Več branja o tekstilni industriji

Zgodba o Meem iz Dhake, ki je stara 9 let, zbira pisane lasne sponke in dela dolge nadure v tekstilni tovarni.

Klik

Kdo je napravil Vidku srajcico

Kos oblacila, ki ga je Ayon nasel na prizoriscu porusene Rana Plaze nekaj dni po tragediji, dokazuje, da smo se kako del sistema, ki je pred slabima dvema tednoma zakrivil smrt vec kot 500 ljudi. Ali smo lahko del sistema, ki bo izkoriscanje delavcev v tekstilni industriji obrnil v drugo smer, pa je vprasanje, na katerega ima v zadnjih dneh prav vsak drugacen odgovor...

Oblacilo je bilo sesito za znano verigo diskontnih trgovin, ki ima prodajalne sirom Slovenije.

Po tovrstnih tragedijah se vedno zacne ugibati, katere znane korporacije so imele sklenjene pogodbe s prizadetimi tovarnami. V zadnji tragediji se najveckrat omenja spanski Mango (ki je povezavo s tovarnami v Rana Plazi sprva sicer odlocno zanikal, nato pa so le priznali, da so z eno od tovarn imeli sklenjeno poskusno pogodbo), angleski nizkocenovni Primark in vseprisotni ameriski veletrgovec Walmart. Ko sledis zgodovini podobnih nesrec, je prav slednji nekaksna stalnica, za katero se zdi, da je skupna tocka prav vseh tovarn v Bangladesu. Razlog je v nacinu delovanja Walmarta. Korporacija nima sklenjene ene same pogodbo z eno (ali nekaj) tovarnami, ki bi izdelovale oblacila po njihovem narocilu. Walmartovi agentje na sejmih in predstavitvah proizvajalcev iscejo izdelke, ki bi jim bili vsec in na podlagi koncnega izdelka sklenejo narocilo za doloceno stevilo kosov. Ker tako vsaka tovarna izdeluje le nekaj posameznih modelov oblacil, je njihova proizvodnja precej razdrobljena. Nadzor nad delovnimi pogoji prav vsake tovarne posebej bi stalo precej vec, kot bi bila korporacija pripravljena odsteti. Walmart (in stevilni drugi) je znan po poceni izdelkih in zato je ena izmed njihovih zahtev pri izdelavi in uvozu cim nizja cena.

Primark in stevilni drugi so se ze posuli s pepelom in obljubili financno pomoc zrtvam tragedije v Savarju. Lepa poteza, cetudi le v bran javne podobe, a to ni in ne more biti dovolj, ce se bodo tovrstni dogodki se napraj ponavljali. Banglades je mocno odvisen od izvoza tekstila in zato je to vsekakor gospodarska panoga, ki je vredna spodbujanja. Pa vendar bi bilo najprej treba poskrbeti, da ne bo vir revscine, izkoriscanja in popolnoma nepotrebnih smrtnih zrtev.

Narejeno v Bangladesu

Skupina devetih ljudi je bila tri dni ujeta pod rusevinami stavbe, med njimi devetnajstletno dekle, delavka v tekstilni tovarni, ki je se pred kratkim stala na tem mestu. V zepu, kjer so bili ujeti, so imeli na voljo nekaj vode, hrane in kisik, a ne prav dosti. Veckrat so slisali mehanicne zvoke resevalcev nekje za njihovo krsto iz cementa in zeleza, a so le ti vedno zamrli skupaj z upanjem na resitev. Kmalu so skoraj popolnoma obupali. Na listke papirja so napisali svoja imena in naslove in jih stlacili pod obacila, da bi svojcem olajsali identifikacijo njihovih trupel, ce jih kdaj najdejo. Po treh dneh so jih vendarle resili in  ker so preziveli, je dekle zgodbo kasneje v bolnisnici lahko zaupalo novinarjem lokalnega casopisa. Mnogi drugi svojih zgodb ne bodo nikoli povedali.

Sreda je bila soncen in soparen dan, vlaga v zraku se je ze nekaj dni stopnjevala proti nevihti, ki neznosen krog vrocine za nekaj ur prekine. Bil je drugi dan 36-urnega vsedrzavnega hartala, sklicanega zaradi tega ali onega razloga, od te ali one politicne skupine. Obicajen dan v Bangladesu. Potem pa se je zjutraj zrusila devetnadstropna stavba in pod sabo pokopala na tisoce ljudi.

V teh dneh se mi spomin veckrat vraca k nekemu dnevu, se enem obicajnem dnevu v Bangladesu, le manj soparnem, ko smo s prijatelji obiskali Ashulio, predmestje Dhake, kjer je konec novembra v sumljivih okoliscinah v pozaru umrlo vec kot sto ljudi, delavcev v se eni tekstilni tovarni. Le nekaj dni kasneje se je zgodna ponovila na drugem koncu mesta. Med pogovorom z okoliskimi prebivalci, nekaterimi med njimi delavci v zgoreli tovarni in svojci umrlih, smo razbrali dvom o uradni razlagi dogodkov. Ne le dvom, trdno prepricanje, da je bil pozar podtaknjen, delavcem pa je bila z zaklenjenimi vrati nastavljena past, namenoma ali nenamenoma. Uradne stevilke smrtnih zrtev niso niti slucajno prave, so nam povedali. Iz razlicnih ust smo slisali o 800 do celo vec kot tisoc umrlih. Nekaj pa je jasno, ne glede na govorice: delovni pogoji v tovarni so bili neprimerni, varnostni sistemi, neobstojeci pravzaprav, pa so ocitno zatajili. V tovarni ni bilo pozarnega alarma, niti pozarnih izhodov in izkusnje zadnjih dni iz mojega lastnega stanovanja mi pravijo, da so standardi gradnje precej pod nivojem zahtevane varnosti na Zahodu.

Savar je mesto na severozahodnem obrobju metropolitanske Dhake. Do srede ga je vecina ljudi poznala  po nekaksnem pomembnem drzavnem spomeniku. Zunaj Bangladesa ga ni poznal nihce, kljub temu, da je marsikdo nosil spominek iz tega kraja. Rana Plaza je bila stavba, ki je gostila nekaj tekstilnih tovarn, trgovin in banko. Na obicajen dan je tam delalo vec tisoc delavcev. V torek so stavbo evakuirali. Na enem izmed stebrov so namrec opazili razpoke. V sredo zjutraj so lastniki tovarn delavcem ukazali, naj se vrnejo na delovna mesta. Trgovine in banka so (verjetno predvsem zaradi hartala) ostale zaprtih vrat.

Po zadnjih podatkih je resevalcem izpod rusevin uspelo izveci krepko preko 400 trupel. Vec deset ljudi je bilo skoraj cudezno potegnjenih iz rusevin, a ta stevilka se z vsakim dnem zmanjsuje. Danes je verjetno zadnji dan, ko se iscejo prezivele. Verjetnost, da bi kdo prezivel brez hrane in vode, je z vsakim dnem manjsa. Ljudje s fotografijami v rokah obupano tavajo po prizoriscu, iscoc kakrsnekoli novice o svojcih, med trupli ali v bolnisnicah. Med tem jezne mnozice zahtevajo aretacije odgovornih, od lastnika stavbe do inzenirjev, ki so zgradili stavbo in jo potrdili kot varno. Svoje frustracije izrazajo z zaziganjem vozil in napadi na tekstilne tovarne, katerih lastniki delavcem niso odobrili prostega dneva, da bi se lahko udelezili protestnih shodov.

Pred nekaj dnevi sem na eni najvecjih mestnih trznic iz kupa oblacil na eni od stojnic izbrskala hlace pri nas zelo dobro poznanega in priljubljenega spanskega proizvajalca. Na vecini so sicer izdajalski nasitek odrezali, a na nekaterih je ostal in razkrival izvor oblacila. Ne gre za ponaredke, saj resnici na ljubo Zarini ponaredki v Bangladesu ne bi imeli posebnega smisla. Ta znamka je tu popolnoma nepoznana, saj nima svojih trgovin. Ima pa svoje tovarne. In obcasno se iz teh tovarn na lokalne trznice razlije nekaj kosov oblacil, ki se nekako izmuznejo strogemu nadzoru. V sali sem to poimenovala pravicna trgovina po bangladesko. Izhodiscna cena je bila 450 tak, kar je nekje 4 in pol evra, na koncu sem placala 350 tak. Prodajalec je bil mlad fant, presramezljiv, da bi mi izmeril obseg pasu za lazji nakup. Ko sem postavila ceno 300 tak, je odvrnil, da je to nabavna cena. Moje izkusnje z barantanjem mi pravijo, da sem, ne glede na to, kako poceni sem jo odnesla, hlace precej preplacala. 3 evre za hlace, ki bi v Sloveniji stale - recimo, ce poznam Zarine cene - vsaj 20 evrov in se to je bila cena precej napihnjena. Seveda to ni nic novega, boste rekli. Jasno je, da oblacila, ko dosezejo nase trgovine, izgubijo realno ceno. Jasno je tudi, da so izdelana za smesno nizko ceno, to ve prav vsak, ki se je kdaj jezil nad po dveh pranjih raztegnjenem kosu precenjenega oblacila nekega pri nas priljubljenega spanskega proizvajalca oblacil.

Kitajska v zadnjih letih postaja predraga. Stevilna podjetja svojo proizvodnjo selijo v Banglades, ki je zaenkrat se obcutno cenejsi. Tekstilna industrija zaposluje ogromno ljudi in je prisotna v vseh kotickih dezele. Daje kruh vsem slojem ljudi, od navadnih delavk za sivalnimi stroji do vodji tovarn v klimatiziranih pisarnah nekje v Gulshanu in tujim vlagateljem na poslovnih vizah z vseh koncev sveta, ki sodelujejo z bangladeskimi tovarnami. Pravzaprav tezko mine dan, ko ne srecas nekoga, vpetega v kolesje tekstilne industrije. Mladi nizozemski raziskovalci v iskanju drugacne zivljenjske izkusnje, ki raziskujejo zivljenjske pogoje delavcev, prijazna Filipinka na imigracijskem uradu, s katero se smejis obupni birokraciji, vodja tehnicnega oddelka tovarne, ki objokuje dejstvo, da se je moral v Banglades preseliti s Kitajske. Vse te svetovne tekstilne korporacije v Bangladesu nimajo svojih lastnih tovarn. Najemajo podjetja, ki potem v lokalnih tovarnah sivajo po njihovem narocilu. Pred casom se je za trenutek zbudila vest zahodnih potrosnikov in v jeznih kampanjah so s pritiski na korporacije zahtevali vecji nadzor nad tovarnami, v katerih nastajajo oblacila za svetovni trg. Ves ta bes, skupaj s trenutnimi (beznimi) protesti tu in tam po svetu, je pravzaprav le pesek v oci in dokazuje precej slabo poznavanje sirse slike problema.
Tu je, za zacetek, vprasanje otroskega dela. Vecje tovarne z mednarodnimi pogodbami si ne drznejo vec uporabljati otroske delovne sile (nekatere tovarne, med drugim zgorela tovarna v Ashulii imajo nad vhodi celo nalepke, ki to ponosno razglasajo), a to samo po sebi se otrok ni spravilo nazaj v sole in na otroska igrisca. Ce otroci niso smeli vec delati v velikih, legalnih tovarnah, so nasli delo v nelegalnih, s se slabsimi delovnimi pogoji, ali preprosto v drugi panogi. Boj proti otroskemu delu ni tako preprost, resitev ni le gola prepoved. Otroci, ki so prisiljeni delati, so v tem polozaju zaradi revscine in njihov, ce tudi mizerni, dohodek njihovi druzini morda pomeni razliko med polnim in praznim zelodcem, med zivljenjem na cesti ali vsaj pod streho borne barake. Zato je prepoved le prvi korak, ki mu mora slediti se precej naslednjih korakov, ce zelimo priti problemu do dna.
V indijski Kolkati sem obiskala mlado nevladno organizacijo, nekje sredi kaosa betonske dzungle. Ustanovitelj je bil mlad fant, mlajsi od mene, iz zvezne drzave Bihar, ki je pred manj kot letom dni zacel iz dobesedno nicesar. S prijateljem naju je sprejel v prostorih njihove organizacije, ki ni vec kot revna dvonadstropna stavba z nekaj okoliskimi barakami. Zacel je popolnoma sam in do sedaj pritegnil se nekaj somisljenjakov, ki prav vsi delujejo brez placila. Vsi so studentje, s predavnanji in popoldanskimi sluzbami, ki vmes najdejo cas za pomoc otrokom, ki so jih resili iz primeza revscine in otroskega dela. Otroke iscejo po restavracijah, cajnicah, ulicah, kjer delajo in poskusajo prepricati starse, da bi bla izobrazba za te otroke boljsa nalozba. Otroci zivijo v prostorih, ki jih s svojim lastnim denarjem najemajo zagnani clani organizacije, tam pridobivajo izobrazbo in bolj brezskrbno otrostvo. Ustaviti otrosko delo je glavni cilj organizacije.
Zahtevati, da so pogoji tovarn v skaldu z normativi v dezeli, kot je Banglades, je pravzaprav smesno. Ti normativi so namrec se vedno precej nizki. Pa se tiste, ki obstajajo, je lahko obiti s podkupninami. Ker velike tekstilne korporacije, katerih oblacila nosimo, oblacila dobavljajo preko pogodbenih izvajalcev, je nadzor tezji, saj delovnih pogojev ne vzpostavijo sami. Ce je podkupljivi inspektor zagotovil, da razpoke v steni tovarne ne predstavljajo nevarnosti, potem je temu ze tako. Nihce ne bo preveril dvakrat. Pritiski na proizvajalce so zaradi velikega povprasevanja ogromni. Proizvajalci poskusajo izpolniti norme in te pritiske najbolj obcutijo sivilje v tovarnah. Stevilni hartali zadnjih mesecev so tekstilni industriji povzrocili veliko skodo. Delo je zastalo, posiljke so zaradi zaustavljenega prometa obticale in nezadovoljni poslovni partnerji se zaradi nestabilne politicne situacije ze obracajo proti Vietnamu in Kambodzi, katerih izvoz tekstila se je v zadnjih mesecih obcutno povecal. Razlog, da Banglades se vedno ostaja v prednosti, so poceni stroski izdelave; ti so tisti, ki privlacijo podjetja, da svoje tovarne selijo v Banglades. Dvig standardov (tako varnostnih, kjer bi bil, glede na sedanje stanje, financni vlozek precejsen, kot delovnih in s tem plac delavcev) bi jasno pomenil dvig stroskov. Dviga stroskov prav gotovo ne bi zeleli nositi proizvajalci, niti izvozniki. Posledicno bi se dvignila cena koncnega izdelka v trgovini nekje v modernem nakupovalnem srediscu v vzporednem potrosniskem svetu. Dvig cen bi razjezil potrosnike in povzrocil nekonkurencnost proizvajalca, ki bi zahteval zvisanje standardov na zacetku verige. Po drugi strani bi drazja proizvodnja pomenila, da bangladeska tekstilna industrija ni vec konkurencna. Proizvajalci bi pobrali sila in kopita v drugo drzavo pri dnu cloveske prehranjevalne verige. Zgodilo bi se, kar se dogaja z naso tekstilno industrijo, ko je proizvodnja preprosto predraga, stevilne sivilje pa so ze davno brez zaposlitve.
Lahko se tako kazemo s prstom na pogoltne uvoznike, izkoriscevalske lastnike tovarn ali brezbrizne politike, dejstvo je, da se veriga konca pri nas samih, potrosnikih. Ne zavedamo se, da imamo v denarnicah moc, da tovrstni sistem podpiramo. Seveda je lahko zavzdihniti, da si dragih oblacil niti ne moremo privosciti, da o problematiki nimamo dovolj informacij, da ni alternative. Grdobije se vsaj dogajajo dalec od dosegov nase zavesti in tako lahko zvecer mirno zatisnemo oci v pizami, sesiti v tempirani bombi. Ponosno locujemo odpadke, saj zivimo na ekolosko zavednem kontinentu, ki pusti, da njegovo umazano delo opravi zlobnez tam dalec cez Ural.
Koliko izmed nas bi bilo pripravljenih placati nekoliko vec za kos oblacila, ki bi bil sesit v cloveka vrednih pogojih? Brez izgovora o plitkih denarnicah, ko so nase omare polne oblacil, ki jih redko oblecemo, prosim. Gre za necimernost, ki se ji nasa potrosnisko naravnana druzba pac ni pripravljena odpovedati. In ce se je tale zapis o slabih pogojih in izkoriscanju in kapitalisticnem nacinu delovanja sveta koga vsaj malo dotaknil, da se je zamisli nad nepravicnostjo sveta - nehajte. Nehajte in pojdite naprej s svojim zivljenjem, v katerem ste tako ali tako proti sistemu nemocni, saj dokler po oblacila zaidete v katerokoli od trzno naravnanih tekstilnih korporacij, je vasa skrb le se en dokaz vase zagledane zdolgocasenosti Zahodnega sveta, ki ga bo neiskrena zaskrbljenost minila se preden predvidoma danes tezka mehanizacija dokoncno zravna z zemljo ostanke stavbe v Savarju.

Pot v Ashulio

Najbrz nikomur izmed vas ime Ashulia ne pove veliko. Pravzaprav ni razloga, da bi vam. Mnogi med vami so, sem prepricana, to ime, vede ali nevede, ze slisali, a je ime spolzelo mimo. Pa vendar, Ashulia je ime, ki bi moralo vsem nam nekaj povedati.

Ashulia je predmestje Dhake. Do tja iz sredisca mesta ne vozi noben direkten avtobus. Ce ti uspe prelisiciti gosti promet, te avtobus ob glavni medkrajevni cesti, ki nadaljuje proti severozahodu, odlozi po kaki uri voznje skozi tipicno bangladesko okolje. Ravna, poplavljena rizva polja in lene reke. Edino, kar v tej pokrajini  strli proti nebu, so visoki dimniki, ki se dvigajo nad tovarnami opek in skupaj z zimsko meglico, ki je sonce ne more prebiti, rise melanholicno podobo industrijskega Bangladesa.

Mesto je pravzaprav le nekaj vijugajocih, zbitih in prasnih ulic, po katerih zna biti tudi najkrajsa voznja z rikso precej neudobno dozivetje. Ulice so presenetljivo mirne, pravi kontrast Dhaki tam zadaj. Ob ulici stojijo cajnice in stojnice s prigrizki, kjer jedo delavci med odmori za malico. Mesto, ceprav le del ogromne  ljudozerske posasti, imenovane Dhaka, ima celo svojo specialiteto, ki je ne najdes nikjer drugje, posebno krhko testo, ocvrto in nato prelito s stopljenim sladkorjem. Ljudje se premikajo nekako pocasi, zamisljeno, nic drugace ni z vozniki riks ali redkimi motoriziranimi vozili. Celo ogromni tovornjaki, ki obcasno prihrumijo mimo, si zacuda ne lastijo ceste in uvidevno upocasnijo voznjo, ko naletijo na oviro ob cesti. Kaj kmalu si izven mesta in pot lahko nadaljujes med drevoredi in otroci, ki igrajo kriket med starimi, propadajocimi stavbami. Edine omembe vredne stavbe so mogocni betonski bloki z enolicnimi fasadimi ob glavni cesti proti Dhaki.

Nihce nikoli ne bi spoznal Ashulie, ce se ne bi tu 24. novembra lani zgodila tragedija. 

Banglades zal le redkokdaj pride v dnevne novice svetovnih medijev, pa se takrat ponvadi zaradi stvari, ki mecejo senco in ustvarjajo stereotipe o tej drzavi. Made in Bangladesh ali obsezna in kontroverzna tekstilna industrija je eden od teh stereotipov. Ze pred leti je Banglades zadela slaba publiciteta zaradi otroskega dela, ki se vedno ni redek pojav. Le da je po glasnem protestu svetovne javnosti, ki je pritisnila na korporacije, ta postal ocem bolj skrit, varen pred jeznimi aktivisti v nelegalnih tovarnah s se slabsimi pogoji dela. Verjetno se vsi zavedamo, da so nasa oblacila sesita dalec stran od nasih oci v pogojih, v katerih sami ne bi na noben nacin zeleli delati. A kaj lahko storimo glede tega, skomignemo z rameni. Slabo placani delavci v Aziji, ki garajo v neustreznih (in zato cenejsih) pogojih zagotavljajo, da je cena nasega H&M puloverja konkurencno nizka. Da, H&M ima eno od svojih tovarn v okolici Dhake. Standardi v tovarni ustrezajo vsem primernim predpisom, a kaj, ko so ti v Bangladesu tako nizki. Prepoved otroskega dela je bila le kaplja v oceanu. Place delavcev so mizerne, delajo 10 ur na dan, sest dni na teden v vecih smenah in varnostni pogoji so slabi, preslabi. Kot je pokazala Ashulia.

Oblacila, ki nastajajo v teh tovarnah, so namenjena izkljucno za zahodni trg. Tovrstnih stvari tu na trznicah, niti v trgovinah ne najdes. Preprosto ne sodijo sem. Le ljudje, ki nam jih zagotavljajo, nimajo od zahodno usmerjene izdelave, krojev, materialov... cisto nic. Vsemu temu dodati se zahodno normo clovekovih pravic bi stalo preprosto prevec. A kaj lahko storimo glede tega. Svoja oblacila imamo pac radi poceni...

Ashulia je eden izmed okolisev, ki zivi od tekstilne industrije. Vsa skupnost je zgrajena okoli enolicnih betonskih stavb, ki delujejo kot cloveska mravljisca. Tovarne so ponavadi obdane z visokim betonskim zidom in oborozenimi varnostniki. Ne marajo obiskovalcev, je tvoja prva misel. Ali pa zid preprecuje, da bi kaj odslo ven. V dveh izmed teh tovarn so nas obisk zavrnili, ces da ni v tovarni vodilnih, ki bi lahko odobrili nas ogled. Vecja izmed tovarn zaposluje na tisoce ljudi, ki so se v skupnost ob tovarnah priselili z vseh koncev drzave. Tekstilna industrija je del njihovega zivljenja in stevilna dejstva, ki zbujajo pomisleke na Zahodu, se ljudem, ki so vanjo neposredno vpleteni, ne zdijo sporna. Vecina ljudi na ulicah Ashulie bo kratko in skromno potrdila, da se jim tekstilna industrija zdi za Banglades nekaj dobrega. Nesrecam navkljub daje kruh mnozicam delavcev in njihovim druzinam.

Tazreen Fashion je bila tovarna, nekoliko odmaknjena od glavne ceste. Do tja vodi pot cez trznico in mimo preprostih his, kjer so morda ziveli delavci. Stavba stoji za zeleznimi vrati, ki danes ostajajo trdno zapahnjena; v ozki ulici, ki jo hladijo visoka drevesa, katerih veje segajo vse cez betonsko ograjo in so zacuda ostala neposkodovana. Delo tu je dobilo vec tisoc delavcev, cele druzine so hodile sem na delo. Kot stevilne druge tovarne, Tazreen ni sival za domac trg, temvec tuja podjetja, tudi velike korporacije. Sodelovanje s trgovsko verigo Walmart je bil razlog, da je nesreca odmevala v ameriskih medijih, od evropskih druzb pa je med drugim z njmi sodeloval tudi pri nas poznani C&A.

Kaj se je pravzaprav zgodilo v tovarni Tazreen Fashion tistega 24. novembra, najbrz ne bo nikoli popolnoma znano. Zgodbe in pripovedi ljudi so prevec zmedene in polne lukenj, da bi si lahko ustvaril nekaksen zakljucek. Uradni podatki so se mesec in pol po dogodku precej skopi. Pozno popoldne naj bi slaba elektricna napeljava sprozila pozar v pritlicju vecnadstropne stavbe. Pozar se je hitro razsiril in zaradi pomanjkanja zasilnih izhodov ujel stevilne delavce v notranjosti stavbe. Po uradnih podatkih naj bi v pozaru umrlo okoli 130 ljudi, deset od tega zaradi skokov skozi okna v cetrtem nadstropju. Razen dveh varnostnikov in treh nadzornikov, so bile vse zrtve navadni delavci.

Ljudje ti bodo povedali, da skoraj nic od uradne razlage ni res.

Stavba stoji tam kot nekaksen okostenjak. Sivi beton je pocrnel od dima, stekla na oknih so razbita. V nadstropjih, s katerih so ljudje v obupu skakali skozi okna, jim je uspelo odlomiti zelezne resetke, ki jih najdemo na prav vseh oknih v Bangladesu. Od tovarne se cez ozko dvorisce siri vonj po zoglenelem materialu. Ko stojimo pred zidom, se okoli nas kmalu nabere nekaj radovednezev. Povprasamo, ali lahko vstopimo v tovarno. Ena od zensk, ki nas opazujejo z varne razdalje, potrka na zelezna vrata. Najprej se odpre majhno okno, nato se majhna vrata. Mlad varnostnik nam pomaha, naj vstopimo. Ob strani na dvoriscu se vedno lezi kup pozganih ostankov blaga. Neprijeten vonj je vse mocnejsi, z vsakim korakom cez ozko dvorisce. Ko negotovo stojimo na pragu glavnih vrat, v nas udari mocan obcutek brezizhodnosti, ki so jo morali cutiti delavci, ujeti v stabi. Tla so posuta z zgorelimi ostanki, crne stene pogoltnejo se tisto malo svetlobe, ki jo prodre skozi majhna, od dima potemnela okna. Na vsaki strani dolge hale vodijo stopnice v prvo nadstropje. Na enem koncu visi gola zarnica, ugasnjena, najbrz v pomoc preiskovalcem. Vzamem fotoaparat in zacnem slikati, ceprav ni nic. Prav nic ni razen kupa pepela in pocrnelih sten. Previdno stopam dlje od vhoda v notranjost tovarne. Navdaja me obcutek, da ne smemo biti tukaj. Namenim se proti stopnicam, a me zacne prevzemati tesnoba. Ko ravno razmisljam o pepelu in nerazpoznavnih crnih gmotah, cez katere stopam, se od zunaj zaslisi oster glas. Nekdo, verjetno nadrejeni mlademu varnostniku nam jezno ukaze, da odidemo. Skoraj oddahnem si, ko zapuscamo temno jamo in se cez dvorisce odpravimo mimo jeznega varnostnika skozi kovinska vrata spet na ulico. Vrata se za nami s tleskom zaloputnejo. Imeli smo neznansko sreco, da smo imeli teh deset, petnajst minut znotraj tovarne.

Ljudje, ki se naberejo okoli nas, nam z vso vnemo razlagajo, kaj se je po njihovo v resnici zgodilo. Najprej odlocno povedo, da je uradna stevilka smrtnih zrtev preprosto napacna. Stevila, ki jih prebivalci navajajo, se giblje precej vise od dobrih sto. 800 do celo 1000 ljudi naj bi po njihovo vzel pozar v Tazreenu. Prav tako nihce ne verjame, da je bil pozar nesreca. Vecina ljudi je prepricana, da je bil pozar podtaknjen. Lastnik naj bi ga podtaknil, da bi dobil denar od zavarovalnice, saj naj ne bi imel denarja za placila delavcem. In po njihovih besedah vec ljudi, kot umre, vecja je vsota, ki jo prejme od zavarovalnice. Nekateri so sli celo se dlje in trdili, da so lastnika videli oditi tik pred pozarom. A drugi trdijo, da tisti dan nobenega od vodilnih ni bilo nikjer blizu tovarne. Vrata so bila v casu pozara zaklenjena, se izvemo, in nikoli prej niso bila. Zakaj je temu tako? Zgodba, ki nam jo uspe iz pripovedovanj sestaviti, gre nekako tako: ko je v pritlicju izbruhnil pozar, se je vest o tem razsirila v zgornja nadstropja. V vsakem nadstropju je bil varnostnik, ki je delavcem ukazal, naj ostanejo na mestih, sami pa so odsli pogledat, ali je v resnici pozar. Ko so odsli v spodnja nadstropja, so zaklenili vrata, ki so med vsakim od nadstropji, domnevno zato, da ne bi ljudje kradli oblacil. A niso se vec vrnili, da bi vrata odklenili, razen enega varnostnika, ki se je vrnil, da bi poiskal svojo zeno in tako tudi sam umrl v pozaru. Nekaj ljudem se je uspelo resiti skozi okna na juzni strani, kjer je bil postavljen oder zaradi pleskanja stene. A tudi na tej strani so bile na oknih resetke, kar je ljudem onemogocalo izhod.

Ljudje so zelo glasni v svojih razlagah dogodka. Zanj krivijo lastnika in varnostnike, ki jim tudi sodijo. A ko smo jih vprasali, kaj si zelijo, da se zgodi, je med mnozico zavladala tisina. Po kaki minuti razmisleka eden izmed moskih le odvrne, da si zelijo, da krivce obsodijo. Presenetljivo malo zelje po pravici so pokazali. Zakaj je ne zahtevajo? Zakaj nihce niti ne ve, kje je lastnik tovarne in kaj se z njim dogaja? Nihce resnicno odlocno ne zahteva odgovorov, vse kar vedo, pravzaprav vedo iz medijev. Ce bi hoteli oditi v Dhako in zahtevati svojo pravico, bi policija grobo posredovala, to so nam zagrozili, pove nekdo in ostali prikimajo.

Pozar je gotovo grobo posegel v skupnost. Stevilne druzine so v zalosti odsle nazaj v svoja mesta in vasi. Trgovine in njihovi nekdanji domovi samevajo. Vsake toliko zalosten obraz v mnozici pove, da je izgubil bliznjega.

Ashulia je mesto, ki bi ga morali poznati. Ashulio in stevilna druga mesta sirom Bangladesa. Morda imamo svoja oblacila res radi poceni, a najmanj kar lahko storimo je, da pomislimo, od kod so prisla. Tragedija tovarne Tazreen je le praska na povrsini problematike ogromne tekstilne industrije v Bangladesu, ki skupno zaposluje vec ljudi kot je prebivalcev Slovenije.

Nekoc je tovarna Tazreen zaposlovala stevilne ljudi iz skupnosti v predmestju Dhake, danes pa je le se opmnik, da je nekaj hudo narobe s stanjem v tekstilni industriji Bangladesa.

Pred tovarno so se vedno ostanki blaga, ki bi naj postali oblacila, namenjena zahodnim trgom. "Delavci ne dobijo nic od cene, ki jo placate za oblacila," izpostavi ocitno dejstvo eden izmed nasih sogovornikov.

Mnozica, ki se je nabrala okoli nas pred tovarno, je zelo zavzeto delila svoje teorije, stevilne med njimi so mejile na teorije zarote, a kljub zavzetosti se zdi, da odgovorov v resnici ne bo zahteva nihce.

V tovarni je po besedah ljudi izgubilo zivljenje vec sto ljudi. Kaj tocno se je zgodilo, morda ne bo nikoli znano. Se bolj zalostno pa je, da verjetno ne bo epiloga, ki bi pomagal podobne zgodbe preprecevati v prihodnje.

Nesrece in pozari so zaradi slabih varnostnih pogojev v tekstilnih tovarnah stalnica, a ni videti, da bi se razmere v prihodnje kaj izboljsale.

Zogleneli ostanki blaga so vse, kar je ostalo za zidovi tovarne. Okoliski prebivalci so nas odpeljali v majhno pisarno, kjer nam je eden izmed fantov pokazal posnetke s kraja pozara, ki jih je posnel s kamero na telefonu. Zelo nazorni posnetki so prikazovali vse od pozara, odstranjevanja zoglenelih trupel do protestnih shodov mescanov nekaj dni po pozaru.