Riža in iger

Pred nekaj tedni, se kar nekaj dni do uradnega začetka svetovnega prvenstva v nogometu v Braziliji, sem za trenutek zmedeno pomislila, da so črvine resnične in te lahko, brez da se zavedaš, ponesejo na drugi konec sveta. Drugo galaksijo. Dimenzijo, karkoli pač.

Z najvišjih stavb na vsaki strani nase ulice visita dve, za vsaj štiri nadstropja veliki, modro-beli zastavi. Čeprav je jasno, za koga navija Mohammadpur, sta ti dve zastavi le vrh ledene gore norije okoli nogometnega spektakla. Manjše zastave visijo praktično z vsake stavbe. Na prav vsaki, še najmanjši tržnici je stojnica, posvečena zastavam in navijaškim majicam. Prodajalci zastav vseh velikosti, obešenih na dolge drogove, oprtane na koščena ramena spominjajo na čas pred bangladeškim Dnevom zmage sredi decembra, le da je v pisanem mozaiku zastav zelena z rdečim krogom tista, ki ponavadi manjka. Jasno, Bangladeša ni med ekipami v Braziliji. Kljub temu nekateri patrioti poleg zastave svojega favorita domoljubno obesijo še bangladeško.

In če imaš, ko upreš oči proti nebu (in napol zamižiš), zaradi gromozanskih zastav občutek, da si v neki drugi, bolj prostrani deželi na drugem koncu sveta, kjer je kvaliteta govedine neprimerno boljša (če lahko dodam), je pravzaprav, ko se ozreš naokoli z nekoliko več zanimanja, jasno, da je Dhaka pravi navijaški svet v malem, stisnjen med klavstrofobične ulice in kupe smeti. Že res, naša ulica evforično vzkipi ob golih argentinskih junakov, a gostiteljica, zeleno - modra Brazilija ne zaostaja prav dosti. Manjše zastave Nemčije ali Španije dodajo v piskerček raznolikosti. Le angleške ni med njimi. Razumljivo? Morda.

Nogomet pa pravzaprav niti ni šport, ki najbolj požene kri po žilah mojih bangladeških sosedov. V začetku leta je Bangladeš preplavila mrzlica, imenovana kriket. Naj takoj vnaprej povem, da se mi niti približno ne sanja, kako poteka igra kriketa, kaj je cilj ali kako veš, katero moštvo zmaguje. Vem le, da ena tekma lahko traja nečloveško dolgo in da so karte za svetovno prvenstvo posle s svetlobno hitrostjo za male pare ter nato na črnem trgu dosegale dvajsetkratno ceno. In da je na koncu cirkusa kot zmagovalka izšla Šrilanka.
Tedne in tedne se ni govorilo o ničemer drugem kot kriketu. Tako razvnetih debat niso sprožile niti parlamentarne volitve nekaj mesecev prej. Ker Bangladeš tudi v kriketu ne blesti najbolj, je bilo najbolj vroče soočenje med Indijo in Pakistanom. Ogromen pano na strehi stavbe čez našo ulico mi je omogočil, da sem tekme vsaj delno spremljala tudi brez televizije. Zvočno kuliso so dodali navijači na ulicah, ki so poskrbeli, da sem vedno vedela, ko se je zgodilo kaj pomembnega.

Prijatelj, velik nogometni navdušenec, me je pred časom skoraj vrgel iz stanovanja, ko sem povsem mimogrede povedala svoje mnenje o noriji okoli profesionalnega športa. Čeprav me samo svetovno prvenstvo v nogometu zanima ravno toliko, kot me je tisto v kriketu, mi je sam fenomen naravnost fascinanten. Žal so ljudje ponavadi veliko bolj pripravljeni debatirati o Messiju ali kdorkoli že pač je njihov favorit to leto, kot o sociološki analizi te obsedenosti. Posledično sem že davno obupala nad poskusom oživitve debate okoli očitno krivoverne in provokativne teze, da so nogometni navijači le družbeno manj zasmehovana različica belieberk.
Roko na srce, belieberke za sabo ne puščajo trupel.
Če se vrnem na bizarno evforijo okoli Argentine in Brazilije, ki se manifestira v plapolajočih belo-modrih ali rumeno-modrih zastavah, od začetka svetovnega prvenstva so poročali že o kar nekaj incidentih, ko so se spopadli navijači obeh moštev. V vsaj dveh primerih se je spopad končal s smrtnimi žrtvami na eni ali drugi strani. Ne, ne govorim o spopadu Argentincev in Brazilcev kje okoli prizorišča svetovnega prvenstva. Govorim o incidentih, ki so se zgodili v Bangladešu, med bangladeškimi navijači omenjenih moštev.
Že od kar sem prišla v Bangladeš, me spremlja grenak občutek, da tu vlada nekakšna kultura nasilja. Fizični obračuni na ulici niti niso taka redkost. Vozniki rikš jo kar hitro skupijo od razbesnjenih voznikov ali pomočnikov voznikov na avtobusih. Množice, ki obračunajo s povzročiteljem nesreče ali lopovom, so vsesplošno znan pojem, ki se včasih zaključi s smrtjo kršitelja. Kadar izbruhne prepir, se kmalu pridruži množica opazovalcev, ki včasih ne ostanejo več le opazovalci, ampak udeleženci v petelinjem boju.
Če to združiš s strastjo, ki prevzema zagovarjanje "svojega" moštva, se pravzaprav čudim, da ni bilo prelito še več krvi.
Svojega moštva? To je pravzaprav tisto, kar je pri vsem skupaj najbolj nenavadno. Ta močna identifikacija z moštvom, katerega dom je skoraj dobesedno na drugi strani planeta. Očitno je, da ne gre za preprosto patriotsko veselje ob športnem dosežku svoje domovine. Morda je bolje, da na tem mestu obširnejšo analizo prepustim psihologom in sociologom.

Dve vprašanji sta, na kateri v Bangladešu odgovor nikoli, nikoli ne sme biti Nobeno, če seveda nočeš izpasti bogokletni izrodek z drugega sveta: Katere vere si? in Za katero moštvo navijaš na svetovnem prvenstvu? In da, na drugo vprašanje obstajata pravilni ali napačni odgovor!

15 nasvetov kako preživeti v Politično nestabilni državi

1) Poznaj vire informacij

V Politično nestabilni državi so pojmi kot svoboda govora ali objektivno poročanje – še bolj kot drugod – precej nedosegljiv ideal. Zato si je težko ustvariti objektivno sliko o tem, kdo je good guy in kdo bad guy. Pravzaprav, ponavadi ni ne enih ne drugih. Pravzaprav, niti ni pomembno, kdo je kdo. Pravzaprav, če ne pišeš bloga o dogajanju, moraš vedeti le to, da je vsako prebrano informacijo treba vzeti s ščepcem soli.

2) Poznaj ozadje

Tudi, če ne pišeš bloga. Konec koncev nočeš izpasti neveden bedak, ko tema nanese na trenutno politično dogajanje, nekje po uvodnem Kako si in Od kod prihajaš od naključnih neznancev na avtobusu. Od tebe je seveda odvisno, ali si ustvariš in deliš svoje osebno mnenje, ampak pazi, da ne sprožiš vsesplošnega pretepa, politika je v takšnih časih precej kočljiva tema.

3) Pouči se o vojaških, obrambnih, paravojaških itd skupinah

In razlikah med njimi. Čisto preprosto, da veš, kako resna je situacija. Navadna policija na večjih križiščih lahko pomeni le običajen dan v militantni državi, med tem ko kolone tovornjakov, z do zob oboroženimi uniformiranci in imenom, sestavljenim iz vsaj tri-črkovne, na videz težko razložljive kratice, verjetno pomeni nekaj več akcije.

4) Ostani informiran

Tvoj zajtrk naj tako sestavlja omleta, popečen toast, sveže stisnjen pomarančni sok, kava ali čaj ter jutranje novice o cestnih blokadah, stavkah, protestnih shodih, apokalipsah. Načrtuj dan v skladu s tem in vedno ohrani nekaj fleksibilnosti. Za večerjo si postrezi z izbranimi tremi hodi ter večernimi poročili o dogajanju preteklega dne.

5) A bodi selektiven, ko poročaš o dogajanju svojim bližnjim doma

Izogibaj se besed kot so Vojaški udar, Spopadi, Eksplozije, Nasilje… Če imaš srečo in živiš v Politično nestabilni državi, za katero Zahodu ni dovolj mar, da bi poročal o njej, lahko pravzaprav pretok informacij do svojih domačih skoraj popolnoma kontroliraš. To je, dokler ne odkrijejo Al Jazzere. Verjetno pa do sedaj že veš, da je marsikdaj poročanje precej prenapihnjeno in ne odraža dejanskega stanja, ki ga sam doživljaš. Poskušaj domače prepričati, da je temu res tako.

6) Posvoji bolj odprti pogled na pojem “Vojaški prevzem oblasti”

Ker, človekove pravice gor ali dol, vse ima svoje meje. Nekatere države žal niso ustvarjene za demokracijo. Posvoji tudi bolj kritičen pogled na demokracijo samo. Sistema, ki bolj ali manj uspešno deluje, od koder pač prihajaš, morda ni mogoče prenesti v tvoje novo okolje. V Politično nestabilni državi ne moreš preprosto prevesti situacije glede na tebi poznan sistem delovanja. Življenje v Politično nestabilni državi je idealen čas za samorefleksijo o opranosti možganov z idejo o vsemogočni demokraciji in refleksijo o tem političnem sistemu samem. Ali res deluje tam, od koder prihajaš? Je res tako popoln sistem, vreden izvoza vsaj toliko kot Applovi izdelki in akcijski hollywoodski filmi?

7) Ne nosi glave na pladnju

Seveda, življenje ljubiteljskega vojnega poročevalca se sliši vznemirljivo, a verjemite mi, da ima tudi svoje pomanjkljivosti. Te se, po poročanju prijatelja foto-poročevalca, kažejo v modricah, ki so posledica napadov na novinarje s strani protestnikov ali policije, kakšnih letečih predmetov in občasnega (če imaš srečo le gumijastega) izstrelka.

V vsakem slučaju se izogibaj krajev, kjer potekajo protesti, tudi, če jih napovedujejo kot mirne.

8) A ne dopusti, da dogajanje zmede tvoj vsakdan bolj, kot je potrebno

Zapiranje v stanovanje nikakor ne koristi. Varnost je seveda na prvem mestu, a življenje ponavadi teče dalje celo na vojnih območjih. S prakticiranjem primerne stopnje previdnosti lahko tvoji dnevi potekajo skoraj nemoteno.

9) Poznaj alternative

Lahko se zgodi, da zaradi cestne blokade obtičiš na službeni poti, ali le ne moreš do pisarne. Lahko da imaš sestanek natančno na dan, ko se konča večdnevna blokada in se pločevina, polna opravkov željnih meščanov, razlije po cestah. Vedno je dobro vedeti, kako priti nekam, če običajni način odpove. Kupi/najemi helikopter, naprimer. Ali pa uporabi redno letalsko linijo za daljša potovanja.

10) Rešilec ni vedno le rešilec

…ampak ena izmed zgornjih alternativ. Družbeno neodgovorno kot je, Press in Ambulance oznake na vozilih so splošno znane kot varne in v Politično nestabilni državi redno uporabljene za bolj ali manj nujne prevoze.

11) Naredi zaloge

Mleka, masla, mesnih izdelkov in druge pokvarljive hrane, zelenjave, vode in investiraj v električni akumulator, če ga še nimaš. Ko izdelki zaradi cestnih blokad  ne bodo dosegli polic trgovin, boš za ta nasvet hvaležen. Prav tako, ko bodo zaradi istega razloga cene poskočile v nebo. Zakaj je potrebno narediti zaloge vode in elektrike, nimam pojma. Nekdo je pač nasvet objavil na Facebooku.

12) Pogovarjaj se z drugimi tujci o možnostih evakuacije, ker je pač bolj vznemirljivo od pogovorov o strežnem osebju

Hkrati ti bo dalo občutek, da tvoje življenje dejansko dosega stopnjo zanimivosti, ki jo poskušaš prikazati svojim prijateljem preko spletnih družabnih omrežji. Ni pomembno, da dejansko živiš v zlatem mehurčku in da v resnici ne ločiš med vsemi paravojaškimi enotami, ko jih vidiš.

13) Redno obnavljaj svoje Facebook statuse

Tako bo dejstvo, da živiš v Politično nestabilni državi vsaj na daleč izgledalo vznemirljivo in ti velik avanturist, kot bi pač človek pričakoval. Hej, če moraš že ravno trpeti izgovore čistilke, ki zaradi nemirov ne pride pospravit stanovanja ali pomanjkanje masla v trgovinah, potem vsaj pridobi slavo med svojimi 856 Facebook prijatelji. Naj vedo, kako izjemno je tvoje življenje, polno preizkušenj, ki pridejo v paketu s Politično nestabilno državio.

14) Ohrani smisel za humor

Po možnosti sarkazem.

15) Spakiraj in pojdi drugam, če postane prevroče

Resno in brez sarkazma.

P.s: Ali pa za vraga, ostani v varnem zavetju doma. Zakaj bi sploh želel v politično nestabilno državo? Tam je ponavadi neznansko vroče in imajo čisto preveč vrst banan, da bi se počutil udobno…

Bangladeš je to, kar se ti zgodi, med tem ko načrtuješ druge stvari

Četrtega decembra zgodaj zjutraj sem pojedla zajtrk – nekakšno omleto, kavo in belo štručko kruha popolnoma brez okusa. Ugotovila sem, da moja telefonska številka ne deluje in kupila novo sim kartico na prvem prodajnem pultu, ki sem ga opazila. Nato je sledilo kar nekaj čakanja v vrstah, preden sem na zadnjem sedežu trikolesnega CNG-ja drvela po prazni New Airport Rd, dolgi in ravni štiripasovnici, ki povezuje severno obrobje Dhake s centrom mesta, vse tam do Farm Gate-a in se nadaljuje preko poslovnega, prenatrpanega in zadušljivega Kawran Bazarja do širokega in prostranega Shahbaga. Tisti dan je bil hartal, vsesplošna vsedržavna stavka, kar je bil razlog, da je moj CNG drvel po široki cesti praktično brez ovir.

Voznik me je odložil nekje, kjer še nikoli v življenju nisem bila. Podoba avtobusnega postajališča me je zmedla. Toliko ljudi, barv, nobenega reda. In nobenega imena ulice. Kje za vraga sem pristala? Kako naj najdem ulico, ki jo iščem?

To je bilo leto dni nazaj. Tisti dan sem dobila novo telefonsko številko, dva nova prijatelja in nov dom, brez da bi se tega takrat že zavedala.

Letošnjega četrtega decembra sem se zbudila in vstala s precejšnjo težavo, čeprav sem lahko ta dan spanec nekoliko potegnila. Zajtrk sem izpustila, ker si tako ali tako ponavadi kupim prigrizek v kantini blizu moje pisarne. Odhitela sem po stopnicah sedem nadstropji navzdol in se z rikšo zapeljala do Asad Gate-a, kjer sem kljub pozni jutranji uri brez težav ujela avtobus številka 27. Avtobus je rabil le okoli pol ure po skoraj prazni New Airport Rd do Shaure, postajališča, kjer skočim iz avtobusa.

Natančno leto dni od kar me je CNG odložil na avtobusnem postajališču v Mohammadpurju in sem dobila novo telefonsko številko, prva nova prijatelja in nov dom, mi je odvetnik poslal kopijo pisma, ki je sporočalo, da mi je bila končno odobrena bangladeška delovna viza.

Ko sem zvečer prišla domov, mi je cimer čestital za prvo obletnico Desha in me objel. Vprašal me je, kaj bi sporočila sami sebi leto dni nazaj. Precej težko vprašanje. Morda bi počakala z nakupom sim kartice in namesto Airtelove kupila Grameenphonovo. Preživela bi več časa v Stari Dhaki. Bila bi bolj pridna pri učenju bengalščine. Sprejela bi nekaj drugačnih odločitev v zasebnem življenju. Se nekoliko drugače lotila reševanja birokracije okoli vize.

Ko me ljudje vprašajo, ali nameravam ostati tu še dolgo časa, se rada izognem odgovoru s pripombo, da naj ne bi bila tu niti ta trenutek. Bili so načrtovani trije dnevi v Dhaki in nekje vmes se je zgodilo, da sem ostala. Včasih stvari ne tečejo popolnoma tako, kot smo predvidevali. Mislimo si, da bomo sicer šli s tokom, a tok nas bo vselej nesel po znanih brzicah. Znane brzice ponavadi vsebujejo vsem poznane in široko sprejete elemente, ki delujejo udobno in domače. Potem pa se zgodi Bangladeš. In brzice se razlijejo čez korita rek in krenejo svojo pot, nekako tako, kot se to zgodi na ravnih poljih Bangladeša vsako deževno dobo.

Četrtega decembra letos je bil, prav tako kot istega dne leto dni nazaj, hartal. Zanimivo, kako se nekatere stvari ne spremenijo. Nekatere stvari pa preprosto nikoli več ne ostanejo enake.

200

Ko je letalo prebilo mejo nizko visečih oblakov, je bilo jasno, da je v Bangkoku jutro deževno. Letalo je na mokri pristajalni stezi nekoliko nerodno zaneslo preden se je dokončno ustavilo in so se ljudje nestrpno nagnetli na prehod med sedeži, čakajoč, da se odprejo vrata in lahko po večurnem poletu končno pošteno pretegnejo noge. Dan zunaj vedno živahne letališke stavbe se je šele začenjal.

Ko sva sedeli v taksiju na poti proti mestu, je dež že ponehal. Mimo naju so se vrstili vsakodnevni prizori milijonskega azijskega mesta. Soseska za sosesko, z visokimi modernimi stavbami obdano obzorje, občasen slum. Bangkok je bilo največje mesto, ki sem ga do tedaj obiskala.

Pet let kasneje še vedno nisem prišla s potovanja - simbolično mišljeno. Nekako sem se spet znašla v Aziji, udobno, zabavno Tajsko je tokrat zamenjal nepoznani, eksotični Bangladeš. V letih, ki so ločili ta dva prelomna potovanja, se je zvrstila vrsta majhnih prigod in velikih korakov, na vseh koncih sveta, ki so vodili do tega trenutka.

Za mnoge, ki se potepajo širom sveta, dostikrat velja tisti prežvečeni stereotip o bežanju pred samim seboj. O bežanju pred odgovornostjo, pred obveznostjo, pred resničnim življenjem. Skoraj strašljivo je, kako natančen zna bit ta stereotip, ko ti uspe seči pod nasmejane, sproščene široke nasmehe popotnikov z nahrbtniki na ramenih. Romantično, kot se to življenje sliši - meditacija pod vrhovi Himalaje, joga na plažah Južne Indije, taborjenje z beduini, trekkingi skozi izgubljene vasice, vožnje z razmajanimi tovornjaki, izgubljene inkovske civilizacije, utrip kozmopolitanskih velemest, tečaj salse na karibski obali, vrsta novih zanimivih poznanstev ali safari poln živali iz Velikega atlasa živali, ki smo ga nekoč prav vsi imeli na svojih knjižnih policah otroških sob. A skriva tudi zgodbe o 30-nekaj letnikih, ki svojega življenja nimajo niti najmanj pod nadzorom. 20-nekaj letnikih, ki jim je smisel življenja tajski Full Moon Party. Novo-razsvetljenih jogijih, ki bedo indijske podceline zamenjujejo s sposobnostjo življenja zunaj sistema potrošništva.

V prav vsakem izmed nas je verjetno delček tega izgubljenega otroka, ki išče in išče pod vsakim kamnom oddaljenih vasic. Išče, a ne ve, kaj išče. Kot slavni odgovor iz Štoparskega vodnika: 42. Sama sem prišla do številnih spoznanj, le da ni osnovnega vprašanja, na katerega bi jih lahko pripela. Morda s tem ni nujno nič narobe, konec koncev učenje ne bi smelo biti proces, začrtan preveč linearno. Pa še precej internetnih citatov o življenju kot nepredvidljivem procesu potrjuje, da preprosto ni enotnega načina, kako preživeti teh nekaj desetletji na tem planetu.

V letih in potovanjih, ki so sledili, sem svoj okus za potovanja precej izostrila. Včasih pomislim, kako težko me je pravzaprav navdušiti, mi vzeti sapo. Morda od tod moja nerazložljiva fascinacija z Bangladešem in Dhako, saj me še vedno uspe prevzeti, vsakič znova. Prišel bo dan, ko bo tudi to nekoč minilo, kdo ve. In potem kam? Kaj je naslednji korak? Kaj je še tisto, kar mi bo nudilo dovolj adrenalina? Življenje brez električne napeljave v vasi nekje sredi brezpotji Arunachal Pradesha? Večtedenski trekking na konec sveta na ruski Kamčatki? Papua Nova Gvineja? Življenje z mongolskimi nomadi? Ali morda dokončna vrnitev domov, kar bi mi verjetno predstavljal večji izziv od vsega naštetega?

Pravzaprav včasih zavidam mladim zelenim popotnikom, novincem v Bangladešu ali avtorjev emailov z osnovnimi vprašanji, ki priromajo v moj elektronski poštni nabiralnik. Koliko veselja ti lahko nudi potovanje, kjer vse počneš prvič. Sprehod po ulicah Bangkoka me najbrž ne bi več navdal z vso tisto energijo, o njem ne bi mogla več spisati navdihnjenih spisov na blog. Morda je to moj naslednji izziv. Vrnitev h koreninam, začetkom potovanj.

V kratkem se odpravljam na Tajsko, kamor si grem urediti svojo bangladeško vizo. Neverjetno vznemirljivo bo videti Bangkok 5 let popotniških izkušenj in skoraj eno leto življenja v azijskem velemestu kasneje. Sprehodila se bom do tiste ogromne zlate zadeve, tistega čisto prvega budističnega templja, ki sem ga videla v svojem življenju, in se pustila na novo navdušiti. Skupaj z množico japonskih turistov. S fotoaparatom v roki. S poročanjem o tem na Facebooku, ki ga 5 let nazaj še nisem imela.

Potem pa se bom vrnila v svoje nevsakdanje bangladeško življenje, ki je postalo bolj običajno od tiste podobe, ko s slušalkami v ušesih v večernih urah kolesarim vzdolž Linhartove iz službe v kavarni proti domu nekje v udobju BS3-ja.

. . .

To je 200. objava na tem blogu.

Vodnjak

Med brezskrbnim srkanjem vina v udobnih pletenih stolih v kampu nekje sredi afriške divjine je ameriška gospa zbrani družbi povedala zanimivo anekdoto, h kateri se rada vračam, kadar pogovor nanese na mednarodno pomoč takoimenovanim državam v razvoju, kulturni relativizem ali kar tako.

Neki mednarodni sklad, za katerega je pred časom delala ta gospa, se je nekoč odločil, da pomaga odročni vasici nekje sredi Indije z izgradnjo vodnjaka. Vas je bila namreč brez lastnega vodnega vira in tako so morale ženske vstajati ob štirih zjutraj, da so odšle do uro hoda oddaljenega vodnjaka in jo prinesle v vas še preden so se preostali prebivalci prebudili v nov dan. Učenjaki iz mednarodnega sklada so se zatorej odločili, da na sredi njihove vasi izkopljejo vodnjak, ki bo ženskam olajšal preskrbo gospodinjstev z vodo.

Namera o vodnjaku pa je med vaščani na njihovo začudenje naletela na neodobravanje. Najprej so bili tu moški, ki so seveda po moško godrnjali, kaj bodo vendar počele ženske zjutraj, če jim ne bo treba po vodo. Ženske pa so nenavdušenje nad dobrodelnim razvojnim projektom utemeljile s preprosto razlago: Če nam zjutraj ne bo treba k tistemu uro hoda oddaljenemu izviru, bomo prikrajšane za druženje s prijateljicami med to nalogo, čas, ki ga imamo ženske le zase. Brez otročadi, brez po moško godrnjajočih moških, čas le za nas, naše čenče in odmor od vsakodnevnega življenja gospodinj. Čas, ki ga v zgodnjem jutru namenimo za prinašanje vode, je hkrati tudi čas za nas same.

Ne vem pa, kako se je anekdota končala in ali so vaščani kljub nestrinjanju dobili svoj lasten vodnjak...

Narejeno v Bangladesu

Skupina devetih ljudi je bila tri dni ujeta pod rusevinami stavbe, med njimi devetnajstletno dekle, delavka v tekstilni tovarni, ki je se pred kratkim stala na tem mestu. V zepu, kjer so bili ujeti, so imeli na voljo nekaj vode, hrane in kisik, a ne prav dosti. Veckrat so slisali mehanicne zvoke resevalcev nekje za njihovo krsto iz cementa in zeleza, a so le ti vedno zamrli skupaj z upanjem na resitev. Kmalu so skoraj popolnoma obupali. Na listke papirja so napisali svoja imena in naslove in jih stlacili pod obacila, da bi svojcem olajsali identifikacijo njihovih trupel, ce jih kdaj najdejo. Po treh dneh so jih vendarle resili in  ker so preziveli, je dekle zgodbo kasneje v bolnisnici lahko zaupalo novinarjem lokalnega casopisa. Mnogi drugi svojih zgodb ne bodo nikoli povedali.

Sreda je bila soncen in soparen dan, vlaga v zraku se je ze nekaj dni stopnjevala proti nevihti, ki neznosen krog vrocine za nekaj ur prekine. Bil je drugi dan 36-urnega vsedrzavnega hartala, sklicanega zaradi tega ali onega razloga, od te ali one politicne skupine. Obicajen dan v Bangladesu. Potem pa se je zjutraj zrusila devetnadstropna stavba in pod sabo pokopala na tisoce ljudi.

V teh dneh se mi spomin veckrat vraca k nekemu dnevu, se enem obicajnem dnevu v Bangladesu, le manj soparnem, ko smo s prijatelji obiskali Ashulio, predmestje Dhake, kjer je konec novembra v sumljivih okoliscinah v pozaru umrlo vec kot sto ljudi, delavcev v se eni tekstilni tovarni. Le nekaj dni kasneje se je zgodna ponovila na drugem koncu mesta. Med pogovorom z okoliskimi prebivalci, nekaterimi med njimi delavci v zgoreli tovarni in svojci umrlih, smo razbrali dvom o uradni razlagi dogodkov. Ne le dvom, trdno prepricanje, da je bil pozar podtaknjen, delavcem pa je bila z zaklenjenimi vrati nastavljena past, namenoma ali nenamenoma. Uradne stevilke smrtnih zrtev niso niti slucajno prave, so nam povedali. Iz razlicnih ust smo slisali o 800 do celo vec kot tisoc umrlih. Nekaj pa je jasno, ne glede na govorice: delovni pogoji v tovarni so bili neprimerni, varnostni sistemi, neobstojeci pravzaprav, pa so ocitno zatajili. V tovarni ni bilo pozarnega alarma, niti pozarnih izhodov in izkusnje zadnjih dni iz mojega lastnega stanovanja mi pravijo, da so standardi gradnje precej pod nivojem zahtevane varnosti na Zahodu.

Savar je mesto na severozahodnem obrobju metropolitanske Dhake. Do srede ga je vecina ljudi poznala  po nekaksnem pomembnem drzavnem spomeniku. Zunaj Bangladesa ga ni poznal nihce, kljub temu, da je marsikdo nosil spominek iz tega kraja. Rana Plaza je bila stavba, ki je gostila nekaj tekstilnih tovarn, trgovin in banko. Na obicajen dan je tam delalo vec tisoc delavcev. V torek so stavbo evakuirali. Na enem izmed stebrov so namrec opazili razpoke. V sredo zjutraj so lastniki tovarn delavcem ukazali, naj se vrnejo na delovna mesta. Trgovine in banka so (verjetno predvsem zaradi hartala) ostale zaprtih vrat.

Po zadnjih podatkih je resevalcem izpod rusevin uspelo izveci krepko preko 400 trupel. Vec deset ljudi je bilo skoraj cudezno potegnjenih iz rusevin, a ta stevilka se z vsakim dnem zmanjsuje. Danes je verjetno zadnji dan, ko se iscejo prezivele. Verjetnost, da bi kdo prezivel brez hrane in vode, je z vsakim dnem manjsa. Ljudje s fotografijami v rokah obupano tavajo po prizoriscu, iscoc kakrsnekoli novice o svojcih, med trupli ali v bolnisnicah. Med tem jezne mnozice zahtevajo aretacije odgovornih, od lastnika stavbe do inzenirjev, ki so zgradili stavbo in jo potrdili kot varno. Svoje frustracije izrazajo z zaziganjem vozil in napadi na tekstilne tovarne, katerih lastniki delavcem niso odobrili prostega dneva, da bi se lahko udelezili protestnih shodov.

Pred nekaj dnevi sem na eni najvecjih mestnih trznic iz kupa oblacil na eni od stojnic izbrskala hlace pri nas zelo dobro poznanega in priljubljenega spanskega proizvajalca. Na vecini so sicer izdajalski nasitek odrezali, a na nekaterih je ostal in razkrival izvor oblacila. Ne gre za ponaredke, saj resnici na ljubo Zarini ponaredki v Bangladesu ne bi imeli posebnega smisla. Ta znamka je tu popolnoma nepoznana, saj nima svojih trgovin. Ima pa svoje tovarne. In obcasno se iz teh tovarn na lokalne trznice razlije nekaj kosov oblacil, ki se nekako izmuznejo strogemu nadzoru. V sali sem to poimenovala pravicna trgovina po bangladesko. Izhodiscna cena je bila 450 tak, kar je nekje 4 in pol evra, na koncu sem placala 350 tak. Prodajalec je bil mlad fant, presramezljiv, da bi mi izmeril obseg pasu za lazji nakup. Ko sem postavila ceno 300 tak, je odvrnil, da je to nabavna cena. Moje izkusnje z barantanjem mi pravijo, da sem, ne glede na to, kako poceni sem jo odnesla, hlace precej preplacala. 3 evre za hlace, ki bi v Sloveniji stale - recimo, ce poznam Zarine cene - vsaj 20 evrov in se to je bila cena precej napihnjena. Seveda to ni nic novega, boste rekli. Jasno je, da oblacila, ko dosezejo nase trgovine, izgubijo realno ceno. Jasno je tudi, da so izdelana za smesno nizko ceno, to ve prav vsak, ki se je kdaj jezil nad po dveh pranjih raztegnjenem kosu precenjenega oblacila nekega pri nas priljubljenega spanskega proizvajalca oblacil.

Kitajska v zadnjih letih postaja predraga. Stevilna podjetja svojo proizvodnjo selijo v Banglades, ki je zaenkrat se obcutno cenejsi. Tekstilna industrija zaposluje ogromno ljudi in je prisotna v vseh kotickih dezele. Daje kruh vsem slojem ljudi, od navadnih delavk za sivalnimi stroji do vodji tovarn v klimatiziranih pisarnah nekje v Gulshanu in tujim vlagateljem na poslovnih vizah z vseh koncev sveta, ki sodelujejo z bangladeskimi tovarnami. Pravzaprav tezko mine dan, ko ne srecas nekoga, vpetega v kolesje tekstilne industrije. Mladi nizozemski raziskovalci v iskanju drugacne zivljenjske izkusnje, ki raziskujejo zivljenjske pogoje delavcev, prijazna Filipinka na imigracijskem uradu, s katero se smejis obupni birokraciji, vodja tehnicnega oddelka tovarne, ki objokuje dejstvo, da se je moral v Banglades preseliti s Kitajske. Vse te svetovne tekstilne korporacije v Bangladesu nimajo svojih lastnih tovarn. Najemajo podjetja, ki potem v lokalnih tovarnah sivajo po njihovem narocilu. Pred casom se je za trenutek zbudila vest zahodnih potrosnikov in v jeznih kampanjah so s pritiski na korporacije zahtevali vecji nadzor nad tovarnami, v katerih nastajajo oblacila za svetovni trg. Ves ta bes, skupaj s trenutnimi (beznimi) protesti tu in tam po svetu, je pravzaprav le pesek v oci in dokazuje precej slabo poznavanje sirse slike problema.
Tu je, za zacetek, vprasanje otroskega dela. Vecje tovarne z mednarodnimi pogodbami si ne drznejo vec uporabljati otroske delovne sile (nekatere tovarne, med drugim zgorela tovarna v Ashulii imajo nad vhodi celo nalepke, ki to ponosno razglasajo), a to samo po sebi se otrok ni spravilo nazaj v sole in na otroska igrisca. Ce otroci niso smeli vec delati v velikih, legalnih tovarnah, so nasli delo v nelegalnih, s se slabsimi delovnimi pogoji, ali preprosto v drugi panogi. Boj proti otroskemu delu ni tako preprost, resitev ni le gola prepoved. Otroci, ki so prisiljeni delati, so v tem polozaju zaradi revscine in njihov, ce tudi mizerni, dohodek njihovi druzini morda pomeni razliko med polnim in praznim zelodcem, med zivljenjem na cesti ali vsaj pod streho borne barake. Zato je prepoved le prvi korak, ki mu mora slediti se precej naslednjih korakov, ce zelimo priti problemu do dna.
V indijski Kolkati sem obiskala mlado nevladno organizacijo, nekje sredi kaosa betonske dzungle. Ustanovitelj je bil mlad fant, mlajsi od mene, iz zvezne drzave Bihar, ki je pred manj kot letom dni zacel iz dobesedno nicesar. S prijateljem naju je sprejel v prostorih njihove organizacije, ki ni vec kot revna dvonadstropna stavba z nekaj okoliskimi barakami. Zacel je popolnoma sam in do sedaj pritegnil se nekaj somisljenjakov, ki prav vsi delujejo brez placila. Vsi so studentje, s predavnanji in popoldanskimi sluzbami, ki vmes najdejo cas za pomoc otrokom, ki so jih resili iz primeza revscine in otroskega dela. Otroke iscejo po restavracijah, cajnicah, ulicah, kjer delajo in poskusajo prepricati starse, da bi bla izobrazba za te otroke boljsa nalozba. Otroci zivijo v prostorih, ki jih s svojim lastnim denarjem najemajo zagnani clani organizacije, tam pridobivajo izobrazbo in bolj brezskrbno otrostvo. Ustaviti otrosko delo je glavni cilj organizacije.
Zahtevati, da so pogoji tovarn v skaldu z normativi v dezeli, kot je Banglades, je pravzaprav smesno. Ti normativi so namrec se vedno precej nizki. Pa se tiste, ki obstajajo, je lahko obiti s podkupninami. Ker velike tekstilne korporacije, katerih oblacila nosimo, oblacila dobavljajo preko pogodbenih izvajalcev, je nadzor tezji, saj delovnih pogojev ne vzpostavijo sami. Ce je podkupljivi inspektor zagotovil, da razpoke v steni tovarne ne predstavljajo nevarnosti, potem je temu ze tako. Nihce ne bo preveril dvakrat. Pritiski na proizvajalce so zaradi velikega povprasevanja ogromni. Proizvajalci poskusajo izpolniti norme in te pritiske najbolj obcutijo sivilje v tovarnah. Stevilni hartali zadnjih mesecev so tekstilni industriji povzrocili veliko skodo. Delo je zastalo, posiljke so zaradi zaustavljenega prometa obticale in nezadovoljni poslovni partnerji se zaradi nestabilne politicne situacije ze obracajo proti Vietnamu in Kambodzi, katerih izvoz tekstila se je v zadnjih mesecih obcutno povecal. Razlog, da Banglades se vedno ostaja v prednosti, so poceni stroski izdelave; ti so tisti, ki privlacijo podjetja, da svoje tovarne selijo v Banglades. Dvig standardov (tako varnostnih, kjer bi bil, glede na sedanje stanje, financni vlozek precejsen, kot delovnih in s tem plac delavcev) bi jasno pomenil dvig stroskov. Dviga stroskov prav gotovo ne bi zeleli nositi proizvajalci, niti izvozniki. Posledicno bi se dvignila cena koncnega izdelka v trgovini nekje v modernem nakupovalnem srediscu v vzporednem potrosniskem svetu. Dvig cen bi razjezil potrosnike in povzrocil nekonkurencnost proizvajalca, ki bi zahteval zvisanje standardov na zacetku verige. Po drugi strani bi drazja proizvodnja pomenila, da bangladeska tekstilna industrija ni vec konkurencna. Proizvajalci bi pobrali sila in kopita v drugo drzavo pri dnu cloveske prehranjevalne verige. Zgodilo bi se, kar se dogaja z naso tekstilno industrijo, ko je proizvodnja preprosto predraga, stevilne sivilje pa so ze davno brez zaposlitve.
Lahko se tako kazemo s prstom na pogoltne uvoznike, izkoriscevalske lastnike tovarn ali brezbrizne politike, dejstvo je, da se veriga konca pri nas samih, potrosnikih. Ne zavedamo se, da imamo v denarnicah moc, da tovrstni sistem podpiramo. Seveda je lahko zavzdihniti, da si dragih oblacil niti ne moremo privosciti, da o problematiki nimamo dovolj informacij, da ni alternative. Grdobije se vsaj dogajajo dalec od dosegov nase zavesti in tako lahko zvecer mirno zatisnemo oci v pizami, sesiti v tempirani bombi. Ponosno locujemo odpadke, saj zivimo na ekolosko zavednem kontinentu, ki pusti, da njegovo umazano delo opravi zlobnez tam dalec cez Ural.
Koliko izmed nas bi bilo pripravljenih placati nekoliko vec za kos oblacila, ki bi bil sesit v cloveka vrednih pogojih? Brez izgovora o plitkih denarnicah, ko so nase omare polne oblacil, ki jih redko oblecemo, prosim. Gre za necimernost, ki se ji nasa potrosnisko naravnana druzba pac ni pripravljena odpovedati. In ce se je tale zapis o slabih pogojih in izkoriscanju in kapitalisticnem nacinu delovanja sveta koga vsaj malo dotaknil, da se je zamisli nad nepravicnostjo sveta - nehajte. Nehajte in pojdite naprej s svojim zivljenjem, v katerem ste tako ali tako proti sistemu nemocni, saj dokler po oblacila zaidete v katerokoli od trzno naravnanih tekstilnih korporacij, je vasa skrb le se en dokaz vase zagledane zdolgocasenosti Zahodnega sveta, ki ga bo neiskrena zaskrbljenost minila se preden predvidoma danes tezka mehanizacija dokoncno zravna z zemljo ostanke stavbe v Savarju.

Malo tu malo tam OST

Ravno sem sredi prenove playliste na mojem vijoličnem iPodu (ja, vijoličen je). Žal se je prvič v najini štiri leta trajajoči skupni zgodovini zgodilo, da sem pomislila, da bi morda morala takrat investirati v 16GB verzijo. Kakorkoli že, nekaj pesmi bo kljub selekciji vedno našlo prostor med razpoložljivimi gigabajti, saj so popolne pesmi za na pot. Najsi bo klasičen kalifornijski road trip ali posedanje ob pivu v azijskem karaoke baru.

Če Road Trippin' Red Hot Chilli Peppersov v poslušalcu ne zbudi želje po preprosti, spontani avanturi s najboljšimi prijatelji in kitaro... No, potem  poslušalcu  ni pomoči.

Me and Bobby McGee je pesem, ki je verjetno najbolj poznana po spodnji izvedbi, čeprav jo je priredilo precej izvajalcev. Pesem je napisal Kris Kristofferson, ki je bil ljubimec in prijatelj Janis Joplin vse do njene smrti. Čeprav pesem naj ne bi govorila neposredno o njej, je priznal, da je bila navdih za nekatere verze v pesmi.

Hotel California je najbrž edini spodoben komad The Eagles. In moja obsedenost že nekje od prvega azijskega potovanja. Zaradi popolnoma nerazložljivega razloga se je takrat pesem vrtela prav vsepovsod. Pa ne le to. Prav vsak nastopajoči v napol karaoke baru ga je uvrstil na svoj repertoar. Od takrat naprej je moj nekakšen amulet. Kadarkoli kje nastopa kak hišni band se potrudim, da ga zaigrajo. To me je stalo že nekaj piv, a bilo je vredno. Pravzaprav je sedaj že skoraj šala, ki pa jo, ker se sopotniki, lokacije in bandi menjajo, razumem le jaz.

Pravzaprav tako epska pesem ne potrebuje razlage. Morda le zanimivost: ni nastala med popotovanjem po Kašmirju ampak - Maroku.

Film režiserja Seana Penna Into the Wild je resnično vreden ogleda. Glasba, ki ga spremlja, ta čudoviti film lepo dopolnjuje.

departures.

Ker sem našla novo ljubezen, se mi zdi edino pošteno, da jo delim z bralci svojega bloga. Bolj kot ne po naključju (ker nimam televizije in je posledično praktično ne gledam) sem pred časom na Travel Channelu naletela na oddajo, ki je prej nisem poznala. Ko sem malo raziskala, sem ugotovila, da bi zadeva znala biti zanimiva. Popotniških dokumentarnih serij je nešteto, a ta izstopa. V njej spoznamo dva prijatelja, Scotta in Justina, ki se odločita pustiti praktično vse za sabo in potovati po svetu eno celo leto. Serija ni toliko o samih destinacijah, kot o popotovanju samem. Tretji, večinoma nevidni član ekipe, Andre, poskrbi za fenomenalne posnetke že tako osupljivih pokrajin.

Po ogledu prve od treh sezon lahko rečem, da sem navdušena...

Klik do uradne strani Departures

Sladko-kislo

...Ne, tale ne bo iz serije 1 1/2 č. žličke sveta...

Zadnjič sva se s prijateljem, meni drago osebo, pogovarjala o tistem pričakovanju, preden se odpraviš na pot. Na nekoliko daljšo pot, dovolj dolgo, da od tebe zahteva, da pustiš določene stvari za sabo. Pripomnila sem, da je ta del potovanja vedno nekoliko sladko-kisel. "Vendar verjetno bolj sladek," je odvrnil. Hja, kar pol-pol, bi rekla.

Sliši se čudovito. Pobegniti zimi, ki jo boš preživel v objemu novih avantur, neodkritih kotičkov sveta in čudovitih novih poznanstev. Brez običajnih stresov v službi ali šoli, tvoja največja skrb je, kako priti s točke A do točke B. Brez budilke, ker moraš biti ob sedmih zjutraj nekje, če pa že, pa je to avtobus na nek nov vznemirljiv kraj ali vrh gore ob sončnem vzhodu. Brez stanja pred odprto omaro, ko ne veš, kaj tisti dan obleči, saj imaš na izbiro ene hlače in dve majici. Pa vendar; življenje doma se ne ustavi. Ljudje, ki so tesen del tvojega življenja nekje 10 mesecev na leto, vstajajo zjutraj ob zvoku budilke, stojijo pred široko odprto omaro in razmišljajo, kaj tisti dan obleči za sestanek v službi ali predstavitev seminarske na faksu. Tvoj delež v njihovih življenjih ni nenadomestljiv. Prijatelji doživijo cel kup stvari brez tebe. Božično drevesce postavijo brez tebe. Tvoje delovno mesto dobi nekdo drug. Tvojo sobo oddajo novemu najemniku. Ti pritisneš gumb za premor, a življenje ostalih teče dalje. In čeprav se vse spreminja, ko prideš nazaj, je vse enako. To je morda še najhuje. Isti zapleti, enake težave vedno znova, pri poročilih poročajo o enakih zadevah kot mesece nazaj. Le da si ti drugačen, poln novih spoznanj o našem širnem svetu. In ne glede na to, kako se trudiš vse to razložiti domačim ali bralcem bloga, preprosto ni besed.

Več kot enkrat sem že tik pred odhodom pomislila, kaj pa če morda le ne bi šla. Kaj če ne bi pustila vsega za sabo. Ko pridem nazaj, bom brez službe, stanovanja, vse bom morala urediti na novo. In dostikrat je bil tu še kak fant. Konec poletja, preden sem za 10 tednov odpotovala v Južno Ameriko, sem spoznala nekoga, za katerega sem si resnično želela, da bi ga imela čas bolje spoznati. A kako bi lahko pričakovala, da bo med nama, ki sva se poznala dober mesec, vse enako, ko čez skoraj 3 mesece pridem nazaj? In to ni edina taka zgodba. Vem, da sem mnogokrat potovanja postavila pred vse drugo, vključno s svojimi razmerji. A če ta trenutek pogledam nazaj, najbrž je moralo biti tako. In morda bom enako napako storila še enkrat; morda zadnjič, verjetno ne. Ker ni napaka. Na svoje prvo potovanje sem se odpravila po letu načrtovanja, načrtovala sem ga že mesece preden sem spoznala takratnega fanta. Skupaj sva bila štiri mesece, ko sem se odpravila v Izrael. Najino razmerje je preživelo še eno potovanje leto kasneje, tretjega ne več. Seveda to ni bil vzrok, da sva se razšla, ampak pripomoglo k boljšemu izidu pa ravno ni.

Ne vem sicer, kako, ampak sedaj bom poskušala stvari izpeljati nekoliko drugače. Zdi se, da se vedno znova znajdem v podobnih situacijah, tik pred odhodom. Ampak tokrat sem se odločila, da dam še drugim starem, kot je ljubezen, večjo težo v mojem življenju. Potovanj seveda ne bom odpovedovala, ampak morda mi niti ne bo treba. Začele so se namreč odpirati možnosti, ki bi pomenile, da bi potovanja lažje vključila v vsakodnevno življenje in tako mi niti ne bi bilo več treba postavljati enega pred drugo. In pa, resnici na ljubo, dela v strežbi sem že pošteno sita.

Ne, nikakor ni le sladek občutek, tik pred odhodom. A vsi dvomi se razblinijo najkasneje v petih dneh po prihodu na destinacijo. Bolj verjetno pa tisti trenutek, ko se letalo odlepi od tal. Ah, ta občutek, prvovrstni občutek letenja...

Odgovorno popotništvo 2

Pa še drugi del članka na e-Fotopotep, ki se osredotoča na kulturno občutljivo popotništvo.

Klik do članka

Odgovorno popotništvo 1

Že nekaj časa je v moji glavi nastajal članek o odgovornem popotništvu. O tem, kako kot popotniki vplivamo na dežele in ljudi, kjer se potepamo. O okolju, ki ga včasih ne upoštevamo dovolj, kljub temu, da na drugi konec sveta morda odpotujemo prav zaradi dih jemajoče narave. Tako je nastal ta članek, ki sem ga odstopila kolegom foto potepuhom na e-Fotopotepu. Drugi del članka sledi v kratkem.

Povezava do članka: klik

Avtor fotografij je Marko Petrič, tudi avtor popotniškega bloga Foto potepanja.

Yanef

Yanef je (bil) Izraelec. To je pravzaprav vse, kar se ve o tipu, po katerem se imenuje ena izmed med popotniki bolj priljubljenih iger s kartami. Morda jo je izumil Yanef, morda so jo le poimenovali po nekomu, ki je, recimo, uspel spiti največ pisco sourov v eni uri. Kdo bi vedel.

Pravila igre se prenašajo od ust do ust in se posledično lahko razlikujejo. Zašla so celo na wikipedio, kjer o legendi o izvoru igre ne vedo povedati nič več kot jaz, le ime črkujejo nekoliko drugače. Mene je to igro nekje sredi Ekvadorja naučil v Londonu živeči Irec hrvaškega rodu (hura za vse kletvice, ki sva jih oba razumela), ki je zanjo zvedel od Izraelca. Poskusila bom razložiti svojo verzijo pravil, kar ne bo ravno najbolj preprosto brez praktičnega prikaza, zato prosim potrpite z mano.

1. Potrebujemo en klasičen paket igralnih kart – vse karte vključno z jokerji ter list papirja in pisalo. Igra je boljša, čim več je igralcev, minimum je 3.

2. Vsak igralec dobi 5 kart. Cilj igre je, da imamo v roki čim manjši seštevek kart, oziroma za zmago mora biti seštevek 5 ali manj.

3. Kako se seštevajo karte?

Karte od 2 do 10 štejejo toliko, kolikor je njihova številka. As je vreden 1 točko. Pikov, karin in križev kralj, dama in fant so vredni 10 točk. Srčev kralj je vreden 0 točk, prav tako vsi jokerji.

Torej, naš cilj je imeti v rokah seštevek 5 ali manj.

4. Potek igre

Ko vsak igralec dobi 5 kart, na sredino položimo eno karto, ostali kup kart pa je namenjen vlečenju kart tekom igre. Vsak igralec mora, ko pride na vrsto, odložiti na kup eno karto in ko se je znebi vleči novo. To lahko pobere s kupa, s katerega se odlagajo karte (vedno le zadnjo odvrženo karto) ali s kupa preostalih nerazdeljenih kart. Vendar se mora vedno najprej znebiti karte, preden dvigne novo.

Kadar ima igralec v roki lestvico enake barve (pri tem se as šteje kot 1, kombinacija fant – dama - kralj pa se ne šteje za lestvico), lahko odvrže celotno lestvico. Kadar ima v rokah vsaj tri karte enake vrednosti (devetke ali dame, na primer), lahko prav tako odvrže vse naenkrat. Če ima jokerja, ta v lestvici lahko nadomesti manjkajočo karto. V primeru, da igralec odvrže več kart, kljub temu vleče le eno in si s tem zmanjša število kart, ki jih drži v roki. Igralec, ki je na potezi za njim, lahko vzame le zgornjo karto (recimo: igralec odvrže lestvico 5, 6, 7. Igralec za njim lahko vzame le 7.). V primeru, da je med odvrženimi kartami joker, ga lahko naslednji igralec pobere tudi če ni na vrhu, v primeru, da ima natančno tisto manjkajočo karto (recimo: igralec odvrže pikovo lestvico 5, 6, joker, 8. Igralec za njim lahko vzame oziroma zamenja jokerja, če ima pikovo sedmico. V tem primeru igralec ne vleče ali odvrže več nobene karte in na vrsti je naslednji igralec).

Ko ima eden izmed igralcev vsoto enako ali manjšo od 5, lahko kliče yanef (vendar ni nujno). V tem primeru se krog zaključi in igralci morajo pokazati karte. V primeru, da ima igralec, ki je klical yanef, tudi v resnici najmanjši seštevek točk, je zmagovalec. Če ima nekdo drug enako ali manjše število točk, igralec, ki je klical yanef, dobi kazenske točke. Več o seštevanju točk malo nižje.

Pozor: igralec lahko kliče yanef le, ko je na vrsti in preden je v tem krogu odvrgel karto!

5. Asef je napeta variacija igre, do katere pride, kadar ima igralec pred potezo v roki le še eno karto. Ko to odvrže, mora vleči še eno karto s kupa. Tu ima dve možnosti:

a) normalno vleče karto in v primeru, da je ta manjša od 5 in se tako odloči, v naslednjem krogu kliče yanef oziroma igra naprej, ali

b) odloči se klicati asef, kar pomeni, da vleče s kupa karto, ne da jo pogleda in kliče. Vsi igralci obrnejo karte, kot da je klical yanef. V primeru, da je s svojo “slepo” karto zmagal, je pri točkovanju izdatno nagrajen. In seveda obratno.

6. Točkovanje

Zmagovalec je tisti igralec, ki zadnji preseže določeno mejo točk (običajno je 200 ali 500 za daljše igre). Kako se seštevajo točke?

Kadar je zmagovalec igralec, ki je klical Yanef in tudi v resnici imel najmanjše število točk, le-ta dobi 0 točk.

Kadar zmaga nekdo, ki ni klical yanef, dobi le-ta 0 točk.

Kadar igralec kliče yanef, a ima nekdo nižje število točk od njega, ta igralec dobi 30 točk.

Vsi ostali igralci dobijo toliko točk, kolikor je seštevek kart, ki jih imajo v rokah (koliko so vredne posamezne karte, glej zgoraj).

V primeru, da igralec kliče asef in zmaga, se mu odšeteje 30 točk.

V primeru, da igralec kliče asef, a izgubi, se mu prišteje 60 točk.

Veliko zabave!

Otroci niso turistična atrakcija!

V razmislek vsem, ki menijo, da bodo z obiskom sirotišnice v kateri od držav v razvoju "doprinesli skupnosti." V duhu odgovornega popotništva razmislite, ali je vaš način res pravi in kaj lahko v resnici storite, če želite pomagati.

Vir

Branje z bloga 1

Branje z bloga 2

Nekaj je na dobrodelnosti…

… da jo preprosto vsak pričakuje. Samo zato, ker je to Afrika, meka dobrodelnosti, ne moreš početi ničesar, le zato, ker pač. Vse mora imeti svoj namen, plemenito zgodbo in velikodušno podarjena sredstva za sabo.

Ko sem na minulem festivalu pomagala prijatelju prodajati izdelke, ki jih ustvarja, sem pri nakupu majice pomagala ameriškemu paru. Na koncu sta se odločila za dve majici in ko mi je moški podal denar, me je presenetil z vprašanjem, kam gre denar. Vprašanje je sicer pospremil z opravičujočim samo-vprašam-v-resnici-me-ne-zanima, a v tonu je bilo zaznati tisto staro dobro zahodnjaško skeptičnost do darovanja denarja afriškim organizacijam. Tudi če pravzaprav niti ni šlo za darovanje, saj je za slabih 17 dolarjev dobil dve unikatni majici. Na koncu jezika sem imela, da bi rekla, da za plačilo elektrike (čeprav ne vem, ali je bil moški dovolj časa v Ugandi, da bi razumel sarkazem) ali najemnino, za kar je denar dejansko šel. Prijatelj je šolan umetnik, študiral je umetnost na priznani kampalski univerzi, njegova dela so njegov vir dohodka. Zakaj bi torej moral denar iti za karkoli drugega kot vsakodnevni kruh? Ali ljudje v Ugandi nimajo pravice biti podjetniki, živeti normalno življenje, služiti denar in ga potrošniško zapravljati za uvoženo kikirikijevo maslo (žal verjetno nihče izmed vas, moji bralci, ni dovolj dolgo preživel v Ugandi, da bi razumel nujnost tega). Kot tudi noben mzungu preprosto ne potuje. Vsi smo tu z namenom, večina humanitarnim. Na prste ene roke bi lahko preštela, koliko popotnikov sem srečala v šestih tednih mojega bivanja v Ugandi. Pa sem nekaj časa dejansko živela v backpackerskem hostlu.

Prav. Prijatelj vodi fundacijo, ki mlade in otroke iz lokalnih skupnosti usmerja skozi ustvarjanje. Že res. In res je tudi, da vse to večinoma financira iz prihodkov od prodaje svojih lastnih izdelkov. To sem ameriškemu paru tudi na hitro razložila, saj sta to pač želela slišati. Ampak zakaj je tako samoumevno, da preprosto ne služi denarja? Zakaj je to v Ugandi tako narobe? Konec koncev, ali naj ne bi bil cilj vseh teh uvoženih dobrodelnosti, da se ljudje postavijo na lastne noge in – hm – začnejo služiti za svoje lastno preživetje? Koliko od nas svoj zaslužek podari kakšni fundaciji? Vsaj majhen delež?

Že samo dejstvo, da delaš za nevladno organizacijo, ponavadi povzroči dvignjene obrvi, če poveš, da dobiš za delo plačilo. Sama sem nekaj časa delala za mednarodno nevladno organizacijo, ki, kot večina drugih delodajalcev v Sloveniji, najema študente za opravljanje določenih del. Komentarji kot so “A tja gre torej denar” so bili na dnevnem redu. Resno? Zakaj bi morala delati zastonj? Konec koncev sem s svojim delom doprinesla organizaciji in si torej plačilo zaslužila. In prav tako upam, da bo v prihodnjem letu prijatelju uspelo ustanoviti nevladno organizacijo, ki mu bo prinesla sredstva za delovanje programov. In seveda tudi za najemnino, da se bo lahko mirno posvetil tistemu kar rad počne – delu z otroki.

Pa čeprav bo to spet zbudilo trapasta vprašanja ameriških parov, ki seveda svojo učiteljsko plačo v celoti namenijo lokalnemu zavetišču za brezdomce.

Črna celina, črno zlato in multinacionalke

Zdi se, da so cene goriva v Ugandi ena glavnih tem. Prav noben voznik taksija ali boda-bode mi ne pozabi omeniti, kako zelo drago je gorivo (in s tem poskuša opravičiti smešno visoko ceno prevoza, ki sem ji ravnokar nasprotovala z glasnim smehom). A optimisti verjamejo, da se bodo stvari obrnile na bolje.

Na še ne tako dolgo nazaj nemirnem severu države so pred časom namreč odkrili dovolj velike zaloge nafte, da so se mednarodnim korporacijam pocedile sline. V petih letih od odkritja se sicer stvari še niso premaknile, a črpanje naj bi se po poročanju Daily Monitorja, lokalnega dnevnika, začelo že prihodnje leto. Da bo temu res tako, nedvomno potrjuje nedavna namestitev manjše skupine ameriških vojakov na sever države.

Le kaj imajo tu zraven ameriški vojaki?

Glavna tema regijskih novic je državljanska vojna v Somaliji in boj z al-Shabaabom, v katerega se aktivno vključujejo države Vzhodnoafriške Unije, vključno z Ugando. A ameriške sile se v to vojno ne spuščajo. Ciniki bi pripomnili, da so spomini na neuspeh na somalijskih tleh še preživi. A resnica je verjetno drugje. Zakaj se Američanom zdi pomembneje podpreti tako majhno in nepomembno fronto na severu Ugande, ko pa imajo na afriškem rogu vojno v polnem razmahu? Seveda je vprašanje povsem retorično. Lord’s Resistance Army in njen vodja Joseph Kony sta svoje najboljše časa že zdavnaj preživela in Uganda ameriške pomoči ne potrebuje prav zdaj, ko se številnim beguncem končno zdi območje dovolj varno, da se po desetletjih vračajo domov. Še enkrat, vsa ta namigovanja le izpostavljajo očitno.

Nafta. Če in ko bo črpanje vendarle steklo, Uganda ne bo prva afriška država s črnim zlatom. Se bo pa morala krvavo potruditi, da bo ena redkih, ki bo od tega naravnega daru pridobila še kaj več, kot le vojno in notranje nemire. Znani so primeri Nigerije, kjer vojna za dobiček vedno znova terja življenja, ter Sudana, ki je prav zaradi nafte postal dve državi podobnih imen.

Jug Sudana, danes znan pod izvirnim imenom Južni Sudan, je namreč posedoval skoraj vse vroče zaloge nafte v državi. Te so nato izvažali preko največjega pristanišča v državi, Port Sudana, ki leži v severnem delu Sudana, tudi po razpadu države imenovanem Sudan. Prebivalci Južnega Sudana so se zaradi občutka izkoriščenosti uprli in zahtevali samostojnost. To so tudi dobili, ampak ali jim je res prinesla tako želeni blagoslov in bogastvo zaradi novega polnega lastništva nad naftnimi polji? Vsa infrastruktura je v lasti tujih korporacij, ki nafto izvažajo v tolikšnih količinah, kot se jim zazdi. Afriške države, bogate z nafto, imajo le to: zemljišča, kjer se nafta nahaja. Vse ostalo, vključno z nafto samo, je v lasti drugih. In tako nafta, ki bi lahko pomenila pot iz začaranega kroga revščine teh držav, pomeni le vir bogatenja izbrani eliti in jezo množic, ki čaka, da izbruhne v krvave nemire.

Pričakovanja so velika. Na eni strani so mednarodne korporacije (trenutno si posel delijo Tullow Oil, China National Offshore Corporation in francoski Total), na drugi strani pa so pričakovanja regije, predvsem Kenije, ki je v letu 2006 porabila 70000 sodov nafte na da dan. Do leta 2015 naj bi Uganda načrpala 200000 sodov nafte dnevno, piše Daily Monitor. Pojavljajo se špekulacije, da naj bi Uganda izgradila cevi, ki bi nafto speljale v rafinerijo v Mombasi. Ta se, pod pričakovanimi naftnimi injekcijami tako iz Ugande kot Južnega Sudana, namerava širiti.

In pa seveda pričakovanja navadnih ljudi. Uganda se vsaj na papirju poskuša izogniti scenariju drugih afriških držav in ubrati svojo pot. V Nacionalni strategiji za nafto in plin iz leta 2008 je vlada zapisala, da je cilj nafto in plin uporabiti za zmanjševanje revščine in ustvariti trajno vrednost za družbo. Le čas bo pokazal, ali bo temu res tako.

Bežni pogled na ceno goriva na eni od bencinskih črpalk v Mbarari mi je danes razkril, da je cena slabih 4000 ugandskih šilingov za liter goriva. Kasnejši obisk banke mi je pokazal današnji tečaj $1 je približno 2400 šilingov (žal razmerja € – $ ne spremljam več). Pa vendar, 5000 šilingov za vožnjo od Garden Cityja do mojega doma v Bukotu je smešno. I give you 3000 my brother, you know it’s a good price.

Dobrodelnost ali trgovina z belim blagom?

“V popolnem svetu ima vsak otrok dom” – Socialna delavka v eni od kampalskih sirotišnic

Pred leti je drobna malavijska deklica po imenu Mercy zbudila pozornost svetovne javnosti, predvsem rumenih medijev. Njen dom je bila sirotišnica, vse dokler je tam ni našla njena nova mama z drugega kontinenta. Čez čas se je oglasil dekličin oče, ki je trdil, da posvojitev male Mercy ni bila legalna. Ne Mercy, ne odrasla, ki sta se borila za pravico do starševstva, ne bi prišli na naslovnice časopisov, če ne bi bila posvojiteljica kraljica popa Madonna.

Primer deklice iz Malavija je zbudil kar nekaj razprav o smiselnosti in celo etičnosti mednarodnih posvojitev. Da posvojitev ni bila izpeljana povsem po črkah malavijskega zakona, je bilo jasno. A mnenja o primernosti tovrstnega početja se še vedno razlikujejo. Na eni strani so zagovorniki, ki pravijo, da ti otroci, legalno ali ne, dobijo drugo priložnost v življenju. Priložnost, ki je v sirotišnicah tretjega sveta ne bi imeli. Izobrazbo, kvalitetno zdravstveno oskrbo, številne udobnosti razvitega sveta in ne nazadnje ljubeče starše. Ampak ali je tovrstno reševanje otrok iz krempljev institucij, ki jih odpelje daleč stran v drugi svet, res smiselno?

Dejstvo je, da je v Afriki ogromno otrok, ki najdejo svoj dom v institucionalni oskrbi. Medtem, ko stroka na zahodu spodbuja namestitev otroka v družinsko okolje, ki je za zdrav psihološki razvoj otroka ključnega pomena, je praksa v Afriki še vedno usmerjena v institucionalizacijo. Še vedno velja prepričanje, da je sirotišnica najboljša rešitev za osirotelega otroka, celo za otroke iz revnih družin ali z enim samim staršem, ki za otroka zaradi takšnih ali drugačnih razlogov ne more poskrbeti. V sirotišnicah otroci dobijo vsaj streho nad glavo, hrano in izobrazbo, kar je več, kot bi dobili na ulici ali pri revnih sorodnikih.

Če se sprehodiš skozi soseske, ki obrobljajo center Kampale, ni težko naleteti na sirotišnico. Skoraj vsaka ulica ima tablo z napisom, ki oznanja otroški dom ali sirotišnico. Na tabli je ponavadi še ljubka slika kot iz otroške slikanice. Otroški domovi so lepši izraz za sirotišnice za zelo majhne otroke in dojenčke, torej otroke do tretjega leta starosti. Otroci v teh institucijah pristanejo, ker jih matere zapustijo. Včasih jih pustijo kar pred visokim betonskim zidom, ki po pravilu tak otroški dom obdaja. Včasih jih najdejo pred policijskimi postajami, bolnišnicami ali celo v jarkih ob cesti. Ti otroci pravzaprav niso sirote, nekje imajo starše, ki bi v popolnem svetu zanje lahko poskrbeli.

Težko si je predstavljati, kako lahko mati pusti majhnega otročiča sredi mestnih ulic in izgine v kaosu prahu in prometa Kampale, ampak vzroki so preveč kompleksni, da bi si številne od teh sirotišnic sploh upale pogledati širše in se problema lotiti pri jedru, torej pri preprečevanju pojava. Večina institucij deluje le v smeri uravnavanja škode, za širše družbene akcije žal ne najdejo časa, znanja ali osebja. Seveda je najbolj očiten vzrok tako številnega zapuščanja otrok revščina. Uganda ima enega največjih odstotkov rasti prebivalstva, ta se giblje okoli 3,5%. Družine z desetimi ali celo več otroci niso nič nenavadnega, sploh na podeželju. Prenaseljenost je velik problem, ki zavira gospodarsko rast te sicer zelo perspektivne države. Večanje števila prebivalstva povzroča veliko ekološko škodo. Boj za obdelovalno zemljo se seli v nacionalne parke, ki jih je država tako skrbno vzpostavila. A zdi se, da niti država nima posebnega interesa vlagati v ozaveščanje ljudi. Akcije za promocijo varne spolnosti se bolj osredotočajo na zajezitev epidemije HIV/AIDS-a, kot načrtovanje družine. In celo tu dajejo pod vplivom verskih voditeljev prednost vzdržnosti kot metodi varne spolnosti pred uporabo kondomov. Medtem, ko med bivanjem v Kampali tem promocijam ne moreš ubežati, saj te najdejo na ulicah v obliki obcestnih plakatov, v dnevni sobi v TV oglasih ali med jutranjim listanjem časopisa, se ne morem znebiti občutka, da podeželskega prebivalstva ne dosežejo. Elektrika je zunaj mestnih središč luksuz, stopnja nepismenosti pa velika. Zaradi slabe ozaveščenosti mnoga dekleta zanosijo zelo mlada in v strahu pred zavrnitvijo družine in stigmo neporočene matere ne vidijo druge rešitve, kot da otroka zapustijo.

Dobra novica je, da imajo vsi ti zavrženi otroci možnost preživetja. Otroški domovi in sirotišnice so večinoma dobro opremljene, čiste in večina od njih verjetno s pravo željo pomagati. V Ugandi praktično ni vladnega denarja za socialne programe, zato je zadovoljiv nivo oskrbe v sirotišnicah težko ohranjati. In tu pride na vrsto kolektivna slaba vest zaradi let kolonializacije Črne celine. Za vsako od organizacij, ki sem jih obiskala, stoji fundacija ali bogati posameznik iz Evrope, večinoma Velike Britanije. Sredstva ponavadi nabirajo na dobrih starih dobrodelnih družabnih srečanjih, kjer britanski člani fundacije predstavijo delo sirotišnice, pokažejo nekaj slik otrok in tako naberejo sredstva od bogatašev v smešnih klobukih. Zdi se, da so afriške sirotišnice postale igrišče za evropsko elito, ki rabi dozo samopotrditve, da ne podpirajo trenutne nepravične svetovne porazdelitve bogastva. Ampak v tej vnemi oboji, tako bogati sponzorji kot lokalni strokovnjaki, velikokrat pozabijo na najpomembnejše: otroke. Ni dvoma, večina jih misli dobro, a prav ljubezen do ubogih afriških sirot lahko včasih nekoliko zamegli sliko. Potreba po domovih za zavržene otroke je velika, a vprašanje je, ali so vsi na dobri poti. Kljub evropskemu denarju jih večina še vedno deluje v smeri institucionalizacije. Večina zavrženih otrok ima vsaj enega živečega starša ali širšo družino, ki bi za otroka lahko poskrbela, kot se je izkazalo tudi v primeru Madonnine posvojenke. Vendar dostikrat ni interesa, da bi se delovalo v smeri vrnitve otroka v biološko družino ali pa preprosto ni potrebnega strokovnega znanja. Prazne sirotišnice ne prinašajo sredstev iz Evrope in ne omogočajo programov za prostovoljce, ki delo z afriškimi otroci naravnost obožujejo.

Vendar se stvari obračajo na bolje. Naletela sem na svetle izjeme, ki se na vso moč trudijo in so pri tem tudi uspešne, da bi otroke v čim krajšem možnem času nastanili nazaj v družinsko okolje. Kot pravi socialna delavka v enem izmed otroških domov, sistem deluje, otroke je kljub prepričanju možno namestiti nazaj v biološko družino, le potruditi se je treba. Eden njihovih glavnih fokusov je delo z družino, z materjo, ki je otroka zapustila in njeno širšo družino, da bi zagotovili podporo, ki jo družina potrebuje. Večji odstotek otrok jim tako uspe namestiti nazaj v biološko družino, za ostale poskušajo najti posvojitelje.

V Ugandi se zdi nemogoče najti posvojiteljske starše. V družinah je že tako ogromno otrok, kam naj gredo vsi ti zavrženi otroci? V enem izmed otroških domov sem se srečala s pojavom mednarodnih posvojitev. To se zdi elegantna rešitev. A v afriških državah obstajajo zakoni, ki tovrstne posvojitve otežujejo. Eden od njih pravi, da mora tuji par, ki želi otroka posvojiti, živeti v državi vsaj 3 leta od začetka postopka. V omenjeni instituciji so, če najdejo med tujci primerne posvojitelje, pripravljeni spregledati teh nekaj vrstic in zakone obiti, kar v državi z visoko stopnjo korupcije niti ni tako težko. To se jim pravzaprav ne zdi preveč sporno. Uslužbenec v tem otroškem domu mi je povedal, da se mnogokrat posvojitelji vrnejo s svojim posvojencem v Ugando, da mu predstavijo, od kot je prišel in obiščejo sirotišnico, ki je bila njegov dom. Videti so srečni in zadovoljni.

A žal niso vse zgodbe srečne. Številni otroci, sploh nekoliko starejši, se v novo okolje zelo težko vključijo. Dlje časa, ko je otrok preživel v institucionalni oskrbi, težja je vrnitev v družinsko okolje. Sprememba je še težja, če se otrok kar naenkrat znajde v popolnoma tujem svetu.

Seveda vse te institucije mislijo dobro, prav tako njihovi financerji. Vendar pa denar ni vse. Denar ne more kupiti otroka, ali ga vsaj naj ne bi smel. Kdo zagotavlja, da je za otroke, potem ko zapustijo državo in doseg lokalnih socialnih delavk, dobro poskrbljeno? Kdo zagotavlja, da je bila taka na vrat na nos odločitev najboljša za otroka? Da ni nekje mati, ki si tega otroka, ki ga je rodila, želi, a zaradi težavnih razmer v katere je bila pahnjena, zanj ne more poskrbeti? Pa bi lahko, če bi se institucija le nekoliko obrnila in se usmerila v opolnomočenje ljudi v lokalni skupnosti? Ali je ta razprodaja afriških sirot – ki to velikokrat sploh niso – res potrebna?

In če se vrnemo k mali Mercy; deklica ima vse, česar njeni malavijski vrstniki ne bodo imeli. Ampak kdo pravzaprav lahko predpiše, kaj je za otroka najbolje? Kdo smo mi, da ponovno predpisujemo norme državam, ki se trudijo slediti našemu gospodarskemu razvoju? Morda je res Mercy srečnejša, kot bi bila za zidovi institucije, v kateri je pristala. Ampak ali je srečnejša tudi, kot bi bila s svojo biološko družino, svojimi malavijskimi brati in sestrami, v svojem malavijskem okolju, če bi njeni družini nekdo le dal možnost, da zanjo poskrbi? Ali pa je bila, Mercy in vsi ostali drobni afriški otroci, prodana za čisto vest in nove gugalnice v matični sirotišnici?

1994

Leta 1994 je Nelson Mandela zaprisegel kot prvi temnopolti južnoafriški predsednik.

Leta 1994 so po 7 letih dela odprli tunel pod Rokavskim prelivom, ki povezuje Francijo in Veliko Britanijo.

Leta 1994 je na finalu Svetovnega prvenstva v nogometu Brazilija s 3:2 po podaljških premagala Italijo.

V letu 1994 je minilo 25 let od znamenitega festivala Woodstock.

Leta 1994 so skupino The Doors s še nekaterimi drugimi velikani rock glasbe sprejeli v Rock'n'Roll Hall of Fame.

Leta 1994 je minilo 49 let od osvoboditve Auschwitza.

V marcu leta 1994 se je rodil kanadski najstniški pop zvezdnik Justin Bieber.

Nobelova nagrada za mir je leta 1994 šla v roke Yasserju Arafatu, Shimonu Peresu in Yitzhaku Rabinu.

Leta 1994 je nemški dirkač Michael Schumacher dosegel svoj prvi naslov svetovnega prvaka v Formuli 1.

Leta 1994 je umrl ameriški pisatelj Charles Bukowski.

Leta 1994 sem končala 1. razred osnovne šole. Moja najljubša barva je bila modra in želela sem postati veterinarka.

Leta 1994 je ameriški bend Korn izdal svoj debitantski album z istoimenskim naslovom.

Leta 1994 se je znamenita fotografija Nessie, pošasti iz jezera Loch Ness, ki jo je posnel Marmaduke Wetherell in je veljala za dokaz o obstoju pošasti, izkazala za prevaro.

Ko so leta 1994 Angleži Oasis izdali prvenec Definitely Maybe, je bil ta še naslednjih 12 let najbolj prodajani prvenec.

Na glasbenih lestvicah je leta 1994 kraljeval Bruce Springsteen z uspešnico Streets of Philadelphia.

Leta 1994 je začel oddajati prvi internetni radio, študentski radio Univerze Severne Karoline.

Na dirki formule 1 v Imoli 1994 se je smrtno ponesrečil trikratni svetovni prvak Ayrton Senna.

Leta 1994 so Kurta Cobaina, frontmana skupine Nirvana, našli mrtvega na njegovem domu. Storil je samomor.

Leta 1994 je bil slovenski premier dr. Janez Drnovšek.

Na Evroviziji je leta 1994 zmagala Irska.

Prvaki Super Bowla 1994 so postali Dallas Cawboys, ki so premagali Buffalo Bills s 30:13.

Na podelitvi grammyjev leta 1994 je bila velika zmagovalka Whitney Houston, ki je dobila tri nagrade, vključno za skladbo in album leta za pesem I Will Always Love You.

Leta 1994 so bile zimske olimpijske igre v Lillehammerju na Norveškem.

Leta 1994 je 66. podelitev filmskih nagrad Akademije potekala v Dorothy Chandler Pavilon v Los Angelesu, prireditev pa je vodila Whoopi Goldberg. Spielbergova drama o holokavstu Schindlerjev seznam je dobila sedem oskarjev, med drugim za najboljšega režiserja in najboljši film.

6. aprila leta 1994 strmoglavi letalo z ruandskim predsednikom Juvénalom Habyarimanom. V stotih dneh, ki sledijo, z izgovorom maščevanja za predsednikovo smrt hutujske milice pobijejo okoli milijon Tutsijev, ne ozirajoč se na starost ali spol. Med tem, ko svet pozabi na Ruando, se tam zgodi eden najbolj okrutnih genocidov v zgodovini človeštva.

Ah, ta trapasta vraževerja

Ko prebivalci laoških prostranstev pohajkujejo po svoji čudoviti pokrajini, se dobro zavedajo, da je usoda popotnika v rokah duhov. In ker so duhovi nekaj, kar si vsekakor želijo na svoji strani, ob poteh nastajajo gomile kamenja, ki jih vsak mimoidoči dogradi še s kamnom ali dvema v čast tem skrivnostnim entitetam. Čeprav si po dolgi hoji zaslužijo pošten obrok lepljivega riža s koščkom piščanca in kot sam vrag pekočo omako, si duhovi vse to zaslužijo še bolj in zato jim namenijo del svojega obeda.

Duhovi pa ne živijo le v čarobnih prostranstvih, temveč v prav sleherni laoški hiši, najsi bo še tako skromna. Tudi hišne duhove je treba počastiti, kot jim gre. To vrsto duhov je še lažje užaliti kot tiste prostoživeče. V izogib njihovemu srdu nikoli, ampak res nikoli, ne smeš zavrniti ponujene pijače. Ponujena pijača je ponavadi domače zvarjeno riževo žganje lao lao, ki kljub ljubkemu imenu ni niti malo nedolžno (o, ne, ni nedolžno). Lahko spiješ le požirek, ampak zavrniti žganje ne gre. Čeprav si nisem bila nikoli povsem na jasnem, ali ne gre morebiti le za spretno pivsko igro "napijmo falanga." V več kulturah, tudi laoški, del pijače zlijejo po tleh, v dar nevidnim, vsenavzočim prebivalcem.

Nekega poletnega večera sem sedala pred neko hišo v vasi Moni sredi hribovitega indonezijskega otoka Flores. Številne skupnosti v Indoneziji so čudovit primer, kako se prepleta "uradna" vera s številnimi poganskimi verovanji. Slednja so kot čudovita začimba na rižu, ki doda barvo in nepozaben priokus. Ker je Indonezija otočje, pa še otoki sami so razbrazdani od hribovji, vulkanov, dolin, ki ločijo posamezne širše skupnosti eno od druge enako učiknovito kot morje otoke, so se razvile zelo različne, pisane navade, ki so dolga stoletja ostale nedotaknjene, saj jih je čuvala geografska nedostopnost.

Večina prebivalcev Floresa je katoliške vere. Vera jim predstavlja velik del vsakdanja. Cesta, ki teče skozi vas, je ob nedeljskem jutru kot reka, ki nosi vaščane do vaške cerkve, vse pražnje oblečene. Potem pa neke zelo temne noči sediš na pragu hiše teh istih ljudi, v družbi starih, zgubanih ženic. In vidiš, kako je po rižu posuta ta edinstvena začimba. V temni noči so se videle številne zvezde, eden tistih ahhhh romantičnih trenutkov pač. Kar naenkrat so ženice dobile neverjetno zaskrbljen izraz na zgubanih obrazih. Tista, ki je sedela zraven mene, mi je začela pripovedovati v skoraj prestrašenem, starodavnem tonu in čeprav je nisem razumela niti besedice, sem razumela, da se je zgodilo nekaj strašnega. Edina ženska, ki je govorila angleško, nam je pojasnila, da so ženske na nebu opazile stari dobri utrinek. Utrinek, ki smo ga kot otroci tako zasanjano iskali v poletnih obmorskih nočeh in nato, ko smo ga končno ujeli s pogledom, tesno zaprli oči in brezglasno šepetali neizpolnjene želje, ki se nam bodo izpolnile, če bomo le verjeli. In te starke, te so se utrinka bale. Ne, za te ženice ni bil znanilec otroških sanjarjenj, verjele so, da utrinek na nebu prinaša nekaj slabega. Celo smrt prinaša. Verujejo namreč, da vsakič, ko se čez nebo popelje žarek zvezdnega utrinka, nekdo umre.

Od zelenih riževih polj Indonezije do temnih, prašnih, strah vzbujajočih rovov rudnikov bolivijskega visokogorja. Lamina kri na vhodu v enega izmed številnih dostopov v drobovje gore Cerro Rico, ki bdi nad usodo rudarskega mesta Potosi, je prva priča verovanj, ki se jih rudarji trdno oklepajo. Nimajo nikakršenga zagotovila tukajšnjega sveta, da bodo, ko stopijo v črnino rudnika, spet kdaj ogledali luč dnevne svetlobe. Ali da bodo zaslužili dovolj, da bodo nahranili sebe in družino. Zato se po zagotovilo ali vsaj upanje obračajo k svetu tam čez, onkraj mej našega sveta. Rudnikom vlada strašni El Tio, ki je hkrati njihov krvnik in zaščitnik. Darujejo mu kri, pijačo, koko, svoj pot in zdravje, ko delajo v njegovih peklenskih sobanah. Če je El Tio mil, jim odstopi del svojega bogastva, če ga razjezijo, zahteva žrtve, vzame si jih in rudarji nikoli več ne ogledajo luči dnevne svetlobe, za večno ostanejo v drugem svetu, onkraj mej našega, pri El Tiu, h kateremu se obračajo po zaščito.

Katoliška cerkev rohni nad temi brezbožnimi čaščenji. El Tio je nekakšna zmes Hudiča, samega Satana in starih predkatoliških verovanj. Čaščenje El Tia, prinašanje darov in obredi žrtvovanja (ter petkove veselice, polne alkohola in dinamita) so čaščenje hudiča. A kaj, ko je hudič tisti, ki odloča o usodi rudarjev.

Pa jaz? Kaj imam dodati k temu loncu coprniških verovanj?

Najbrž ni sile, ki bi me spravila na letalo brez mojega obreda. Ta vsebuje letališke duty free trgovinice in moj najljubši parfum. Srečen polet je odvisen od marsičesa drugega, kot od tega, ali dišim po D&G The One, pa vendar... Letenje je resna zadeva, zakaj bi jo kdorkoli želel prepustiti - hm? - naključju?

Kako do diplome po nekoliko ovinkasti poti

Cilj študija naj bi bilo pridobljeno znanje, ki ga potem uspešno pretopimo v svojo karierno pot. Za nekatere je cilj študija diploma, pa tudi takšni so, ki jim je cilj preprosto biti študent sredi pravega študentskega življenja, ki, roko na srce, ni najslabše obdobje v življenju. Že tam nekje spomladi v zadnjem letniku srednje šole od nas vsi nestrpno pričakujejo, da naznanimo, kaj bo naša naslednja smer v življenju, kaj bo tisto, kar bomo, ko bomo veliki. Ker je delo, ki ga opravljamo, v tem norem zahodnem svetu eden izmed tistih dejavnikom s katerim se najbolj identificiramo, je to precej odgovorna odločitev. Precej odgovorna za osemnajstletnika, ki se bo v naslednjih letih, tekom študija, še tako zelo spremenil, da je praktično nemogoče odločiti, kaj bi bila po tem takem prava smer. Največkrat je pravzaprav prav študij in z njim povezana doživetja tisto, kar nas izoblikuje, ironično, prav v drugo smer, kot smo si jo s tisto vpisnico pri osemnajstih začrtali.

Čemu sedaj to razmišljanje? Ker je tudi mene študij, ki sem ga (vsaj delno) izbrala, izoblikoval v to, kar sem danes. In kljub temu, da se ne vidim v poklicu, za katerega študiram, ni bil niti približno napačna življenjska izbira, saj me je pripeljal do diplome iz teme, ki me resnično zanima.

V prvem letniku študija smo si morali izbrati učno bazo, organizacijo, kjer smo opravljali prostovoljno delo. Organizacija, ki sem si jo izbrala, je sodelovala z neko drugo organizacijo v Belgiji in tako sem julija konec prvega letnika pristala na nekem mladinskem kampu sredi belgijskih Ardenov. Tam sem spoznala meni zelo ljubo osebo, ki je še danes eden mojih najboljših prijateljev, vsiljivega in nadležnega Izraelca Tamirja. Leto kasneje sem se odpravila na svoje prvo samostojno potovanje, v Izrael. Trajalo je natanko 45 minut, od kar sem prispela na letališče na Brniku, da sem postala zasvojena. Manj kot leto kasneje, ob koncu 2. letnika, sam se podala še dlje, po Aziji.

Sprva sem imela svoj študij neskončno rada. Rada sem imela predmete, svoje sošolce, vzdušje na faksu. A prvotna zaljubljenost ne more trajati večno in ko padejo roza očala, začneš stvari videti v novi luči. Način dela mi je bil vedno manj všeč. Vedno bolj se mi je zdelo, da je vse skupaj pravzaprav samo sebi namen. Službe, ki so se nam kot bodočim diplomantom obetale, so bile daleč od tistih idealističnih predstav, ki smo jih imeli kot bruci, polni zagona. Začela sem razmišljati, ali sploh je to tisto, kar želim v življenju. In bolj, ali me bo ta faks lahko pripeljal do tega, kar si na poklicni poti želim.

Preprosto nisem se mogla prisiliti, da prestopim prag fakultete, zato sem se odločila, da si vzamem prosto leto, da razmislim, kako in kaj. Januarja tisto leto, po mojem tretjem letniku, sem se po napornem delovnem decembru odpravila na tritedenski dopust v sončno Kalifornijo. To je bil prav res dopust in ne potovanje. In ni me pripeljal nič bliže k odgovorom, ki sem jih iskala. Zato sem se še pred koncem prostega leta odpravila na pravo potovanje, čisto sama, nazaj v meni tako drago Azijo.

V Indoneziji sem ugotovila le, da ni to, kar počenem tu, doma, to kar želim. Tistega, kar si želim, pa še vedno nisem našla. A treba se je bilo odločiti. Leto nazaj sem si zadala misijo, da razčistim sama s sabo, a nisem si naredila načrta, kaj naj z vsemi (ne)ugotovitvami naredim. Tako sem se vrnila za knjige, presedela še zadnji, četrti letnik.

Začetek leta 2010 pa je bil zame na čustvenem področju precej težak. Zdelo se mi je, da sem pod vodo in da ne glede nato, kako maham, preprosto ne morem splavati na površje. Sprejemala sem eno slabo odločitev za drugo, pustila sem, da me je prenašalo sem in tja. Dokler se nisem nekega dne odločila, da je temu treba narediti konec. V letu, ki je bil pred mano, me je čakal absolventski staž in nekaj časa, za katerega ni bilo dvoma, kako bi ga porabila. In tako sem odločila, da sprejmem še eno odločitev, najsi bo dobra ali slaba, in kupim letalsko karto za tisto neko destinacijo, ki me je vedno najbolj privlačila. Tako so nastale moje južnoameriške sanje.

...

Pred mano je konec nekega obdobja, imenovanega študij. Še konec četrtega letnika se mi je zdelo popolnoma nemogoče, da bom zbrala dovolj moči, da ga dokončam. Moji interesi so se obrnili v popolnoma drugo smer. Dokler mi prav moje potovanje po Južni Ameriki ni pomagalo najti ravnovesja med dvema vlogama, s katerima se identificiram. Popotnica in študentka socialnega dela. Moje zanimanje je namreč ujela tema o naraščajočem prostovoljskem turizmu (o čemer sem tudi že pisala na blogu) in humanitarnih organizacijah v t.i. deželah v razvoju. In to bo tudi tema mojega diplomskega dela.

Praktični del svoje raziskave začenjam novembra, na celini, ki kar kipi od takšne in drugačne humanitarne pomoči. Odpravljam se v Ugando, kjer sem si zastavila cilj pobližje spoznati nekaj organizacij in njihovo delovanje. Tudi če na koncu iz tega ne bo diplomskega dela, si obetam precej zanimivih spoznaj iz področja, ki me zanima. Iz področja, ki je na križišču vseh mojih smeri in poti.

Najprijaznejši ljudje na svetu

Verjetno sedaj pričakujete, da bom napisala, da so v tej-in-tej državi najprijaznejši ljudje, kar sem jih kje srečala. Počasi, ne bo šlo tako lahko.

Moja posebnost je, da se zelo veliko in zelo proti svoji volji izgubljam. Saj to ni nujno najslabša stvar na svetu, kajti ko tavaš po stranskih ulicah mest, včasih vidiš mnogo več, kot na širokih avenijah, posutih z znamenitostmi. Pa vendar, "izgubiti se" ima še vedno negativen prizvok in če ne veš niti imena svojega hotela, ker je sestavljeno iz vsaj dveh resnično dolgih in resnično tuje zvenečih besed... No, potem si v r... resničnih težavah.

A potem se najde prijazen možak, ki govori 4 angleške besede, in nekako mu dopoveš, kakšna je situacija. Po posvetovanju s še več prijaznimi možakarji, ki govorijo 4 angleške besede, te kar sam pospremi nazaj do hotela, čeprav je ta na drugem koncu mesta (presneto, kako mi je uspelo zaiti tako daleč?!) in med tem vztrajno vadi svoj angleški štiribesedni vokabularij. Ko se prepriča, da si varno na pragu hotelskih vrat, se prijazno poslovi in razen zahvale ne zahteva v zameno prav nič.

Ali pa tista nasmejana ženska na skuterju, ki te kar sama v peklenski tropski vročini zapelje do cilja in se na koncu le široko zasmeji, ko jo vprašaš, koliko hoče za vožnjo.

Ali pa tone tropskega sadja, ki ga dobiš skupaj z navodili, kako ga jesti, preprosto zato, ker si tam in jim posojaš svojega iPoda, čudo tehnologije.

Cusco v Peruju je prelepo mesto in proti pričakovanjem je tudi siv in pusti Puno prekrasen. A pot med njima... Uf, zna te izčrpati, čeprav morda ne gre za najdaljšo avtobusno pot v popotniški karieri. V Puno sem prišla popolnoma izčrpana, ali je bila kriva stara dobra višinska bolezen ali kaj bolj vsakdanjega, zaužitega s hrano, ne vem, a ko sem okoli petih zjutraj legla v posteljo hotelske sobe, sem od izčrpanosti spala in spala. Prebudila sem se šele popoldne, ko sem zaslišala trkanje na vrata moje sobe. V sobo je vstopila zaskrbljena uslužbenka hotela, češ da me ni bilo nič iz sobe in ali je vse vredu. Povedala sem ji da se počutim slabo in 5 minut kasneje se je vrnila z zeliščnim čajem, ki bi naj odpravil moje tegobe. Če ni pomagal čaj, me je iz postelje pravgotovo dvignila pozorna gesta.

Mnogokrat slišimo jedikovati ljudi, da si želijo, da bi bili v Sloveniji ljudje vsaj pol tako prijazni kot v Aziji (ali kjerkoli so že preživeli zadnje popotovanje). Potem pa slišiš od tujih turistov v Sloveniji, kako neverjetno prijazni in odprti smo Slovenci. Hm, nekaj se ne ujema... Ali govorimo o isti Sloveniji? O istih Slovencih?

Seveda... Verjamem namreč, da vsepovsod po svetu obstajajo najprijaznejši ljudje na svetu. Resnično vsepovsod in v enakem odstotku, ne glede na celino. Le da jih doma ne opazimo, ker smo globoko v svojem kalupu vsakodnevnega življenja. In oni ne opazijo nas, ker doma po vsakodnevnih opravkih hodimo kot sence, z mislimi na vso tisto gostoljubnost in nasmejane obraze, ki nas čakajo preko oceanov. Stavim, da je vsak od nas v nekem trenutku nekomu najprijaznejši človek na svetu, le trenutek mora biti pravi, z obeh strani.

Torej žal. V tem zapisu ni odgovora na vprašanje, kje najti naprijaznejše ljudi na svetu, kot ga je kdo morda pričakoval. Bo treba še naprej iskati, če morda namig ni bil dovolj jasen. Vendar pa iščite z nasmehom na obrazu, čim večkrat in čim pogosteje!