Sladko-kislo

...Ne, tale ne bo iz serije 1 1/2 č. žličke sveta...

Zadnjič sva se s prijateljem, meni drago osebo, pogovarjala o tistem pričakovanju, preden se odpraviš na pot. Na nekoliko daljšo pot, dovolj dolgo, da od tebe zahteva, da pustiš določene stvari za sabo. Pripomnila sem, da je ta del potovanja vedno nekoliko sladko-kisel. "Vendar verjetno bolj sladek," je odvrnil. Hja, kar pol-pol, bi rekla.

Sliši se čudovito. Pobegniti zimi, ki jo boš preživel v objemu novih avantur, neodkritih kotičkov sveta in čudovitih novih poznanstev. Brez običajnih stresov v službi ali šoli, tvoja največja skrb je, kako priti s točke A do točke B. Brez budilke, ker moraš biti ob sedmih zjutraj nekje, če pa že, pa je to avtobus na nek nov vznemirljiv kraj ali vrh gore ob sončnem vzhodu. Brez stanja pred odprto omaro, ko ne veš, kaj tisti dan obleči, saj imaš na izbiro ene hlače in dve majici. Pa vendar; življenje doma se ne ustavi. Ljudje, ki so tesen del tvojega življenja nekje 10 mesecev na leto, vstajajo zjutraj ob zvoku budilke, stojijo pred široko odprto omaro in razmišljajo, kaj tisti dan obleči za sestanek v službi ali predstavitev seminarske na faksu. Tvoj delež v njihovih življenjih ni nenadomestljiv. Prijatelji doživijo cel kup stvari brez tebe. Božično drevesce postavijo brez tebe. Tvoje delovno mesto dobi nekdo drug. Tvojo sobo oddajo novemu najemniku. Ti pritisneš gumb za premor, a življenje ostalih teče dalje. In čeprav se vse spreminja, ko prideš nazaj, je vse enako. To je morda še najhuje. Isti zapleti, enake težave vedno znova, pri poročilih poročajo o enakih zadevah kot mesece nazaj. Le da si ti drugačen, poln novih spoznanj o našem širnem svetu. In ne glede na to, kako se trudiš vse to razložiti domačim ali bralcem bloga, preprosto ni besed.

Več kot enkrat sem že tik pred odhodom pomislila, kaj pa če morda le ne bi šla. Kaj če ne bi pustila vsega za sabo. Ko pridem nazaj, bom brez službe, stanovanja, vse bom morala urediti na novo. In dostikrat je bil tu še kak fant. Konec poletja, preden sem za 10 tednov odpotovala v Južno Ameriko, sem spoznala nekoga, za katerega sem si resnično želela, da bi ga imela čas bolje spoznati. A kako bi lahko pričakovala, da bo med nama, ki sva se poznala dober mesec, vse enako, ko čez skoraj 3 mesece pridem nazaj? In to ni edina taka zgodba. Vem, da sem mnogokrat potovanja postavila pred vse drugo, vključno s svojimi razmerji. A če ta trenutek pogledam nazaj, najbrž je moralo biti tako. In morda bom enako napako storila še enkrat; morda zadnjič, verjetno ne. Ker ni napaka. Na svoje prvo potovanje sem se odpravila po letu načrtovanja, načrtovala sem ga že mesece preden sem spoznala takratnega fanta. Skupaj sva bila štiri mesece, ko sem se odpravila v Izrael. Najino razmerje je preživelo še eno potovanje leto kasneje, tretjega ne več. Seveda to ni bil vzrok, da sva se razšla, ampak pripomoglo k boljšemu izidu pa ravno ni.

Ne vem sicer, kako, ampak sedaj bom poskušala stvari izpeljati nekoliko drugače. Zdi se, da se vedno znova znajdem v podobnih situacijah, tik pred odhodom. Ampak tokrat sem se odločila, da dam še drugim starem, kot je ljubezen, večjo težo v mojem življenju. Potovanj seveda ne bom odpovedovala, ampak morda mi niti ne bo treba. Začele so se namreč odpirati možnosti, ki bi pomenile, da bi potovanja lažje vključila v vsakodnevno življenje in tako mi niti ne bi bilo več treba postavljati enega pred drugo. In pa, resnici na ljubo, dela v strežbi sem že pošteno sita.

Ne, nikakor ni le sladek občutek, tik pred odhodom. A vsi dvomi se razblinijo najkasneje v petih dneh po prihodu na destinacijo. Bolj verjetno pa tisti trenutek, ko se letalo odlepi od tal. Ah, ta občutek, prvovrstni občutek letenja...