Pot za devet gora

Obstajajo kraji, ki se sibijo pod slavospevi, ki jih opisujejo. O njih so napisane pesmi, nastopajo v legendah in popotniki po daljnih krajih o njih tkejo zgodbe in pripovedujejo o njih svojim nakljucnim sopotnikom ob vrcku piva ali dveh. A ti karji mnogokrat ne dohajajo vec svoje slave, legende in pesmi in zgodbe popotnikov jih prerastejo. Ko jih vztrajni popotnik koncno doseze, pustijo grenak priokus zbledelega mita. Vendarle pa so med njimi tudi kraji, vredni svojih slavospevov in trenutek, ko popotnika spustijo predse, poplaca ves trud in se tako naporno pot.

Za devetimi gorami, dalec stran od zvedavih pogledov, skrit ze stoletja, lezi Tawang. Njegovo ime odzvanja v mislih stevilnih popotnikov, ki iscejo nove in nove meje in kraje onkraj teh meja. Tawangovo podobo ovija mikavna tancica nedostopnosti in ideje o legendarni Shangri Li, izgubljeni budisticni rajski dolini.

Tawang lezi v zahodnem delu zvezne drzave Arunachal Pradesh, delu Indije, ki se sele danes sramezljivo  in previdno odpira zunanjemu svetu. Arunachal je kulturno izredno raznolik in razgiban, kot je razgibano njegovo gorato povrsje. Poseljujejo ga stevilne etnicne skupine in dalec za nedostopnimi himalajskimi vrhovi je dom ljudstva Monpa. Okroglolicni, tibetansko izgledajoci Monpe so budisti in njihovo dezelo tik ob tibetanski meji prepreda vzdusje gorskih budisticnih kraljestev.

Pot skozi Arunachal se vije kot neskoncna kaca sprva se umirjeno cez hribovja, ki se visajo v gorovje. Terenska vozila trudoma poskakujejo cez zbit kolovoz, ki si ne zasluzi imena cesta. Tem bolj strma ko postajajo pobocja, tem bolj se svet oddaljuje od ravnin Assama. Hindujske templje kmalu zamenjajo po gorskih iglavcih razobesene pisane budisticne molilne zastavice, plapolajoce v hladnem vetru, ki raznasa njihovo sporocilo. Majhne kamnite vasice se vrstijo redko tu in tam ob edini cesti, ki se vedno vztrajno tece v svojo smer. Najprej na sever, nato malo nazaj proti jugu pa se levo in desno - kamor jo pac nesejo gorski grebeni. Navzgor na vrh, kjer se odpre cudovit razgled in nato spet vrtoglavo, ovinek za ovinkom, navzdol.

Po dolgih urah voznje sem prispela v malo mestece Dirang. Hise so razmetane ob glavnem kriziscu, ki sluzi kot osrednja trznica in sredisce dogajanja. Pot navzgor vodi mimo novejsega budisticnega samostana, levo in desno obdana z borovci. Hladni zimski veter pozibava pisane zastavice, ki dodajajo barvo tej spokojni pokrajini. Tisino moti le petje ptic in zavijanje vetra. Pot navzdol pa pripelje do ledeno mrzle, bistre reke, ob kateri sem in tja tecejo otroci med bliznjimi kamnitimi hisicami. Tu sem spoznala prijazen par, Jamesa in Christie. James je doma iz Tawanga, vendar s skorajsnjo zeno Christie, ki pripada plemenu Adi iz osrednjega Arunachala, zivita v glavnem mestu Itanagar, kjer dela kot odvetrnik. V Tawangu sta le dva odvetnika, poleg Jamesa se njegov brat, zato ga posel nekajkrat na leto vodi cez devet gora v domaci kraj. Ponudila sta mi prevoz vse do Tawanga in me pogrela ob kaminu ter prevm od mnogih kozarckov vina v Arunachalu.

Naslednje jutro smo odrinili se pred zoro. Pregovorno slaba cesta je postala se slabsa, razgled pa dobesedno iz minute v minuto bolj spektakularen. V daljavi so se dvigale vedno visje in visje gore z redkimi zaplatami snega po sencnih pobocjih. Pot je vijugala vztrajno z vrha na vrh vse do dih jemajocega vec kot stiri tisocake visokega prelaza Se La. Od tu se cesta spusti v dolino Tawang, pravzaprav razpoko med masivnimi gorami, tako obsezno, da je dolina premil izraz. Se La je v zimskem casu dostikrat zasnezen, a tokrat je bil edini znanilec himalajske zime ledeno mrzel veter in led na jezeru, dovolj debel, da smo se lahko drsali.

Tik pred Tawangom je cesta postala nekoliko bolj prevozna, a sest ur voznje, ki smo jih ze imeli za sabo, nje precej utrudilo. Tawang lezi na pobocju nad dolino in ko koncno prispes, si ne mores pomagati, da ne bi cutil zamgoslavja. Mesto, veliko morda kot Celje, je oblikovalo svoj centerokoli skupine trgovinic in lokalckov, imenovanih Old Market. Le nekaj ulic stran se odpre cudovit razgled, tisti, po katerega obiskovalec pride cez devet gora. Na hribu nad mestom se bohoti mogocen objekt budisticnega samostana, ki velja za drugi najvecji samostan na svetu, za tibetansko Lhaso.

Gompa, kot se imenujejo budisticni samostani, je nekaj kilometrov iz Tawanga in do njega vodi zlozna cesta. Ce vstopis skozi zahodni del, najprej ozres dolgo vrsto molilnih valckov, ki jih vztrajno vrtijo romarji s cele doline. Samostan je pravzaprav mogocna utrdba, ki je na tem mestu zrasla ze v 17. stoletju. Prva stavba je knjiznica z impresivno zbirko budisticnih spisov. Osrednji del tega mesta v mestuu je velik trg, ki mu kraljuje mogocna molilna dvorana. Znotraj ob rani jutranji uri vrste in vrste menihov opravljajo molitev ob vznozju osem metrov visokega kipa Bude. Dvorana je neverjetno mirna in zdi se, da na tem svetu ni zvoka, ki bi zmotil njeno spokojnost. Pod osrednjim trgom se po pobocju navzdol razlivajo ozke tlakovane ulicice, povezujoc bele kamnite hisice, kjer brebivajo menihi in ucenci. Prav stevilni ucenci Tawang Gompi dodajo zivljenje, ko se v svojih rdecih haljah razposajeno podijo med samostanskimi zidovi. Nekateri med njimi niso starejsi od sest let.

Tawang Gompa pa se zdalec ni edini samostan v okolici. Strma pobocja doline so posuta s pisanimi gompami in nekaj med njimi je precej lahko dostopnih, med tem, ko se moras za druge bolj potruditi. Vendar nikakor ne gre podcenjevati dejstva, da Tawang lezi na visini 3500 metrov, kar pomeni, da je dobro prvih nekaj dni globoko zadihati in upocasniti tempo, saj bo visinska bolezen drugace za to poskrbela namesto nas.

Prve dni sem obiskovala predvsem cudoviti glavni samostan, nato pa je moje oko ujela pisana stavba na nasprotnem hribu za njim. Odlocila sem se narediti lep pohodniski dan po okoliskih pobocjih. Prvi izmed obiskanih samostanov je bil prav tisti nasproti Tawang Gompe, ki je pravzaprav samostan za nune, ani gompa. Pot do tja nikakor ni lahka, saj samostan nima cestne povezave s preostalim svetom. Najprej je potrebno slediti glavni cesti kake 6 kilometrov v hrib. Po poti se odpira cudovit razgled na Tawang Gompo in visoke vrhove, ki ga obdajajo. Pot nato zavije po kolovozu mimo kamnosekov, kjer ena pot vodi proti Tawang Gompi, druga pa se zoza v kozjo stezico nekam cez greben in nato strmo, strmo navzdol. Steza se vije vse dna soteske, kjer si cez skalovje pot utira recica, katere struga ustvarja pravljicne zamrznjene slapove. Ko preckas razmajano leseno brv, se pot spet strmo dvigne proto vrhu soteske. Na vrh prides precej zadihan, a pot se nadaljuje po pobocju hriba, dokler koncno ne dosezes stopnic, ki so znak, da je blizu clovesko bicvalisce. To je majhna ani gompa, kjer zivi le nekaj nun. Ko sem bila tam, nobena od njih ni govorila anglesko, a so kljub temu prijazno pokazale svojo majhno molilno dvorano in mi postregle s vseprisotnim cajem. ceprav majhna, je ta ani gompa name naredila cudovit vtis. Z njenega dvorisca je razgled spokojno lep in dejstvo, da moras preplezati strmo sotesko, da se povzpnes do njih, tej gompi doda obcutek izgubljenih himalajskih budisticnih vasi, polnih skrivnosti in modrosti.

Nekaj, kar je podobno glavni cesti, je se en naporen vzpon in nekaj hoda stran. Do vrha hriba pravzaprav ne vodi nobena pot, niti stezica ne, zato se navzgor prebijas skozi drevje in grmovje. Ko koncno dosezes cesto, je najtezji del za tabo. Vendar je se vedno dobra ura hoda do naslednjega samostana, se ene ani gompe. Ta samostan je nekoliko vecji in lezi praktico ob glavni cesti v Tawang, vendar je cudovit in dekleta tam kot vedno pripravljena na klepet z obiskovalci. K sreci sem le nekaj kilometrov naprej dobila prevoz (ki je po tej cesti izredno redek) do krizisca proti Tawang Gompi, kar mi je gotovo prihrano dodatno uro hoje. Pot sem zakljucila ponovno v najvecjem od samostanov in se poslovila od legendarne utrdbe.

V dolini za devetimi gorami sem ostala kar nekaj dni dlje, kot sem sprva nacrtovala. Morda zaradi spokojnega samostana Tawang Gompa, prijaznih obrazov, svezega zimskega zrakara, razvajanja mojih prijateljev Jamesa in Christie ali preprosto, ker je zaradi skupka vsega tako tezko odditi.

A kot se je v prihodnjih tednih izkazalo, je bil Tawang, neverjeten kot je bil, le uvod v pustolovscino potovanja po Arunachal Pradeshu.