petek, 22. februar 2013

Pot se nadaljuje

Niti priblizno mi ni uspelo zajeti vseh dozivetji Assama in Arunachala. V nekem majhnem, prasnem mestu ob Brahmaputri sem naprimer naletela na popolnoma nepricakovan heavy metal koncert z lokalnimi bandi. Po povratku v Guwahati so se prebivalci Assama se enkrat izkazali za neverjetno gostoljubne in povzrocili, da je bilo moje slovo se tezje.
A pot gre dalje, vlece stran, nekam naprej. Morda ne vemo takoj, kam pravzaprav gremo, ko sledimo Poti. Morda se vcasih zdi, da je Pot popolnoma nakljucna ali da imamo celo kaj vpliva nanjo. A v resnici nas nosi, ce se le prepustimo, natancno tja, kjer moramo biti in s casoma nam postane jasno tudi, zakaj. Zakaj smo zamudili tisti avtobus, a se nato znasli na drugem. Zakaj je takrat dezevalo, ko smo si zeleli sonca. Zakaj smo se odlocli popiti caj ravno na tisti stojnici ali odpotovati ravno v tisto dezelo.

Moja naslednja destinacija je bila Kolkata, elegantno kolonialno mesto v Zahodnem Bengalu, le nekaj ur voznje od bangladeske meje. Anglezi so za sabo pustili zanimivo zgodovino, ki razlaga kompleksno sedanjost mesta sirokih ulic, mogocnih stavb in Matere Tereze. Je nekoliko cudasko evropsko, z beraci, ki govorijo v uglajeni anglescini s pristnim angleskim naglasom in evropsko arhitekturo, a vse ostalo je kaoticno indijsko. Lepo kot je mesto, je bil namen mojega obiska drugje. V Kolkati sem si uredila novo vizo za Banglades, kamor me je ponesla Pot. Nazaj v mojo Dhako, ki bo moj dom do junija.
Pot se je res izkazala za nepricakovano, se bolj kot sem pred odhodom napovedala. In ceprav se Pot v X tu konca, se zacne nova Pot.
Leto dni nazaj nisem vedela niti, kaj je glavno mesto Bangladesa, sedaj pa sem tu in se ucim ziveti z njim. Z jezikom in hrano in prometom in zmedo. Nenavadno domace in pomirjujoce je bilo vceraj v zgodnjih jutranjih urah hoditi po moji ulici, mimo Rumene trgovine, ki je bila se zaprta, proti mojem stanovanju in mojem Bangladeskem zivljenju.

1 komentar: