Riža in iger

Pred nekaj tedni, se kar nekaj dni do uradnega začetka svetovnega prvenstva v nogometu v Braziliji, sem za trenutek zmedeno pomislila, da so črvine resnične in te lahko, brez da se zavedaš, ponesejo na drugi konec sveta. Drugo galaksijo. Dimenzijo, karkoli pač.

Z najvišjih stavb na vsaki strani nase ulice visita dve, za vsaj štiri nadstropja veliki, modro-beli zastavi. Čeprav je jasno, za koga navija Mohammadpur, sta ti dve zastavi le vrh ledene gore norije okoli nogometnega spektakla. Manjše zastave visijo praktično z vsake stavbe. Na prav vsaki, še najmanjši tržnici je stojnica, posvečena zastavam in navijaškim majicam. Prodajalci zastav vseh velikosti, obešenih na dolge drogove, oprtane na koščena ramena spominjajo na čas pred bangladeškim Dnevom zmage sredi decembra, le da je v pisanem mozaiku zastav zelena z rdečim krogom tista, ki ponavadi manjka. Jasno, Bangladeša ni med ekipami v Braziliji. Kljub temu nekateri patrioti poleg zastave svojega favorita domoljubno obesijo še bangladeško.

In če imaš, ko upreš oči proti nebu (in napol zamižiš), zaradi gromozanskih zastav občutek, da si v neki drugi, bolj prostrani deželi na drugem koncu sveta, kjer je kvaliteta govedine neprimerno boljša (če lahko dodam), je pravzaprav, ko se ozreš naokoli z nekoliko več zanimanja, jasno, da je Dhaka pravi navijaški svet v malem, stisnjen med klavstrofobične ulice in kupe smeti. Že res, naša ulica evforično vzkipi ob golih argentinskih junakov, a gostiteljica, zeleno - modra Brazilija ne zaostaja prav dosti. Manjše zastave Nemčije ali Španije dodajo v piskerček raznolikosti. Le angleške ni med njimi. Razumljivo? Morda.

Nogomet pa pravzaprav niti ni šport, ki najbolj požene kri po žilah mojih bangladeških sosedov. V začetku leta je Bangladeš preplavila mrzlica, imenovana kriket. Naj takoj vnaprej povem, da se mi niti približno ne sanja, kako poteka igra kriketa, kaj je cilj ali kako veš, katero moštvo zmaguje. Vem le, da ena tekma lahko traja nečloveško dolgo in da so karte za svetovno prvenstvo posle s svetlobno hitrostjo za male pare ter nato na črnem trgu dosegale dvajsetkratno ceno. In da je na koncu cirkusa kot zmagovalka izšla Šrilanka.
Tedne in tedne se ni govorilo o ničemer drugem kot kriketu. Tako razvnetih debat niso sprožile niti parlamentarne volitve nekaj mesecev prej. Ker Bangladeš tudi v kriketu ne blesti najbolj, je bilo najbolj vroče soočenje med Indijo in Pakistanom. Ogromen pano na strehi stavbe čez našo ulico mi je omogočil, da sem tekme vsaj delno spremljala tudi brez televizije. Zvočno kuliso so dodali navijači na ulicah, ki so poskrbeli, da sem vedno vedela, ko se je zgodilo kaj pomembnega.

Prijatelj, velik nogometni navdušenec, me je pred časom skoraj vrgel iz stanovanja, ko sem povsem mimogrede povedala svoje mnenje o noriji okoli profesionalnega športa. Čeprav me samo svetovno prvenstvo v nogometu zanima ravno toliko, kot me je tisto v kriketu, mi je sam fenomen naravnost fascinanten. Žal so ljudje ponavadi veliko bolj pripravljeni debatirati o Messiju ali kdorkoli že pač je njihov favorit to leto, kot o sociološki analizi te obsedenosti. Posledično sem že davno obupala nad poskusom oživitve debate okoli očitno krivoverne in provokativne teze, da so nogometni navijači le družbeno manj zasmehovana različica belieberk.
Roko na srce, belieberke za sabo ne puščajo trupel.
Če se vrnem na bizarno evforijo okoli Argentine in Brazilije, ki se manifestira v plapolajočih belo-modrih ali rumeno-modrih zastavah, od začetka svetovnega prvenstva so poročali že o kar nekaj incidentih, ko so se spopadli navijači obeh moštev. V vsaj dveh primerih se je spopad končal s smrtnimi žrtvami na eni ali drugi strani. Ne, ne govorim o spopadu Argentincev in Brazilcev kje okoli prizorišča svetovnega prvenstva. Govorim o incidentih, ki so se zgodili v Bangladešu, med bangladeškimi navijači omenjenih moštev.
Že od kar sem prišla v Bangladeš, me spremlja grenak občutek, da tu vlada nekakšna kultura nasilja. Fizični obračuni na ulici niti niso taka redkost. Vozniki rikš jo kar hitro skupijo od razbesnjenih voznikov ali pomočnikov voznikov na avtobusih. Množice, ki obračunajo s povzročiteljem nesreče ali lopovom, so vsesplošno znan pojem, ki se včasih zaključi s smrtjo kršitelja. Kadar izbruhne prepir, se kmalu pridruži množica opazovalcev, ki včasih ne ostanejo več le opazovalci, ampak udeleženci v petelinjem boju.
Če to združiš s strastjo, ki prevzema zagovarjanje "svojega" moštva, se pravzaprav čudim, da ni bilo prelito še več krvi.
Svojega moštva? To je pravzaprav tisto, kar je pri vsem skupaj najbolj nenavadno. Ta močna identifikacija z moštvom, katerega dom je skoraj dobesedno na drugi strani planeta. Očitno je, da ne gre za preprosto patriotsko veselje ob športnem dosežku svoje domovine. Morda je bolje, da na tem mestu obširnejšo analizo prepustim psihologom in sociologom.

Dve vprašanji sta, na kateri v Bangladešu odgovor nikoli, nikoli ne sme biti Nobeno, če seveda nočeš izpasti bogokletni izrodek z drugega sveta: Katere vere si? in Za katero moštvo navijaš na svetovnem prvenstvu? In da, na drugo vprašanje obstajata pravilni ali napačni odgovor!

Seks (in romantika in poroke) v mestu

Pred dnevi me je šef v novi službi poklical na sestanek z dvema sodelavcema. Fanta sta oba sredi dvajsetih, s svežo univerzitetno diplomo in na tisti pomembni prelomnici v življenju. Po šefovi razlagi sem bila sama tam za evropsko perspektivo. Beseda je tekla o družbeno pričakovanem poteku življenja v Bangladešu za fante njunega kova, o družbenih pritiskih in odnosu mladih do življenja nasploh.

Dvajset-nekaj-letni fant torej konča s šolanjem. Kaj sedaj? Od njega se pričakuje, da najde solidno službo, kjer bo zaslužil dovolj, da preskrbi svojo bodočo ženo in otroke, ki se bodo začeli vrstiti v razumnem času po poroki. Torej. Služba. Žena. Ne le pritiski družbe, šef razpreda, mlad fant v teh letih tudi sam čuti potrebo oženiti se. Poznaš tisto piramido človekovih potreb? Maslow, si v mislih čestitam za dobro uskladiščeno znanje osnov psihologije. Torej, kaj mlad fant potrebuje? Nekoliko v zadregi - sodelavec še precej bolj v zadregi gleda v sklenjene roke pred sabo - se nasmejem, da kisika in hrane mu najbrž ne primanjkuje. Tako je, potrebuje ženo, ker dekleta pač ne more imeti - to v Bangladešu ni dovoljeno. Tu je debata odplavala v druge vode, a se vame dovolj zasidrala, da sem začela sočustvovati s svojimi dvajset-nekaj-letnimi sodelavci.

Sama nikoli nisem bila ljubiteljica zmenkov, ki se mi vedno zdijo kot nekakšen neroden razgovor za službo. A spoznavanje novih ljudi nasprotnega spola, pa če to poimenujemo zmenki ali ne, so del življenja povprečnega samskega dvajset-nekaj-letnika ter povprečne dvajset-nekaj-letnice v zahodni družbi. Spoznaš nekoga, s katerim se ti zdi, da bi se lahko ujel, se dobiš ob aktivnosti, kjer preživiš nekaj časa v dvoje, ponavadi v večernih urah, in druženje se, če je uspešno, konča s poljubom. Ali ne. Ali pač še s čim več. Nato se obe strani odločita, ali bo do skupnih aktivnosti, ki sčasoma vodijo v intimen odnos, še kdaj prišlo. Ali ne. Načeloma se postopek dandanes ponovi kar precejkrat, preden se Posameznik in Posameznica najdeta. Takoimenovana serijska monogamija je popolnoma sprejemljiv sistem.

V Bangladešu stvari ne delujejo tako. Kako torej dvajset-nekaj-letnik pride do svoje žene? Ali pa vsaj do kljukice pri eni tistih bolj osnovnih potreb z dna Maslowove piramide - pa ne govorim o hrani.

Najbolj gotova možnost je poskusiti srečo pri tisti svetlolasi tujki, ki jo občasno videvam, si najbrž misli dvajset-nekaj-letnik. In nekako nekje dobi njeno telefonsko številko ter jo pokliče. Ponoči, da je slučajno ne zmoti pri čem pomembnem. Bangladeških deklet se namreč ne spodobi klicati kar tako, jasno da ne - od tod sploh izvira dvajset-nekaj-letnikov problem.

Če bi dobila 10 tak vsakič, ko me sredi noči pokliče neznana številka, ki ji prav vedno pripada fantovski glas...

Ampak resnici na ljubo, kako si ti fantje predstavljajo potek dogodkov, mi najbrž ne bo nikoli jasno. Uberimo optimistično verzijo, tako, zavoljo argumenta. Pokličejo dekle. Dekle ob dveh zjutraj z veseljem poklepeta z njimi in ko se se opogumijo in dekle povabijo na zmenek, ta privoli. Dobijo se z dekletom, za uro, dve. Po zmenku se poslovijo. Zmenek se ne konča s poljubom, ker se pač ne. Starši fantom slej ali prej začnejo prigovarjati, da je čas za poroko, jim najdejo primerno bangladeško nevesto, fantje se poročijo in njihov telefonski klic, ki je pred meseci vrgel svetlolaso dekle iz postelje, se izkaže za popolnoma brezsmiselnega, kakorkoli obrneš.

Dogovorjene poroke. Za nas tako eksotičen pojem, tukaj pa življenjsko dejstvo. Ne gre vedno za tisto najbolj radikalno obliko, ki si jo ponavadi narišemo v mislih ob omembi tega pojava. Torej, ko starši mimo bodočega ženina in neveste preko vez poiščejo ustreznega partnerja, se dogovorijo med sabo in nato se mlada dva prvič vidita šele na poročni dan. Pravzaprav redko kdaj gre za tak scenarij. Kljub temu pa ima družina pri izbiri partnerja precejšnjo besedo. Nekje sem zasledila podatek (prosim, ne me citirati!), da je v Bangladešu (bolj ali manj ohlapno) dogovorjenih porok še vedno nekje 80%. Zveni kar prav.

Sedaj pa za trenutek odložite rožnata očala, skozi katera vidite svet s svojo privzgojeno zahodnjaško perspektivo.

Na tem mestu se bom uprla skušnjavi, da na dolgo razpredam o Milivojevićevi trditvi, da se zaljubljajo le čustveno nezreli ljudje. Pa vendar, ideja romantične ljubezni, kot nas jo ima večina od nas ta trenutek v mislih, ni univerzalna vsem kulturam. To se nam le zdi, saj jo naša, zahodna, poveličuje skozi pop kulturo in smo  se pač nezmožni za trenutek odpovedati evropocentrizmu.

Eden največjih mitov o ljubezni je zaljubljenost, ki jo prevečkrat mešamo z ljubeznijo samo, pa čeprav gre za dva popolnoma različna pojma. Prepričani smo, da se prava ljubezen rodi iz zaljubljenosti ali pa ta dva pojma vse prevečkrat zamešamo. Če pa poenostavim: pri zaljubljenosti gre za idealiziranje drugega, v njem vidimo pravzaprav reakcijo, ki jo v nas izzove in zaljubljenost traja le toliko časa, kolikor traja ta reakcija. Torej gre za nas same. Pri ljubezni gre preprosto za čustveno povezanost z drugo osebo, dejanski obojestranski odnos. Tu tudi pade mit o nesrečni ljubezni, saj ljubezen ne more biti enostranska. Za ljubezensko zvezo zaljubljenost tako na noben način ne more biti predpogoj, prav nasprotno, ponavadi so zveze, zgrajene na zaljubljenosti, obsojene na propad.

Tako, sedaj, ko smo sesuli holivudski mit o usodni ljubezni (na prvi pogled, če je le mogoče), se lahko vrnemo v Bangladeš.

Če (uspešna, dolgotrajna) ljubezenska zveza ne temelji na zaljubljenosti, čemu ne bi izbire partnerja, s katerim boste povezani do konca življenja, prepustili modrejšim, izkušenejšim od sebe? Saj na koncu imate lahko še vedno besedo pri dokončni izbiri (resnično, pozabite na tisto predstavo o prvem snidenju šele pred oltarjem ali matičarjem...). Starši ali starejši člani družine, ki vedo, kaj je za vas dobro, le poiščejo in predstavijo možnosti, vam svetujejo in konec koncev lahko tudi preprečijo, da storite napako, če vaša odločitev ni ustrezna. Družinska vez je za vas zelo pomembna, zato odločitev vaših staršev spoštujete, jo cenite in upoštevate.

Ne? Vas nisem prepričala? Prav.

Pa poskusimo na nam bolj poznani način, z zmenki.

Čeprav obstaja 80% možnosti, da bo dvajset-nekaj-letnik vendarle padel v zgoraj opisani kalup dogovorjene poroke, zmenki kljub temu niso nepoznan pojem. Le da je treba biti v konzervativni družbi, kot je bangladeška, nekoliko bolj iznajdljiv. Kaj lahko torej dekle pričakuje, ko jo bangladeški dvajset-nekaj-letnik povabi na zmenek? Opisala bom svoji lastni izkušnji (raziskovalno novinarstvo par excellence), z dvema različnima dvajset-nekaj-letnikoma. Dvajset-nekaj-letnik številka ena je rojen in vzgojen Dhakačan, domačin v mojem Mohammadpurju. Dvajset-nekaj-letnik številka dve je rojen in večino življenja vzgojen v ZDA, a z bangladeškim poreklom. Nobeden izmed njiju ni prišel v stik z mano sredi noči, preko bogsigavedi kako pridobljene telefonske številke.

Tako prvi kot drugi sta mi, v zabavo mojima sostanovalcema, prinesla rože. Rože so torej, če že definicija ljubezni ni, vsekakor univerzalne. Prvi je izbral izredno obljuden kraj - prireditev ob dnevu maternega jezika (ki je v Bangladešu državni praznik, tako mimogrede). Dogajanje je bilo sicer postavljeno v park ob jezeru, ki je tudi priljubljeno sprehajališče. Nekateri kotički so ob večerih prav prijetni za posedanje, nekoliko odmaknjeni od radovednih pogledov. Občasno, kadar se tam ne odvija kulturna prireditev, lahko vidiš pare, ki se držijo za roke, ali nežno objemajo na klopcah ob sprehajalnih poteh. Ko sem svojemu spremljevalcu predlagala, da sedeva nekam, z namenom normalnega pogovora, brez množic ljudi okoli, mojega namena seveda ni razumel. Z rikšo sva se odpravila nazaj proti Mohammadpurju, kjer je bila na vrsti večerja (kabab v begunskem taborišču, ena od najboljših poslastic v mestu). Rikše so precej pogost pojav na zmenkih. Razlog je preprost. Na sedežu je prostor za natančno dva, ki pa morata sedeti tesno skupaj. Polkrožna streha nad sedežem daje občutek vsaj zasilne zasebnosti. Zato je najem rikše za takoimenovan Rikša zmenek povsem običajna sestava zmenka, vsaj po zagotovilih bolj izkušenih zmenkovalcev. Le da je moj zmenek številka ena ni izkoristil sebi v prid. Telesni stik, pa čeprav povsem nedolžno spogledljiv, pri spoštljivih kavalirjih ne pride v poštev. Z razliko od ameriško vzgojenega zmenka številka dve, ki ve, da se da roko povsem nonšalantno iztegniti preko naslonjala in hrbta svoje spremljevalke. In poskuša najti čim bolj zaseben kotiček pod dhakaškim soncem. In se jezi nad konzervativnostjo dežele svojih staršev.

In kako se lahko zmenek zaključi? Dvajset-nekaj-letnik številka ena me odloži na koncu moje ulice, ne preblizu vhodu v hišo in radovednim pogledom sosedov. Me lepo pozdravi, zaželi prijeten večer in se poslovi. Dvajset-nekaj-letnik številka dne me odloži pred hišo, me poljubi na lice in objame.

Oba, pa še marsikateri drugi dvajset-nekaj-letnik, živita pri starših. Če je mlada generacija bolj sproščena kar se tiče prijateljevanja z nasprotnim spolom, njihovi starši še v veliki večini niso tako daleč. Zasebnost je mladim tako težko najti, saj izbranke ali izbranca ne moreš pripeljati domov, javnost pa je v Bangladešu zelo javna - resno, ljudje so povsod! Nihče me ne bo prepričal, da bolj ali manj mladi ubogljivo čakajo križem rok, da jih starši pošljejo v zakon in postane spodnja vrstica Maslowove piramide izpopolnjena. Kako se torej spopadajo z omejitvami? Moj vir v obliki včasih še kako odkritega sostanovalca mi razkrije kar precej možnosti: parki. Tisti večji, temnejši naj bi bilo polni parov. Rikše, čeprav popolne zasebnosti tu ravno ni. Najem zasebne sobe v zasebnem stanovanju.

Vir prepirov v naši mali stanovanjski skupnosti je občasna nesmiselnost pravil, ki jih narekuje sostanovalec. Medtem, ko sama ne smem imeti obiskovalcev, je on v preteklosti k sebi povabil tudi kak par in jima za kratek čas odstopil svojo sobo. Prijatelj in njegovo dekle. Le da se mi sedaj dozdeva, da ni šlo za prijateljsko gesto, temveč vir zaslužka. Bojda je takih korenjakov kar nekaj in za dokaj sprejemljivo ceno se da kupiti zasebnost tudi v konzervativni soseski kot je dobri stari M'pur.

Kaj je torej prava pot za dvajset-nekaj-letnika na življenjski prelomnici, ko si mora poiskati ženo? Zmenki ali vse prepustiti družini?

Pred meseci se je na robu Dhake odvila žalostna zgodba, pravzaprav ne tako zelo redko slišana. Mlad par še v najstniških letih je skupaj skočil z mostu v smrt, ker sta družini nasprotovali njuni zvezi. Dekle je bilo, pri rosnih 16-ih, že obljubljena v zakon nekomu drugemu. In zaljubljeno, po naši predstavi ljubezni in romantike, v svojega nesrečnega prijatelja. Dekle je skok preživelo, a žal ni znano, kako se njena zgodba odvija naprej.

Bangladeš se prav gotovo spreminja. Dvajset-nekaj-letniki so tako ujeti med te spremembe in verjamem, da jim ni lahko. Pop kultura našega pogleda na ljubezen skozi globalizacijo počasi prodira v njihovo zavest. Z razvojem družbe se spreminjajo potrebe in s tem pričakovanja do ljubezenske zveze. Le-te pa se spreminjajo precej hitreje kot načela njihovih staršev, razširjene družine ali družbe na splošno. Pa kljub temu, Maslow in njegova piramida v vsem svojem sijaju.

Pobeg

Pobeg stran od zadušljivih, glasnih ulic Dhake. Od množic ljudi, rikš, avtomobilom. Bangladeš zasije v povsem drugačni luči. Je podeželski raj, kjer se je čas ustavil. 

Tišina na umetno ustvarjenem jezeru Kaptai, Rangamati

Ribiška idila na otoku St Martin

Glavni oddih za večino Bangladešcev predstavlja najdaljša neprekinjena peščena plaža na svetu in glavno letovišče ob njej, Cox's Bazar

Izlet s kolesom iz vasi na severozahodu Bangladeša

Edini koralni otok v Bangladešu, St Martin

Chittagong Hill Tracts je svet zase, tako geografsko kot kulturno

Lasten kotiček na osamljeni plaži, St. Martin

Prebujajoče jutro nad hribovjem v okolici Bandarbana

Cox's Bazar je dovolj drugačen od preostalega Bangladeša, da je na vrhu seznama po priljubljenosti med domačimi turisti

Življenje med ribiškimi skupnostmi na otoku St. Martin še vedno poteka v počasnem, umirjenem tempu

S čolnom do številnih otočkov na razgibanem jezeru Kaptai

Palme, sonce, peščene plaže. St Martin

Lenobna reka Sangu, mati rek v Chittagong Hill Tracts

Dan se preveša v večer na jezeru Kaptai

Urbano

Utrip Sadarghata, glavnega pristanišča na reki Burigangi, Dhaka

Rikše

Nakupovanje zelenjave pri uličnih prodajalcih v Stari Dhaki

Najpogostejše prevozno sredstvo v prenaseljenih urbanih središčih

Prodajalec prigrizkov

Okusni piškotki izpod rok mojstra

Templji

Vera je pomemben dejavnik v bangladeškem vsakdanu. Večinsko prebivalstvo je muslimanske vere, a v manjših deležih najdemo predstavnike hindujske, krščanske in budistične vere. Objekti čaščenja so raztreseni po deželi, nekateri le še starodavni opomniki spiritualne zgodovine Bangladeša.

Bagerhat v bližini Khulne je starodavno mesto številnih mošej, nekaterih še aktivnih, drugih zaprašenih med zelenjem in ozkimi potkami. Najznamenitejša je mošeja Shat Gombuj, katere ime pomeni mošeja šestdesetih kupol in še vedno privablja vernike z vsega Bangladeša. Še bolj poln dogajanja pa je mavzolej ustanovitelja Bagerhata, Khana Jahana, katerega okolica je polna častilcev, prodajalcev prigrizkov, beračev in turistov.

Puthia je čisti dragulj, pozabljen od mednarodnega turizma. Vasica, manj kot uro od univerzitetnega mesta Rajshahi, skriva nešteto hindujskih templjev, ki si zaslužijo prvo mesto v popotniških katalogih. Spregledana kot je, jo imamo povečini le zase, da izživimo tistega skritega duha Indiane Jonesa v nas.

Budizem je nekoč kraljeval temu območju in Paharpur je bil dom največjega budističnega objekta južno od Himalaje.

Čeprav od prvotnega kompleksa ni ostalo kaj več od ideje, kako ogromen je bil objekt in ostankov glavnega templja, je zanimiv in priljubljen izletniški kotiček.

 Templej Kantaji v Kantanagarju na skrajnem severozahodu Bangladeša je eden najlepših hinduističnih templjev v državi. Ob festivalih je še posebej živahno, z glasbo, dobrotami, pisanimi oblačili in veselim ozračjem.

 Tempelj je znan po umetelno izklesanih prizorih iz hindujske mitologije krog in krog templja.

Območje ob meji z indijsko Tripuro na območju Chittagong Hill Tracts je eden izmed otokov budizma v Južni Aziji. Najznamenitejši je Golden Temple nad mestom Bandarban, zgrajen v burmanskem slogu.

Ljudje

Ljudje so tisto, kar naredi potovanje po Bangladešu nepozabno. Pravzaprav skoraj ne more biti drugače, v državi s tako gostoto prebivalstva. Upam si staviti, da so tukajšnji ljudje med najgostoljubnejšimi na svetu. Včasih si želim, da bi lahko nekako dokumentirala prav vsako srečanje s prav vsakim posameznikom, kajti brez da bi se tega zavedali, Bangladešci vsak dan znova preoblikujejo moj pogled na svet.

Sadarghat, Dhaka

Popoldanski počitek. Saradghat, Dhaka

Družinske počitnice v slehernikovem najljubšem letovišču ob morju. Cox's Bazar

Vas v okolici Dinajpura

Deček na improvizirani rolki. Chittagong Hill Tracts

Mati z otrokom na poti od templja Kantanagar blizu Dinajpura

Vaški starešina. Vas v okolici Dinajpura

Obojestransko zanimanje. Breg Burigange, Stara Dhaka

Trenutek, ko se vsa vaška otročad poskuša postaviti pred en sam objektiv. Jezero Kaptai, Rangamati

Stanovanje greha v zgornjem nadstropju

Moj prejšnji najemodajalec bi mi najbrž napisal najprisrčnejše priporočilo za nadaljnje iskanje stanovanja. Ne le, ker sem plačevala vedno ob roku, skrbela za tekoče stroške, ko njega ni bilo in nadzirala, da ostali sostanovalci niso povzročali novih lis na parketu, temveč ker sva v manj kot letu, ko sem živela tam in kljub temu, da v tem času pravzaprav sploh nisva preživela veliko časa v isti državi, postala prava prijatelja. Kakorkoli, žal pa njegovo priporočilo tukaj ne bi pomenilo prav nič.

Danes je bila ena ne ravno pogostih priložnosti, ko sem beraču na avtobusu stisnila v roko nekaj tak. Beračev je v Dhaki toliko, da resnično ne moreš vsakemu razdajati svojega drobiža, sploh ker proti pričakovanjem vseh dobivam precej bangladeško plačo. Da bi razumeli, kako je moja stanovanjska problematika povezana s petimi takami, ki jih je dobil tresoči starec na velikem rdečem avtobusu na koncu avtobusnega postajališča v Mohammadpurju, se je treba vrniti kakšnih 15 minut nazaj, navzdol po ulici in navzgor sedem nadstropji.

Dopoldne sem si vzela prosto in se v službo odpravila šele okoli enajstih dopoldne. Po stopnicah navzdol sem zdrvela skupaj s sostanovalcem med smehom in igranjem neke otročje igre, pri kateri lahko svojega soigralca udariš vsakič, ko vidiš nekaj rumenega. Nakar zaslišiva glasove kako nadstropje nižje. A. mi namigne, da gre naprej in naj mu čez nekaj časa sledim, staro pravilo, ki se ga poslužujemo že več mesecev. Namen le-tega je, da nas sosedje ne vidijo hoditi skupaj, ker bi to sprožilo govorice in neodobravanje. Tako upočasnim korak, a kljub temu naletim na A. nadstropje nižje, med pogovorom z neznano starejšo žensko, tik pred stanovanjem našega najemodajalca v prvem nadstropju. Vrata njegovega stanovanja so odprta in mimo prihaja in odhaja množica ljudi. Ko se že mislim vljudno preriniti mimo njiju, brez da bi kakorkoli izdala, da se poznava, se obrne k meni in mi z vprašanjem razkrije, kaj se dogaja.

Naše stanovanje je v živahni, barviti soseski in naša ulica je prepredena z majhnimi, brezimenimi trgovinicami, kjer lahko kupiš najosnovnejša živila. Vozniki rikš kraljujejo glavnim in vzporednim ulicam, ki prepredajo gosto naseljeno sosesko. V takšnih soseskah je težko najti stanovanje s zadovoljivo dnevno svetlobo, saj so stavbe tesno skupaj in razgled z oken se ponavadi razprostira kakšna 2 metra naprej, do z železnimi rešetkami zavarovanega sosedovega okna. Tipična bangladeška meščanska soseska, dom brezštevne množice ljudi.
Naši sosedje so delavske družine, ki so zrasle ob tipičnih, tradicionalnih načelih življenja. Le-ti so še kako drugačni od načel, ki sem jih vajena od doma in po pravici povedano, sem imela z nekaterimi vidiki precej težav. Večina odstopanj našega načina življenja se ponavadi zlije v tisto ključno: skrajno nenavadno, če ne že neprimerno, je dejstvo, da v samskem stanovanju skupaj bivajo neporočeni mladi obeh spolov. To je nekaj, kar marsikdo tukaj preprosto ne more doumeti. Moje sobivanje z sostanovalcema je seveda popolnoma običajen sostanovalski, prijateljski odnos, daleč od tega, kar si naši sosedje najbrž predstavljajo. Karkoli si že predstavljajo, ni jim všeč, na naše obnašanje in naše goste so bolj pozorni in vsekakor nismo ravno njihovi najljubši sosedje. To so večkrat s precej nerazumljivimi pritožbami že omenili tudi našemu najemodajalcu, katerega last je celotna hiša. Kot sem izvedela, je tudi najemodajalec precej veren in tradicionalen mož, ki mu tovrstne pritožbe nikakor niso po godu. A ker plačujemo redno, je vedno nekoliko pogledal skozi prste, kadar smo kršili še katero od socialnih norm.

Stanovanjske soseske so prepredene s natiskanimi listi, na katerih je jasno izpisano "To Let." Table s tem obvestilom visijo tudi z balkonov in vhodnih vrat hiš. Stanovanj in sob je tako - v kakršnemkoli stanju že so - vsekakor dovolj. A nadaljnja pozornost ti kmalu razkrije, da večina teh sob in stanovanj pride s drobnim tiskom. Prvo pravilo, oziroma pogoj niti ni tako zelo droben: Samo fantje, kadar gre za sobe. Samo družine, kadar gre za stanovanja.
Nekaj časa nazaj nam je misli zaposlovala negotovost, kaj bomo z našim stanovanjem. Zdelo se je, da se bomo morda razselili vsak na svoj konec mesta in celo sveta. To je v meni zbujalo precej nelagodnosti, ne le zavoljo dejstva, da je vse viselo precej v zraku, ampak iz čisto praktičnega razloga: kje in kakšna bo torej moja streha nad glavo?
Kar nekaj deklet je že podelilo zgodbe o iskanju lastne strehe nad glavo. Mlada dekleta, ki se odselijo od doma, ponavadi zaradi šolanja, povečini nekako najdejo varno zavetje v dekliških domovih ali v domovih razširjene družine. Da bi dekle samostojno najelo sobo s skupino neznancev, v hiši, kjer živi skupina neznancev, tega preprosto ne vidiš prepogosto. Samostojna dekleta, ki stanovanjsko problematiko vendarle rešujejo na nam precej običajen način - podnajem sobe v stanovanju s sovrstniki - pa se dostikrat srečujejo s kar nekaj omejitvami. Zgodbe o lastnikih stanovanja, ki nepovabljeni hodijo v dekletovo sobo in brskajo po njenih osebnih predmetih, da bi našli kakršnikoli dokaz o nesprejemljivem vedenju, so precej pogoste. Nesprejemljivo obnašanje za mlada dekleta pa je pravzaprav karkoli dlje od dihanja. Obiski, druženje s fanti, pozno prihajanje domov, vse to zna zbuditi neodobravanje najemodajalca, ki se ponavadi čuti poklicanega za varuha dekletove časti.
Vse se seveda spremeni, ko se poveča število ničel na računu za najemnino. Naše stanovanje je v precej nizkem cenovnem rangu - moj delež najemnine znaša nekje toliko kot pri vas dodatno zdravstveno zavarovanje. V soseskah višjega razreda (cenovnega, družbenega) je najemodajalcem precej manj mar, katere grehe imajo na vesti njihovi najemniki.
Resnici na ljubo, v vseh pogledih smo sanjski podnajemniki. Ne prirejamo glasnih zabav, vedno plačujemo pravočasno in imamo na splošno malo interakcije z ostalimi prebivalci hiše. Pa vendar smo verjetno najmanj priljubljeni. Misli si, kar si hočeš (vzdih predaje).
Pa vendar imamo ob vsem tem neznansko srečo - kako zelo so se moji kriteriji za sprejemljivo stanovanje spustili, da to imenujem sreča! Kljub neskončnim prepirom z zaskrbljenim sostanovalcem o občasnem poznem prihajanju domov, vztrajnem ponavljanju pravila, da ne smem v hišo pripeljati gostov - ne fantov, ne Bangladešcev vseh spolov, še najmanj pa fantov bangladeškega porekla (oh, pa gre moje družabno življenje skozi okno...), bi lahko bilo precej slabše. Ali bi plačevali neprimerno več, ali pa bi živeli v luknji brez naravne svetlobe ali svežega zraka, kjer bi najemodajalec našo zasebnost cenil precej manj - če bi sploh lahko živeli skupaj.

"Ali si vedela, da je naš najemodajalec umrl?"
Moja prva misel je seveda šla k njegovi družini, ki se je zbirala pred njegovim stanovanjem v prvem nadstropju naše stanovanjske hiše. Vendar je druga misel le-tej sledila skoraj s svetlobno hitrostjo, le nanosekundo kasneje. Kaj to pomeni za nas? Kdo bo sedaj odgovoren za nemoralo, ki se dogaja v zgornjem nadstropju? Ali bodo posledice izselitev ali dvig najemnine ali posledic sploh ne bo? Kje naj najdem stanovanje v mojem cenovnem razponu, kjer me ne bodo vrgli na cesto, ko bom več kot enkrat prišla domov ob nespodobni osmi zvečer?
Nevraževerna kot sem, svojo karmo vendarle želim ohraniti kolikor toliko brez madežev. Tako, za vsak slučaj. Zato sem segla v denarnico in beraču izročila drobiž, ko sem čakala, da avtobus spelje s postajališča. Morda potrebujemo kanček sreče, kot berač potrebuje teh nekaj tak. 

Zmagovalec: kaos

Ko sem danes stopila iz hiše, me je najprej z druge strani ulice mahaje pozdravil prodajalec časopisa. Napotila sem se naprej po glavni ulici in opazila še več ljudi, ki so, namesto, da bi hiteli po opravkih (ta izraz bom uporabila le za potrebe pisateljskega izražanja, saj hitenje po opravkih tudi sicer pred deseto uro zjutraj Bangladešu ni ravno v navadi), stali na pločniku in zatopljeno strmeli v velike plate potiskanega papirja. Avtobus se je ob vseh razprtih časopisih zdel še bolj poln kot običajno. To jutro je cela Dhaka tiščala nos v svoj najljubši tiskani medij.

Včeraj so se v Bangladešu odvijale 10. parlamentarne volitve. Ko se nameriš organizirati demokratične volitve, a moraš običajni suhoparni statistiki dodati še podatek o številu ljudi, ki so ta dan izgubili življenje, potem nečesa gotovo ne počneš prav.

Agonija okoli volitev se je začela že pred meseci in se stopnjevala do razglasitve datuma 10. parlamentarnih volitev konec novembra. Od tistega dne dalje pravzaprav ni bilo mirnega, običajnega dne. Bangladeš se je znašel v primežu blokad, vsesplošnih stavk, protestov in uličnega nasilja. Ne le milijardna gospodarska škoda - država se je lahko od gospodarske rasti za letos poslovila že nekaj mesecev nazaj - tudi vpliv na vsakdan malih ljudi je poguben. Ocene pravijo, da je od "začetka konca" novembra do danes izgubilo življenje več kot 100 ljudi, več sto jih je končalo v bolnišnicah. Večina teh ljudi ni bila političnih aktivistov, ki bi jo skupili v spopadih s policisti, bili so le običajni delavci, ki so se znašli na napačnem kraju ob napačnem času. Aktivisti opozicijskih strank so v svoj politični program cestnih blokad vključili napade in zažige vozil, ki so se kljub blokadi znašla na cestah. Mnoga med temi vozili so v trenutkih napada prevažala potnike, ki si preprosto niso mogli privoščiti ostati doma in so nekako morali do svojih delovnih mest. Ali pa vozniki trikolesnih taksijev, ki že mesece vsak dan trepetajo za svoja življenja, saj je preživetje celotne družine odvisno od njihovega zaslužka na cestah Dhake. Kot so povedali nekateri izmed njih, njihova glavna skrb je, kaj bo z njihovo družino, če se njim, edinemu prinašalcu kruha, med blokado kaj zgodi. Pred slabim mesecem je v bolnišnici po več dneh strašnih bolečin zaradi več kot 90% opeklin umrl 12-letni deček, ki je spal v očetovem kombiju, ko so ga, parkiranega na robu ceste, napadalci zažgali. V isti bolnišnici se je znašlo še nekaj otrok, ki so na ulicah nastavljena eksplozivna telesa zamenjali za igrače.

Tem groznim zgodbam so danes zjutraj mediji dodali še eno statistiko - 21 smrtnih žrtev na včerajšnjih volitvah.

Glavna opozicijska stranka, BNP, in njihovi zavezniki na volitvah niso sodelovali. Za bojkot volitev so se odločili, ker se niso strinjali z načinom izvedbe volitev pod vodstvom (tudi po novem) vladajoče Awami League. Le-ta je namreč odločno nasprotovala njihovi zahtevi po prepustitvi oblasti nevtralni tehnični vladi, ki bi tako lahko izvedla nepristranske volitve. Namesto tega so svojim rivalom ponudili sodelovanje v vse-strankarski začasni vladi, a jih BNP zavrnila. Vsaka od obeh strani vztrajno vleče na svojo stran: BNP uvaja serijo neprekinjenih blokad in stavk, polnih nasilja, s katerimi želi izsiliti ponovitev volitev pod tehnično vlado, AL pa kot pogoj za začetek pogajanj o novih volitvah zahteva najprej prekinitev teh destruktivnih ukrepov. Boj teh dveh političnih velikanov se zdi nič drugega kot merjenje ega, čeprav so v končni fazi vsaj po besedah oboji pripravljeni ponovno sesti za pogajalsko mizo. Vendar pa še preden to storijo, si želijo zagotoviti nekakšno simbolično premoč nad nasprotnikom.

Ironično, tedne pred volitvami so bili govori vseh vpletenih polni besede demokracija. Vodja iste stranke, ki s svojimi političnimi programi hromi državo in peha ljudi v še večjo stisko, je konec decembra napovedala takimenovani Pohod za demokracijo, shod stranke v središču Dhake. Policija jim, uradno zaradi strahu pred novim izbruhom nasilja, dovoljenja za shod ni izdala, a se je BNP pohod kljub temu namenila izpeljati. Tisti dan je po celi državi zastal promet, tokrat resnično. Niti na cestah Dhake ni bilo avtobusov, da bi preprečili zbiranje aktivistov opozicije. Celo leti znotraj države so ostali prizemljeni. Ko je Khaleda Zia, vodja BNP, napovedala, da se bo shoda v Paltanu osebno udeležila, se je pred njeno hišo v Gulshanu zbrala četa do zob oboroženih in za izredne razmere opremljenih policistov, ki ji je preprečila izhod iz rezidence. Strankine obtožbe o hišnem priporu so v AL seveda odločno zanikali.

Podatki o volilni udeležbi še niso znani, čeprav je že znano, da je AL ponovno zmagala. V številnih volilnih okrajih volitev sploh niso izvedli, saj je ob odsotnosti opozicijskih strank kandidiral en sam kandidat. In če je AL izrazila zadovoljstvo z izvedbo volitev, so jih v BNP označili za farso in nizko volilno udeležbo pripisali nestrinjanju volivcev z izvedbo le-teh. Ljudje so v dneh pred volitvami dejansko s posmehom odkimavali in se spraševali, v čem je sploh smisel oddati glas. Pa ne gre nujno za podporo BNP, temveč utrujenost od vrtinca nemirov in nestabilnosti, v katerem se je prejšnje leto znašel Bangladeš. Čeprav bi si vsi želeli, da bi dan volitev prinesel olajšanje in končanje nekega žalostnega poglavja, se zdi, da se prava drama šele začenja.

Volitve morda niso dale realnih rezultatov o željah volivcev po sestavi 10. parlamenta, so pa pokazale, da leto 2014 za Bangladeš ne bo nič manj napeto, kot je bilo leto, ki smo ga pred tednom dni pokopali.

Nemiri

"Pa bodita previdna!" nama je prijateljeva mama rekla v slovo, zaskrbljeno in rahlo ukazujoče. Zunaj je bila še tema, malo po jutranjem klicu k molitvi, ko sva zapuščala stanovanje v Uttari, soseski, ki se razprostira tik letališča. Opozorilo je bilo mišljeno kot opomba, da se je tisti dan napovedal hartal, ki smo se ga vsi po tiho bali. Sklican je bil zaradi izvršitve smrtne kazni enega izmed obsojenih vojnih zločinov.

Prijatelj me je pospremil do letališča, od koder sem imela let proti Bangkoku.

Zapustiti Bangladeš je bil precej nenavaden občutek. Zadnje tedne v Dhaki so zaznamovali politični nemiri, hartali, blokade, bes javnosti zaradi izbruhov nasilja nad nedolžnim prebivalstvom in zadnji teden še hitro izvršena smrtna obsodba, ki je razjezila skrajno islamistično stranko Jamaat e Islami.

Večer pred mojim odhodom je bil prvi dan po dolgem času, ko je bil običajen, vsaj na papirju miren dan. Zvečer sem se odpravila k prijatelju, kjer sem prespala zaradi lažjega dostopa na letališče. Preden sem z nahrbtnikom na rami zapustila stanovanje, sem se zadnjič poslovila od sostanovalca Matta, ki v prihodnjih dneh odhaja domov, kjer bo preživel praznike. Po praznikih se ne vrača več v Dhako, ampak v indijski Varanasi, kjer je dobil službo. Matt je bil tisti, ki je močno zaznamoval moje bivanje v Dhaki od prvega dneva. Včasih je bil edini, ki je razumel moje občutke, ki so se mi porajali, ko sem poskušala dognati Bangladeš. Dvome. Strahove. Navdušenje. Vse faze prilagajanja Dhaki je nekoč dal tudi sam skozi in zato mi je vedno bil v nenadomestljivo podporo. Misel, da ga ne bo več doma, ko se vrnem s Tajske je nepredstavljiva.

Moj odnos z J., eden mojih najboljših prijateljev v Dhaki, se je znašel v slepi ulici. Kot bi se zaletavala v zid, a zid se ne da. Preprosto ne znajdeva se več isti strani. V teh tednih sem ga neverjetno pogrešala, a tudi, ko je bil blizu, sem čutila med nama pregrado, ki se je znašla tam. V resnici nisem bila več prepričana, če sploh želim še kdaj to pregrado podreti.

Stopila sem na tla Tajske, države, ki sem jo obiskala pred dobrimi petimi leti na svojem prvem potovanju po Aziji se v trenutku zavedla, kako daleč stran je Bangladeš. Veliko lažje ga je videti z razdalje.

Prvi dan sem porabila za pot do otoka Ko Samet, le nekaj ur oddaljenega od Bangkoka. Zjutraj sem zakopala nožne prste v mivko ljubke plaže, zaplavala v toplem, vzvalovanem morju in Bangladeš je bil še dlje. Tako daleč, da sem se zavedla, da ga pogrešam. Da je moj dom. Da bo Matt vedno moj prijatelj. Da rabiva z J. le nekaj časa vsak zase. Da stvari nikoli ne bodo popolne. Ali takšne, kot si jih jaz želim.

Jutri me čaka pot nazaj v Bangkok, ki ga bo zanimivo videti v luči preteklih izkušenj. Morda kaos ne bo več tako kaotičen. Hrana ne tako pikantna. Morda bo v petek, ko odhajam domov, drugačen tudi Bangladeš.

15 nasvetov kako preživeti v Politično nestabilni državi

1) Poznaj vire informacij

V Politično nestabilni državi so pojmi kot svoboda govora ali objektivno poročanje – še bolj kot drugod – precej nedosegljiv ideal. Zato si je težko ustvariti objektivno sliko o tem, kdo je good guy in kdo bad guy. Pravzaprav, ponavadi ni ne enih ne drugih. Pravzaprav, niti ni pomembno, kdo je kdo. Pravzaprav, če ne pišeš bloga o dogajanju, moraš vedeti le to, da je vsako prebrano informacijo treba vzeti s ščepcem soli.

2) Poznaj ozadje

Tudi, če ne pišeš bloga. Konec koncev nočeš izpasti neveden bedak, ko tema nanese na trenutno politično dogajanje, nekje po uvodnem Kako si in Od kod prihajaš od naključnih neznancev na avtobusu. Od tebe je seveda odvisno, ali si ustvariš in deliš svoje osebno mnenje, ampak pazi, da ne sprožiš vsesplošnega pretepa, politika je v takšnih časih precej kočljiva tema.

3) Pouči se o vojaških, obrambnih, paravojaških itd skupinah

In razlikah med njimi. Čisto preprosto, da veš, kako resna je situacija. Navadna policija na večjih križiščih lahko pomeni le običajen dan v militantni državi, med tem ko kolone tovornjakov, z do zob oboroženimi uniformiranci in imenom, sestavljenim iz vsaj tri-črkovne, na videz težko razložljive kratice, verjetno pomeni nekaj več akcije.

4) Ostani informiran

Tvoj zajtrk naj tako sestavlja omleta, popečen toast, sveže stisnjen pomarančni sok, kava ali čaj ter jutranje novice o cestnih blokadah, stavkah, protestnih shodih, apokalipsah. Načrtuj dan v skladu s tem in vedno ohrani nekaj fleksibilnosti. Za večerjo si postrezi z izbranimi tremi hodi ter večernimi poročili o dogajanju preteklega dne.

5) A bodi selektiven, ko poročaš o dogajanju svojim bližnjim doma

Izogibaj se besed kot so Vojaški udar, Spopadi, Eksplozije, Nasilje… Če imaš srečo in živiš v Politično nestabilni državi, za katero Zahodu ni dovolj mar, da bi poročal o njej, lahko pravzaprav pretok informacij do svojih domačih skoraj popolnoma kontroliraš. To je, dokler ne odkrijejo Al Jazzere. Verjetno pa do sedaj že veš, da je marsikdaj poročanje precej prenapihnjeno in ne odraža dejanskega stanja, ki ga sam doživljaš. Poskušaj domače prepričati, da je temu res tako.

6) Posvoji bolj odprti pogled na pojem “Vojaški prevzem oblasti”

Ker, človekove pravice gor ali dol, vse ima svoje meje. Nekatere države žal niso ustvarjene za demokracijo. Posvoji tudi bolj kritičen pogled na demokracijo samo. Sistema, ki bolj ali manj uspešno deluje, od koder pač prihajaš, morda ni mogoče prenesti v tvoje novo okolje. V Politično nestabilni državi ne moreš preprosto prevesti situacije glede na tebi poznan sistem delovanja. Življenje v Politično nestabilni državi je idealen čas za samorefleksijo o opranosti možganov z idejo o vsemogočni demokraciji in refleksijo o tem političnem sistemu samem. Ali res deluje tam, od koder prihajaš? Je res tako popoln sistem, vreden izvoza vsaj toliko kot Applovi izdelki in akcijski hollywoodski filmi?

7) Ne nosi glave na pladnju

Seveda, življenje ljubiteljskega vojnega poročevalca se sliši vznemirljivo, a verjemite mi, da ima tudi svoje pomanjkljivosti. Te se, po poročanju prijatelja foto-poročevalca, kažejo v modricah, ki so posledica napadov na novinarje s strani protestnikov ali policije, kakšnih letečih predmetov in občasnega (če imaš srečo le gumijastega) izstrelka.

V vsakem slučaju se izogibaj krajev, kjer potekajo protesti, tudi, če jih napovedujejo kot mirne.

8) A ne dopusti, da dogajanje zmede tvoj vsakdan bolj, kot je potrebno

Zapiranje v stanovanje nikakor ne koristi. Varnost je seveda na prvem mestu, a življenje ponavadi teče dalje celo na vojnih območjih. S prakticiranjem primerne stopnje previdnosti lahko tvoji dnevi potekajo skoraj nemoteno.

9) Poznaj alternative

Lahko se zgodi, da zaradi cestne blokade obtičiš na službeni poti, ali le ne moreš do pisarne. Lahko da imaš sestanek natančno na dan, ko se konča večdnevna blokada in se pločevina, polna opravkov željnih meščanov, razlije po cestah. Vedno je dobro vedeti, kako priti nekam, če običajni način odpove. Kupi/najemi helikopter, naprimer. Ali pa uporabi redno letalsko linijo za daljša potovanja.

10) Rešilec ni vedno le rešilec

…ampak ena izmed zgornjih alternativ. Družbeno neodgovorno kot je, Press in Ambulance oznake na vozilih so splošno znane kot varne in v Politično nestabilni državi redno uporabljene za bolj ali manj nujne prevoze.

11) Naredi zaloge

Mleka, masla, mesnih izdelkov in druge pokvarljive hrane, zelenjave, vode in investiraj v električni akumulator, če ga še nimaš. Ko izdelki zaradi cestnih blokad  ne bodo dosegli polic trgovin, boš za ta nasvet hvaležen. Prav tako, ko bodo zaradi istega razloga cene poskočile v nebo. Zakaj je potrebno narediti zaloge vode in elektrike, nimam pojma. Nekdo je pač nasvet objavil na Facebooku.

12) Pogovarjaj se z drugimi tujci o možnostih evakuacije, ker je pač bolj vznemirljivo od pogovorov o strežnem osebju

Hkrati ti bo dalo občutek, da tvoje življenje dejansko dosega stopnjo zanimivosti, ki jo poskušaš prikazati svojim prijateljem preko spletnih družabnih omrežji. Ni pomembno, da dejansko živiš v zlatem mehurčku in da v resnici ne ločiš med vsemi paravojaškimi enotami, ko jih vidiš.

13) Redno obnavljaj svoje Facebook statuse

Tako bo dejstvo, da živiš v Politično nestabilni državi vsaj na daleč izgledalo vznemirljivo in ti velik avanturist, kot bi pač človek pričakoval. Hej, če moraš že ravno trpeti izgovore čistilke, ki zaradi nemirov ne pride pospravit stanovanja ali pomanjkanje masla v trgovinah, potem vsaj pridobi slavo med svojimi 856 Facebook prijatelji. Naj vedo, kako izjemno je tvoje življenje, polno preizkušenj, ki pridejo v paketu s Politično nestabilno državio.

14) Ohrani smisel za humor

Po možnosti sarkazem.

15) Spakiraj in pojdi drugam, če postane prevroče

Resno in brez sarkazma.

P.s: Ali pa za vraga, ostani v varnem zavetju doma. Zakaj bi sploh želel v politično nestabilno državo? Tam je ponavadi neznansko vroče in imajo čisto preveč vrst banan, da bi se počutil udobno…

Bangladeš je to, kar se ti zgodi, med tem ko načrtuješ druge stvari

Četrtega decembra zgodaj zjutraj sem pojedla zajtrk – nekakšno omleto, kavo in belo štručko kruha popolnoma brez okusa. Ugotovila sem, da moja telefonska številka ne deluje in kupila novo sim kartico na prvem prodajnem pultu, ki sem ga opazila. Nato je sledilo kar nekaj čakanja v vrstah, preden sem na zadnjem sedežu trikolesnega CNG-ja drvela po prazni New Airport Rd, dolgi in ravni štiripasovnici, ki povezuje severno obrobje Dhake s centrom mesta, vse tam do Farm Gate-a in se nadaljuje preko poslovnega, prenatrpanega in zadušljivega Kawran Bazarja do širokega in prostranega Shahbaga. Tisti dan je bil hartal, vsesplošna vsedržavna stavka, kar je bil razlog, da je moj CNG drvel po široki cesti praktično brez ovir.

Voznik me je odložil nekje, kjer še nikoli v življenju nisem bila. Podoba avtobusnega postajališča me je zmedla. Toliko ljudi, barv, nobenega reda. In nobenega imena ulice. Kje za vraga sem pristala? Kako naj najdem ulico, ki jo iščem?

To je bilo leto dni nazaj. Tisti dan sem dobila novo telefonsko številko, dva nova prijatelja in nov dom, brez da bi se tega takrat že zavedala.

Letošnjega četrtega decembra sem se zbudila in vstala s precejšnjo težavo, čeprav sem lahko ta dan spanec nekoliko potegnila. Zajtrk sem izpustila, ker si tako ali tako ponavadi kupim prigrizek v kantini blizu moje pisarne. Odhitela sem po stopnicah sedem nadstropji navzdol in se z rikšo zapeljala do Asad Gate-a, kjer sem kljub pozni jutranji uri brez težav ujela avtobus številka 27. Avtobus je rabil le okoli pol ure po skoraj prazni New Airport Rd do Shaure, postajališča, kjer skočim iz avtobusa.

Natančno leto dni od kar me je CNG odložil na avtobusnem postajališču v Mohammadpurju in sem dobila novo telefonsko številko, prva nova prijatelja in nov dom, mi je odvetnik poslal kopijo pisma, ki je sporočalo, da mi je bila končno odobrena bangladeška delovna viza.

Ko sem zvečer prišla domov, mi je cimer čestital za prvo obletnico Desha in me objel. Vprašal me je, kaj bi sporočila sami sebi leto dni nazaj. Precej težko vprašanje. Morda bi počakala z nakupom sim kartice in namesto Airtelove kupila Grameenphonovo. Preživela bi več časa v Stari Dhaki. Bila bi bolj pridna pri učenju bengalščine. Sprejela bi nekaj drugačnih odločitev v zasebnem življenju. Se nekoliko drugače lotila reševanja birokracije okoli vize.

Ko me ljudje vprašajo, ali nameravam ostati tu še dolgo časa, se rada izognem odgovoru s pripombo, da naj ne bi bila tu niti ta trenutek. Bili so načrtovani trije dnevi v Dhaki in nekje vmes se je zgodilo, da sem ostala. Včasih stvari ne tečejo popolnoma tako, kot smo predvidevali. Mislimo si, da bomo sicer šli s tokom, a tok nas bo vselej nesel po znanih brzicah. Znane brzice ponavadi vsebujejo vsem poznane in široko sprejete elemente, ki delujejo udobno in domače. Potem pa se zgodi Bangladeš. In brzice se razlijejo čez korita rek in krenejo svojo pot, nekako tako, kot se to zgodi na ravnih poljih Bangladeša vsako deževno dobo.

Četrtega decembra letos je bil, prav tako kot istega dne leto dni nazaj, hartal. Zanimivo, kako se nekatere stvari ne spremenijo. Nekatere stvari pa preprosto nikoli več ne ostanejo enake.

Potovanje v Bangladeš s Popotniško agencijo Lama

Bangladeš je zagotovo ena najbolje varovanih skrivnosti južne Azije. Dežela, povečini ravna kot zrcalo, v zahodnih medijih slovi predvsem po poplavah in revščini, a popotnikom, ki so pripravljeni pogledati dlje od senzacionalističnih naslovnic, nudi pravo popotniško poslastico. Stran od uhojenih turističnih poti indijske podceline se srečamo z bogato kolonialno zgodovino, kaosom glavnega mesta Dhake, pisano kulturo, osupljivo naravo, najdaljšo peščeno plažo na svetu in idiličnimi vasicami, kjer se pred nami odvija skromno ruralno življenje.

Resnični čar Bangladeša pa se skriva v njegovih prebivalcih: gostoljubnih in iskreno veselih vsakega gosta, ki mu dajo vedeti, da je njihov dom, pa če še tako skromen, tudi njegov dom. Sundarban, največji gozd mangrov na svetu, treking v osupljivo lepem in kulturno raznolikem območju Chittagong Hill Tracts, kilometrske peščene plaže otoka Saint Martin... je le nekaj nepozabnih izkušenj, ki jih bomo doživeli v Bangladešu. Na potovanju bo poudarek na pristnem stiku s kulturo in domačini ter ekološko prijaznem načinu potovanja, zato bomo, kjer bo le mogoče, upoštevali pristope eko turizma in poskrbeli, da ne bomo le mi zapustili dežele polni lepih vtisov, ampak bo tudi vtis, ki ga bomo mi pustili za sabo, več kot pozitiven. Bangladeš se tujim turistom šele odpira in zato je to odlična priložnost spoznati pristnost Južne Azije, ki je marsikje v poplavi masovnega turizma že zbledela.

Več o programu, ki ga nudi popotniška agencija Lama.

Trije uradni spoli

Bangladeš nikoli ne neha presenečati. Država, kjer sta oba tradicionalna biološka spola še daleč od enakopravnosti, je storila revolucionarni korak naprej in priznala hijre kot uradni tretji spol. Že ob reševanju obrazca za podaljšanje vize na imigracijskem uradu mi je v rubriki Spol padla v oči možnost izbere "Male," "Female" in "Other."

Očitno se imamo tudi svobodnomiselni in napredni Evropejci še kaj naučiti od držav, kot je Bangladeš.

Hijras now a separate gender - Dhaka Tribune

Majhna zgodba o dobroti človeštva

Vsake toliko v življenju naletimo na tiste vrste zgodbo, ki je preveč sentimentalna, da bi sploh bila resnična. Kar je žalostno. Ne samo, ker na take zgodbe naletimo redko, temveč ker je naše zaupanje v dobro človeštva tako zelo okrnjeno, da jih dojamemo kvečjemu kot dokaz cinizma na tem svetu.

Pravzaprav sem oklevala, ali bi to kratko zgodbo delila z bralci, cinična kot sem, saj preveč klišejsko ogreje srce. A k vragu, dajmo v sebi poiskati tistega naivnega otroka, ki verjame, da je tudi v bedi in sivini tega sveta še prostor za iskrene lepe zgodbe.

Gospa, ki je soustanoviteljica Golpate, podjetja, za katerega delam, vodi zavetišče za revne in osirotele otroke v Savarju, predmestju Dhake. Večino njenega prostega časa in denarja (tudi njeno sodelovanje z Golpato) je posvečenega zavetišču in skrbi, tudi finančni, da imajo otroci streho nad glavo, polne želodčke, možnost izobrazbe in kolikor se le da srečno otroštvo.

Zaradi revščine, ki prepreda Bangladeš, še posebej Dhako, so ulice polne beračev, ki dneve preživljajo med izpušnimi plini kaotičnega prometa, z v prošnje iztegnjenimi rokami, upadlimi lici in žalostnimi pogledi brez vsakršnega upanja za temnimi očmi; in žal ne moreš vsem pomagati, ne glede na tvojo belo barvo kože, s katero po mnenju premnogih pride zavidljivo bogastvo. Zato gospa večkrat vztrajnim beračem razloži, da že skrbi za 50 otrok in da je to žal glede na njene zmožnosti dovolj.

Pred dnevi sta jo v prometu Dhake ustavila mati s povitimi rokami in v razcapanih oblačilih ter deček, droben, zaradi podhranjenosti nedoločljive starosti, kakršni so tukajšnji otroci z ulice. Vztrajno sta jo prosila za denar, a ju je žal morala zavrniti ter jima razložila zgodbo o njenih 50 otrocih, ki so od nje odvisni. Ženska in otrok tako odideta dalje, ko se čez nekaj trenutkov deček vrne. V dlaneh stiska drobiž. Iztegne drobceno ročico in ji ponudi tistih nekaj ubožnih par.

Za vaše otroke, da ne bodo lačni, ji pojasni v bengalščini.

Več branja o tekstilni industriji

Zgodba o Meem iz Dhake, ki je stara 9 let, zbira pisane lasne sponke in dela dolge nadure v tekstilni tovarni.

Klik

Zatemnjena okna

Revščina in beda Dhake te sčasoma naredi nekoliko otopelega. Berači postanejo del vsakdana, otroci, ki spijo na ulicah, prav tako. Žalostnega vsakdana, a to je realnost bangladeškega glavnega mesta. Kar pa me še vedno predrami iz te otopelosti, je kontrast med bogastvom in revščino, ki je v tovrstnih državah, teh, ki jih tako radi poimenujemo države v razvoju, večji kot drugod.

Zadnjih nekaj dni se je moj francoski sostanovalec počutil precej slabo. Zaradi visoke vročine in bolečin po celem telesu je, kot bi večina, takoj pomislil na dengo. Ker se stanje v nekaj dneh ni izboljšalo, se je odločil, da stopi do zdravnika. Izgledal je precej slabotno in ker danes nisem šla v pisarno, sem se ponudila, da ga pospremim. Bolnišnica, do katere sva se odpravila, se nahaja v diplomatski četrti na severnem koncu mesta. Brezhibno čisti prostori in organiziranost nista prav v ničemer podobna Dhaki, kot jo vsakodnevno doživljamo. Osebje je bilo neverjetno prijazno in ustrežljivo in Arthur je prišel na vrsto še preden sem iz lične menze nazaj do čakalnice prinesla čaj. Zdravnik je bil izredno prijazen, temeljit in strokoven.

Vse to je bilo v neverjetnem nasprotju z vsem, kar sem pričakovala po opisih najinega sostanovalca in lastnih opažanj neke druge bolnišnice. V povprečni bolnišnici bi na zdravnika čakala ure in ure, za bolnika pa bi si nato vzel dve minuti ter diagnozo določil brez kakršnihkoli dodatnih preiskav.

Pred meseci sem s prijateljem obiskala enoto za opekline v Dhaka Medical College and Hospital. Tja sva se odpravila po zgodbo o dvanajstletni deklici, ki je bila poškodovana v eksploziji bombe, podtaknjene s strani skrajne islamistične skupine. Hodniki, stari in razpadajoči, so zaudarjali po močnih kemikalijah in razkužilih. Ljudje, ki so čakali na zdravnika, so ležali na tleh po hodnikih skupaj z izmučenimi svojci. Le-ti so si pripravljeni na dolgotrajno čakanje prinesli prenosne mini ventilatorje, grelce vode za čaj in hrano. Prizor je spominjal na groteskni družinski piknik. Številni pacienti so bili hudo poškodovani, pa vendar so s hudimi opeklinami čakali in čakali v tem nesterilnem, umazanem okolju. Sobe so bile prenatrpane, postelj toliko, da se jih ni dalo prešteti. Ozka postelja je vse, kar bolnik dobi. Prostori so slabo zračeni, brez ventilatorjev, ki so v poletni sopari še kako potrebni. Na otroškem oddelku so se matere na ozkih posteljah stiskale s svojimi otroki in z obešanjem rjuh poskušale svoj mali prostor nekoliko zagraditi in si zagotoviti vsaj košček zasebnosti. V kakšnem stanju so bile kopalnice (nisem videla niti ene), si ne morem niti prestavljati.

Ko sva s prijateljem poskušala najti zdravnika ali vsaj medicinsko sestro, sva sprevidela, da je to pravzaprav misija nemogoče. Na pravi oddelek k deklici so naju na koncu usmerili svojci ostalih bolnikov. V kakšni uri, morda uri in pol, sva na celotnem oddelku naletela na eno medicinsko sestro in enega administrativnega delavca, in to kljub vztrajnemu povpraševanju, kjer bi lahko našla koga od osebja.

Arthurja je obisk pri zdravniku, vključno s sprejemom, posvetom z zdravnikom, odvzemom krvi in testom za dengo, malarijo in še nekaj preiskav ter kupom zdravil, stal slabih 60€, ki mu jih bo krila njegova zavarovalnica. Ob pultu za sprejem pacientov je obešen cenik namestitve v bolnišnične sobe, ki me je spomnil na cenik sob v kakšnem prijetnem hotelu. Najdražja soba, pravzaprav Deluxe Suite, stane debelih 170€ na dan.

Oče deklice, ki je ležala na oddelku za opekline DMCH, je voznik rikše. Plačila zdravstvenih storitev si družina sama ni mogla privoščiti, tako kot še mnogi drugi v tisti sobi, in so se lahko zanesli le na pomoč dobrodelnih organizacij.

Zgodba Dhake. Podoba berača, razmršenega in v raztrganih oblačilih, ki vztrajno trka na zatemnjeno okno udobnega klimatiziranega avtomobila, med tem ko le-ta s svojimi potniki obstoji v prometnem zamašku.

Zakaj nisem nikoli dokončala članka o Shahbaghu

Pred nekaj dnevi je Vrhovno sodišče popravilo sodbo Abdulu Quaderju Molli, februarja obsojenemu vojnih zločinov, in ga obsodilo na smrt z obešanjem. Tožilstvo se je namreč po ekspresni spremembi zakona pritožilo na februarja izrečeno kazen – dosmrtni zapor – in zahtevalo smrtno kazen. Obsojenčeva gesta, ko je zapuščal sodišče in v znak zmagoslavja dvignil prste v simbolu črke V, je dvignila na noge mlade aktiviste, ki so z rojstvom gibanja na križišču Shahbagh v središču Dhake začeli novo poglavje v bangladeški zgodovini.

Približno dva tedna po začetku protestov sem se po potovanju po Indiji vrnila v Dhako, ki se mi je predvsem skozi prizmo zahtev mladih po spremembah začela prikazovati v povsem drugačni luči. Želela sem povedati zgodbo aktivistov s Shahbagha, zgodbo o družbenih premikih, ki so se dogajali le kakšne štiri kilometre od mojega doma. Prevzelo me je, kako so se najine poti – mene in Bangladeša – križale v vrtincu rasti in notranjih konfliktov. Zgodbe so postajale vedno bolj osebne in moj pogled vedno bolj pristranski.

Na steni moje sobe je visel ogromen bel plakat. Vsak dan je bil bolj poln toka misli, asociacij, povezav in podčrtanih besed. A predvsem je bil poln vprašajev. Ko sem iskala pike, ki bi nadomestili te vprašaje, so se porajali le novi in novi vprašaji. Nekateri od teh vprašajev so nosili precej neprijetna vprašanja, ki jih marsikdo ni hotel slišati. Dvomi, ki so se mi porajali, so pustili grenak priokus, skoraj občutek krivde, ker sem dvomila v neoporečnost revolucije.

Moja vprašanja so se začela iz čisto preproste navade povedati zgodbo drugače, z drugega zornega kota. Vendar so moji dvomi naleteli na trd zid obrambe. Zid, ki so ga moji sogovorniki postavili okoli svojih neomajnih prepričanj, je na trenutke deloval kot obramba pred njimi samimi. Pred njihovimi lastnimi dvomi. Pred možnostjo, da se revolucija spremeni v nekaj temnega, lepljivega in težkega.

A Shahbaghu bi težko očitali nekorektnost. Njihovi protesti so bili vedno, brez najmanjše izjeme mirni, skoraj gandhijevski. A ravno ta zen, ki je seval iz shodov, je v meni puščal grenak priokus. Kot kontrast mirovniškemu pristopu so Shahbagh preplavili plakati z močnim, maščevalnim sporočilom, s slikami vislic, obešencev in nič kaj dvoumnimi zahtevam po smrti.

Vprašanje smrtne kazni je bil pojem, ki se je zdel mladim aktivistom že prevečkrat obdelan. Preprosto naveličani so bili razlag, zakaj jo v tem primeru podpirajo. Poslušala sem jih in jih nekako poskušala razumeti. Sama sem se vedno imela za brezpogojno nasprotnico smrtne kazni. A čas, ko sem ga preživela zakopana med zgodbe bangladeške osamosvojitvene vojne, zavzete debate in članke nič kaj objektivnih medijev, je vame zasadil občutek, da morda vse ni tako zelo absolutno. Predstavljajte si, da v državi, kjer ste se rodili, odraščali in jo imate za svoj dom, živijo in vlečejo politične niti ljudje, ki so storili grozljive reči. Povzročili smrt vaših sorodnikov, sosedov, prijateljev. Nekateri z ukazi, nekateri lastnoročno. Ti ljudje še danes zagovarjajo sistem, ki bi državo, ki ji pravite dom, povlekel precej nazaj na lestvici napredka. Vam omejil svobodo izražanja, šolanja. Vedno znova se ti ljudje pojavljajo v političnem življenju, nekaznovani za to, kar so storili, saj so pod zaščito svojih mogočnih zaveznikov.

In potem jim je končno sojeno.

Sojenja ljudem, vplivnim ljudem, sedečim na zatožnih klopeh, so precej vroča politična tema. Za ene morilci, za druge vizionarji. V primeru, da na naslednjih volitvah zmaga opozicija, katere zavezniki so, je verjetnost, da bodo zadihali svoboden zrak, precejšnja. Edino, kar ljudje zahtevajo, je pravična kazen, vendar pa je težko verjeti, da bi jo obsojeni resnično prestali. Po vrnitvi na prostost bi ponovno postali vplivni člani družbe in krojili vsakdan države, katere nastanku so krvavo nasprotovali.

In rane ene najbolj krvavih vojn prejšnjega stoletja bi se ponovno odprle.

Smrtna kazen je edini način, da storilci zagotovo poplačajo svoj dolg.

Ideologija gibanja je bila podprta predvsem z veliko čustvi. Včasih me še vedno preseneča, kako čustveno mladi, rojeni deset ali celo dvajset let po osamosvojitvi, jemljejo tematiko vojnih zločinov. Bangladeš je dežela množic. V množici je moč, je občutek pripadnosti in varnosti. Učinek množice je jasno viden v vsakdanjem življenju. Množica te bo zaščitila, dokler ravnaš v skladu z njeno etiko. Ko pravila prekršiš, naprimer nekomu iz množice ukradeš denarnico, se bo množica spravila nate in te pobila na tla, poteptala in morda celo pokončala, dobesedno. Individualizem v eni najgosteje poseljenih držav na svetu ni cenjen, niti lahko dosegljiv.

In tako so se mladi dvignili v tisočih. Občutek pripadnosti jih je ponesel visoko. A ta zanos, njihova zagnanost je temeljila na strasti, na čustvih, na pijanosti od moči možice in želje po zanje lepšem svetu. Ni temeljila na racionalnem prepričanju ali konstruktivnih dialogih kako vse to doseči. Na trenutke so se zdeli kot jasna preslikava manjše množice, ki v besnem navalu pravice ulice ulovi in do smrti pretepe povzročitelja hujše prometne nesreče.

Zato nobeni racionalni argumenti niso naleteli na plodna tla. Omemba kritike pravičnosti sojenja s strani nekaterih mednarodnih organizacij za varstvo človekovih pravic je ponavadi sprožila očitke o vmešavanju Zahoda v notranje zadeve Bangladeša in pometanju ZDA pred lastnim pragom. Ne glede na upravičenost očitkov, sojenja so še vedno precej kontroverzna in težko je razumeti, zakaj ne bi želeli bolj pravičnih sojenj. Če so obtoženci krivi, bodo kot taki spoznani tudi na sojenju, izpeljanem po mednarodnih standardih.

Trg Shahbagh, nekoč le eden izmed prometnih vozlov, je prerasel v simbol mladih, njegovi aktivisti pa vpliven dejavnik v oblikovanju javnega mnenja.

V prihodnjih mesecih sem spoznala vsak pogled, pristop, načrte, zgodovinska dejstva, ki so vodila do tega trenutka. A zgodba se je zdela še vedno nedokončana. Še vedno je manjkal konček sestavljanke. Ne gre le za to, da je notranji konflikt proces, ki spremembe žene naprej brez prestanka. Da se revolucija ne bo ustavila ob uresničitvi prvega cilja. Le zgodba še ni dozorela, da jo dokončno povem. V prihodnjih mesecih se bližajo volitve, bližjo se nove preizkušnje. Kaj če Bangladeš ne bo zdržal na novi poti, k kateri težijo mladi s Shahbagha? Kaj če zapade v svoj stari krog stagnacije? Kako tedaj povedati zgodbo? Kako jo končati?

Prijatelj me je vprašal, zakaj sem tako zelo navezana na Bangladeš, zakaj čutim, da še ni čas, da odidem. Ker zgodba še končana. Zadnja pika še ni zamenjala vprašaja. Ni jasno, kaj točno bo napisalo tisto zadnjo piko, kje se evolucija konča do te mere, da z zadovoljstvom pogledaš nazaj v preteklost in naprej v prihodnost. Ker z Bangladešem odraščava in še veliko, veliko se morava naučiti.