Rubrika 1 1/2 č. žličke sveta je bila sprva zamišljena kot skupek receptov, ki jih je navdihnila mednarodna kuhinja, a so hkrati nekoliko prilagojenii slovenskim razmeram in predvsem dostopnim sestavinam. Zaradi spremembe okoliščin so se moje kuharske navade nekoliko spremenile in zato sem se odločila, da do nadaljnega to rubriko izrabim za predstavitev precej pomembnega vidika mojega bangladeškega življenja: hrane, jasno...
Še vedno pa bom poskušala za morebitne popotnike iz kuhinje najti uporabne nasvete za pripravo predstavljenih receptov na vašem koncu planeta.
In hkrati pričakujem, vsaj sčasoma, vse manj vprašanj: Kaj pa tam ješ?
O bengalski hrani in kuhariji bolj nasplošno ob kaki drugi priložnosti, začnimo kar brez uvoda in pri najbolj preprosti in izredno razširjeni jedi: dahlu.
Dahl je jed v ogromno različicah, poznana povsod po južni Aziji. Je zelo poceni in hranilen, zato je stalno na jedilniku v bangladeških domovih ter restavracijah. Je običajna sestavina bangladeškega zajtrka, ki poleg dahla sestoji še iz rotija - ploščatega nevzhajanega kruha, in nekoliko pekoče začinjene omlete.
Kaj sploh je dahl? Ta beseda pravzaprav označuje tako lečo, tudi pri nas med inovativnimi jedci priljubljeno stročnico, kot tudi jed enolončnico, narejeno iz nje. Leča je izredno uporabna zadeva, enolončnica je le ena izmed možnosti priprave. Iz mase, narejene iz namočene leče, se, z dodatkom bogate kombinacije začimb, da narediti slastne ocvrte polpetke, moj daleč najljubši (nesladek) poulični prigrizek.
Prva asociacija novopečenih jedcev bengalske hrane, ko se pred njimi znajde skodelica dahla, je, da je to pravzaprav juha. Vendar je, vsaj zame, pravi, slastni dahl precej bolj gost, bolj podoben kakšni mineštri. Gostota in količina leče je pravzaprav tisto, kar med seboj najbolj ločuje različne stile priprave te jedi. V preprostih, poceni restavracijah je dahl ponavadi nič več kot juha z okusom po dahlu, a le malo trdimi sestavinami. Ponekod pa dodajo recimo zelenjavo. Moj predstavljen recept je preprosta, osnovna različica, ki sem se je naučila od svojih sostanovalcev. Ker je tako zelo osnovna, je odprta za dodajanje sestavin ali začimb in poljubno eksperimentiranje bolj ustvarjalnih kuharjev.
Dahl se ponavadi postreže z rižem (lahko tudi z rotijem, kot naprimer za zajtrk, dostikart pa le kot eno izmed večih jedi, ki se jih kombinira z rižem v enem obroku) in je, zaradi v osnovi milega okusa, primeren za bolj občutljive jedce.
Sesatvine (Le te, prosim prilgodite svojim željam. Nažalost moji recepti niso za neizkušene kuharje, saj natančnih količin sama ponavadi ne vem/upoštevam, temveč kuham po občutku):
- Rdeča leča
- Posušeni rdeči čiliji (po želji oziroma okusu)
- Kurkuma
- Sol
- Gorčična semena (po želji oziroma zmožnostih)
- Kumina
- Gorčično/navadno olje za kuhanje
Lečo, ki je ni potrebno predhodno namakati, zalijemo s približno trikratno količino vode, primešamo zvrhano čajno žličko kurkume, dosolimo po okusu, dodamo polovico posušenih čilijev in jo kuhamo na zmernem ognju, dokler ni gotova do dveh tretjin (za navodila oziroma trajanje kuhanja se posvetujte z embalažo).
V visoki ponvi na vročem olju prepražimo drugo polovico čilijev, da počrnijo (ta postopek s čiliji, ki se uporablja v precej bengalskih jedeh, le-tem da značilen bengalski priokus). Prepražimo gorčična semena. Ko je olje izredno vroče, prelijemo lečino juho v ponev s čiliji, dodamo kumino in kuhamo, dokler ni leča dokončno pokuhana oziroma do željene gostote. Če želimo redkejšo jed, med kuhanjem dodamo nekaj vode.
Postrežemo z rižem in po želji še drugimi jedmi (popečena zelenjava, pražen krompir - o tej jedi drugič, različnimi curryji...)
