Pot dalec stran od doma

Osrednji Arunachal Pradesh je take sorte kraj, kjer se zdi dom dalec, dalec stran. Neprehodna hribovja, ki se na severu razsirijo v s snegom pokrita gorovja Himalaje, skrivajo svet, nepredstavljivo drugacen. Antropologom se najbrz svetijo oci ob vaseh, izgubljenih v casu. Geografska nedostopnost in varnostne ovire, ki jih je na pot do tja postavila indijska vlada, so ta konec ohranile v osami in kljub temu, da se pocasi odpira svetu, njegovi prebivalci ponosno ohranjajo svojo tradicijo.

Itanagar je glavno mesto drzave, pa vendar le majhno, tiho mesto. Je zanimiva mesanica obrazov z vsega Arunachala in je pravzaprav najblizje urbanemu srediscu, kot je tu sploh mogoce. Ima stevilne hotele (in po segi hotelov v vecjih mestih najcenejsi vztrajno zavracajo tujce), restavracije, povezave z mesti znotraj regije, dokaj zanesljivo 24-urno elektriko in celo internet - vsaj polovico odpiralnega casa internetnih kaficev.

Od tja me je pot vodila po eni slabsih cest, kar sem jih kdaj videla in obcutila v zivljenju, po strmih hribovjih, poraslih z neprehodnim zelenim rastjem. Kmalu ko kombi zapusti Itanagar, se zacnejo vrstiti tradicionalne lesene hisice, zgrajene iz bambusa, ki ga je v okoliskih gozdovih polno in predstavlja pomemben material lokalnemu prebivalstvu. Po dolgih in neudobnih petih urah se gozd nenadoma odpre in razkrije skoraj kot zrcalo ravno dolino, polno rizevih polj in raztresenih vasi. Dolina se imenuje Ziro, po najvecjem - edinem - mestu. Naseljuje jo pleme Apatani, ki se vedno zivi podobno zivljenje kot ze stoletja prej.

V hotelu sem se sestala z gospodom Christopherjem, mozem, skozi cigar roke gre vecina turistov v Ziru. Je odlicen vir informacij o lokalnih vaseh in tradicijah in lahko organizira fenomenalne obiske vasi. Tudi sam je doma v eni izmed stirih vasi in ponosen clan plemena Apatani.

Torej, nekaj stvari mora vedet vsak obiskovalec doline Ziro in s tem gost cudovitih vascanov:

1) Vedno vprasaj, kaj je na krozniku, preden pojes, ali pa sploh ne sprasuj (in pozabi na vegeterijanstvo, to je tu nedojemljiv pojem).

2) Sprijazni se z dejstvom, da bos popil veliko alkohola s prvim ali celo drugim kozarcem verjetno ze pred enajsto dopoldne.

S Christopherjem sva se po dolini odpravila s kolesi, kar je zabavaen nacin spoznavanja okolice. Ze vecer poprej je obljubljal zanimiv dan, saj je Christopher kar tako iz rokava stresal zanimive podrobnosti iz lokalnega zivljenja, vse to ob tradicionalnem ognjiscu hise njegovega strica - s peceno zabo (okus nekje med ribo in piscancem s priokusom bambusa, kjer se pece) in seveda obveznim kozarcem ali treh domacega rizevega piva.

Apatani so povecini animisti. Vsaka vas ima vsaj en templej, posvecen bogu Sonca in Lune, ki je precej bolj obiskan od majhnih, neizrazitih cerkva. Simbol tega verovanja je rdece sonce na beli podlagi, ki ga je mogoce videti na zastavicah na templjih in domacih hisah sirom Arunachala. Zivljenje se suce okoli animisticnih verovanj, vse od rojstva do smrti. Vraci imajo se vedno izredno vlogo v skupnosti in ljudje jim zaupajo bolj kot uradnim zdravnikom. Posameznik bo zdravnika obiskal sele, ko bo vrac odlocil, da iz posebnega obreda kokosjih jeter ali rumenjaka ne razbere, kaj bi lahko bilo narobe.

Se ena posebnost, po kateri so Apatani znani, so obrazne tetovaze, ki jih se vedno nosijo nekatere starejse zenske ter nekateri moski. Zenske tega plemena so namrec slovele kot izredno lepe, zato so dekleta pogosto ugrabljala sosednja plemena. Da bi to preprecili, so dekleta namenoma pohabili s tetovazami in nosnimi cepki v zgornjih nosnicah.

Tradicionalna hisa je pravzaprav en velik prostor okoli osrednje tocke doma: odprtega kamina, ki sluzi kot kuhinja, pec ali prostor za druzenje. Hise so zgrajene iz bambusa in stojijo nekoliko dvignjene na kolih, varne pred glodalci in drugimi nepovabljenimi gosti. A ce nisi podgana ali kaca, bos v Apatani dom vedno prisrcno vabljen.

V eni izmed vasi se je tisti dan odvijala poroka, ki je tako kot vecina mejnikov v zivljenju pospremljena z veliko ceramonijami. To je bil le zadnji, sklepni del, seveda zdruzen z veliko hrane in pijace. Na videz se niti ni veliko dogajalo, poleg druzenja ob prej omenjeni pojedini. Glavni del, ki se je odvijal v nevestini hisi, je tekel okoli pogajanj, koliko naj nevestina druzina podari zeninovi. V igri so bili predvsem stari suseni kosi mesa, najbolj cenjeni stari tudi tri desetletja in vec. Koncno se je povorka preselila v sosednjo vas, kjer so v zeninovi hisi ze pripravljali pojedino. Na odprtem ognju za hiso so se v bambusovih steblih kuhali notranji organi micuna, posebne, za osrednji Arunachal znacilne vrste goveda podobnega bivolu. Micun je za ljudi in njihovo folkloro v teh predelih izrednega pomena.

Pot sem nadaljevala po ovinkasti cesti, ki obraca zelodec, dalje proti vzhodu, v mesto, ki se je izkazalo za najprijetnejse presenecenje osrednjega Arunachala - Daporijo. Christopher je poskrbel, da nisem bila sama in za mojo druzbo zadolzil svojega sorodnika, studenta iz Daporija, Johna.

Daporiju so nadeliljubkovalno ime Dapo, verjetno zato, da bi prikrili dejstvo, kako enolicno, pusto in umazano je to mestece. Mestece niti ni pravi izraz, saj po njegovih ulicah veje duh prevelike vasi. Okoli glavnega krizisca se razprostirajo razpadajoce stavbe (nekatere se niti do konca zgrajene) s poceni hoteli in majhnimi lokalcki ter veliko odprto igrisce za prireditve. Le nekaj minut hoda stran pa se zacnejo naselja tradicionalno grajenih bambusovih his. Razlog, da kdorkoli pripotuje v Daporijo je, da ujame avtobus naprej v Along in razlog, da kdorkoli ostane vec kot en vecer je, da je ta avtobus precej redek. A jaz sem namenoma ostala dodaten dan, saj se je tam ravno odvijal festival ene izmed etnicnih skupin.

Sam festival je bil prava pasa za oci. Mladi vseh starosti so, obleceni v pisane tradicionalne kostume plesali v velikem prireditvenem prostoru, med tem, ko so starejsi gradili lesen zrtveni oder. Energija se je proti popoldnevu stopnjevala, ko so k odru pripeljali dva micuna, namenjena zrtvovanju bogu Sonca in Lune. Stotine plesalcev je vse zivahneje pelo in plesalo vse blize in blize odru. Ko so obkrozili oder, so obstali in lokalni saman je izvedel daritev bogu, del katere je bilo tudi zrtvovanje micunov. Ko sta micuna padla po tleh, se je iz grl pisanih plesalcev razlegel krik veselja in ponovno so zacele odmevati pesmi in mnozica je nadaljevala s plesom.

Festival pa niti ni bil vse, kar je tisti dan ponudil Daporijo. Moj gostitelj John me je popolnoma posvojil in morala sem obiskati nesteto his njegovih sorodnikov in prijateljev, saj so vsi zeleli spoznati tujca, ki se je ustavil v njihovem Dapu. Dan se je sprevrgel v neskoncno popitih cajev in doma pripravljenih kosil pri vseh teh neverjetno prijaznih ljudeh. Resnici na ljubo, zapustiti Daporijo je bilo resnicno tezko.

Osrednji Arunachal Pradesh je tako zelo drugacen od poznanega sveta. Je kraj, kjer mladi kombinirajo hip-hop modo s tradicionalnimi plemenskimi okrasji. Za neskoncnimi pobocji se skrivajo doline, ki se zdijo, kot da so obstale v casu, a ne le to, na svojo tradicijo so ponosne in prebivalci se trudijo, da bi jo ohranili kljub vplivom, ki vztrajno pritekajo cez tezko dostopna hribovja. Je tako zelo drugacen, a na tisti dober, fascinanten nacin.