Barviti svet Mekonga

Azija je tako pisana in raznolika, da se preprosto ne zdi prav, da na tem blogu še ni fotografij z moje prve azijske avanture. Nekaj mi jih je uspelo naložiti že med potjo po regiji veličastne reke Mekong, vendar si nikoli nisem vzela časa, da bi z bralci delila vse te barvite vtise. Templji Angkorja v Kambodži so neverjetno slikoviti, a tudi vse ostalo si zasluži nekaj prostora.

Tako so torej tu moji foto vtisi iz Tajske, Laosa, Vietnama in Kambodže.

Menih kupuje sadje na eni izmed pisanih tržnic v Chiang Maiu na severu Tajske. Chiang Mai je poleg tega, da je izhodišče na številne trekkinge po okolici, znan po številnih budističnih templjih.

Luang Prabang, najbolje ohranjeno kolonialno mesto v Laosu.

v okolici Luang Prabanga je nešteto zanimivih slapov, do katerih se da priti tudi na slonih, prav gotovo najbolj zabavnem prevoznem sredstvu na tistih koncih.

Wat Phu Si nad Luang Prabangom

Simbol države, Pha That Luang v laoškem glavnem mestu Vientianu.

Na jugu Laosa, na meji s Kambodžo, se razprostira ravnina, kjer je mogočna reka Mekong ustvarila čarobni svet, imenovan 4000 otokov. Tu je življenje neverjetno umirjeno in mir moti le brnenje motornih čolnov, ki so glavno prevozni sredstvo med otoki.

Pisani lampijončki na prodaj v zgodovinskem mestu Hoi An v Vietnamu

Hoi An ima vse, od tipičnih azijskih tržnic do sanjskih (in predvsem praznih) peščenih plaž.

Devetdesetletna prodajalka slaščic na plaži v Hoi Anu

Delta Mekonga je tisti konec Vietnama, ki me je najbolj navdušil. Brneči leseni čolnič te odnese stoletja stran od hrupa vietnamskih mest v tradicionalni svet jugovzhodne Azije, kjer popotnika pozdravijo pregovorno nasmejani prebivalci, lesene hišice ob številnih kanalih ter neštete tradicionalne plavajoče tržnice.

Phnom Penh, glavno mesto Kambodže zna kljub kaotičnosti, ki je tako značilna za azijska mesta, obdržati obiskovalca. Pa če je to s templjem Wat Phnom, ki je dal mestu ime, ali številnimi drugimi znamenitostmi, nočnim življenjem ali spomenikom tragični preteklosti, kot sta muzej Tuol Sleng in Polja smrti nekoliko ven iz mesta.

Deklica Seyma, sirota iz sirotišnice blizu templjev v Angkorju.

Opica v zavetišču za divje živali Phnom Tamao nekaj kilometrov iz Phnom Penha

Oddih na otočku Koh Tonsay ali Zajčjem otoku, ki je ime dobil po domnevni obliki zajca, najbrž ne bo več dolgo v stilu Robinsona Crusoeja. Čeprav je bil v času najinega obiska ne več kot skupina ribiških vasi in zelo osnovnih bungalovov za redke turiste, se zanj in sosednje otočke načrtuje obsežen turističen razvoj v slogu znanih tajskih otoških letovišč.

Zivljenje je lepo na Si Phan Donu

Minibus je bil prav udoben, niti ne prevec natlacen, cesta pa je tudi... no vsaj bila je cesta. Zanimivo, kako ti povedo predviden cas prihoda na destinacijo. Ponavadi moras njihovemu predvidevanju dodati se kakih 40%. Ampak vseeno ni tako hudo...

Na cilju smo vzele dolgi colnic do manjsega otoka (4000 otokov je pravzaprav delo reke Mekong, ki se tu razsiri v ogromne razseznosti in objema stevilne otocke), kjer smo vzele prve bungalove, ki smo jih nasle. Za pribljizno 4 evre na bungalov dobis neudobno posteljo, lastno kopalnico z western-style wc-jem in mrezo proti komarjem. Kar pa je resnicno vredno svojega denarja, je cudovit razgled na reko (3 metre od verande) spredaj ter neskoncan neverjetno zelena rizeva polja zadaj. Gospod Phao, lastnik bungalovov je izredno prijazen, njegova hci pa odlicna kuharica.

Si Phan Don je naravnost cudovit konec sveta. Najbljizje definiciji raja do sedaj. Sumenje mogocne reke, po kateri brzijo dolgi leseni colnici, lesene hisice (in bungalovi za turiste) v senci palm in drugega tropskega rastja, neverjetno zelena rizeva polja, starke s kosarami na poti na trg, otroci, ki se igrajo ob reki ter vodni bivoli, ki se lenobno pasejo v senci. Elektriko dobijo v prihodnjem letu ali dveh. Laos ne more biti bolj Laos kot je tu.

Prvi dan nismo pocele nicesar, najprej sem pocivala v viseci mrezi s pogledom na rako, nato smo predvsem jedle, jedle in jedle. Poleg naju sta bili gostji pri gospodu Phaou se Americanka in Nizozemka. V blizini je imel restavracijo nek v Laosu ziveci Anglez, ki nas je povabil na hrano in tam smo prebile preostanek dneva. Na otoku ni elektrike, vecina his ima akumulatorje, ki jih zazenejo proti veceru. Pot po otoku je zato prav zanimiva, svetilka pa vec kot dobrodosla.

Zjutraj je bilo nemogoce spati, saj sonce sije naravnost skozi okno (ki nima polken), ce ti ga uspe ignorirati, pa te pravgotovo vrzejo pokonci obupno glasni colni, ki se vozijo po reki momo tvojih vrat. Huje kot ob najbolj prometni cesti...

Ta dan smo se odpravile na izlet. Nas vodic je bil kar prijazni gospod Phao. Najprej smo sle gledat sladkovodne delfine, ki zivijo na skrajnem jugu, na meji s Kambodzo. A v tem letnem casu jih je na laoski strani tezko opaziti, saj se raje zadrzujejo v plitvinah na Kamboski strani. Ni problema, hocete videti delfine? ce doplacate 10000 kipov po osebi (0.80 evra) gremo na kambosko stran. Cakaj, kaj? Kar tako? Ja, kar tako. Tisti dodatni strosek je za podkupnino za policaje. Prav potem, dobrodosli v jv Aziji, kjer korupcija dobi cisto novo podobo... In smo se izkrcali na kamboski zemlji in gledali delfine, ki so vsakih nekaj minut prisli na povrsje in nato spet izginili. Nobenih trikov, nobenega Fliperja. Preden smo sli smo specemu uradniku placali zahtevano vsoto (in za podkupnino dobili celo potrdilo - ja, tako to gre v Kambodzi) in se odpravili naprej. Ogledale smo si se neke res ogrone slapove, nato pa se zvecer vrnile na nas otok. Tokrat sem spala odlicno, ponoci je dezevalo, zato ni bilo prevroce.

Zjutraj smo se poslovile od gospoda Phaoja in njegove druzine in se odpravile proti Pakseju. Kombi, ki bi nas naj peljal do tja... no, to pa je ze nova zgodba. Laoska posebnost je, da lahko stlacijo na majhen prostor neskoncno stevilo ljudi. Ali pa vsaj poskusajo. Kombi je bil ze pol do zadnjega sedeza, nakar voznik zacne vztrajno ponavljati "two more, two more". Se hecate, ne? Ocitno ne. Ker so se ljudje na zadnjih sedezih uprli, so od nekod privlekli dva plastcna sedeza in ju stlacili na prehod med sedezi. Upam, da sta potnika majhna... Ko smo se malo naprej ustavili, se je cel kombi zacel smejati, saj se je izkazalo, da sta potnika vse prej kot majhna. Proti kombiju sta namrec stopala dva ogromna crnca (Nigerijca, kot se je izkazalo kasneje) in voznja s kombijem je postala ena tistih laoskih klasik. Ampak ocitno smo vsi preziveli in sedaj sem v Pakseju, cez eno uro pa zapuscava Laos, to cudovito dezelo, in se odpravljava z direktnim busom do Hueja, Vietnam.

Zbogom, Laos!

Jezni duhovi Bolevan Plateauja

V Paksu ni kaj dosti za poceti, je bolj izhodisce za okoliske trekkinge ali pot naprej proti Kambodzi. Ker sva imeli cel dan in nic za poceti, sva izbrali prvo moznost, trekking na Bolevan Plateau, planoto zahodno od Pakseja. Zjutraj sta naju pred guesthouse prisla pocakat najna anglesko govoreca vodica (pravzaprav je bila njuna anglescina prav solidna za loaske razmere). S kombijem smo se odpeljali ven iz mesta, nato pa je sledila hoja, hoja in hoja. Vmes se preckanje deroce reke seveda (potni list prezivel, fotoaparat zaenkrat se dela). Bolevan Plateau je poln vode, pod nogami se ti vijejo stevilni izvircki, ki iscejo pot skozi kamnita tla. Tu je ogromno lepih slapov in malo pred prvim, nekje sredi pragozda, je zacelo dezevati. Vsepovsod ob poti je kup gomil iz kamenja in zelenja, kamor ljudje odlagajo kamenje za sreco, da bi pomirili duhove. tudi mi smo se tega drzali, a ocitno smo duhove vseeno nekako razkurili, saj ni nehalo dezevati se lep cas. Kosilo smo sicer imeli pod streho, a naprej je bilo treba po dezju. Kako je ze rekel Forrest Gumb? Nekega dne je zacelo dezevati... Tudi duhovom darovana hrana pri kosilu ocitno ni pomagala.

Pot je bila obupno blatna in spolzka (se enkrat hvala najnima vodicema za pomoc) in komarji ter blato kar naenkrat niso vec tvoj najvecji problem saj so tu spet stare dobre pijavke. Se vec preckanj rek, se trije slapovi in koncno je nehalo dezevati. Po poti smo nabirali zelisca in sadje, ter jih jedli. Se posebej mi je bila vsec ogromna grenivka ter listi manga. Dober tek.

Tokrat sem imela sreco s pijavkami, le tri so se poskusale gostiti z mojo krvjo, nobena uspesno. Spela je imela manj srece, se doma je nasla nekaj nenasitnih.

Odlocili sva se, da greva naslednji dan zjutraj na skrajni jug, 4000 otokov na reki Mekong.

Vientiane, drugi del

Drugi dan v Vientianu je minil podobno lenobno kot prvi. Zjutraj smo sli z Gregom in Davem na zajtrk (zaradi meni neznanega razloga, ta dva zivita le od baget in druge francoske hrane, ki jo je na njuno sreco v Vientianu dovolj), nato smo se odpravili do jutranjega marketa. To je nekaksen nakupovalni center, poln predvsem ponaredkov rolexov, D&G majic ter neskoncno piratskih kopij DVDjev in CDjev. Prvic sem videla tudi ladyboya, azijsko verzijo transvestitov. Seveda sem jih verjetno predvsem v Bangoku videla se vec, a nekateri so resnicno zenske. Baje se vcasih preprosto ne da lociti med ladyboyem in zensko, kar zna biti za zahodne turiste, zeljne poceni zabave z lokalnimi prostitutkami precej neprijetno.

Ker smo bili v blizini, smo si ogledali se Vientianski slavolok zmage, nato pa je bilo ze prevec aktivnosti za en dan, zato smo, preden bi pregoreli, odsli na kosilo, za americana francosko juho, zame sladkokislega piscanca. zvecer smo nadljevali z zapravljanjem casa v nekem lokalu z zivo glasbo. Ceprav je sprva zgledalo, da bo se huje kot prejsnji vecer, se je izkazalo, da je bila glasba precej boljsa. Isti repertoar, le z nekoliko vec pravimi notami. Le lokalne pesmi v izvedbi nakljucne pevka z visokim glasom so nekoliko nacele moj center za sluh v mozganih. Morda pa glasba ni bila toliko boljsa, morda ima le lao lao, posebna vrsta laoskega viskija iz sticky ricea (ampak resno, tu je vse iz sticky ricea) taksen vpliv na glasbeni okus...

Zjutraj sta se Americana poslovila in se odpravila na Tajsko, od koder bosta sla se v Kambodzo (in spet nazaj na Tajsko, roko na srce, njun nacrt ni ravno najboljsi), medve pa sva se z spalnim busom odpravili proti jugo, proti mestu Pakse. Ko sva prisli na postajo v Vientianu, so naju potegnili s tuk tuka (ubogemu vozniku sploh nisva uspeli placati vsega denarja) in naju odvlekli (dobesedno) na nek avtobus, ki je ze speljal. V zmedi sva se povzpeli na bus (ocitno za Pakse, manj ocitno je bilo, da gre za spalnik. Po nekaj metrih voznje, ko sva se prebijali cez stevilne vrece, nalozene na prehodu do sedezev, je neka brezoba zenica zacela kricati na naju in nato se na voznika. Nama seveda ni bilo nic jasno. Spet so nama mahali in naju pospremili z busa ter bus je odpeljal. Zmedeno sva sli nazaj na postajo, kjer se je izkazalo, da to ocitno ni bil spalnik (hmmm... ocitno...) in najn bus se vedno stoji na postaji. Tokrat sva se dvakrat prepricali preden sva se pustili zvleci na bus. Spalnik je bil dokaj udoben in voznja je hitro minila, saj sem skoraj celo pot prespala. Zjutraj smo prispeli v Pakse, spet malo mestece brez semaforjev. Ker sta me Americana s svojim brezdeljem in dragimi zajtrki precej razvadila, bo najbrz prvi dan bolj lenoben, jutri verjetno na kak celodnevni izlet, kako naprej pa se ne vema cisto natancno. Morda na vzhod do Vietnama ali pa proti kamboskemu Siem Reapu. Najprej je bilo sicer nacrtovano obratno (torej skozi jug Vietnama cez Kambodzo nazaj na Tajsko, vendar morda bi naredili obratno in in iz Vietnama leteli do Bangkoka. Bomo videli...

Vang Vieng in Vientiane

Za nekaj dni sva zapustili reko Mekong. Voznja do Vang Vienga je bila dolga, daljsa od obljubljenih sestih ur, klima v busu je bila tudi bolj za okras, ampak se je dalo preziveti. Cesta je bila v presenetljivo dobrem stanju, ce odstejemo nekaj plazov, ki pa so bili ze bolj ali manj ocisceni. Ko pa smo preckali hribovje in se je pot nadaljevala med zelenimi rizevimi polji, je cesta postala nekoliko slabsa, a le zadnjih nekaj kilometrov. Tudi vreme je malo manj znosno, precej bolj soparno in vroce, kot pa na hribovitem severu.

Vang Vieng je malo mestece sredi visokih apnencastih hribov. Pokrajna je cudovita in ceprav je celo mesto pravzaprav laoska verzija Khao San Roada, se splaca ostati dan ali dva. Mesto je center aktivnosti v naravi, od jamarsta, plezanja do necesa, imenovanega tubing, kar naj bi bila glavna atrakcija. V resnici gre za ogromno gumo na kateri sedis in se spustis po reki. Na poti se lahko ostavljas v stevilnih barih z glasno glasbo in smesno drago pijaco.

Medve sva se odlocili za kajak in bilo je super. Voznja po umirjeni recici mimo otrok, ki se igrajo ob vodi z cudovitimi hribi okoli.

Zvecer sva se dobili z dvema Americanoma, Gregom in Daveom, ki sva ju spoznali ze v hostlu v Luang Prabangu. Na splosno ze od meje naprej srecujeva iste ljudi, saj je pot do Vientiana bolj ali manj standardna za vse. Ce je Luang Prabang zaspano mesto, potem je Vang Vieng v globoki komi. Po polnoci potihne prav vse razen zab in crickov. Znacilnost, pravi fenomen Vang Vienga so neskoncne epizode Friendsov, ki jih vrtijo prakticno povsod, v vsaki restavraciji.

Vang Vieng pa ni le sredisce aktivnosti na prostem, baje je tudi sredisce mamilaske scene v Laosu. Da je drogo (travo, gobe in predvsem opij) lahko dobiti, sem ze vedela, a ocitno je lazje najti nore gobe kot pa anglesko govorecega voznika tuk tuka. V veliko restavracijah imajo takoimenovane posebne menije, na katerih je vse, od happy pic in cajev do klasicnih jointov. Naceloma je droga v Laosu (pa tudi Kambodzi) prepovedana, vendar tolerirana. Ce te dobijo z drogo v zepu, jo odneses le z podkupnino, odvisno od tvojih pogajalskih sposobnosti. Skupino mulcev so baje dobili na reki s travo, izmazali so se s kaznijo 400 evrov. Precej draga trava...

Po dveh noceh v Vang Viengu smo se odpravili naprej v Vientiane, glavno mesto Laosa. Americana sta sla z busom pol ure pred nama in dogovorili smo se, da se dobimo na postaji v Vientianu. Izkazalo se je da je bil njun avtobus pravzaprav kombi, natlacen s smrdeco morsko hrano in obupno malo prostora. Medve sva dobili pravi bus, s klimo (seveda je klima na avtobusu zelo relativna stvar) in precej vec prostora za isti denar. V Vientianu se nam ni uspelo najti, saj bus ni ustavil na postaji, temvec nekje v centru mesta. Kasneje smo se uspeli dobiti pred eno od restavracij.

Mesto zna biti pravi sok po umirjenem Vang Viengu. Prvi vtis je, da mi ni prevec vsec, spet prevec ljudi, tuk tukov in semaforjev. Iskanje sobe je bilo prav naporno. Sobe so drage ali pa totalne luknje, najbolj pogosto pa kar oboje. Poleg tega je precej polno, zato sva pregledali vsaj 5 guesthousov preden sva nasli nekaj spodobnega za 50000 kipov na sobo (pribljizno 5 evrov).

Zvecer smo se odpravili na zasluzen Beer Lao in svezo hrano na bregu Mekonga. Kljub temu, da je Vientiane glavno mesto, vse deluje zelo zaspano. Tudi tu je tezko najti prostor, ki bi bil odprt po polnoci. Nasli smo nek lokal z zivo glasbo. Bend je igral klasicne rock komade, ki jih tak bend ponavadi mora igrati, le da so bili odpeti v slabi angescini pa tudi melodija jim je povzrocala probleme. Pravzaprav je bila to bolj mesanica koncerta in karaok. Lokalni mladini je ocitno ustrezalo... Sicer pa je preprodaja mamil tudi tu ocitno velik biznis, saj ti jo predvsem v vecernih urah poskusajo prodati kar na ulici, mimogrede z motorja. Tujci smo seveda ocitna tarca, konec koncev veliko tujcev pride na ta konec sveta le zaradi poceni in lahko dostopne droge. Kar je velika skoda.

Templji, policijska ura in pijavke

Luang Prabang je ljubko, umirjeno mestece ob reki Mekong. Ker je bil Laos vcasih francoska kolonija, se to odraza tudi v tem mestu. Arhitektura ima francoski pridih, prav tako hrana, saj najdes precej francoskih restavracij. Je sicer zelo turisticno, saj je pravzaprav glavna znamenitost Laosa, a je veliko bolj umirjen od stevilnih drugih mest. Ima stevilne wate, vendar je najboljsi nacin prezivljanja casa preprosto sprehajanje po ulicah. Najdes lahko tudi odlicne restavracije, prav posebej pa mi je vsec nocni market, kjer je klasicna ponudba kica ter neumnih majic zreducirana na minimum, saj vecinoma prodajajo rocne izdelke ter izdelke okoliskih manjsinskih plemen.

Prvi dan sva le nekoliko spoznavali mesto, zvecer sva s skupino Argenincev in Americanom iz ladjice odsli na koktejle, ki so prav poceni. V mestu velja policijska ura, vsi prebivalci in turisti morajo biti doma oziroma v svojih sobah do polnoci (ob tem ne velja, da naprimer sedis na balkonu hostla, tudi v tem primeru te opozorijo, da moras oditi), zato se vse zapre ob pol dvanajstih. Vse razen nekega bowlinga, ki se je izkazal za luknjo s osmimi stezami za bowling, plasticnimi mizami in nic domacini. Luang Prabang pac ni zurersko mesto, kar je tudi prav, saj mu prav zaradi tega uspeva ohranjati svoj sarm.

Trije dnevi v mestu so hitro minili. Danes sva sli na izlet do slapov v blizini mesta. Slapovi so bili zaradi obilice padavin cudoviti, pravzaprav je bilo poplavljeno se marsikaj poleg struge reke. V tolminckih se lahko tudi kopas, a dan ni bil najbolj primeren za kopanje, saj je bilo oblacno in nic kaj toplo. Poleg tega sva spoznali nadlogo tropskih gozdov - pijavke. Te male zverinice zlezejo prav vsepovsod in jih sploh ne opazis ali obcutis med tem, ko se gostijo s tvojo krvjo. Eno sem se pravi cas po nakljucju zalotila na hrbtu se preden se je prisesala. Druge sploh nisem opazila. Zlezla je pod mojo torbico za denar, ki jo imam tesno okoli pasu pod obleko. To sem opazila sele doma, ko sem money belt snela in videla ogromen krvav madez. Moja gostja je med tam sita in zadovoljna ze odpadla. Tisto, kar je poleg predsodkov do teh zivalic najbolj zoprno je, da se zaradi neke snovi, ki jo izlocajo v rano, med tem ko pijejo, kri ne strjuje se lep cas. Ranica, ki jo pustijo, je drobna, le da krvavi se uro in vec. Zelo nadlezno, ceprav cisto nenevarno.

Proti veceru, ko je prenehalo dezevati (prvic, da sem bila res premocena, ko nas je ujel dez med ogledom slapov) sva si ogledali se Wat Phousi na hribu nad mestom. Razgled je cudovit, predvsem ob soncnem zahodu nad reko Mekong, ki se vije cez hribovito pokrajno, pocasi in vztrajno proti jugu in s sabo nosi stevilne ladjice in colnice.

Jutri zjutraj zapuscava Luang Prabang in se odpravljava proti jugu, v Vang Vieng, malo mestece med hribovjem.

Laos...

Naslednji dan smo se navsezgodaj zjutraj odpravili proti meji. Lastnica guessthousa nam je uredila tako prevoz z ladjico do Luang Prabanga, kot tudi pravoz do same meje. Po opravljenih formalnostih na tajski strani smo se z majavim colnickom odpravili cez Mekong na laosko stran. Se nekaj formalnosti, izpolnjevanje obrazcev, cakanje pri treh razlicnih mizah in potem gremo, hitro, hitro, moramo naprej. Vkrcali smo se na ladjico, dolgo in neudobno, ter izpluli na sesturno plovbo do prve postaje.

Voznja s pocasno ladjico zna biti strasno neudobna, saj so klopi majhne in lesene, blazine so bolj izjema kot pravilo. Vendar pa je pot vsekakor vredna bolece zadnjice. Zeleni hribi, vasice ob reki, kjer se na blatnih bregovih igrajo otroci.
Voznja do Luang Prabanga traja dva dni, zato vmes prespis v nekem manjsem mestecu. Ocitno so imeli pred kratkim hude nalive, saj jim je odneslo breg in cela pustolovscina je bila prilezti s nahrbtnikom po strmem pobocju. Hostel, v katerem smo bivali, je bil cist, z mrezo proti komarjem, kuscarjem v sobi in wc s skoljko (luksuz).
Mestece je majhno, polno lesenih his ob glavni in edini blatni cesti, pred katerimi posedajo domacini in prijazno pozdravljajo. Zvecer smo posedeli ob najcenejsem pivu na svetu - Beer Lao - in odlicni hrani. Sama imam rada pekoco hrano in lahko recem, da moje brboncice prenesejo marsikaj, a tako pekoce zadeve se nisem jedla. Na koncu je bila samo se bolecina, a bilo je tako dobro, da bi z veseljem se.
Ponoci je tako dezevalo, da sem mislila, da nas bo odneslo, a nas ni in pot smo naslednji dan nadaljevali ter po sedmih urah prispeli na cilj, Luang Prabang.