Zelo uporabna in domiselna stran za potepuhe, ki imajo vezane lete ob nemogočih urah...
Spanje na letališčih
Spanje na letališčih
In zaboga, ne primerjajte vsega s Singapurjem!
Pa mirno noč!
Pa mirno noč!
torek, 10. november 2009
nedelja, 8. november 2009
O hotelih in ščurkih
Selitev v realnem času me je spodbudila, da sem precej razmišljala o preteklih bivališčih. Predvsem tistih kratkotrajnih, za nekaj dni.
...Čudaška dejstva o ščurkih
...Čudaška dejstva o ščurkih
Ščurki so nočne živali. Če jih vidiš okoli tekati čez dan, lahko veš, da imaš zelo hud problem, saj jih je očitno že celo za bivanjsko tako nezahtevna bitja kot so ščurki, čisto preveč.
Ščurki bodo najbrž edina ali pa ena redkih bitji, ki bodo preživela nuklearano vojno.
Če ščurku odsekaš glavo, bo živel še en teden in nato umrl od lakote.
Preden ščurek umre (ponavadi nasilne smrti pod udarcem tvoje tevice ali druge vrste obutve), izleže na tisoče jajčec. Tako se znebiš enega in dobiš stotine novih.
Na potovanjih daleč stran od doma rabimo streho nad glavo. Ali vsaj relativno suho in varno zavetišče, kjer zaspimo na koncu napornega dneva. To seveda še zdaleč ni nujno hotel. Če gremo v skrajnosti, je lahko to tudi travnik, avtobusna postaja ali celo ulica. In vrednotenje takega prenočišča ni nujno glede na trdnost strehe in sten.
Srečala sem se že z vsem: od palube majhne barčice do luksuznega hotela. Ker je vsega daleč preveč, sem se odločila narediti dve lestvici: najboljših in najslabših 5. Vsaj poskusila bom. Začnimo z najslabšimi, saj bo to zagotovo težje. Zakaj? Morda delno, ker sem imela vedno kanček sreče, morda pa sem le zelo nezahtevno bitje, ki neudobje premaga z veliko mero otroškega navdušenja.
5) Dva sedeža na nočnem busu od Pakseja (Laos) do Hueja (Vietnam). Trda, neudobna sedeža na avtobusu, katerga voznik je kot nor trobil vsake 45 sekund. Da ne omenjam kač...
4) Hotel, katerega ime sem že pozabila, v Vientianu, Laos. Za ceno, ki so jo zahtevali, si dobil prekleto malo. Grozna, temačna soba, kjer se okno niti ni dalo zapreti, z sicer lastno, a nič manj grozno kopalnico. Seveda bi se dalo potrpeti, a na seznamu se je znašla prav zaradi nesorazmerja med ceno in kvaliteto.
3) Rex Hotel, Manado (Indonezija). Najbolj strašljiva je bila pravzaprav kopalnica in občutek, da si v nekakšnem azilnem domu. Sem pa precej oklevala, če bi ga uvrstila na seznam, saj je bil resnično poceni in osebje dokaj ustrežljivo.
2) Matahari Hotel, L'bajo (Indonezija), spodnji prostori. Pajki, miši, najbrž tudi ščurki. Temačno, z oknom v kopalnici s pogledom naravnost v bivanjski prostor sosedov (oziroma obratno) brez možnosti zagrnitve zaves. Okno v glavnem prostoru na hodnik, zavese le do polovice okenj. Zatohlost in vlažnost zaradi lege naravnost nad pristaniščem - na kolih nad vodo. In najpomembnejše: ključavnica na vratih tako slaba, da bi jo lahko prelomil z malo močnejšim potegom.
1) Victor Hotel, Mataram (Indonezija): brez najmanjšega dvoma najslabši spomin. Pa ne zaradi neurejenosti, nečistoče, cene. Vse to je bilo namreč popolnoma povprečno. En sam samcat razlog obstaja: leglo ščurkov. Pa ne kakih malih, povprečnih. Ogromnih, pošastnih, ki v množicah derejo iz oddtoka, ko na mesto pade noč. Jasno, da se je tej nadlogi težko izognit, vsaj v mestih, saj je tam ščurkov ogromno. A v Victorju so presegli vse meje dobrega okusa. Od takrat naprej trepetam pred njimi.
Morda je bilo tale seznamček tako težko sestaviti zaradi pomanjkanja kandidatov za listo. Mene je namreč že kar težko prepričati, da je neka soba tako zelo slaba. Razen če ne nastopijo ščurki seveda. Tu se vse konča. To in varnost sta pravzaprav edini resni zahtevi, ki jih glede sobe imam. Vse ostalo se da potrpeti. Od hrupa s ceste ali mošeje, vročine ali mraza, mrzle vode (pri tem mislim kot gorski studenec mrzle), gigantskih gekonov, ne najbolj čiste posteljnine... Vse to namreč spada k popotništvu in če si popotnik, za kar moraš biti včasih tudi nekoliko nor, je to del izkušnje, ki jo sprejmeš. Če ti je všeč popotništvo, ti je všeč prav vsak del tega, vključno z raznoraznimi prenočišči.
Naslednji seznam bo na nek način še težje sestaviti, saj sem bila v duhu popotništva večkrat fascinirana nad svojim zelo začasnim domkom. Še enkrat: ta fascinacija nima vedno veze s ceno ali nekim obče znanim merilom podeljevanja hotelskih zvezdic.
5) Surfer's Inn, Kuta Lombok (Indo). Čista, lepo opremljena soba, spodobna kopalnica, surferska atmosfera in prijazno osebje. Ter seveda bazen.
4) Četrto mesto si delitijo kar trije. Dva indonezijska brloga: MC Homestay, Bunaken, zaradi odlične lege v zelenem vrtu, nekaj metrov od najlepše peščene plaže na otoku, fenomenalne opreme, odlične domače hrane in Jaquesa, najbolj carskega ščurka na svetu; ter bungalov nezanega imena na Gili Trawaganu zaradi luksuzne opreme v balijskem stilu in predvsem domiselne kopalnice delno pod milim nebom. Ter ljubi Mr Phao's Sunset Bungalows na Don Detu (jug Laosa). Ahhhhh, vse te barve narave, ki te obdajajo v najosnovnejši možni kolibici in odlična hrana in gospod Phao, najboljši gostitelj v Laosu, in mir in viseča mreža in Mekong...
3) Hotel Milijon zvezdic na plaži na Kadidiriju (Indo), pravzaprav Lestari hotel, kjer so nam postavili manjši baldahin in obesili viseče mreže. Življenje dobesedno na plaži. Zjutraj vstaneš in si v mandiju umiješ zobe, na terasi poješ zajtrk s pogledom na morje, se umiješ v topli morski vodi, in poležavaš do konca dneva...
2) Jerusalem guesthouse & hostel: ne vem zakaj, pravzaprav. Morda nekoliko zaradi dejstva, da je v Jeruzalemu, mojem najljubšem mestu, a pravgotovo ima dosti opraviti tudi z odlično lego, sproščenim, ustrežljivijm osebjem, skupno kuhinjo, kjer lahko poklepetaš z ostalimi gosti, čudovito starinsko opremo, ljubkimi balkončki in teraso, kjer lahko za mali denar prenočiš v šotoru.
1) Prvo mesto pa si brez dvoma zasluži The Venetian, Las Vegas (ZDA). Dva bazena, eden od tega le za goste hotela, v 20. nadstropju v slogu antičnih kopališč. Soba, večja od povprečnega študentskega stanovanja. Dve kopalnici. Trije veliki televizorji. Sedežna garnitura in vsaj dve zofi. Ogromna, udobna postelja. Cel kup malih dišečih zadevic, ki jih lahko pokradeš. Kopalni plašči. Razgled za umret' na Strip in puščavo za Vegasom s 35. nadstropja. In ja, lastni jakuzzi. Je treba še kaj dodati? Morda ceno...
Ja, zatočišča popotnika so lahko zelo pestra...
Moj ultimativni cilj, Caesars Palace v Vegasu čaka...
Ščurki bodo najbrž edina ali pa ena redkih bitji, ki bodo preživela nuklearano vojno.
Če ščurku odsekaš glavo, bo živel še en teden in nato umrl od lakote.
Preden ščurek umre (ponavadi nasilne smrti pod udarcem tvoje tevice ali druge vrste obutve), izleže na tisoče jajčec. Tako se znebiš enega in dobiš stotine novih.
Na potovanjih daleč stran od doma rabimo streho nad glavo. Ali vsaj relativno suho in varno zavetišče, kjer zaspimo na koncu napornega dneva. To seveda še zdaleč ni nujno hotel. Če gremo v skrajnosti, je lahko to tudi travnik, avtobusna postaja ali celo ulica. In vrednotenje takega prenočišča ni nujno glede na trdnost strehe in sten.
Srečala sem se že z vsem: od palube majhne barčice do luksuznega hotela. Ker je vsega daleč preveč, sem se odločila narediti dve lestvici: najboljših in najslabših 5. Vsaj poskusila bom. Začnimo z najslabšimi, saj bo to zagotovo težje. Zakaj? Morda delno, ker sem imela vedno kanček sreče, morda pa sem le zelo nezahtevno bitje, ki neudobje premaga z veliko mero otroškega navdušenja.
5) Dva sedeža na nočnem busu od Pakseja (Laos) do Hueja (Vietnam). Trda, neudobna sedeža na avtobusu, katerga voznik je kot nor trobil vsake 45 sekund. Da ne omenjam kač...
4) Hotel, katerega ime sem že pozabila, v Vientianu, Laos. Za ceno, ki so jo zahtevali, si dobil prekleto malo. Grozna, temačna soba, kjer se okno niti ni dalo zapreti, z sicer lastno, a nič manj grozno kopalnico. Seveda bi se dalo potrpeti, a na seznamu se je znašla prav zaradi nesorazmerja med ceno in kvaliteto.
3) Rex Hotel, Manado (Indonezija). Najbolj strašljiva je bila pravzaprav kopalnica in občutek, da si v nekakšnem azilnem domu. Sem pa precej oklevala, če bi ga uvrstila na seznam, saj je bil resnično poceni in osebje dokaj ustrežljivo.
2) Matahari Hotel, L'bajo (Indonezija), spodnji prostori. Pajki, miši, najbrž tudi ščurki. Temačno, z oknom v kopalnici s pogledom naravnost v bivanjski prostor sosedov (oziroma obratno) brez možnosti zagrnitve zaves. Okno v glavnem prostoru na hodnik, zavese le do polovice okenj. Zatohlost in vlažnost zaradi lege naravnost nad pristaniščem - na kolih nad vodo. In najpomembnejše: ključavnica na vratih tako slaba, da bi jo lahko prelomil z malo močnejšim potegom.
1) Victor Hotel, Mataram (Indonezija): brez najmanjšega dvoma najslabši spomin. Pa ne zaradi neurejenosti, nečistoče, cene. Vse to je bilo namreč popolnoma povprečno. En sam samcat razlog obstaja: leglo ščurkov. Pa ne kakih malih, povprečnih. Ogromnih, pošastnih, ki v množicah derejo iz oddtoka, ko na mesto pade noč. Jasno, da se je tej nadlogi težko izognit, vsaj v mestih, saj je tam ščurkov ogromno. A v Victorju so presegli vse meje dobrega okusa. Od takrat naprej trepetam pred njimi.
Morda je bilo tale seznamček tako težko sestaviti zaradi pomanjkanja kandidatov za listo. Mene je namreč že kar težko prepričati, da je neka soba tako zelo slaba. Razen če ne nastopijo ščurki seveda. Tu se vse konča. To in varnost sta pravzaprav edini resni zahtevi, ki jih glede sobe imam. Vse ostalo se da potrpeti. Od hrupa s ceste ali mošeje, vročine ali mraza, mrzle vode (pri tem mislim kot gorski studenec mrzle), gigantskih gekonov, ne najbolj čiste posteljnine... Vse to namreč spada k popotništvu in če si popotnik, za kar moraš biti včasih tudi nekoliko nor, je to del izkušnje, ki jo sprejmeš. Če ti je všeč popotništvo, ti je všeč prav vsak del tega, vključno z raznoraznimi prenočišči.
Naslednji seznam bo na nek način še težje sestaviti, saj sem bila v duhu popotništva večkrat fascinirana nad svojim zelo začasnim domkom. Še enkrat: ta fascinacija nima vedno veze s ceno ali nekim obče znanim merilom podeljevanja hotelskih zvezdic.
5) Surfer's Inn, Kuta Lombok (Indo). Čista, lepo opremljena soba, spodobna kopalnica, surferska atmosfera in prijazno osebje. Ter seveda bazen.
4) Četrto mesto si delitijo kar trije. Dva indonezijska brloga: MC Homestay, Bunaken, zaradi odlične lege v zelenem vrtu, nekaj metrov od najlepše peščene plaže na otoku, fenomenalne opreme, odlične domače hrane in Jaquesa, najbolj carskega ščurka na svetu; ter bungalov nezanega imena na Gili Trawaganu zaradi luksuzne opreme v balijskem stilu in predvsem domiselne kopalnice delno pod milim nebom. Ter ljubi Mr Phao's Sunset Bungalows na Don Detu (jug Laosa). Ahhhhh, vse te barve narave, ki te obdajajo v najosnovnejši možni kolibici in odlična hrana in gospod Phao, najboljši gostitelj v Laosu, in mir in viseča mreža in Mekong...
3) Hotel Milijon zvezdic na plaži na Kadidiriju (Indo), pravzaprav Lestari hotel, kjer so nam postavili manjši baldahin in obesili viseče mreže. Življenje dobesedno na plaži. Zjutraj vstaneš in si v mandiju umiješ zobe, na terasi poješ zajtrk s pogledom na morje, se umiješ v topli morski vodi, in poležavaš do konca dneva...
2) Jerusalem guesthouse & hostel: ne vem zakaj, pravzaprav. Morda nekoliko zaradi dejstva, da je v Jeruzalemu, mojem najljubšem mestu, a pravgotovo ima dosti opraviti tudi z odlično lego, sproščenim, ustrežljivijm osebjem, skupno kuhinjo, kjer lahko poklepetaš z ostalimi gosti, čudovito starinsko opremo, ljubkimi balkončki in teraso, kjer lahko za mali denar prenočiš v šotoru.
1) Prvo mesto pa si brez dvoma zasluži The Venetian, Las Vegas (ZDA). Dva bazena, eden od tega le za goste hotela, v 20. nadstropju v slogu antičnih kopališč. Soba, večja od povprečnega študentskega stanovanja. Dve kopalnici. Trije veliki televizorji. Sedežna garnitura in vsaj dve zofi. Ogromna, udobna postelja. Cel kup malih dišečih zadevic, ki jih lahko pokradeš. Kopalni plašči. Razgled za umret' na Strip in puščavo za Vegasom s 35. nadstropja. In ja, lastni jakuzzi. Je treba še kaj dodati? Morda ceno...
Ja, zatočišča popotnika so lahko zelo pestra...
Moj ultimativni cilj, Caesars Palace v Vegasu čaka...
nedelja, 25. oktober 2009
Leti, leti, leti... Avion!
Prvič sem bila na letališču še nekje v prejšnjem stoletju, kar seveda ni tako daleč. Daleč pa je osnovna šola, tam nekje v četrtem razredu je bilo. Seveda nismo nikamor leteli, ogled letališča Brnik, danes Letališče Jožeta Pučnika imenovano, je bil del ekskurzije na osrednji konec Slovenije.
Prvič sem letela z letalom pravzaprav ne tako zelo dolgo nazaj, mnogo let po tisti ekskurziji. Če na hitro preračunam, bo tega 5 let, ko nas je pot vodila na maturantski izlet v Grčijo. Spomin ni preveč dober, saj je imelo letalo precejšnjo zamudo in zaradi strahu pred višino in majhnimi, brezizhodnimi prostori sedeža ob oknu nisem nikakor cenila (pravzaprav še vedno vsakič, ko zagledam svoj sedež ob oknu, pomislim, kako majhno je pravzaprav letalo. Čar turističnega razreda).
A v letališča sem se resnično zaljubila dobri 2 leti nazaj in zanimivo, vse se je spet začelo na našem Brniku. Bil je moj prvi samostojni polet in imela sem veliko časa za razmišljanje. Že takrat sem pisala nekašen popotniški dnevnik, ki se je kasneje razvil v računalniško obliko - ta blog. Pravzaprav so kar trije zapisi iz samega letališča oziroma letala (in zaradi moje nevztrajnosti ti zapisi številčno nadvladajo zapise iz same poti).
Letališča so resnično fascinanten kraj. Mnogokrat sem se zavedla, da dolge minute stojim pred tablami, kjer so se menjavali številni kraji in ob njih številke letov ter ure prihodov ali odhodov letal. Navdušeno sem si predstavljala, kam vse letijo vsa ta letala, kam odhajajo ljudje in zakaj. Od Afrike do Severne Amerike. Ne glede na to, zakaj si na letališču, prevzame te tisti duh nomadstva, vznemirjenje pred odhodom ali prihodom na drugi konec sveta. Ali ni vse skupaj neverjetno? V nekaj urah si lahko v popolnoma drugem svetu, nepredstavljivo daleč od doma. In vse to predstavlja letališče.
Opazovanje ljudi, kaj pa drugega. Najljubše opravilo. Pravzaprav na letališču nikoli nisem rabila knjige ali časopisa, saj ti opazovanje dogajanja nudi več pisanih zgodb ali le odlomkov kot en povprečen Cosmpolitan. Nekateri hitijo, da bi ujeli letalo. Nekateri se zdolgočaseno sprehajajo. Ali spijo na neudobnih klopcah. Se poslavljajo ali pozdravljajo. Ko sem čakala na svoj prevoz iz letališča, sem se nekoč namenoma namestila pred vrata "prihodi" in opazovala snidenja ljudi.
Istanbulsko letališče je raj tudi za najbolj zahtevnega opazovalca. Kot stičišče med Zahodom in Vzhodom, Evropo in Bližnjim vzhodom nudi pisano množico potnikov, ki jo je pravi užitek opazovati in ti tudi med peturnim postankom za turško kavo ni dolgčas.
Seveda so tu tudi trgovine vseh vrst in oblik. Že nekaj časa imam tradicijo, da na vsakem letališču poiščem trgovino s parfumi, kar seveda ni težko, poiščem moški D&G The One For Men parfum in se rahlo nadišavim z njim, saj ga naravnost obožujem. Tako kot letališča.
Zahvaljujoč letošnji Misiji Indonezija sploh ne morem več prešteti letališč, ki sem jih spoznala. Gotovo pa najbolj poznam muchensko letališče, ki ga imam v malem prstu. Z vsemi predragimi restavracijami, kavarnami, stranišči in klopcami na obeh terminalih vred.
Ko sem se morala odločiti, kako zabiti 12 ur do leta v Jakarti, sem imela dve možnosti: skok do centra Jakarte ali čakanje na letališču. Odločila sem se za slednje in sedaj se mi resnično zdi, da je možno živeti na letališču. Gleda na mojo navdušenost nad njimi mi je 12 ur minilo mnogo hitreje kot marsikateri, tudi mnogo krajši let.
Prvič sem letela z letalom pravzaprav ne tako zelo dolgo nazaj, mnogo let po tisti ekskurziji. Če na hitro preračunam, bo tega 5 let, ko nas je pot vodila na maturantski izlet v Grčijo. Spomin ni preveč dober, saj je imelo letalo precejšnjo zamudo in zaradi strahu pred višino in majhnimi, brezizhodnimi prostori sedeža ob oknu nisem nikakor cenila (pravzaprav še vedno vsakič, ko zagledam svoj sedež ob oknu, pomislim, kako majhno je pravzaprav letalo. Čar turističnega razreda).
A v letališča sem se resnično zaljubila dobri 2 leti nazaj in zanimivo, vse se je spet začelo na našem Brniku. Bil je moj prvi samostojni polet in imela sem veliko časa za razmišljanje. Že takrat sem pisala nekašen popotniški dnevnik, ki se je kasneje razvil v računalniško obliko - ta blog. Pravzaprav so kar trije zapisi iz samega letališča oziroma letala (in zaradi moje nevztrajnosti ti zapisi številčno nadvladajo zapise iz same poti).
Letališča so resnično fascinanten kraj. Mnogokrat sem se zavedla, da dolge minute stojim pred tablami, kjer so se menjavali številni kraji in ob njih številke letov ter ure prihodov ali odhodov letal. Navdušeno sem si predstavljala, kam vse letijo vsa ta letala, kam odhajajo ljudje in zakaj. Od Afrike do Severne Amerike. Ne glede na to, zakaj si na letališču, prevzame te tisti duh nomadstva, vznemirjenje pred odhodom ali prihodom na drugi konec sveta. Ali ni vse skupaj neverjetno? V nekaj urah si lahko v popolnoma drugem svetu, nepredstavljivo daleč od doma. In vse to predstavlja letališče.
Opazovanje ljudi, kaj pa drugega. Najljubše opravilo. Pravzaprav na letališču nikoli nisem rabila knjige ali časopisa, saj ti opazovanje dogajanja nudi več pisanih zgodb ali le odlomkov kot en povprečen Cosmpolitan. Nekateri hitijo, da bi ujeli letalo. Nekateri se zdolgočaseno sprehajajo. Ali spijo na neudobnih klopcah. Se poslavljajo ali pozdravljajo. Ko sem čakala na svoj prevoz iz letališča, sem se nekoč namenoma namestila pred vrata "prihodi" in opazovala snidenja ljudi.
Istanbulsko letališče je raj tudi za najbolj zahtevnega opazovalca. Kot stičišče med Zahodom in Vzhodom, Evropo in Bližnjim vzhodom nudi pisano množico potnikov, ki jo je pravi užitek opazovati in ti tudi med peturnim postankom za turško kavo ni dolgčas.
Seveda so tu tudi trgovine vseh vrst in oblik. Že nekaj časa imam tradicijo, da na vsakem letališču poiščem trgovino s parfumi, kar seveda ni težko, poiščem moški D&G The One For Men parfum in se rahlo nadišavim z njim, saj ga naravnost obožujem. Tako kot letališča.
Zahvaljujoč letošnji Misiji Indonezija sploh ne morem več prešteti letališč, ki sem jih spoznala. Gotovo pa najbolj poznam muchensko letališče, ki ga imam v malem prstu. Z vsemi predragimi restavracijami, kavarnami, stranišči in klopcami na obeh terminalih vred.
Ko sem se morala odločiti, kako zabiti 12 ur do leta v Jakarti, sem imela dve možnosti: skok do centra Jakarte ali čakanje na letališču. Odločila sem se za slednje in sedaj se mi resnično zdi, da je možno živeti na letališču. Gleda na mojo navdušenost nad njimi mi je 12 ur minilo mnogo hitreje kot marsikateri, tudi mnogo krajši let.
ponedeljek, 5. oktober 2009
Indo v slikah
Minibus, velikokrat poznan kot bemo in vedno prenatrpan čez vse meje. Ponavadi je tudi smrad po durianu stalnica, kot seveda tudi okvare. Še ena, precej neprijetna stvar pri lokalnih indo busih je, da se prtljago priveže na straho in ves čas razmišljaš, kdaj bo prav tvoj nahrbtnik med vožnjo zletel na cesto.
Čakanje na odhod busa iz pristaniškega mesteca Pagimana
Indo v slikah
Živinska tržnica v Rantepau
Značilna arhitektura v Toraji - hiše v obliki ladje oziroma bivolovih rogov
Kult smrti v Toraji
Delo na riževih poljih
Značilna arhitektura v Toraji - hiše v obliki ladje oziroma bivolovih rogov
Tipična torajanska vas je sestavljena iz dveh ravnih vrst hiš v tradicionalnem stilu gradnje z dvoriščem med vrstama. Ponavadi je na eni strani bivanjski del, nasproti pa skladišče za riž.
Kult smrti v Toraji
Delo na riževih poljih
Indo v slikah
Komodoški varan
Osamljena plaža na osamljenem otočku, Komodo National Park
Simboli prednikov klana, vas okoli Bajawe
Osamljena plaža na osamljenem otočku, Komodo National Park
Simboli prednikov klana, vas okoli Bajawe
Naročite se na:
Objave (Atom)