Uganda

Fotografije mnogokrat delajo krivico svojemu objektu. Kjub temu, da lahko fotografija zajame čudovito pokrajino ali živahnost pisane tržnice, ne more zajeti tistega občutka, ki te prevzema, ko zreš čez savano, polno živali, ali se podiš z nasmejanimi otroki, ki jih ne razumeš niti besedice. In to je bistvo potovanja, ne videti, saj vidiš lahko na fotografiji, ampak doživeti.Tega ti ne more dati noben še tako spreten fotograf ali še tako vesten pisec.

Upam, da sem na tem blogu vendarle uspela zajeti vzdušje in posebnost Ugande. Svojim zapisom bom dodala še drugo dimenzijo, v slikah. A to je le moja Uganda.

KAMPALA

Kako diši Kampala

Kampala

Boda Boda

Festival

Slike govorijo bolje kot 1000 besed, zato jim bom pustila, da povejo zgodbo letošnjega festivala This is Uganda, ki je rohnel v Kampali 10.12. letos.

Nekaj je na dobrodelnosti…

… da jo preprosto vsak pričakuje. Samo zato, ker je to Afrika, meka dobrodelnosti, ne moreš početi ničesar, le zato, ker pač. Vse mora imeti svoj namen, plemenito zgodbo in velikodušno podarjena sredstva za sabo.

Ko sem na minulem festivalu pomagala prijatelju prodajati izdelke, ki jih ustvarja, sem pri nakupu majice pomagala ameriškemu paru. Na koncu sta se odločila za dve majici in ko mi je moški podal denar, me je presenetil z vprašanjem, kam gre denar. Vprašanje je sicer pospremil z opravičujočim samo-vprašam-v-resnici-me-ne-zanima, a v tonu je bilo zaznati tisto staro dobro zahodnjaško skeptičnost do darovanja denarja afriškim organizacijam. Tudi če pravzaprav niti ni šlo za darovanje, saj je za slabih 17 dolarjev dobil dve unikatni majici. Na koncu jezika sem imela, da bi rekla, da za plačilo elektrike (čeprav ne vem, ali je bil moški dovolj časa v Ugandi, da bi razumel sarkazem) ali najemnino, za kar je denar dejansko šel. Prijatelj je šolan umetnik, študiral je umetnost na priznani kampalski univerzi, njegova dela so njegov vir dohodka. Zakaj bi torej moral denar iti za karkoli drugega kot vsakodnevni kruh? Ali ljudje v Ugandi nimajo pravice biti podjetniki, živeti normalno življenje, služiti denar in ga potrošniško zapravljati za uvoženo kikirikijevo maslo (žal verjetno nihče izmed vas, moji bralci, ni dovolj dolgo preživel v Ugandi, da bi razumel nujnost tega). Kot tudi noben mzungu preprosto ne potuje. Vsi smo tu z namenom, večina humanitarnim. Na prste ene roke bi lahko preštela, koliko popotnikov sem srečala v šestih tednih mojega bivanja v Ugandi. Pa sem nekaj časa dejansko živela v backpackerskem hostlu.

Prav. Prijatelj vodi fundacijo, ki mlade in otroke iz lokalnih skupnosti usmerja skozi ustvarjanje. Že res. In res je tudi, da vse to večinoma financira iz prihodkov od prodaje svojih lastnih izdelkov. To sem ameriškemu paru tudi na hitro razložila, saj sta to pač želela slišati. Ampak zakaj je tako samoumevno, da preprosto ne služi denarja? Zakaj je to v Ugandi tako narobe? Konec koncev, ali naj ne bi bil cilj vseh teh uvoženih dobrodelnosti, da se ljudje postavijo na lastne noge in – hm – začnejo služiti za svoje lastno preživetje? Koliko od nas svoj zaslužek podari kakšni fundaciji? Vsaj majhen delež?

Že samo dejstvo, da delaš za nevladno organizacijo, ponavadi povzroči dvignjene obrvi, če poveš, da dobiš za delo plačilo. Sama sem nekaj časa delala za mednarodno nevladno organizacijo, ki, kot večina drugih delodajalcev v Sloveniji, najema študente za opravljanje določenih del. Komentarji kot so “A tja gre torej denar” so bili na dnevnem redu. Resno? Zakaj bi morala delati zastonj? Konec koncev sem s svojim delom doprinesla organizaciji in si torej plačilo zaslužila. In prav tako upam, da bo v prihodnjem letu prijatelju uspelo ustanoviti nevladno organizacijo, ki mu bo prinesla sredstva za delovanje programov. In seveda tudi za najemnino, da se bo lahko mirno posvetil tistemu kar rad počne – delu z otroki.

Pa čeprav bo to spet zbudilo trapasta vprašanja ameriških parov, ki seveda svojo učiteljsko plačo v celoti namenijo lokalnemu zavetišču za brezdomce.

Kako diši Kampala

Ko stopim iz hiše v stanovanjski soseski nekaj kilometrov severneje od centra mesta, me najprej pozdravi vonj po zažganih smeteh. Ko se prebijem mimo dima in luknjaste poti do ceste, ima Kampala vonj po vlagi, ki se dviga iz jaškov, še vedno polnih deževnice iz zadnjih nalivov. Zavoham lahko radovednost, ki visi v zraku okoli zvedavih otrok z velikimi nasmehi na obrazu. Nato sedem na boda-bodo in ta me ta popelje navzdol po cesti mimo številnih glasnih stojnic, od koder odmeva glasba in smeh. Zavoham vonj po dimu in gorečem lesu, ki se vali iz žarov, pripravljenih na naval lačnih ust na poti z večerne zabave.

Ko se peljem mimo vseh teh stojnic s hrano me ulovi vonj po pečenem mesu. Izurjen nos lahko nekje vmes zavoha rolekse, omlete, zavite v čapati; izbor številka ena med hitrimi prigrizki. Ko boda-boda zavije navzgor na dvopasovnico in vonj pouličnih prigrizkov zbledi, dobi Kampala bolj turoben vonj po izpušnih plinih. Ti se mešajo s prahom, ki solzi oči in draži kožo. Na poti skozi nekoč elitno stanovanjsko sosesko, ki se danes spreminja v poslovni okoliš, ima Kampala vonj po prestižu. Široke ceste in pločniki te premamijo, da skoraj pozabiš na vonj po obupu in revščini, ki se skriva ne tako zelo daleč, le nekaj napačnih ovinkov stran. Otroci v raztrganih oblačilih, ki otopelo zrejo predse, globoko v svojem svetu, verjetno lepšem svetu, ti prikličejo v spomin vonj po žalosti, vonj barakarskih naselji in brezizhodnosti.

Kadar pot nadaljujem po glavni cesti, imenovani Kampala Rd, vame udari vonj številnih restavracij. Te spremljajo pisani napisi, ki oznanjajo mednarodne okuse, ki pripadajo tem vonjem. Vonj Indije. Vonj Kitajske. Vonj Etiopije. Vonj po pizzi ali pečenem piščancu. Ali sanjski vonj po sladoledu. Pa sveže mleti kavi. Ulice tu so polne ljudi, ki vsi nekam hitijo, vsi imajo nek cilj, vsak svojo hitrost. Kampala ima tu vonj po življenju, sveže zlikanih oblekah in parfumih, ki se vijejo za damami v elegantnih kostumih.

Spodaj, na dnu hriba v majhnih, klavstrofobičnih uličicah tržnice na daleč zavoham vonj po nagniti zelenjavi, mesu, ki po nobenih zahodnih higienskih standardih ne bi smelo biti tam in potu množice ljudi, ki se prebija skozi ozke, blatne prehode. Tu svoj grenak odtenek vonja doda vsiljivost prodajalcev, ki poskušajo na vsak način zaslužiti šiling ali dva.

A predvsem Kampala diši po ponosu, življenjski moči in gostoljubnosti. Diši po bogati kulturi, dobri volji, ki se nadaljuje dolgo v noč. Diši po sproščenosti in ljubezni do užitka, ki diši močneje, kot diši denar.

Dobrodelnost ali trgovina z belim blagom?

“V popolnem svetu ima vsak otrok dom” – Socialna delavka v eni od kampalskih sirotišnic

Pred leti je drobna malavijska deklica po imenu Mercy zbudila pozornost svetovne javnosti, predvsem rumenih medijev. Njen dom je bila sirotišnica, vse dokler je tam ni našla njena nova mama z drugega kontinenta. Čez čas se je oglasil dekličin oče, ki je trdil, da posvojitev male Mercy ni bila legalna. Ne Mercy, ne odrasla, ki sta se borila za pravico do starševstva, ne bi prišli na naslovnice časopisov, če ne bi bila posvojiteljica kraljica popa Madonna.

Primer deklice iz Malavija je zbudil kar nekaj razprav o smiselnosti in celo etičnosti mednarodnih posvojitev. Da posvojitev ni bila izpeljana povsem po črkah malavijskega zakona, je bilo jasno. A mnenja o primernosti tovrstnega početja se še vedno razlikujejo. Na eni strani so zagovorniki, ki pravijo, da ti otroci, legalno ali ne, dobijo drugo priložnost v življenju. Priložnost, ki je v sirotišnicah tretjega sveta ne bi imeli. Izobrazbo, kvalitetno zdravstveno oskrbo, številne udobnosti razvitega sveta in ne nazadnje ljubeče starše. Ampak ali je tovrstno reševanje otrok iz krempljev institucij, ki jih odpelje daleč stran v drugi svet, res smiselno?

Dejstvo je, da je v Afriki ogromno otrok, ki najdejo svoj dom v institucionalni oskrbi. Medtem, ko stroka na zahodu spodbuja namestitev otroka v družinsko okolje, ki je za zdrav psihološki razvoj otroka ključnega pomena, je praksa v Afriki še vedno usmerjena v institucionalizacijo. Še vedno velja prepričanje, da je sirotišnica najboljša rešitev za osirotelega otroka, celo za otroke iz revnih družin ali z enim samim staršem, ki za otroka zaradi takšnih ali drugačnih razlogov ne more poskrbeti. V sirotišnicah otroci dobijo vsaj streho nad glavo, hrano in izobrazbo, kar je več, kot bi dobili na ulici ali pri revnih sorodnikih.

Če se sprehodiš skozi soseske, ki obrobljajo center Kampale, ni težko naleteti na sirotišnico. Skoraj vsaka ulica ima tablo z napisom, ki oznanja otroški dom ali sirotišnico. Na tabli je ponavadi še ljubka slika kot iz otroške slikanice. Otroški domovi so lepši izraz za sirotišnice za zelo majhne otroke in dojenčke, torej otroke do tretjega leta starosti. Otroci v teh institucijah pristanejo, ker jih matere zapustijo. Včasih jih pustijo kar pred visokim betonskim zidom, ki po pravilu tak otroški dom obdaja. Včasih jih najdejo pred policijskimi postajami, bolnišnicami ali celo v jarkih ob cesti. Ti otroci pravzaprav niso sirote, nekje imajo starše, ki bi v popolnem svetu zanje lahko poskrbeli.

Težko si je predstavljati, kako lahko mati pusti majhnega otročiča sredi mestnih ulic in izgine v kaosu prahu in prometa Kampale, ampak vzroki so preveč kompleksni, da bi si številne od teh sirotišnic sploh upale pogledati širše in se problema lotiti pri jedru, torej pri preprečevanju pojava. Večina institucij deluje le v smeri uravnavanja škode, za širše družbene akcije žal ne najdejo časa, znanja ali osebja. Seveda je najbolj očiten vzrok tako številnega zapuščanja otrok revščina. Uganda ima enega največjih odstotkov rasti prebivalstva, ta se giblje okoli 3,5%. Družine z desetimi ali celo več otroci niso nič nenavadnega, sploh na podeželju. Prenaseljenost je velik problem, ki zavira gospodarsko rast te sicer zelo perspektivne države. Večanje števila prebivalstva povzroča veliko ekološko škodo. Boj za obdelovalno zemljo se seli v nacionalne parke, ki jih je država tako skrbno vzpostavila. A zdi se, da niti država nima posebnega interesa vlagati v ozaveščanje ljudi. Akcije za promocijo varne spolnosti se bolj osredotočajo na zajezitev epidemije HIV/AIDS-a, kot načrtovanje družine. In celo tu dajejo pod vplivom verskih voditeljev prednost vzdržnosti kot metodi varne spolnosti pred uporabo kondomov. Medtem, ko med bivanjem v Kampali tem promocijam ne moreš ubežati, saj te najdejo na ulicah v obliki obcestnih plakatov, v dnevni sobi v TV oglasih ali med jutranjim listanjem časopisa, se ne morem znebiti občutka, da podeželskega prebivalstva ne dosežejo. Elektrika je zunaj mestnih središč luksuz, stopnja nepismenosti pa velika. Zaradi slabe ozaveščenosti mnoga dekleta zanosijo zelo mlada in v strahu pred zavrnitvijo družine in stigmo neporočene matere ne vidijo druge rešitve, kot da otroka zapustijo.

Dobra novica je, da imajo vsi ti zavrženi otroci možnost preživetja. Otroški domovi in sirotišnice so večinoma dobro opremljene, čiste in večina od njih verjetno s pravo željo pomagati. V Ugandi praktično ni vladnega denarja za socialne programe, zato je zadovoljiv nivo oskrbe v sirotišnicah težko ohranjati. In tu pride na vrsto kolektivna slaba vest zaradi let kolonializacije Črne celine. Za vsako od organizacij, ki sem jih obiskala, stoji fundacija ali bogati posameznik iz Evrope, večinoma Velike Britanije. Sredstva ponavadi nabirajo na dobrih starih dobrodelnih družabnih srečanjih, kjer britanski člani fundacije predstavijo delo sirotišnice, pokažejo nekaj slik otrok in tako naberejo sredstva od bogatašev v smešnih klobukih. Zdi se, da so afriške sirotišnice postale igrišče za evropsko elito, ki rabi dozo samopotrditve, da ne podpirajo trenutne nepravične svetovne porazdelitve bogastva. Ampak v tej vnemi oboji, tako bogati sponzorji kot lokalni strokovnjaki, velikokrat pozabijo na najpomembnejše: otroke. Ni dvoma, večina jih misli dobro, a prav ljubezen do ubogih afriških sirot lahko včasih nekoliko zamegli sliko. Potreba po domovih za zavržene otroke je velika, a vprašanje je, ali so vsi na dobri poti. Kljub evropskemu denarju jih večina še vedno deluje v smeri institucionalizacije. Večina zavrženih otrok ima vsaj enega živečega starša ali širšo družino, ki bi za otroka lahko poskrbela, kot se je izkazalo tudi v primeru Madonnine posvojenke. Vendar dostikrat ni interesa, da bi se delovalo v smeri vrnitve otroka v biološko družino ali pa preprosto ni potrebnega strokovnega znanja. Prazne sirotišnice ne prinašajo sredstev iz Evrope in ne omogočajo programov za prostovoljce, ki delo z afriškimi otroci naravnost obožujejo.

Vendar se stvari obračajo na bolje. Naletela sem na svetle izjeme, ki se na vso moč trudijo in so pri tem tudi uspešne, da bi otroke v čim krajšem možnem času nastanili nazaj v družinsko okolje. Kot pravi socialna delavka v enem izmed otroških domov, sistem deluje, otroke je kljub prepričanju možno namestiti nazaj v biološko družino, le potruditi se je treba. Eden njihovih glavnih fokusov je delo z družino, z materjo, ki je otroka zapustila in njeno širšo družino, da bi zagotovili podporo, ki jo družina potrebuje. Večji odstotek otrok jim tako uspe namestiti nazaj v biološko družino, za ostale poskušajo najti posvojitelje.

V Ugandi se zdi nemogoče najti posvojiteljske starše. V družinah je že tako ogromno otrok, kam naj gredo vsi ti zavrženi otroci? V enem izmed otroških domov sem se srečala s pojavom mednarodnih posvojitev. To se zdi elegantna rešitev. A v afriških državah obstajajo zakoni, ki tovrstne posvojitve otežujejo. Eden od njih pravi, da mora tuji par, ki želi otroka posvojiti, živeti v državi vsaj 3 leta od začetka postopka. V omenjeni instituciji so, če najdejo med tujci primerne posvojitelje, pripravljeni spregledati teh nekaj vrstic in zakone obiti, kar v državi z visoko stopnjo korupcije niti ni tako težko. To se jim pravzaprav ne zdi preveč sporno. Uslužbenec v tem otroškem domu mi je povedal, da se mnogokrat posvojitelji vrnejo s svojim posvojencem v Ugando, da mu predstavijo, od kot je prišel in obiščejo sirotišnico, ki je bila njegov dom. Videti so srečni in zadovoljni.

A žal niso vse zgodbe srečne. Številni otroci, sploh nekoliko starejši, se v novo okolje zelo težko vključijo. Dlje časa, ko je otrok preživel v institucionalni oskrbi, težja je vrnitev v družinsko okolje. Sprememba je še težja, če se otrok kar naenkrat znajde v popolnoma tujem svetu.

Seveda vse te institucije mislijo dobro, prav tako njihovi financerji. Vendar pa denar ni vse. Denar ne more kupiti otroka, ali ga vsaj naj ne bi smel. Kdo zagotavlja, da je za otroke, potem ko zapustijo državo in doseg lokalnih socialnih delavk, dobro poskrbljeno? Kdo zagotavlja, da je bila taka na vrat na nos odločitev najboljša za otroka? Da ni nekje mati, ki si tega otroka, ki ga je rodila, želi, a zaradi težavnih razmer v katere je bila pahnjena, zanj ne more poskrbeti? Pa bi lahko, če bi se institucija le nekoliko obrnila in se usmerila v opolnomočenje ljudi v lokalni skupnosti? Ali je ta razprodaja afriških sirot – ki to velikokrat sploh niso – res potrebna?

In če se vrnemo k mali Mercy; deklica ima vse, česar njeni malavijski vrstniki ne bodo imeli. Ampak kdo pravzaprav lahko predpiše, kaj je za otroka najbolje? Kdo smo mi, da ponovno predpisujemo norme državam, ki se trudijo slediti našemu gospodarskemu razvoju? Morda je res Mercy srečnejša, kot bi bila za zidovi institucije, v kateri je pristala. Ampak ali je srečnejša tudi, kot bi bila s svojo biološko družino, svojimi malavijskimi brati in sestrami, v svojem malavijskem okolju, če bi njeni družini nekdo le dal možnost, da zanjo poskrbi? Ali pa je bila, Mercy in vsi ostali drobni afriški otroci, prodana za čisto vest in nove gugalnice v matični sirotišnici?

Kampala

Namenoma še nisem napisala nič o ogromnem skupku betona in prahu, imenovanem Kampala. Odločila sem se dati mestu čas, saj sem vedela, da bom tam preživela nekaj več kot le dan, dva.

Kampala je glavno mesto Ugande, le nekaj kilometrov od severne obale Viktorijinega jezera. Menda ima okoli milijon prebivalcev, nekaj več pravzaprav, ampak pri teh mestih ne moreš nikoli zagotovo vedeti. Razprostira se čez številne griče, ki mesto delijo na soseske. Te se širijo okoli živahnega, glasnega centra.

Večina ljudi, ki pripotuje v Ugando, zadrži sapo in zbeži iz Kampale takoj, ko je možno, kar naredi to mesto verjetno najbolj off the beaten track glavno mesto na svetu. Turistov ni najti na ulicah, niti v številnih mednarodnih restavracijah ali na kaotičnih tržnicah. Edini tujci, ki se v mestu zadržujejo, so zaposleni v katerem od mednarodnih podjetji, študenti na študijski praksi pri kateri od številnih nevladnih organizacij ali prostovoljci, ki so čez čas ugotovili, da Kampala ni tako zelo slabo mesto in ostali nekoliko dlje.

Prvi vtis pravgotovo ne more biti dober. Ulice so prašne, dokler se na nebu ne utrga tropska nevihta, tedaj se spremenijo v reko rdečega blata, ki ga za lepa ne spraviš z obleke. Promet je kaotičen in niti znotraj kaosa ni moč najti nobenega reda, kot je to ponavadi v tovrstnih kaotičnih mestih. Ob prometnih konicah se center duši v izpušnih plinih prastarih avtomobilov in avtobusov, zrak je zaradi onesnaževanja tako gost, da ga skoraj lahko okusiš.

Pravzaprav ne morem nasprotovati turistom, ki pobegnejo, takoj ko je možno.

Po povratku s safarija sem se nastanila v soseski Mengo, ki leži na griču zahodno od centra Kampale. Je pravzaprav dokaj tipična kampalska soseska, ne ravno elitna, ampak verjetno prav prijetna za živet za ugandske razmere. Po naključju so bile vse organizacije, ki sem jih obiskala v okviru svoje raziskave, prav v tem delu mesta, zato sem Mengo prehodila po dolgem in počez. Kar je pravzaprav v Kampali najbolj zanimivo, je podeželski vtis, ki ga dobiš, pa tudi če si le tri kilometre iz strogega centra. Glavna vpadnica, ki teče čez Mengo, je dokaj solidna cesta, a vse ostale prečne in vzporedne in diagonalne ceste, ki prepletajo sosesko, so le blatne poti, široke, a polne lukenj, ki se po dežju še poglobijo. Niti tiste ceste, ki premorejo asfalt, nimajo pločnikov. Pločniki so zunaj poslovnega dela Kampale neobstoječ pojem. Tako je hoja precej naporna, saj se ves čas spotikaš čez rdeče kupe zbite zemlje, občasne globoke jarke in luknje, blatne luže in kup smeti ob cestah. Pločniki seveda niti ne bi imeli smisla, saj kjer se že pojavi kak, ga za svojo vozno površino posvojijo boda-boda vozniki in tako pešci od njega spet nimajo pravzaprav nič, le zavede jih v popolnoma zmotno prepričanje, da so tam varni pred norimi vozniki.

Koze. Precej pogosti hišni ljubljenček v Kampali. Da, celo soseska tik ob centru mesta, kot je Mengo, je polna koz, ki se smukajo okoli hiš in blejajo na obiskovalce. To doda še en kamenček v mozaik podeželske slike milijonskega mesta.

Downtown Kampala leži na svojem lastnem griču in naokoli njega. Če vstopiš v mesto z zahodne smeri, te pozdravi imenitna mošeja, ki jo je v svojem času dal zgraditi zloglasni diktator Idi Amin. Amin je bil sin krščanske matere in muslimanskega očeta, a se je v Islam spreobrnil šele za čas svojega vladanja, kar je bila bolj kot osebna odločitev dobra politična poteza, saj je tako dobil močnega zaveznika v libijskem voditelju Gadafiju. Ta je tu še vedno velika zvezda, ljudje ga spoštujejo in Kampala je polna plakatov in napisov njemu v čast. Tudi časopisi veliko prostora namenjajo situaciji v Libiji.

Od mošeje se cesta spusti v dolino, kjer domuje največji kaos v centru Kampale. Tu so prostor našle lokalne in medkrajevne avtobusne postaje (teh je več in so pravzaprav nemogoče za razumeti) ter tržnica, kjer je naprodaj pravzaprav vse, kar bi lahko nekdo potreboval za preživetje v urbani džungli Kampale. Ko se prebijaš naprej, po hribu navzgor, se okolje počasi spreminja. Na nasprotnem koncu centra se odprejo široke avenije, pločniki (da, pločniki!), varni za pešce, zelenje in sodobna arhitektura. Tu kraljujejo najboljši hoteli, sedeži podjetji in organizacij ter dva velika nakupovalna središča, od katerih ima bolj priljubljen, Garden City, svoj kino kompleks. Garden City je pravzaprav kraj, kjer lahko naletiš na največ tujcev. S svojim generičnim izgledom, ki bi ga lahko postavil pravzaprav kamorkoli na svetu, ob bok kateremukoli nakupovalnemu središču v zahodnem svetu, najbrž nudi zavetje pred kulturnim šokom in domotožjem, ki ga povzroča Kampala tam zunaj. Le kratko vožnjo z boda-bodo naprej je imenitno golf igrišče, zapuščina iz imenitnejših kolonialnih časov.

To je bil moj svet prve štiri dni v Kampali.

Vendar če ostaneš v mestu dovolj časa, se ti odpre in te spusti vase. Spusti te do plasti pod hrupom in prahom in kaosom.

V hostlu, kjer sem bila nastanjena sem spoznala mladega, nadarjenega lokalnega umetnika, ki me je povabil v svoj atelje na severnem koncu mesta. Naslednji dan bi naj zapustila Kampalo, ampak sem se odločila, da en dan več ne bo preveč škodil mojemu načrtu. Zvečer se je v okviru nekega sejma odvijal koncert priljubljenega ugandskega glasbenika Maurica Kirye. Glasba, ki jo izvaja, je nekakšna mešanica jazza, hiphopa in vplivov afriške tradicionalne glasbe. Kirya je izredno karizmatičen in na njegovem nastopu je vladala posebna energija. Najstnice ga obožujejo in ni težko razumeti zakaj.

Po koncertu se je v enem od lokalov odvijala zabava ob skorajšnjem začetku festivala This is Uganda in moji novi družbi je uspelo, da so me prepričali, da se jim pridružim. Pravzaprav bi bil greh izpustiti petkov večer v Kampali. Kljub izpadom elektrike, ki pestijo celo Ugando, je uspelo organizatorjem zabave zadevo izpeljati z odliko. Pa tudi sicer, kdo bi se pritoževal ob dejstvu, da veliko pivo stane en evro.

Tako z mojim odhodom v soboto zjutraj ni bilo nič. Po prespanem dopoldnevu sem se odpravila na prizorišče prej omenjenega festivala, ki se je začel z nastopom mladih talentov v plesu, poeziji in glasbi. Na odru so se zvrstili vsi, od breakdancerjev do energičnih tradicionalnih bobnov, pospremljenih s pisanimi kostumi plesalcev. Moj novi prijatelj je na festivalu prodajal svoje izdelke, zato sem mu pomagala okoli stojnice. Njegovi prodajni hit so poslikave na majice, kape in celo čevlje.

V nedeljo smo skupaj urejali fotografije (in se ob mojih slovenskih windowsih in pripadajočih programih za urejanje fotografij učili Slovensko) in se zvečer odpravili na večerjo, saj je bil vendarle čas, da po dobrem tednu zapustim Kampalo.

Ko tole pišem ob zvokih Justina Bieberja, nekje jugozahodno od Kampale, v mestu Kabale, moram priznati, da se veselim povratka v mojo Kampalo. K mojim prijateljem, ki so mi predstavili drugo plat mesta, drugačen sloj tega kaotičnega mesta, k živahnemu kulturnemu dogajanju, ki ga premore le prestolnica, k adrenalinskim vožnjam z motorjem po luknjastih cestah naravnost mimo v prometnem zamašku stoječih vozil, k rdečkastemu blatu in kozam sredi mesta.

Nekje med nerodno vožnjo na motorju, z velikim nahrbtnikom na hrbtu, stiskajoč se za boda-boda voznikom in preprostim kosilom na tleh ateljeja s svojimi prijatelji ti Kampala zleze pod kožo.

Cestni bojevniki

Po le kakšnem dnevu, preživetem na ulicah Kampale, postane vsakomur jasno, kdo kraljuje tukajšnjim cestam. Urni, drzni in mnogokrat brezglavi boda - boda vozniki.

Kombinacija slabih cest, pomanjkanja cestne signalizacije, velikega števila vozil, ki poskušajo vsa naenkrat priti nekam in neobstoječi cestni bonton botruje brezupnemu stanju okoli centra Kampale in vseh vpadnic v mesto. Prašne, zadušljive ulice so večino dneva prepolne različne pločevine: od mini busov do terencev na poti na safari. Prometni zamaški so pravzaprav način življenja in borba, ki jo poskuša vsak voznik zmagati. Boj za najmanjši košček razpokanega asfalta je neizprosen. In v tem boju so najmanjši najuspešnejši.

Motorji, ki delujejo kot taksiji so v teh pogojih najhitrejša možnost, kako priti iz točke A v točko B. Zavzeto in strastno švigajo skozi razpoke med večjimi kosi pločevine in razpokami v starih, od vremenskih razmer razbrazdanih površinah. Niti pločniki jim niso tuji, kjer jih je sploh najti, če je potrebno. Ko se odpre priložnost, se zaženejo z vso hitrostjo, na nož, včasih le milimetre eden od drugega. In zdi se, da tega niti ne počnejo zavoljo svojih potnikov. Ti bi najbrž včasih ne zamerili, če bi svojo vožnjo nekoliko upočasnili. Videti je, da najbolj uživajo prav takrat, ko se je treba znajti med tisoči in tisoči večjih borcev, pospeševati, zavirati, zavijati mimo ogromne luknje v zadnjem trenutku... Ah, čisti adrenalin.

Seveda je med temi majhnimi in okretnimi cestnimi bojevniki mnogo žrtev, nekje sem prebrala, da v nesrečah, v katerih so udeleženi boda- boda vozniki, umre 5 ljudi dnevno. In tako sem prijazno ponudbo, da vsaj za nekaj minut postanem tudi sama cestna bojevnica, odločno zavrnila, kljub zagotovilu, da je motor neverjetno lahko voziti.