Moja Bolivija v slikah 5

Kot kontrast barvnim plamencem in miroljubnim lamam se vsake toliko pojavi groteskni prizor kot iz drugega sveta. Eden od teh je gotovo velik kup kosti, ki je vse, kar je ostalo za čredo lam, ki so se neke mrzle zimske noči stiskale skupaj, da bi preživele noč, a jim žal ni uspelo.

Potem so tu še ogromne skale, ki so se bog si ga vedi kako znašle sredi puščave. Ena od njih je znamenito kamnito drevo.

Pa še blatni vrelci, kjer smrdi po žveplu, naravne toplice sredi ledeno mrzle ravnine, skupina kamnin, ki delujejo, kot bi bile navdih slavnem slikarju Salvadorju Dalíju…

In pokopališče odsluženih vlakov.

Čudežna dežela, ki je Salar de Uyuni…

Moja Bolivija v slikah 4

Ljubke lame in elegantni plamenci so stalni spremljevalci na poti skozi bolivijski jugozahod. Poleg njih se lahko opazi še številne druge živalske vrste, kot so različne vrste ptic, lisice in manjše sorodnice lam, vikunje.

Moja Bolivija v slikah 3

Avtorica bloga na 4855 metrih nadmorske višine. V Boliviji je naravnost čudovito to, da ti pravzaprav ni treba narediti prav nič, da si zaslužiš v rokah držati kamen s tem napisom. Nobenega grizenja kolen, nobenega sopihanja, nobenega napora. Zjutraj vstaneš, spiješ kavo in 2 uri udobne vožnje s terencem kasneje si že več kot 2000 metrov višje od Triglava. V zakup moraš vzeti le ledeno mrzel veter.

Jenette’s Crazy Group pred eno izmed lagun. Sopotniki so prav gotovo veliko pripomogli k lepim spominom s te štiridnevne poti.

Spektakularna Rdeča laguna (Laguna Colorada), največja med lagunami. Poleg rdeče najdemo še zeleno (Laguna Verde, zgoraj) in belo (Laguna Blanca).

Moja Bolivija v slikah 2

Zame je bil bolivijski jugozahod vrhunec potovanja po tej tej državi. Vse se je začelo okoli prekrasne Tupize, umirjenega mesta sredi rdečih kanjonov, ogromnih kaktusov in nenavadnih skalnatih formacij.

Pot s terencem proti Salarju se je nadaljevala skozi nadrealistično pokrajino, kjer so se menjavale slane puščave, lagune vseh barv, peščene ravnine obrobljene z pisanimi gorami, vse to, kot da bi jih nekdo narisal s čopičem.

Na koncu, zadnji dan pa čudaški svet Salarja, ki je ena sama dolga, neskončna, boleče bela ravnina. Tu in tam se iz nič pokaže otok, oaza sredi slanega neživega sveta. In na otoku kot na drugem planetu kraljujejo kaktusi velikani.

Moje jezero Titikaka v slikah 3

Bolivijska stran jezera sicer vidi manj turistov, a je prav tako, če ne še bolj slikovita. Večina obiskovalcev se iz obalnega mesteca čudovitega imena – Copacabana – odpravi na vsaj enodnevni izlet do otoka Isla del Sol. Poleg ostankov starodavnih civilizacij otok nudi neverjetne razglede in nočni mir, ki pade na jezero, ko se s prvim mrakom večina obiskovalcev vrne v Copo.

Moja Bolivija v slikah 1

Sucre nosi velik del bolivijske zgodovine. In čeprav mu La Paz kot upravno središče krade pozornost, je uradno glavno mesto presenetljivi dragulj. Belo mesto, kot ga zaradi značilne arhitekture ljubkovalno imenujejo, je prijetno, uglajeno mesto, kjer se veliko lažje zadiha kot v kaotičnem La Pazu.

La Paz je zloglasno mesto, polno urbanih legend o nevarnostih, ki prežijo na popotnike. A ljubitelji mest ga nikakor ne smejo izpustiti. Večina velikih mest v poplavi globalizacije izgublja svojo unikatnost, a prebivalci La Paza se temu ponosno upirajo. Zavest o indijanskih koreninah je z Moralesom pridobila na moči in tako celo sredi mestnega vrveža opazimo številne meščane vseh starosti, ki ponosno nosijo tradicionalna oblačila. El Alto, nekoč predmestje La Paza, danes pa hitro rastoče urbano središče, je mesto z največjim deležem indijanskega prebivalstva v Latinski Ameriki in kot tako središče indijanske kulture in zavesti v Boliviji.

Vendar pa La Paza ne smejo izpustiti niti avanturisti, saj je zaradi lege v bližini nekaj najvišjih gora izhodišče za številne trekkinge in vzpone. Ter seveda pravo mesto za načrtovanje spusta po najnevarnejši cesti na svetu.

Dobrodošli v sanjah!

Dobrodošli v Južni Ameriki, kontinentu, katerega raznolikost sega vse od puščav, preko dih jemajočih gora, vse do neprehodnih pragozdov. Kontinentu, kjer so se prav zaradi te raznolikosti razvile kulture in jeziki, številni in edinstveni, a v povezavi s španskimi vplivi še vedno domači. Kontinentu, katerega preteklost je prežeta s krvavimi vojnami in je beseda revolucija še vedno na koncu jezika sodobnih voditeljev. Kontinentu, kjer mimogrede zaplešeš tango ali salso skupaj z domačini na poulični paradi, ki ne potrebuje posebnega vzroka. Kontinentu, kjer te bolj kot lokalna pop glasba ob živce spravijo le še cestne blokade. Kontinentu toplih karibskih obal in mrzlih šest-tisočakov. Kontinentu, ki ti postreže z neverjetno kulturno dediščino, servirano na krožniku skupaj s prastarimi legendami.

Dobrodošli v Južni Ameriki, kontinentu, ki je kot ustvarjen za potovanje.

. . .

Ko sem začela pisati na blogu sklop o Južni Ameriki, sem razmišljala, kako ga naj poimenujem. Odločila sem se za South American Dreams, ker je bilo to res moje sanjsko potovanje. Še nekaj mesecev nazaj si je bilo težko zamisliti, da resnično odhajam in da so kraji, ki niso bili več kot le opis v Lonely Planetu in slike na internetu, čisto resnični.

Danes to niso več sanje. Davne dežele so resnične. Bila sem tam in ko sem bila tam, se nisem počutila prav nič kot v sanjah. Tam ni bila neka sanjska podoba mene, bila sem resnična jaz, ista jaz, ki z udobnega stola piše blog. Sanje so nekak romantičen simbol za vse tisto, kar si želimo, a ne bomo nikoli dosegli. Ker so le sanje.

Zato, dragi bralci bloga. Prenehajte sanjati, kupite že letalsko karto in pojdite, kamorkoli že!

. . .

MOJA PRIPOROČILA

PERU:

- Huanchaco

- Restavracija v Huanchacu: nekoliko južneje od pomola, na koncu uličice s stojnicami je odlična restavracija, katere imena se ne spomnim (moder napis, zunaj tri plastične mize). Čeprav ceviche ni ravno najboljši v mestu, zna kuhar Martín pripraviti najboljše morske pojedine z žara daleč naokoli.

- Hostel v Huanchacu: Nylamp; prijetna atmosfera in možnost poceni kampiranja na vrtu z razgledom na morje.

- Učenje surfanja v Huanchacu

- Poulični festivali v Punu - ampak tem se tako ali tako ne da izogniti

- Bolivijska stran jezera Titicaca!

- Kosilo v Mancori: jabolčni štrudelj in ostale veg(eterij)anske dobrote v Angela's Place.

BOLIVIJA:

- Hostel v La Pazu: Adventure Brew Backpackers Hostel - če ne zaradi brezplačnega piva, dobre lokacije in družabnega vzdušja pa zaradi okusnih palačink za all you can eat zajtrk.

- Hang-out place v Sucreju: Joy Ride; za vse ljubitelje mehiške kuhinje tista mehiška jed s fižolom, nachom in vsem ostalim ter seveda zanimivi filmski večeri.

- Rudniki v Potosiju - izberite agencijo, ki del dobička nameni rudarjem.

- Agencija za turo po Salarju: Tupiza Tours (v Tupizi, ne Uyuniju!) z vodičko Jennete.

- Zajtrk (čez cel dan) v La Pazu: 100% Natural Snacks; za 2€ dobiš zajtrk sestavljen iz svežega sadnega soka, sadne solate z jogurtom in medom, dveh pečenih jajc, polnozrnatega toasta z maslom in marmelado ter seveda kavo ali čajem.

- Avtobusno podjetje v Boliviji: El Dorado - vendar ga ne gre mešati z istoimenskima prevoznikoma v Ekvadorju in Peruju!

EKVADOR:

- Hostel v Montaniti: El Centro del Mundo, ker je daleč najcenejši (vendar žal blizu največje diskoteke v mestu. Malo denarja, veliko muzike, bi se reklo).

- Zabava v Montaniti: Bier House, najboljši pub v mestu

- Zabava v Monatniti 2: coctail alley za najcenejše koktejle

- Psssst! Brezimena panderia v Monatniti, na koncu glavne ulice, ki vodi proti obali, zaradi najboljših browniejev na južni ekvadorski obali.

- Zajtrk v Monatniti: Mama Pancha (levo od glavne uličice proti morju): sicer kratek menu jedi, ampak imajo odlično kavo, zmaga pa njihov zajtrk številka ena - v njihovi verziji kontinentalnega zajtrka ti postrežejo s pravim pravcatim evkaliptusovim medom namesto običajne marmelade.

- Agencija v Teni: Amarongachi Tours; če ne zaradi številnih zabavnih aktivnosti, ki vsebujejo precej vode in gumijaste škornje, zato, ker med le-temi spiš v njihovi božanski koči Shangila cabanas, 100 metrov nad reko.

- Paseo de los Monos v Puyu, a le za vse, ki imajo radi zelo neposreden stik z živalmi. Vsi ostali ogled raje izpustite.

- Restavracija v Cuenci: čeprav skoraj z evropskimi cenami, Eucalyptus streže najboljši piščančij satay zunaj Bajawe ter humus za prste polizat'.

- Hotel v Vilcabambi: Izhcayuma; resnično lepe sobe, še lepši vrt z bazenom in pravimi palačinkami za zajtrk

- Drobiž, drobiž, drobiž - in ne, za vsakodnevne sprotne nakupe v Ekvadorju $5 NI drobiž.

PRIBLIŽNI CENOVNI OKVIR

Za lažjo predstavo navajam nekaj stroškov potovanja po Južni Ameriki, ki bodo morda komu prišli prav. Vendar je potrebno vedeti, da se cene spreminjajo (večinoma navzgor) iz leta v leto, zato naj bodo le osnovni okvir za načrtovanje budžeta.

PERU

Prenočišča: okoli 5€ na osebo, večinoma s skupno kopalnico

Hrana: naješ se lahko za manj kot 2€ (t.i. menu, že vnaprej pripravljen obrok, ki je sestavljen iz predjedi, glavne jedi in pijače. Na obali je ponudba sicer bolj pestra, a večinoma lahko izbiraš le med vegetarijanskim ali navadnim obrokom), medtem ko so cene v a la carte restavracijah višje, za obrok s pijačo vred v restavracijah zapraviš okoli 5-6€.

Vstopnina za Machu Picchu: približno 16€ za študente s ISIC, za vse ostale 32€

Pivo: malo več kot 1€ naprej za malo pivo

Najem surfa: 5€ za cel dan

BOLIVIJA

Prenočišča: najcenejše je bilo za 1,5€, po trdem barantanju, najvišja cena pa je bila 6€ za sobo v hotelu srednjega razreda, z lastno kopalnico. Povprečno sem dajala nekje 3-4€ na osebo na noč.

Internet stane okoli 1€ na uro, več, če je hitrejši, manj če traja 1 uro, da ti sploh odpre Facebook.

Najdražji avtobus je bil zelo udobni nočni bus La Paz-Sucre za 15€

Plastenka vode: 0,3€

Ulični prigrizki: od 30-50 evro centov

Hrana: Za 1,5€ in manj, če znaš poiskati, dobiš kosilo, medtem ko se v restavraciji naješ za 2-4€ s pijačo.

Izlet v Salar iz Tupize: za 4D/3N izlet smo plačali 110€ po osebi, za jeep s petimi osebami.

EKVADOR

Ekvadorske cene so sicer precej podobne perujskim, morda je prvi nekoliko dražji. In če je življenje v Ekvadorju poceni, se dnevni budžet precej poveča, ko na seznam dodaš izlete, oglede ali trekinge (ter drastično, če dodaš Galápagos). Avtobusni prevoz je od vseh treh držav najcenejši prav v Ekvadorju, a je tudi kvaliteta temu primerna.

Dnevni izleti se začnejo pri $20 na dan in se višajo z zahtevnostjo izleta (recimo v pragozdu)

Hoteli: okoli $6

Hrana: tudi v najbolj turističnih predelih se da poceni jesti, že od $1,5 za četrt piščanca s prilogo. Kosila stanejo od $2 naprej, medtem ko te večerja a la carte s pijačo olajša za okoli $4-6

Pivo: okoli $1-1,5 v trgovini, kak $ več v barih

Koktejli v Montaniti: prepoceni, da bi bilo zdravo

Najem surfa: $7 za pol dneva

Avtobusi: približno $1 na uro vožnje

Prevoz po Quitu: $0,25

Sama sem brez letalske karte zapravila v slabih 10 tednih 1840€, izračunano po današnjem menjalnem tečaju. V to je vštet obsežen predbožični šoping in nekaj malo dražjih nakupov zame.

. . .

Upam, da bodo moji zapisi prišli komu prav, morda le kot spodbuda, da se sam odpravi nekam, kamor si je vedno želel. Ali pač stori nekaj drugega, da se le zave, da se moramo za to, da živimo svoje sanje, najprej zbuditi.

La Paz, drugic

Po Tupizi sem se vrnila v La Paz, kjer sem se nekoliko spocila in nakupila se nekaj nepotrebnih stvari. Tokrat sem mesto videla v nekoliko drugacni luci. Niti ne vem, zakaj, morda ker sem tokrat poiskala hostel nekoliko ven iz klavstrofobicnega centra.

Sicer pa sta v La Pazu dve stvari, skoraj enako razvpite, mimo katerih ne mores, ce se v mestu ustavis za vec kot nekaj ur. Prva je zapor San Pedro. San Pedro je nekaksna glavna in zelo neuradna znamenitost La Paza. Ne gre namrec za Alkatraz, San Pedro je se delujoc zapor. Pojma nimam, kdaj ali kako se je pravzaprav vse skupaj zacelo, a danes se precej turistov odpravi na te popolnoma neuradne oglede zapora. Ne le neuradne, celo ilegalne. Ogledov seveda ne organizirajo uradne agencije, temvec ponavadi pazniki v sodelovanju s samimi zaporniki. V cem je pravzaprav problem? Poleg tega, da ni legalno, ti nihce ne more zagotoviti varnosti znotraj zapora. Ker se vlada trudi omejiti te ekskurzije, so omejili obiske za zapornike, kar je prizadelo svojce le teh. Kljub vznemerljivosti, zaradi stevilnih razlogov se, ce vas pot zanese v La Paz, temu ogledu na dalec izognite!

Druga razvpita institucija celotne regije pa ima precej bolj ljubko ime: Loki. Gre za verigo hostlov, ki so jih ustanovili backpackerji sami. Loki seze s svojimi lovkami od Mancore na severu Peruja do La Paza in slovi kot najbolj party hostel dalec naokoli. V primeru, da na potovanjih radi vidite cim manj, popijete cim vec piva v druzbi s celega sveta, le z drzave v kateri ste, ne, nosite trapaste majice z motivi lokalne pijace in hkrati trdite, da ne marate "skomercializiranih" krajev, well, potem je Loki pravi hostel za vas. V vsakem nasprotnem primeru obstaja precej drugih hostlov, tudi takih bolj druzabne narave. (Tudi novovalovski backpackerji, ki jih je J amerika in Tajska polna si zasluzijo svojo kritiko, a o tem kdaj drugic, od doma.)

Iz La Paza sem se napotila na dolgo voznjo v Limo, ki se je izkazala za daljso, kot sem pricakovala. Malo cez mejo, nekaj minut iz Puna se je pot zacasno koncala zaradi cestne blokade. Tina, dobrodosla v J Ameriki! Avtobus se je vrnil v mestece ob meji in cakali smo. Denarja za vozovnico nisem dobila nazaj, zato mi druga ni preostalo. Vendar je bilo po 2 dneh dovolj. S uciteljico iz Lime sva se sami odpravili nazaj v Puno. Tam so uredili obvoz cez skoraj neobstojeco cesto po okoliskih hribih. Nabasali so nas v star avtobus, ki si je ze v stratu zasluzil aplavz, ko ga je soferju po nekaj minutah le uspelo vzgati. Proti pricakovanjem je zmogel pot, ki bi lahko konkurirala tisti, prevozeni s terencem po salarju in v Juliaci na drugi strani blokade so nas vkrcali n pravi bus za Limo. Koncno.

Salar in okolica

V Tupizi smo oblikovali super skupinico za Salar. Ze prej sem bila dogovorjena z Ircem, s katerim sva se spoznala v Sucreju in je v Tupizo prispel dan za mano. V Tupizi sem, izgubljena v zgodnjih jutranjih urah, spoznala podobno zgubljeno Francozinjo, s katero sva najprej delili sobo v hostlu in nato kombinirali moznosti za Salar. Izkazalo se je celo, da se Irec in Francozinja ze poznata od prej, iz Peruja, kjer sta oba sodelovala kot prostovoljca pri neki nevladni organizaciji. Pridrizili smo se nizozemskemu paru, ki je iskal skupino, saj je polovica njune skupine popoldne zbolela in je bil njun odhod v Salar do nadaljnega prestavljen, dokler se nismo pojavili mi in resili dan. Tako smo se ze naslednji dan zjutaj z vodicko Jenette in soferjem Carlosom odpravili na pot. Prvi dan smo se srecevali predvsem s tipicno pokrajino okoli Tupize - kanjoni, kaktusi, majhnimi rudarskimi vasicami ter veliko lamami. Bolj kot smo se blizali Salarju, bolj se je pokrajina spreminjala. Ogromne lagune nezemeljskih barv s pisanimi flamigi, vrhovi vulkanov, prazne ravnine. Zadnji dan smo priseli do same slane puscave. Kamorkoli pogledas, je en sirok in predvsem bel nic. Salar ima nekaj otokov, kjer raste nekaj rastlin, predvsem kaktusov, drugace pa je ena sama slana ravnina. Vreme zna biti prav dvoumno na tistih koncih. Medtem ko je bilo soncno in precej vroce, je na trenutke pihal ledeno mrzel veter. Tudi noci so ledeno mrzle, saj temperatura pade pod ledisce. Nastanjeni smo bili v zelo osnovnih hostlih, brez elektrike ali tople vode (seveda tudi brez ogrevanja). Tako je bila nasa edina kopel v 4 dneh drugi dan, ko smo prispeli do vrocih vrelcev. Temperatura vode je bila blagodejnih 30 stopinj in skoraj nemogoce je bilo zlezti iz vode nazaj v mrzlo, kruto realnost.

Tura po Salarju je lahko nepozabna izkusnja. Vendar je treba vedeti nekja stvari. Bolje je, ce skupino njades pred rezervacijo na agenciji, saj te lahko agencija namesti v skupino, ki ti po dinamiki niti najmanj ne ustreza. S temi ljudmi namrec prezivis 4 dni vsak trenutek skupaj. Tu ni dobro varcevati. Ce bo agencija bistveno spustila ceno, jo bo na racun kakovosti. V jeep bodo stlacili dodatno osebo, zmanjsali obroke hrane in podobno. Ni vredno. Kot receno, je precej mrzlo, zato so topla oblacila obvezna. Ceprav vecina turistov naredi turo iz Uyunija, mesta na robu Salarja, je veliko bolje (in ne drazje) za izhodisce vzeti Tupizo. Kljub majhnosti ima Tupiza dovolj agencij, ki vecinoma ponujajo enako. Tudi kvaliteta agencij naj bi bila v Tupizi vecja kot v Uyuniju. Najvecja prednost pa je dodaten dan. Medtem, ko je standardna tura iz Uyunija 3dni/2 noci, imajo ture iz Tupize dodaten dan in noc, saj naredijo daljso pot, a vidis stvari, ki jih na turi iz Uyunija ne. In ko se prikljucis standardni poti po Salarju, jo naredis v obratni smeri, kar pomeni, da si ob znamenitostih ob drgacnem casu kot vecina in da si med drvenjem cez prazne ravnine resnicno sam, brez enega samega jeepa dalec naokoli.

Zame je bil ta izlet vrhunec potovanja po Boliviji, vreden vsakega evra, mraza in enolicnega zajtrka.

Kjer sta svojo pot koncala Butch Cassidy in The Sundance kid

Da, slavna bandita ameriskega Divjega zahoda bi naj koncala v Boliviji, bolj natancno na njenem jugozahodu. Po ropu slabo zastrazenega denarja, namenjega placam rudarjev, so ju spravili v v brezizhoden polozaj blizu vasi San Vincence. The Sundance kid je bil smrtno ranjen, nakar je Butch milostno ustrelil njega in nato se sebe. Trupli je lastnik denarja sicer prepoznal kot roparja, a sta bila pokopana kot anonimneza, tako da danes ni znano, kje natancno naj bi bil njun grob. Po nekaterih govoricah naj bi se vrnila v ZDA, zato ostaja njuna smrt ovita v tancico skrivnosti.
Tupiza je mestece sredi bolivijskega Divjega (jugo)zahoda. Glavna privlacnost je naravnost umirjeno ozracje ter preprosto cudovita okolica. V Tupizi skoraj ni avtomobilov, taksijev ali kombijev, nikakor pa ni semaforjev. Zdi se, da cas tece za nekaj odtenkov pocasneje kot drugje. Najbolj nepozabna izkusnja pa je raziskovanje grobe, rdeckaste pokrajine le nekoliko ven iz mesta. Najbolje seveda na kavbojski nacin, s konjskega hrbta. Agencije ponujajo nekajurne do nekajdnevne izlete s konji in pravgoto je to ena boljsih izkusenj v Boliviji. Pokrajina s svojimi kanjoni, susnimi kanali rek, ogromnimi kaktusi in nenavadnimi skalnatimi formacijami resnicno spominja na Divji zahod. Prav lahko se je vziveti v svet zgoraj omenjenih banditov.

Tupiza pa je tudi manj ocitna, a veliko boljsa izbira za izhodisce za turo s terenci po Salarju, najvecji slani puscavi na svetu in ostalih naravnih cudesih jugozahodnega kroga.

Delovno mesto v Peklu

Potosi je bilo nekoc eno bogatejsih mest pod spansko vladavino, zahvaljujoc gori Cerro Rico, kjer so ze v 16. stoletju odkrili bogata nahajalisca srebra in drugih rudnin. Nihce ne ve natancno, koliko bogastva se se skriva pod povrsjem, a danes je mesto skoraj popolnoma odvisno od svojih rudnikov. Ko enkrat rude ne bo vec, bo Potosi postal mesto duhov, ce le ne bodo zaceli intenzivneje vlagati v druge vire (turizem je ena od obetavnih panog, a tudi ta temelji na rudnikih).
Rudniki okoli Potosija so kooperativni, kar pomeni, da so v lasti rudarjev samih, oziroma v nekaksnem najemu. Rudarji v rudniku delajo sami zase (v razlicno velikih skupinh) in obdrzijo dobicek, le 15% zasluzka gre glavni organizaciji. Tako so mocno odvisni od dobre letine.
Delo v rudnikih je izredno nevarno in naporno. Zaradi izpostavljenosti strupenim plinom in prahu, je povprecna doba dela v rudniku 10 do 15 let. V tem casu vecina rudarjev zboli za smrtonosno silikozo. V lokalni bolnisnici imajo oddelek, namenjen uirajocim bivsim rudarjem.
To seveda ni edino tveganje dela v rudniku. Rudarji verjamejo, da rudniki pripadajo hudicu (oziroma nekaksnemu priblizku katoliskemu vladarju Pekla). Zato je v vsakem rudniku postavljen kip prikazni, ki spominja na hudica in ga imenujejo Tio. Tiu darujejo dobrine kot so cigareti, kokini listi in alkohol, da bi jih obvaroval pred nevarnostmi in jim namenil cim vec rude. Ob letnem praznovanju duhovom drujejo tudi lamino kri, ki jo med obredom poskropijo nad vhod rudnika. Vec lamine krvi pomeni manj krvi rudarjev.
Rudnike je mooce obiskati kot del organizirane skupine. To so se delujoci rudniki, kjer lahko opazujes rudarje pri vsakodnevnem delu, v njihovi peklenski pisarni. Ker si morajo rudarji vso orodje za delo kupiti sami, je mocno zazeljeno, da se jim prinese darila. Ta skupina pred ogledom samih rudnikov ponavadi kupi na rudarski trznici, kjer prodajajo vse od koke do dinamita. Dinamit z vsem potrebnim za delovanje stane 20 bolivjanov, kar je nekje 2 evra. Kupi ga lahko vsak v trgovinicah, med policami s kokakolo in prigrizki. Se ena posebnost rudarjev je skoraj stoodstotni alkohol, ki ga pijejo ob praznovanjih ter ga ob tem darujejo duhovom. Liter 98% alkohola za pitje stane 10 bolivjanov ali 1 evro. Tako za 3 evre dobis precej nevarno kombinacijo in ob vsem tem se cudim, da Potosi sploh se stoji.

Ogled samih rudnikov je bil brez nepotrebne drame ena njhujsih izkusenj v mojem zivljenju. To, da se dosti plazis skozi ozke predore, kar je zame ze samo po sebi ponavadi precej neprijetno, pravzaprav niti ni najhujsi del. Tako kot rudarji si ves cas izpostavljen zdravju skodlivim plinom (kratkotrajna izpostavljenost sicer naj ne bi povzrocala trajnejsih posledic). Zato je priporocljivo v rudniku nositi cez obraz ruto, a kmalu je zaradi napora in vrocine tako tezko dihati. Temeratura v rudniku obsega vse od mraza do skoraj neznosne vrocine. Zrak je poln prahu, ki ga vidis in predvsem cutis. V samih jaskih smo preziveli morda uro in pol do 2 uri. Po tem casu so nas pekla pljuca, vso pot nazaj smo kasljali. Se sedaj, vec ur po tem, me zaboli, ko globoko vdihnem. Misel, da nekateri tam prezivijo vec let, tudi desetletji, je naravnost grozljiva. Mnogokrat v rudnikih delajo tudi otroci, saj pravzaprav ni nobenega nadzora nad tem. Trenutno je najmlajsi rudar star 12 let.
To vsekakor ni ogled muzeja in oglede rudnikov agencije in vodici jemljejo izredno resno. Pred odhodom moras podpisati izjavo, da se tja podajas na lastno odgovornost, saj agencija in vodic ne moreta zagotoviti popolne varnosti (pobegli vozicki, padajoce kamneje...). Ko opozorijo, da ogled ni primeren za astmatike in ljudi, ki ne marajo majhnih prostorov, mislijo smrtno resno.
Vecina agencij nameni del prihodka rudarjem, ki kljub temu, da lahko, ce imajo sreco, zasluzijo stririkranik povprecne place v Potosiju, zivijo precej socialno tezko zivljenje. Za zdravstveno varstvo ni poskrbljeno, prav tako je slabo poskrbljeno za pokojnine in druzine umrlih rudarjev. Njihov prihodek je odvisen od tega, koliko rudnin jim je pripravljen odstopiti Tio.
Tudi nas vodic je bil 8 let rudar v rudnikih nad Potosijem. Imel je neverjetno sreco, da je nasel sluzbo najprej kot pomocnik vodica, nato pa se je z znanjem anlescine prebil do dela vodica. Razlog, zakaj se je odlocil za to delo, je, kot sam pravi, da je zdravje precej bolj pomembno od morebitnega glavnega dobitka v jaskih rudnikov.

Vsem priporocam ogled filma A devil's miner, dokumentarnega filma o rudarjih Potosija, ki se osredotoca na zgodbo 14-letnega decka, ki ze 4 leta dela v rudniku. Film zelo dobro prikaze vsakdan tega dela, ki je verjetno res zelo blizu pekla in Pekla, ce ta obstaja.

Belo mesto

Sucre imenujejo "belo mesto," in to z razlogom. Mesto, kjer se je odvijal pomemben del bolivijske zgodovine, je polno sirokih ulic, zelenih parkov, kjer se v senci sprehajajo parcki ter belih, kolonialnih zgradb, zaradi katerih mesto deluje cisto in prefinjeno. Pio napornem La Pazu je pravi balzam za duso, zato sem se odlocila ostati nekoliko dlje, kot sem sprva nacrtovala.
Prvi dan je bil namenjen predvsem sprehajanju po mestu, brez posebnega cilja. Drugi dan sva se z irskim sostanovalcem odpravila plezat na obrobje mesta. S mednarodno obarvano skupino smo preziveli cudovit dan na svezem zraku.
Moja pot se je nadaljevala proti jugu, v rudarsko mesto Potosi.

Divji, divji La Paz

Zgodbe s poti o neuradnem glavnem mestu Bolivije so med potovanjem po regiji skoraj institucija. Ni ga popotnika, ki ne bi vedel povedati anekdote, vecinoma iz druge ali celo tretje roke, o nevarnostih, ki nate prezijo na ulicah La Paza. Se preden prispes, si zelis pobegniti. Ime (paz = mir) tega niti milionskega mesta se zdi kot posmeh zloglasnemu od-ust-do-ust izrocilu.
Ko pa prvic uzres polje opecnatih stavb, ki se razlivajo cez pobocja kanjona proti notranjosti, ti vzame dih. Sam center mesta je od letalisca na njegovem obrobju nizji za pribljizno 400 metrov. Ulice se v centru spouscajo proti ogromni cerkvi na glavnem trgu. Prvi vtis pusti nekoliko kavstrofobicen priokus, saj so ulice ozke in omejene z visokimi sivimi procelji. Tudi skozi najozje ulice se agresivno prebijajo avtomobili in celo avtobusi, ozke plocnike zasedajo mnozice pescev in poulicnih prodajalcev. Trg pred cerkvijo ravno prenavljajo, zato izgleda precej manjse, kar daje se dodaten utesnjujoc obcutek.
Ulice La Paza so raj za nakupovanje. Okoli centra je moc najti predvsem obicajni turisticni kic: od magnetkov do puloverjev in salov iz alpakine volne. Ob eni izmed ulic pa se vije nekaj precej bolj neobicajnih stojnic. Iz poplave klobukov in majic vate zrejo posuseni listi, koreninice, nenavadne ampule in kamnine. To je takimenovana carovniska trznica, kjer prodajajo zel za vsakodnevne tezave. Morda ena najbolj bizarnih stvari, kar sem jih kjerkoli na svetu videla, so lamini zarodki razlicnih velikosti, neklateri ze z dlako. Bojda jih za sreco zakopljes k temeljem hise. Ce to kombiniras z daritvami bogovom, ki jih prav tako lahko kupis tu, gotovo ne more iti nic narobe. Ker hise zaenkrat se ne nameravam graditi, sem za nekaj evropskih centov kupila talisman, ki mi bo prinesel sreco v ljubezni.
La Paz je, kot receno, upravno sredisce drzave, v bolivijski ustavi pa je kot glavno mesto zapisan Sucre. To mesto na Unescovem seznamu kulturne dediscine bo tudi moja naslednja postaja.

Isla del Sol

Otoki na jezeru Titicaca precej spominjajo na sredozemsko obalo. Isla del Sol je precej hribovit otok slabi 2 uri voznje s colnom iz Cope. Ladje vozijo na juzni ali severni del otoka. Sama sem se ustavila na juznem delu. Najprej je bilo treba do vasi na hribu nad pristaniscem, kar nikakor ni bila lahko naloga. Ze brez tezkega nahrbtnika je pot strma in brez sence. Ko sem prilezla do hotela, sem se odlocila, da se odpravim na sprehod po otoku. Vecina turistov pride na otok le v okviru enodnevnega izleta, pa se to vecinoma na severni del. Zato je lahko pohod po vasicah otoka precej umirjena izkusnja. otok se da prehoditi v enem dolgem dnevu, vendar bi za to najbrz potreboval podroben zemljevid. Stevilne poti se koncajo kot kozje stezice v visokem gmicevju.
Ker je na otoku malo turistov, je tezko najti odprto restavracijo. Vecina restavracij je na vrhu hriba, ki ponuja razgled na soncni zahod. Pizze so glavi hit tam, saj jih ponuja vsaka druga restavracija.
Naslednji dan sem se zjutraj odpravila nazaj v Copo in ujela avtobus za bolivijsko upravno in financno sredisce - La Paz.