Barviti svet Mekonga

Azija je tako pisana in raznolika, da se preprosto ne zdi prav, da na tem blogu še ni fotografij z moje prve azijske avanture. Nekaj mi jih je uspelo naložiti že med potjo po regiji veličastne reke Mekong, vendar si nikoli nisem vzela časa, da bi z bralci delila vse te barvite vtise. Templji Angkorja v Kambodži so neverjetno slikoviti, a tudi vse ostalo si zasluži nekaj prostora.

Tako so torej tu moji foto vtisi iz Tajske, Laosa, Vietnama in Kambodže.

Menih kupuje sadje na eni izmed pisanih tržnic v Chiang Maiu na severu Tajske. Chiang Mai je poleg tega, da je izhodišče na številne trekkinge po okolici, znan po številnih budističnih templjih.

Luang Prabang, najbolje ohranjeno kolonialno mesto v Laosu.

v okolici Luang Prabanga je nešteto zanimivih slapov, do katerih se da priti tudi na slonih, prav gotovo najbolj zabavnem prevoznem sredstvu na tistih koncih.

Wat Phu Si nad Luang Prabangom

Simbol države, Pha That Luang v laoškem glavnem mestu Vientianu.

Na jugu Laosa, na meji s Kambodžo, se razprostira ravnina, kjer je mogočna reka Mekong ustvarila čarobni svet, imenovan 4000 otokov. Tu je življenje neverjetno umirjeno in mir moti le brnenje motornih čolnov, ki so glavno prevozni sredstvo med otoki.

Pisani lampijončki na prodaj v zgodovinskem mestu Hoi An v Vietnamu

Hoi An ima vse, od tipičnih azijskih tržnic do sanjskih (in predvsem praznih) peščenih plaž.

Devetdesetletna prodajalka slaščic na plaži v Hoi Anu

Delta Mekonga je tisti konec Vietnama, ki me je najbolj navdušil. Brneči leseni čolnič te odnese stoletja stran od hrupa vietnamskih mest v tradicionalni svet jugovzhodne Azije, kjer popotnika pozdravijo pregovorno nasmejani prebivalci, lesene hišice ob številnih kanalih ter neštete tradicionalne plavajoče tržnice.

Phnom Penh, glavno mesto Kambodže zna kljub kaotičnosti, ki je tako značilna za azijska mesta, obdržati obiskovalca. Pa če je to s templjem Wat Phnom, ki je dal mestu ime, ali številnimi drugimi znamenitostmi, nočnim življenjem ali spomenikom tragični preteklosti, kot sta muzej Tuol Sleng in Polja smrti nekoliko ven iz mesta.

Deklica Seyma, sirota iz sirotišnice blizu templjev v Angkorju.

Opica v zavetišču za divje živali Phnom Tamao nekaj kilometrov iz Phnom Penha

Oddih na otočku Koh Tonsay ali Zajčjem otoku, ki je ime dobil po domnevni obliki zajca, najbrž ne bo več dolgo v stilu Robinsona Crusoeja. Čeprav je bil v času najinega obiska ne več kot skupina ribiških vasi in zelo osnovnih bungalovov za redke turiste, se zanj in sosednje otočke načrtuje obsežen turističen razvoj v slogu znanih tajskih otoških letovišč.

Ko bom velika, bom Lara Croft

Kmerski imperij, ki je zgradil mogočne templje v Angkorju, je trajal od 9. pa vse do 15. stoletja, svoj vrhunec pa je dosegal v 13. stoletju. Angkor je bil duhovno in upravno središče imperija, ki je zavzemal precejšnji del JV Azije, od današnje Burme do Vietnama.

Angkor Wat, najznamenitejši med templji, velja za največji verski objekt na svetu. Je simbol nekoč mogočne Kmerske dežele in simbol ter ponos sodobne Kambodže, ki je svoj prostor našel celo na njeni zastavi.

Ob nastanku so v templjih potekali hidujski obredi, zato je večina motivov iz mitologije tega verovanja. A v 13. in 14. stoletju se je po kraljestvu začer širiti theravadski budizem, ki je tudi dandanes prevladujoča religija v Kambodži, zato so kasneje objekte spremenili v budistčne templje.

Med templji bi človek lahko taval dneve in dneve, ne da bi se naveličal drobnih detaljev na stebrih, vonja po zgodovini, pajčevin, od monsunskega deževja prepojenih starodavnih vodnih zbiralnikov... Med zgubljanjem v temačnih sobanah lahko resnično začutiš duh Indiane Jonesa in njegovih resničnih dvojnikov, ki so te templje nekoč na novo odkrivali.
Čisto lahko si je predstavljati zakaj so ti templji navdušili tudi filmske ustvarjalce, ki so v enem izmed njih posneli nekaj kadrov za film Tomb Raider.
In čisto lahko si je predstavljati zakaj se je zvezda filma Angelina Jolie zaljubila v to čudovito deželo, katere enkratnost se pri angkorskih templjih šele začne.

Ko bom velika, bom Lara Croft

Čeprav sem se lani precej trudila, da bi svoje dogodivščine čim bolj redno objavljala na blogu, mi je ravno na vrhuncu nekako zmanjkalo sape. Moja pripoved se konča v Phnom Penhu, od koder naju je s sopotnico pot vodila v Siem Reap, bazo za raziskovanje angkorskih templjev.
Ker so name naredili precej močan vtis, se mi zdi prav da jim, pa čeprav skoraj leto kasneje, posvetim nekaj časa in prostora. In ker slike povedo mnogo več kot besede, sem se odločila objaviti nekaj utrinkov iz tridnevnega raziskovanja tega starodavnega kraljestva. S čim manj besedami. Tu je le ozek izbor, z naslovom ujemajoč v bolj "indianajonesovskih" motivih, a templji so tako obsežni, da je izkušnjo nemogoče povedati le z nekaj slikami.

Vsak tempelj se razlikuje od drugega in vsak je čudovit na svoj način. Stare ruševine, prekrite s koreninami, mitološki motivi, nemi skrivnostni obrazi, ki zrejo vate, čudoviti razgledi. Nešteto je monosti, da plezaš po svoje, čeprav je omejitev zaradi varnosti kar nekaj. Najznamenitejši, a hkrati tudi najmanj zanimiv je Angor Wat, kjer je pot ogledov jasno začrtana in po njej se valijo reke turistov. Vse dlje od tega pa je čisti užitek.

...In fotografski raj.

Ko bom velika, bom Lara Croft

Templji v Angkorju so nekaj, kar si gre ogledat verjetno prav vsak obiskovalec Kambodže. Preden prispeš tja, o teh templjih slišiš ogromno. Že po tem, kako razvpiti so med tamkajšnjimi turisti, lahko sklepaš, da gre za pravi Disneyland med znamenitostmi. To lahko povzroči nekoliko skpetičnosti, sploh če ne maraš gneče in borbe za najboljši kotiček za fotografijo.

A kar sem na poti slišala o Angkorju od ostalih popotnikov, so bile le pohvale o mogočnosti in čudovitosti tega kraja. Imeli so prav. Ne glede na ogromno število turistov ki se vali po mogočnih ruševinah, je ta kraj čaroben in vreden ogleda. Več kot vreden ogleda.

Kambodza

Do Phnom Penha, glavnega mesta Kambodze naju je popeljala ladjica. Preckanje meje tokrat ni bilo tako naporno, ob tem, da so nasi potni listi s hitro ladjico odpotovali naprej do meje, je trajalo le kaksno uro. Zadnji del poti je obupno dezevalo.

Phnom Penh je veliko mesto, a precej drugacno od Saigona. Kljub velikosti je precej manj kaoticno, manj hrupno, a le za odtenek manj umazano.

Zjutraj sva se pes spoznavali z mestom, si ogledali nekaj znamenitosti, poskusali prehiteti dez. Zvecer sva sli v nek lokal, o katerem vsi govorijo (ne vem zakaj, glasba je bila obupna), kjer sva se zapletli v pogovor z nekom, za katerega se je 5 minut pogovora v anglescini kasneje izkazalo, da je Slovenec, ki dela v Hong Kongu in je v Phnom Penhu na sluzbeni poti. Prvi Slovenec po Bangkoku... Svet je se vedno mali.

Naslednji dan sva se najprej odpravili v muzej, nekdanji zapor Rdecih Kmerov. Se en dokaz vec, da smo ljudje sposobni groznih stvari. Po nekaterih podatkih naj bi bilo v manj kot 4 letih vladavine Rdecih kmerov ubitih ali je umrlo za posledicami lakote in bolezni, tretjina prebivalstva. Vsak, ki je bil vsaj malo izobrazen, je bil v trenutku usmrcen, tako da ni bilo ne zdravnikov, niti uciteljev. Zalostna preteklost visi v zraku nad dezelo, ki je danes ena najrevnejsih na svetu.
Se pretreslijvejsi dokaz grozot so takoimenovani killing fields, polja, kjer je bilo umorjenih in zakopanih v skupne grobove na tisoce ljudi. Tja sva prispeli pozno popoldne, v vecernem mraku. Danes le napisi in ogromna stupa iz lobanji pricajo, kaj se je dogajalo tri desetljetja nazaj na teh zelenih, z kosatimi drevesi posejanih poljih. Temacen obcutek me je spreleteval, ko sem hodila med oznacenimi mnozicnimi grobisci, ob spremljavi petja budisticnih menihov nekje zadaj.

Popoldne naslednji dan sva pustili Phnom Penh za sabo in se odpravili po poteh Lare Croft obiskat starodavne templje, ki bi po pripovedovanju cisto lahko bili osmo cudo sveta...