Pot v X

Upam, da člani Siddharte ne bodo preveč zamerili, da sem si za temo naslednjega potovanja izposodila naslov njihove prastare pesmi…

Razlog je preprost: ne vem, kaj naj sploh pričakujem. Pot me bo v prvem delu potovanja vodila v eno manj raziskanih držav južne Azije, ki jo zaradi slabe publicitete večina popotnikov na zemljevidu niti ne zazna. A redke informacije, ki le dosežejo popotniško skupnost, poročajo o Bangladešu kot o deželi, ki kaosu in kulturnemu šoku doda povsem nov pomen. Delež poti je že vsaj delno utečen, a če že grem, bom stvar izpeljala, kot se spodobi. Severne province so praktično neodkrite in resnično izven poti v državi, ki je cela sama po sebi en velik izlet od ustaljenih poti. Niti približno ne vem, kako stvari potekajo tam, kako lahko ali težko se je premikati po deželi, kakšna je sploh infrastruktura, kakšna hrana, ljudje (razen tega, da jih je veliko, so azijsko prijazni in da bom verjetno glavna atrakcija kjerkoli se bom pojavila), kakšno je stanje znamenitosti, ki si jih imam namen ogledati.

Drugi del poti pa je precej negotov, ker v resnici nimam pojma, kaj se bo zgodilo. Imam le datum, ko moram biti na letališču na drugem koncu indijske podceline – v Mumbaju. Vse vmes je odvisno od tega, kaj bom doživela na poti. Indija je tako ogromna, da ne vem, kje začeti načrtovati. Zato sem se odločila, da sploh ne bom. Imam okvirno le nekaj možnosti in točk, ki okvirno zarišejo pot po zemljevidu. Že tu, v Ljubljani bom poskušala pridobiti posebno dovoljenje za za tujce zelo zaprto območje v odročnih severno-vzhodnih indijskih državah, ki so nekako najbolj logičen nadaljnji korak po tem, ko zapustim Bangladeš. Če v boju z birokracijo zmagam, bo to gotovo vrhunec mojih potovanj nasploh. Moj cilj je država Arunachal Pradesh in predvsem dolina Tawang s samostanom Tawang Gompa na spoštljivi nadmorski višini, kar bo sicer pomenilo, da ne bom izpolnila prvotnega načrta in pobegnila naši zimi. Pobegnila naši zimi že, a v objem himalajske zime, vsaj za nekaj dni…

Assam, sosednja država, je lažje dostopna, saj zanjo ne potrebujem posebnega dovoljenja in prav gotovo je prvovrstno doživetje.

Pot me bo v vsakem primeru vodila mimo Darjeelinga do še zvezne države Bihar. Tam upam, da mi uspe preizkusiti še eno novo stvar, ki bo potovanje samo zase. Le da druge vrste, potovanje vase. V Bodhgayi je princ Siddharta pod drevesom, ki domnevno v tem mestu še vedno uspeva, doživel razsvetljenje in postal Buda (pa se popolnoma po naključju vračamo k našemu rock bandu, katerega naslov pesmi si sposojam…). Tam bom poskušala uskladiti datume z desetdnevnim intenzivnim tečajem meditacije v Bodhgaya Vipassana Meditation Center. Bodhgaya je v zimskih mesecih zanimiva tudi zato, ker tja romajo številni budisti iz Himalaje. Decembra in januarja je tam precej pogosto celo sam Dalai Lama.

In ker niti sama ne vem, kam in kako, se, dragi bralci, pustite presenetiti tudi vi. Naj bo to tudi za vas Pot v X in upam, da se bo bralo kot zanimiva pot predvsem do novih načinov gledanja na ta naš svet. Kakorkoli že, kamorkoli se bom že namenila, kakorkoli bom do tja prišla, namen tega potovanja je jasen: ne ravno videti čim več, temveč čim več novega doživeti.