Tajska, ponovno ali Vikend pobeg

Zdi se, da se vse vedno znova začne na Tajskem. Bangkok je mesto, ki sem ga v zadnjih treh letih obiskala trikrat, marca letos mi je končno uspelo pobegniti obveznostim v velikem mestu in si utrgati nekaj trenutov zase. Naj bodo slike iz Ayutthaye, stare prestolnice kaksno uro in pol iz Bangkoka, začetek nadaljevanja tega bloga.

BANGKOK

AYUTTHAYA

Otok

Ko Samet je manjši otoček le dve ali tri ure iz Bangkoka, a v resnici v popolnoma drugem svetu. Priljubljen kotiček za pobeg ob koncih tedna je med tednom relativno miren. Vzdolž obale se razprostira vrsta zalivov in zalivčkov, nekaterih bolj, drugih manj gosto posejanih s turistično infrastrukturo. Bungalovi so diskretno odmaknjeni za zelenje, stran od peščenih plaž.

Zvečer zaživijo restavracije in lokali ob plaži, nekateri z glasbo pozno v noč, a nočno življenje precej zaostaja za porednim Bangkokom ali nekaterimi bolj zloglasnimi otoki. Hrana in ostala turistična ponudba je mešanica običajnih spominkov, palačink na plaži, masaž in pad thaijev kot povsod drugod po turistični Tajski.

Notranjost otoka, ki je skupaj s sosednjimi manjšimi otočki del narodnega parka, je prepredena z gostim zelenjem, ki obdaja blatne, razrite kolovoze, kar daje otoku prijeten čar odmaknjenosti, ki gre z roko v roki z udobno, dobro utečeno turistično ponudbo.

Ljubki Ko Samet je idealen za hiter počitniški oddih ali zdravljenje posledic prekrokanih noči v Bangkoku.

Vrnitev na kraj zločina ali koliko sva se z Bangkokom v petih letih spremenila

Verjetno je moj spomin na Bangkok zamegljen s precej nostalgije na moje prvo daljše potovanje. Prvi stik z mestom je bil prepojen z navdušenjem nad popolnoma novim svetom, s tistim občutkom, ko stopiš z letala na čisto drugem koncu sveta. Nasmejani obrazi, eksotični okusi, poceni hotelske sobe s kopalnicami brez posebne kabine za tuširanje. Vznemirjenje potovanja, pustolovščine, ki te čaka za vsakim vogalom.

Ko sem se tokrat zbudila v Bangkoku, smo tičali v prometnem zamašku na poti s Ko Sameta. Precej omotična sem se odpravila mimo stoječe pločevine okoli in okoli ogromnega prometnega vozlišča do treh različnih avtobusnih postajališč, da bi našla pravi avtobus na moj konec mesta. Izkazalo se je, da sem iskala avtobus številka 12. Hotel sem se odločila poiskati v okolici znamenite ulice Khao San Rd, za kar imam precej tehtna razloga. Prvi je, da sem si resnično želela videti ta backpackerski raj skozi prizmo petletnih popotniških izkušenj kasneje. Drugi je precej bolj preprost - udobje, turisti, bari, restavracije, turistična infrastruktura. Ob pomanjkanju vsega naštetega v moji Dhaki mi najbrž tega ne gre zameriti.

Prvo, kar me je presenetilo na ulicah Bangkoka, je bil neverjeten mir. Nobenega hrupa, nobene napetosti v zraku; namesto tega je vse preprosto bilo. Avtobus je mirno obstal pred semaforjem in ko mu je bilo dano, mirno speljal. Nobenega hupanja, udarjanja ob bok vozil, sunkovitega pospeševanja ali ustavljanja. Nobenih agresivnih voznikov pomočnikov, teh vladarjev kaosa na ulicah Dhake.

Hostel sem našla nekoliko stran od Khao Sana, prijeten kotiček za razumno ceno in s toplo vodo. Poskusila sem najti nekaj krajev, ki so mi ostali v spominu izpred petih let. Najinega hotela nisem našla. Našla sem precej priljubljeno izraelsko restavracijo. Menjalnico, kjer sem zamenjala zadnje evre za pot na letališče pred odhodom domov.

Bangkok je poln mladih in manj mladih turistov v pričakovanju nepozabne zabave. Te resnično ni težko najti. V tem pogledu je Bangkok vsekakor izpolnil moja pričakovanja. In če sem v šestih dneh na Tajskem spala rekordno malo, mi je tudi to oproščeno. V prihodnjih dneh se mi je pridružil Francoz, s katerim sva se spoznala na Ko Sametu in dekle iz Srbije, ki jo je k meni usmeril skupni prijatelj iz Dhake.

Druga stvar, ki me je presenetila, je bila odsotnost vztrajnih prodajalcev vsega mogočega. Tuk-tuki so čudežno izgini z ulic. Med prvim obiskom so bili stalnica sprehoda po Bangkoku, zvrščeni prav po vseh ulicah, kjer so lahko pričakovali naval potnikov. Sedaj bi jih še pred Khao Sanom lahko iskala z lupo, drugje pa so bili že skoraj izumrla vrsta. Tudi ostali prodajalci so se nekam porazgubili. Skoraj nobene ponudbe od krojačev ali organiziranih izletov. Hoja po opravkih je bila osvobajajoče preprosta.

Žal nisem imela časa skočit do znamenitosti, čeprav sem imela v načrtu celotno turo po glavnih templjih. Opravki na bangladeški ambasadi so mi vzeli več časa, kot sem sprva mislila. Zaradi pomanjkanja časa sem se posluževala taksijev, namesto lokalnega prevoza. Moj pogovor s taksisti je bil precej drugačen, kot je običajni pogovor s taksistom v mestu, ki ga obiščem. Beseda je nanesla na tropsko sadje, kdaj je to zrelo, od kod je uvoženo izven sezone, cene zelenjave na lokalnih tržnicah in domačo vas taksista. Po letu življenja med tropskim sadjem lahko popolnoma suvereno sodelujem v pogovoru o mangu.

Bangkok je neverjetno moderno, obvladljivo, urejeno in zabavno mesto, kjer imaš vse na dlani. Obiskati moje prvo azijsko mesto je bilo kot srečati starega prijatelja, ki si ga nazadnje videl v težavnih najstniških letih. Tokrat se je zdel precej bolj odrasel, zrel, umirjen - prijetna družba, ki si jo želiš ponovno srečati.

Le da najbrž ni bil Bangkok tisti, ki se je spremenil.

Nemiri

"Pa bodita previdna!" nama je prijateljeva mama rekla v slovo, zaskrbljeno in rahlo ukazujoče. Zunaj je bila še tema, malo po jutranjem klicu k molitvi, ko sva zapuščala stanovanje v Uttari, soseski, ki se razprostira tik letališča. Opozorilo je bilo mišljeno kot opomba, da se je tisti dan napovedal hartal, ki smo se ga vsi po tiho bali. Sklican je bil zaradi izvršitve smrtne kazni enega izmed obsojenih vojnih zločinov.

Prijatelj me je pospremil do letališča, od koder sem imela let proti Bangkoku.

Zapustiti Bangladeš je bil precej nenavaden občutek. Zadnje tedne v Dhaki so zaznamovali politični nemiri, hartali, blokade, bes javnosti zaradi izbruhov nasilja nad nedolžnim prebivalstvom in zadnji teden še hitro izvršena smrtna obsodba, ki je razjezila skrajno islamistično stranko Jamaat e Islami.

Večer pred mojim odhodom je bil prvi dan po dolgem času, ko je bil običajen, vsaj na papirju miren dan. Zvečer sem se odpravila k prijatelju, kjer sem prespala zaradi lažjega dostopa na letališče. Preden sem z nahrbtnikom na rami zapustila stanovanje, sem se zadnjič poslovila od sostanovalca Matta, ki v prihodnjih dneh odhaja domov, kjer bo preživel praznike. Po praznikih se ne vrača več v Dhako, ampak v indijski Varanasi, kjer je dobil službo. Matt je bil tisti, ki je močno zaznamoval moje bivanje v Dhaki od prvega dneva. Včasih je bil edini, ki je razumel moje občutke, ki so se mi porajali, ko sem poskušala dognati Bangladeš. Dvome. Strahove. Navdušenje. Vse faze prilagajanja Dhaki je nekoč dal tudi sam skozi in zato mi je vedno bil v nenadomestljivo podporo. Misel, da ga ne bo več doma, ko se vrnem s Tajske je nepredstavljiva.

Moj odnos z J., eden mojih najboljših prijateljev v Dhaki, se je znašel v slepi ulici. Kot bi se zaletavala v zid, a zid se ne da. Preprosto ne znajdeva se več isti strani. V teh tednih sem ga neverjetno pogrešala, a tudi, ko je bil blizu, sem čutila med nama pregrado, ki se je znašla tam. V resnici nisem bila več prepričana, če sploh želim še kdaj to pregrado podreti.

Stopila sem na tla Tajske, države, ki sem jo obiskala pred dobrimi petimi leti na svojem prvem potovanju po Aziji se v trenutku zavedla, kako daleč stran je Bangladeš. Veliko lažje ga je videti z razdalje.

Prvi dan sem porabila za pot do otoka Ko Samet, le nekaj ur oddaljenega od Bangkoka. Zjutraj sem zakopala nožne prste v mivko ljubke plaže, zaplavala v toplem, vzvalovanem morju in Bangladeš je bil še dlje. Tako daleč, da sem se zavedla, da ga pogrešam. Da je moj dom. Da bo Matt vedno moj prijatelj. Da rabiva z J. le nekaj časa vsak zase. Da stvari nikoli ne bodo popolne. Ali takšne, kot si jih jaz želim.

Jutri me čaka pot nazaj v Bangkok, ki ga bo zanimivo videti v luči preteklih izkušenj. Morda kaos ne bo več tako kaotičen. Hrana ne tako pikantna. Morda bo v petek, ko odhajam domov, drugačen tudi Bangladeš.

Barviti svet Mekonga

Azija je tako pisana in raznolika, da se preprosto ne zdi prav, da na tem blogu še ni fotografij z moje prve azijske avanture. Nekaj mi jih je uspelo naložiti že med potjo po regiji veličastne reke Mekong, vendar si nikoli nisem vzela časa, da bi z bralci delila vse te barvite vtise. Templji Angkorja v Kambodži so neverjetno slikoviti, a tudi vse ostalo si zasluži nekaj prostora.

Tako so torej tu moji foto vtisi iz Tajske, Laosa, Vietnama in Kambodže.

Menih kupuje sadje na eni izmed pisanih tržnic v Chiang Maiu na severu Tajske. Chiang Mai je poleg tega, da je izhodišče na številne trekkinge po okolici, znan po številnih budističnih templjih.

Luang Prabang, najbolje ohranjeno kolonialno mesto v Laosu.

v okolici Luang Prabanga je nešteto zanimivih slapov, do katerih se da priti tudi na slonih, prav gotovo najbolj zabavnem prevoznem sredstvu na tistih koncih.

Wat Phu Si nad Luang Prabangom

Simbol države, Pha That Luang v laoškem glavnem mestu Vientianu.

Na jugu Laosa, na meji s Kambodžo, se razprostira ravnina, kjer je mogočna reka Mekong ustvarila čarobni svet, imenovan 4000 otokov. Tu je življenje neverjetno umirjeno in mir moti le brnenje motornih čolnov, ki so glavno prevozni sredstvo med otoki.

Pisani lampijončki na prodaj v zgodovinskem mestu Hoi An v Vietnamu

Hoi An ima vse, od tipičnih azijskih tržnic do sanjskih (in predvsem praznih) peščenih plaž.

Devetdesetletna prodajalka slaščic na plaži v Hoi Anu

Delta Mekonga je tisti konec Vietnama, ki me je najbolj navdušil. Brneči leseni čolnič te odnese stoletja stran od hrupa vietnamskih mest v tradicionalni svet jugovzhodne Azije, kjer popotnika pozdravijo pregovorno nasmejani prebivalci, lesene hišice ob številnih kanalih ter neštete tradicionalne plavajoče tržnice.

Phnom Penh, glavno mesto Kambodže zna kljub kaotičnosti, ki je tako značilna za azijska mesta, obdržati obiskovalca. Pa če je to s templjem Wat Phnom, ki je dal mestu ime, ali številnimi drugimi znamenitostmi, nočnim življenjem ali spomenikom tragični preteklosti, kot sta muzej Tuol Sleng in Polja smrti nekoliko ven iz mesta.

Deklica Seyma, sirota iz sirotišnice blizu templjev v Angkorju.

Opica v zavetišču za divje živali Phnom Tamao nekaj kilometrov iz Phnom Penha

Oddih na otočku Koh Tonsay ali Zajčjem otoku, ki je ime dobil po domnevni obliki zajca, najbrž ne bo več dolgo v stilu Robinsona Crusoeja. Čeprav je bil v času najinega obiska ne več kot skupina ribiških vasi in zelo osnovnih bungalovov za redke turiste, se zanj in sosednje otočke načrtuje obsežen turističen razvoj v slogu znanih tajskih otoških letovišč.

Za radovedne

No, pa za radovedne se par slikic...



Prodajalec hrane na Khao San Rd, Bangkok

Royal Palace, Bangkok



Fantje so pogosto navduseni nad tajskimi dekleti; Bangkok
Chiang Mai

Slovo od Tajske

Po obisku nocnega bazarja v CMju, ki je ogromno obmocje trznic z raznorazno robo, sva se odpravili se v irski pub (ja, tudi to se najde). Zjutrej sva dvignili potna lista ter se odpeljali do avtobusne postaje, kjer sva ujeli bus za Chiang Khong na tajsko-laoski meji. Voznja je trajala nekje sedem ur, tako da smo prispeli sele zvecer. Na busu je bilo poleg naju se sedem turistov: nemski ter francoski par, skotinji z imenom Claire ter American, ki potuje sam. Vsi razen Nemcev smo imeli isto pot: naslednji dan proti meji. Prijazna lastnica guessthousa nam je uredila prevoz do meje ter na drugi strani pocasno ladjico do Luang Prabanga. Guessthouse je bil prav simpaticen, lesene sobe in bungalovi s pogledom na Mekong, ki se tiho vije pod hiso. Ob vecerji smo zrli v luci na dugi strani, tam, kjer je bil ze Laos...

Chiang Mai

Jv Azije ne dozivis, dokler se ti ne zgodi troje:

• Ne pojes nekaj bizarnega


• Ne dobis driske (ni nujno povezano s prvim)


• Se na poti ne pokvari avtobus

Kaj se je zgodilo tokrat, v nadaljevanju...

Takoimenovani VIP bus je za razvajene zahodnjake in bogate Tajce. Sedezi so udobni, veliko prostora je za noge, dobis topel obrok in pijaco. Na bus smo najprej cakali neskoncno dolgo, ko je prisel, pa je bilo videti, da bo pot dooolga, saj smo se proti pricakovanjem kar naprej ustavljali, ne nujno na avtobusnih postajah. Okoli polnoci smo se ustavili na neke vrste obcestnem postajaliscu, kjer smo dobili vecerjo. Se prej sem olajsano odsla na wc, ki pa je bil nekoliko drugacen od pricakovanega. Stranisca so bila na strbunk, cesar smo sicer ze vajeni pri nasih zahodnjih sosedih Italijanih. A ta Wc ni imel kotlicka, namesto tega je bila zraven odprtine za wc nekaksna zidana banjica, napolnjena z vodo, notri pa je plavala plasticna posoda. S to posodo si zajel vodo iz banje ter po opravljeni potrebi splahnil stranisce. Seveda je bilo tako v banji kot v samem straniscu ogromno komarjev, ki so lenobno lebdeli na vodi. Vse lepo in prav, ampak NI BILO WC PAPIRJA!! Simapticno...

Ko sem videla svojo vecerjo sem postala vesela, da sem dala tistih 100-in-nekaj evrov za cepljenje proti hepatitisu. Saj ne recem, juha je bila se kar okusna, ceprav sem jedla ze boljso, a higiena je bolj ali manj na psu.

Nadaljevali smo voznjo, a ne prav dolgo. Vedno pogosteje smo se ustavljali. Ravno sem zaspala, ko me je zbudil strasen hrup. Po se nekaj za avtobus ocitno zelo tezkih kilometrih smo dokoncno obstali. Glede na zvoke in obcasno premikanje busa za nekaj metrov naprej, je bilo videti, da se sofer zelo trudi bus ponovno vzposobiti, a mu ni uspelo. K sreci so nam dokaj kmalu pripeljali nov, se udobnejsi bus, ki nas je popoeljal proti cilju. Kot je komentiral neki angleski spopotnik: "wow, they do break...".

V Chiang Mai smo prispeli v zgodnjih jutranjih urah. Tuk-tuk naju je zapeljal kar do prvega hostla v Lonely Planetu in izkazal se je za dobro odlocitev. Soba je cela lesena (pravzaprav je lesena cela hisa), tusi so skupni, a cisti. Sicer so zunaj, a baje je topla voda (ni mi uspelo ugotoviti kje, zato sem se tusirala kar z mrzlo). Ima simapticen, senecn vrt in resravracijo z zajtrkom. Cena za dvoposteljno sobo je le 200 BHT, torej nekje 2 evra na osebo. Tu je tako vse ceneje, tudi hrana. Danes sem jedla riz z curry zacimbami in piscancem ter popila pepsi in ledeni caj, vse skupaj je bilo 80 bahtov. Ce jes na ulici, je se za kakih 20 bahtov ceneje. Tudi masaze so cenejse kot v Bkku, od 100 bahtov na uro naprej.

Chiang Mai je sarmantno mestece, pravi balzam bo kaoticnem Bkku. Turistov je manj, vecina jih je tu zaradi trekkingov k okoliskim hribovskim plemenom. Medve bova to preskocile, saj se ze jutri odpravljava naprej proti Chiang Khongu na tajski-laoski meji. Trekkingi v Laosu so baje boljsi, ceprav je trekking na severu, v Luang Nam Thaju padel (dobesedno) v vodo. Ampak trekkinge ponujajo pravzaprav povsod, se bo ze kaj naslo zame, ceprav sem si tja zelo zelela.

Danes greva se pogledat nocni bazar, jutri pa navsezgodaj po potne liste, ki so jih z vizami poslali iz vietnamske ambasade v Bkku, ter proti meji... V nedeljo pa bova predvidoma ze vstopile v Laos in pot po Veliki Materi Mekong vse do njene delte v Vietnamu se bo zacela...

Bangkok, drugic

Zvecer sva se odpravili v Chinatown, kitajsko cetrt, ki s svojo trznico zazivi predvsem ponoci. To je pravzaprav le ena sama ulica z neskoncno stojnicami s sadjem in drugo hrano, ki jih osvetljujo pisani neonski napisi; predvsem pa je pravi kraj za ljubitelje morske hrane. Sicer pa je precej temacen kraj, kjer se nisem pocutila prevec udobno. Najbolj zanimiva se mi je zdela kitajska trgovina, kjer na policah najdes vse, od posusenega sadja do skampkov in raznih crvickov. Verjetno je bil nekje vmes tud kaksen konzerviran pes, ampak ga nisem nasla. Najbolj groteskna stvar, ki me je se nekaj casa preganjala, pa so bile cele posusene race, ki so visele pred trgovino z glavo, zvito pod perutjo, navzdol. Tega ne pojem, ne glede na karkoli.

Naslednji dan sva se odjavili iz hotela ter sli se po zadnjih ogledih. S pomocjo prijaznega domacina (a niso prijazni?) sva dobili tuk-tuk, ki naju je peljal na ogled vseh znamenitosti za smesno nizko ceno 20 BHT (50 bahtov je 1 evro). Bil je namrec uradni voznik tuk-tuka in ti so veliko bolj poceni od ostalih tuk-tukov, ki ponavadi racunajo okoli 150 BHT za voznjo. Drugace je treba biti pri sumljivo nizkih cenah tuk-tukov previden, ker gre ponavadi za nateg: preden te odpelje do zeljene destinacije, te pelje se po trgovinah, kjer moras nekaj kupiti, saj tako on dobi kupon za bencin. Treba je ze takoj razcistiti, da "no shops!".

Najn sofer naju je peljal pogledati nekaj zanimivih Watov, ki so veliko manj turisticni od Grand palace, ki je pravo razocaranje, saj se turisti prav borijo za zgledno fotografijo, na kateri ni prevec drugih turistov. Tudi sam wat je sicer lep, a prevec natrpan s sitnim varnostnikom. V watu, kjer je tako imenovani "Sitting Buddha" ali "Lucky Buddha" ni bilo niti enega turista, zato pa je bil zelo prijazen mozak, ucitelj v bljiznji soli, ki naju je prijazno povabil naprej, takoj ko naju je zagledal. Pokazal nama je, kako se moli ter nama razlozil, da je danes najvecji budisticni praznik.

Po kosilu sva morali do agencije, kjer sva si prejsnji dan uredile vize, saj so nas tam pobrali in peljali do avtobusne postaje, kjer smo imeli rezerviran naocni VIP bus za Chiang Mai. Zadnji luksuz, takorekoc...

Pa smo tu...

Torej, lep pozdrav iz bangkoka...

Let do sem bi skoraj ne mogel biti boljsi. Leteli sva z druzbo Etihad preko Abhu Dabija. Na letalu so nas tako razvajali, da je bilo ze cisto prevec. Ves cas neki prigrizki, dobili smo cel kup uporabnih stvari, kot so nogavicke in cepki za usesa. Stevardese so se res trudile in bile ze nemogoce prijazne. Kljub vsemu se je drugi del poti vlekel, saj tv ekran pred sedezem ni delal in nisem mogla gledati filmov (prej sem si pogledala Kung fu pando in se neko komedijo s Cameron Diaz). Let je bil dokaj miren, le nekje med Indijo in tajsko obalo so bile nevihte in nas je malo premetavalo. Ko se Tajska prvic prikazala izza oblakov, pogled ni bil pravzaprav nic posebnega. Ena sama velika ravnina, urejena v kvadratke: kvadratna polja razlicnih odtenkov rjave in zelene, kvadratne skupinice hisic, kvadratne mlakuze rjave vode. A bolj ko smo se spuscali, bolj je dobivala obliko, hisice so dobile okna, drevesa obliko in ceste avtomobile. Ko smo pristali je dezevalo, a je dez po opravljenih formalnostih ze prenehal.

Vzeli sva taksi do hotela, ki sva ga imeli rezerviranega. Najprej naju je neka zenska usmerila v vrsto za nekimi zmedenimi americani, povedali sva, kam bi radi, zenska je napisala listek, nama ga dala, morali sva do druge zenske, ki je listek pogledala, nekaj bebljala in listek je dobil taksist, ki sva mu morali slediti. Ne govorite anglesko? Ni problema, tudi Tajci ne. Vsaj ta taksist ne, zato smo imeli manjsi konflikt, saj se ocitno nismo dobro razumeli glede cene. Ob pomoci prevajalcev smo se zedinili na 300 bahtov, kar je nekje 6 evrov.

Soba je kar solidna, majhna, brez omar, a ima klimo in lastno kopalnico ali vsaj njen priblizek. Kopalnica namrec nima posebne tus kabine, tusiras se lahko kar sredi kopalnice, voda pa odtece v odtok nekam zadaj za wcjem. Ljubko.

Vceraj sva se najprej naspali, zvecer pa se sprehodili po okolici. Bliznji Khao San Rd. je pravi backpackerski geto, sami zahodnjaki, tajski so le prodajalci. Privoscili sva si kosilo v izraelski restavraciji (odlicen humus!), nato pa se masazo v enem od stevilnih masaznih salonov. Ahhhh, sproscujoce... Kupila sem si se dve krili, vec shoppinga me se caka.

Odlocili sva se, da na mesto na sever Laosa greva se v Vietnam, zato sva si danes uredili vizo. Najbolj zanimiva pot do ambasade se je zdela z colnicem po enem od kanalov. A kaj, ko tu ni prav dosti turistov, zato tudi anglescine ni. K sreci so se Tajci ponovno izkazali za neverjetno prijazne in naju opozorili, kdaj s colna. Neki prijazni poslovnez nama je povedal, da bo na ambasadi trajalo vsaj 5 dni, da nama narediji vzo in najo napotil na eno od agencij ter nama celo poiskal tuk-tuk, da naju je zapeljal do tja. Vizo tako dobiva (za malo vec denarja) ze v petek, dvigneva pa jo lahko kar v Chiang Maiu, kamor sva tako ali tako namenjeni. Za jutri, ko zapuscava Bkk, ze imava rezerviran bus.

Sicer sva danes malo krizarili po mestu, si ogledali nekaj watov in grand palace, ki je glavna znamenitost Bkka. Jutri greva se na zadnjo turo po mestu, morda shopping, nato pa zvecer z nocnim busom na sever. V nedeljo bova predvidoma ze v Laosu.