali Ashar Alo (šola v Indiji, ki jo je ustanovila Slovenka Mojca Gayen skupaj s svojim možem Anupom Gayenom obljubim kdaj drugič kaj več o tem projektu...)

Osamljeni planet

V začetku sedemdesetih let prejšnjega stoletja sta se dva Britanca, Tony Wheeler in njegova žena Maureen Wheeler odpravila na pot iz Londona preko Azije do Avstralije. Pot ju je vodila skozi države, ki so bile v tistih časih daleč od zemljevida popotniških destinacij - Turčija, Iran, Afganistan, Pakistan, vse preko Indije do Nepala. Na poti sta se srečevala s številnimi težavami, ki jim je botrovalo predvsem pomanjkanje zanesljivih informacij. Zato je v Sydneyju leta 1973 nastal turistični vodič z naslovom Across Asia on the Cheap. Uspeh knjige je vodil v razširitev le-te v South-East Asia on a Shoestring in rodil se je Lonely Planet, danes najbolj prodajana znamka popotniške literature. Omenjena knjiga je še danes najbolj prodajani artikel družbe in si je do danes prislužila legendarni status in vzdevek "Rumena biblija". Tisoči mladih backpackerjev spi z njo pod vzglavnikom v poceni hotelih vzdolž nekdanje "hippie trail".

LP vodiči so bili prva popotniška literatura, ki je služila izključno mladim popotnikom, ki so bili pionirji v danes tako razširjeni obliki potovanja - backpackerjem. Na transazijski poti je bilo tedaj precej manj turistične infrastrukture, tovrstna potovanja pa nekaj novega.
Iz Azije se je LP razširil na ostale celine in trenutno obsega več kot 500 naslovov. V serijo so vključene tudi knjige o hrani, fotografiji, mini slovarji, nasvetih o potovanju z otroki. Ime so vodiči dobili po pesmi Joeja Cockerja in Leona Russella Space Captian, kjer se pojavi besedna zveza "lovely planet", a jo je Wheeler narobe razumel kot "lonely planet". Po seriji vodičev so poimenovali tudi popotniško oddajo, ki pa je ime kasneje spremenila v Globe Trekker in je danes drugi pomembni medij backpackerske kulture.

Vendar pa na LP letijo tudi številni očitki. LP je pripomogel k lažji dostopnosti številnih nekoč eksotičnih destinacij, kar po mnenju kritikov pripomore k uničevanju lokalne kulture in običajev. Lonely Planet se očitkov brani z argumentom, da v svojih knjigah spodbujajo odgovorno popotništvo. Kljub temu pa se je v JV Aziji zgodil pojav, imenovan "Banana pancake trail", odgovor na nekdanjo Hippie trail. Omemba kraja v LP vodičih namreč tja pritegne ogromno število ljudi in številni hoteli in restavracije svojo ponudbo prilagodijo zahodnemu okusu. Posledica tega so palačinke, ki jih strežejo prav vsepovsod po JV Aziji in so redni sestavni del zahodnjaškega zajtrka (glej Epilog v Misija: Indonezija).

Backpackerski paradoks pravi: Če je v Lonely Planetu, ni neokrnjeno. Če ni v Lonely Planetu, ne najdeš.
Čeprav je LP že od vsega začetka sinonim za avanturistično, neodvisno potovanje, dandanes prav zaradi njega duh backapackerstva izginja v senci mainstreama, ki ga je tej kulturi prinesel prav LP. A ne glede na to, kako gledaš na ta modri vodič s prepoznavnim logom, legenda ostaja in popotniki mu dolgujemo marsikaj.
Včasih se resnično ne moreš zanesti na nič druga, kot na samega sebe, a nekje v tvojem nahrbtniku je steber na katerega se lahko upreš, ko nimaš pojma kako rešiti popotniško zagato...

Epilog

Misija: Indonezija je opravljena in sedaj, z dežnimi kapljicami na oknu, se zdi azijski svet tako daleč, predaleč. Skoraj težko je verjeti, da sem se še pred enim tednom sončila ob bazenu Surfer's Inna. Kjub temu, da te Indonezija včasih skoraj spravi v obup, bo na to poletje ostal lep spomin, predvsem na mirno, sproščeno Kuto, ki bo morda v manj kot 3 letih popolnoma spremenila svojo podobo in sem jo, tako kot je, najbrž zapustila za vedno. Seveda je tu Toraja s svojimi toplimi, ponosnimi prebivalci in stoičnimi bivoli, rajski Togeani, naporni Flores in konec koncev zasluženo slavljeni Bali. In vse, kar nisem stlacila v ta stavek. Vsak dan v Indoneziji je nova misija, ki na koncu dneva zahteva predvsem veliko pozitivne energija in smisla za humor. Opremljen s tem lahko preživiš karkoli. Kamorkoli se odpraviš, je svet zase, tako drugačen, da bi lahko porabil mesece, tavajoč po številnih otokih Indonezije, pa še vedno ne bi prišel do konca skrivnostim tega arhipelaga.

Če si le pripravljen, te lahko potovanje po Indoneziji nauči veliko. Če nisi pripravljen sprejeti lekcij, je potovanje toliko bolj boleče. In ko posrkaš vase življenski svet Indonezije in njenih prebivalcev, ali bolj rečeno, le-ta vase posrka tebe, si pripravljen na pot domov, kjer lahko le upaš, da bo duh vseh življenskih naukov, ki si jih prejel, v norem Zahodnem svetu preživel čim dlje.

MISIJA: INDONEZIJA V ŠTEVILKAH

• 50 dni
  
• 4 notranji leti, 2 mednarodna
• 9 letališč
• 19 različnih hotelov
• 3 trajekti, 5 odpovedanih
• 7 ladji
• 5 otokov
  
• več kot 80 ur na indonezijskih cestah
• 5 prebranih knjig in en naštudiran Lonely planet
• 5 sarongov
• več kilogramov riža
• neznana količina Bintanga
• 2400 evrov
• nešteto doživetji in izkušenj

STVARI, KI SEM JIH SPOZNALA O INDONEZIJI:

• Pojdi na bankomat, ko je priložnost. Jej zahodnjaško hrano, ko je priložnost.
• Barantaj.
• Če hočeš mleko, si omisli kravo.
• Če hočeš dobro čokolado, pojdi drugič raje v Švico.
• Koze, kokoši, in prašiči gredo na avtobusu v prtljažni del na strehi.
• Kruh in maslo se sladkata.
• Ne načrtuj za več kot 1 dan vnaprej.
• Trajekti so mali bogovi, ki živijo svoje življenje. Ne odgovarjajo nikomur. Nikoli nihče ne ve, kje se nahajajo in kdaj pridejo.
• Če si bel, si bogat. Če imaš iPod si bogat, ne glede na barvo kože. In v obeh primerih plačaš več.
• Če je v Lonely planetu je dobro.
• Če je v Lonely planetu je drago.
• Če je v Lonely planetu je gneča.
• Barantaj.
• Želja slehernega petelina je, da bi preglasil jutranje klice k molitvi iz bližnje mošeje.
• Ne glede na to, koliko perutnine poješ, nikoli ne poješ tistega prekletega petelina, ki se trudi preglasiti jutranje klice k molitvi iz bližnje mošeje.
• Jutranji klici k molitvi iz bližnje mošeje vedno zmagajo v bojo s petelini.
• Ponekod se v boj vključijo tudi psi.
• Indonezija je zelo glasna dežela.
• Rek, da je nekdo "odkril toplo vodo" bi lahko tu dejansko nekaj veljal. Poskusi.
• V avtobus, v katerega gre na videz 20 ljudi, gre v resnici 20 družin in vso njihovo imetje.
• Barantaj.
• Nekatere ribe grizejo.
• Komodoški varan bi lahko pojedel mene in vodiča in bi bil še vedno lačen.
• Vedno v živo preveri ladjo, preden pritaneš v najem. Vedno vprašaj po rešilnih jopičih.
• Evropejci za zajtrk jedo palačinke.
• Indonezijci za zajtrk jedo riž. Indonezijci jedo riž tudi za vse ostale obroke dneva.
• Zamude pri letalih so dejstvo.
• Če nekdo reče, da je tvoj prijatelj, od tebe hoče denar.
• Če nekdo reče, da je cena dobra zate, pomeni, da je cena dobra zanj.
• Nikoli in nikdar ti nihče ne bo nič prodal po "lokalni ceni" ne glede na to, kaj reče.
• Vozniki taksijev, bemov, ojekov in drugih vozil za javni prevoz so nezanesljiv vir informacij o prevozih.
• Vozniki so malo trčeni in nesreče SE dogajajo.
• Sarong je življenskega pomena. Preprosto ni napačne uporabe saronga.
• iPod vedno očara ljudi.
• V floreškem visokogorju je premrzlo za Bintang. Žal ni premrzlo za komarje.
• V vsakem Indonezijcu je želja postati glasbena zvezda, a žal ima le redkokdo posluh. Nadalje, še manj se jih tega zaveda.
• Letališče je lahko zelo preprosta zadeva in letalski promet ima z avtobusnim več skupnega, kot bi si lahko mislil.
• Barantaj.
• Ikat iz Sumbe je daleč najlepši in dovršen.
• Ne glede na to, kako dolgo si potoval po Indoneziji, ne moreš vedeti vsega.
• Za začetnike so primerni dolgi surfi.
• Kaj je velik val, je relativno.
• Ko nisi na surfu, temveč v vodi, VEDNO pazi, da je surf pred tabo, ne pa za tabo, razen če rad krvaviš iz nosa, seveda.
• Če nimaš fanta, si ga izmisli.
• Gekoni se oglašajo indonezijsko glasno.
• Če gekon prebiva v tvoji hiši, to prinaša srečo.
• Bob Marley živi na Gilijih.
• Ključno je imeti prijatelje. Samo zato, ker v JV Aziji obstaja institucije "my friend" lahko greš preverit emaile in se vrneš z motorjem in surfom (ali iščeš prevoz do hotela in končaš z letalsko karto v rokah).
• Nihče ne ve, kaj hudiča je tisto drugo pivo. Ankor - kaj že?!
• Izpit za motor je potrata časa.
• Opice imajo rade arašide.
• Enobarvnega manjšega bivola lahko dobiš za pribljižno 150€, najbolj cenjeni pa o črno-beli, za katere je treba odšteti vsaj desetkrat toliko.
• Vrste so za Indonezijce neznan pojem. Verjetno tega izraza niti ni možno najti v indonezijskem slovarju.
• Vedno barantaj.
• Življenje je lepo.

STVARI, KI SEM JIH POČELA PRVIČ:

• potovala čisto sama
• snorklala na koralnem grebenu
• vozila motor
• govorila indonezijsko
• surfala
• videla komodoškega varana v živo
• letela z letlsko družbo, ki je na črnem seznamu IATA, in letalsko družbo, ki je imela 2 tedna prej nesrečo
• pila avokadov sok s čokolado
• bila južno od ekvatorja
• se kopala v Indijskem oceanu

TOP 10 INDONEZIJSKIH DOŽIVETJI:

1. Odkrivati smrt in življenje po smrti v čudoviti Tani Toraji
2. Igrati se "Kdo bo prvi pomežiknil" z lignjem med snorklanjem v Komodo National Park
3. Prvič za sekundo obstati na surfu
   
4. Opazovati spektakularne sončne zahode na Togeanih
   
5. Se kot opazovalec udeležiti improvizirane vaške motoristične dirke
6. Preživeti neskončne vožnje v natlačenih avtobusih Floresa
7. Se prepustiti improviziranem koncertu nesojenih pevskih zvezd na trajektih
8. Se učiti jesti nenavadno tropsko sadje
9. Pohajkovati po Jurskem prku kralja komodoškega varana
10. Doseči Flores in ohraniti mirno kri

Misija: pocitek

Torej, Misija: Indonezija se pocasi prevesa v sklepno fazo.

Let z Floresa je minil, ceprav se je zdelo, da sta bili to najdaljsi 2 uri mojega zivljenja. Tretji let z letalsko druzbo, ki je na crnem seznamu ni kar tako. Let iz Makasarja v Jakarto je z Gerudo, ki je bila s seznama umaknjena julija. A do tja je se dalec.

Torej, v Denpasarju je bilo treba ponoviti vajo Bali. Tokrat nisem sla z ladjo vse do Sengiggija, temvec sem se ustavila na Gilijih, malih otockih slabo uro od Lomboske obale. Odlocila sem poskusiti sreco na najvecjem in najbolj obljudenem, Gili Trawaganu. Ce bi tam bivala 3 ali 4 tedne nazaj, bi se najbrz pobrala po 1 dnevu, saj je Trawagan nekaksen podaljsek Balija in njegovih zabav, a po 5 tednih, prezivetih stran od ljudi, ki govorijo vec kot 3 stavke anglesko, se je prav prileglo nekoliko druzbe. Po 3 dneh pa sem kljub temu odsla naprej, do svoje zadnje destinacije.
Sedaj sem ze 8. dan na jugu Lomboka, v vasi Kuta. Ozracje tu je sprosceno, polno surferjev na nekajdnevnem izletu iz Balija. Cene so neprimerno nizje kot na Gilijih in hrana odlicna (ceprav sem ze resnicno sita riza...). Poskusila sem surfati, in to je pravzaprav poleg polezavanja na plazi vse, kar lahko tu delas. Plaze okoli Kute so naravnost carobne, kilometre dolgi pasovi belega ali rumenega peska in vecinoma brez zive duse. Ahhhhh...
Kuta pa bo verjetno v roku nekaj let dozivela korenito preobrazbo in se priblizala slavnejsi Kuti na Baliju, saj nacrtujejo gradnjo dragih resortov in pritok turistov, ko bo letalisce v bliznji Prayi koncno odprto. Na zalost, bi verjetno dodala vecina tukajsnjih obiskovalcev.

Ceprav se morda zdi, da je pustolovscine konec, je lahko tudi prav vsak dan v Kuti zanimiv, saj je Indonezija cudovita, naporna, glasna, gostoljubna in kar je se tega, dezela, ne glede na to kje si. Vsak koticek je drugacen in ponuja svojo pustolovscino, pa naj bojo to hotelski kompleksi Balija ali oddaljene tradicionalne vasice Floresa.