Popotništvo za telebane 6

6) PREHRANJEVANJE

Tu je dosti odvisno od našega budžeta in destinacije. Azija je prava gurmanska meka, saj je poceni a hkrati okusne hrane na pretek. Ker se življenje v Aziji praktično odvija na ulici, se tam tudi prehranjuje. Hrana na stojnicah je z razliko od splošnega prepričanja sveža, morda celo bolj od hrane, ki nam jo v neznanih higienskih razmerah pripravijo v restavracijah daleč od naših pogledov. Po drugi strani pa je lahko prehranjevanje precejšen strošek v razvitejših državah. Sploh če smo na poti dlje časa, verjetno ne bomo ves čas zdržali ob hamburgerjih, kebabih in drugi hitri hrani. Žal pa so restavracije dostikrat drage. Rešitev je lahko hostel, ki ima za svoje goste kuhinjo. Tako lahko hrano kupimo v najbližjem supermarketu in si jo sami pripravimo.
Kjerkoli že smo, pa bi bila prava neumnost, če ne bi poskusili vsaj najbolj znanih lokalnih specialitet. Seveda ni nujno, da tu govorimo o psih, netopirjevi krvi, raznih žuželkah ali čem podobnim. Vedno se najde lokalna jed, ki naši percepciji hrane ne nasprotuje preveč. Le pogumno!
Za najbolj pogumne pa: Kaj je ali ni hrana, je odvisno od zornega kota.

7) PREVOZI

Najdemo lahko cel spekter možnosti, od kolesa do letala. Če imamo manj časa, se večjih razdalji poslužujemo s slednjim. Prava poslastica za popotnike so lokalni prevozi, torej prevozna sredstva, ki jih uporabljajo tudi in predvsem domačini. Tu lahko gre za star avtobus, natlačen kombi, kupe vlaka v tretjem razredu ali karkoli podobnega. Potovanje z lokalnimi prevozi ima svoj čar, saj veliko lažje zaznamo utrip dežele, lažje tudi navežemo stik z ljudmi. To, da je cenejši, je seveda samoumevno. A pri tem moramo vedeti, da je tak način potovanja tudi skrajno neudoben. To je dejstvo. zato nas naj ne bo sram včasih na daljše razdalje potovati z bolj udobnimi prevoznimi sredstvi v višjih cenovnih razredih. Počasi, postopoma, se bomo že utrdili.

8) PRENOČIŠČA

Spet imamo na voljo zvrhan koš možnosti. Ponavadi se popotniki poslužujejo cenejših možnosti, kot so hostli, cenejši hoteli, moteli ali guesthousi. Pravzaprav je čisto odvisno, kako zelo smo tolerantni in koliko nam udobje pomeni. Vsa umetnost iskanja prenočišča temelji na tem, da za svoj budžet najdemo najboljšo možnost.
Dejavniki, ki vplivajo na naš izbor prenočošča so: oddaljenost od znamenitosti, plaže, avtobusne ali železniške povezanosti, priljubljenost pri ostalih popotnikih, znanje angleščine osebja, dodatne ponudbe (internet, izleti, restavracija, izposoja koles ali motorjev...), cena, čistoča (tu zraven so vključeni tudi raznorazni mali prebivalci sob), urejenost kopalnice (topla/hladna voda, skupne sanitarje, pravi WC ali "na štrbunk"...) in še kaj bi se našlo. Dejsto je, da so predvsem glavna mesta kar se prenočišč tiče, dražja, tam kjer je konkurence več, lažje najdemo kaj za svoj okus, tam kjer tega ni, nam pa cene lahko mirne duše navijejo do neba.
Marsikje imamo možnost bivanja pri domačinih, kar je svojevrstna izkušnja, ki je ne gre zamuditi. Ponavadi se take stvari zgodijo sproti na potovanju (če ravno ne obiščemo prijateljev), lahko pa gre za vnaprej pripravljeno obliko potovanja, kot je naprimer couchsurfing ali hospitality club. Oba delujeta po podobnem pricipu: včlaniš se v mrežo uporabnikov, ki so pripravljeni neznancem iz vsega sveta nuditi prenočišče v svojem stanovanju ali pa jim le razkazati mesto skozi oči domačina.

9) SOLO

Kljub svobodi in neodvisnosti solo potovanja ima ta žal tudi slabe strani. Tako potovanje je lahko dražje, saj plačamo več za prevoze, prenočišča, trekkinge... Prav tako je težje najti nekoga, ki ti popazi prtljago, ko skočiš na stranišče ali ko se želiš na plaži namočiti v vodi. Po drugi strani pa ima pa tak način potovanja poleg zgoraj omenjenih dveh pozitivnih lastnosti še druge prednosti. Ni se ti treba prilagajati nikomur, razen lastnim interesom, bolj smo odprti za spoznavanje novih ljudi, bolj smo prepuščeni lastni iznajdljivosti, lažje nas sprejmejo kot celo gručo ljudi.
Predvsem ženske popotnice, ki potujejo same, se mnogokrat srečujejo z negodovanjem bližnjih in tudi v njih same se lahko zarije dvom. Nekaj splošnih nasvetov tako ni odveč: nošenje nevpadljive obleke, lažni poročni prstan, kapa in sončna očala, zaradi katerih se počutimo manj izpostavljene, v denarnici slika našega "moža", popolno ignoriranje klicev in pripomb lokalnih "mačev". In pa seveda izogibanje samotnim, sumljivim krajem, posebej po sončnem zahodu.

10) POPOTNA FOTOGRAFIJA

Če smo na področju fotografije stari mački ali telebani, pravgotovo si skoraj vsak želi domov prinesti nekja fotografij. Lahko smo manj zahtevni in si v žep potisnemo le mali žepni fotoaparat, ali pa s sabo jemljemo cele potovalke fotografske opreme. Ali vse nianse vmes, seveda. V katerikoli odtenek že sodimo, za svojo opremo dobro skrbimo, jo varujemo pred mehaničnimi poškodbami ali krajami, saj mnogokrat bolj kot materialna škoda ob izgubi aparata, boli izguba fotografij in s tem spominov, ki bi jih doma radi delili z drugimi.
Dobro je, če si naredimo varnsotne kpije fotografij in jih redno presnemavamo na CD-je, USB ključe ali pa posebej dobro shranimo spominske kartice. Čeprav je velika spominska kartica cool, pa je morda bolje, da imamo več manjših, saj v primeru, da izgubimo eno od njih, ostanemo le brez enega dela poti, ne pa brez vseh fotografij.


POMEMBNI POJMI:

Popotništvo: samostojno organizirano in izvedeno potovanje, z namenom spoznavanja tujih kultur
Travel bug: angleški izraz, ki opisuje željo po potovanju, popotniška mrzlica
Travel junkie: odvisnež od potovanja, nekdo, ki stalno čuti potrebo po potovanju, ki ni vezana na željo videti točno določeno deželo, temveč na željo po potovanju samem
Nizkocenovni letalski prevoznik: kot že ime pove, gre za prevoznike, ki ponujajo poceni letalske prevoze. Cene so znižane na račun znižanja nekaterih stroškov, kot so letenje z manjših, obrobnih letališč, zmanjšanje števila osebja, izključno elektronsko poslovanje, plačljivost vseh dodatnih storitev, nefleksibilnost kart in drugi pogoji poslovanja
Lonely planet: eden največjih vodičev na svetu in eden prvih, specializiran za backpackerje. Zgodovina sega v leto 1973, ko je izšel prvi - Across Asia on the Cheap. Najbolj znan in prodajan naslov do danes je South-East Asia on a Shoestring, knjiga, ki jo ljubkovalno imenujejo "Rumena Biblija". Na splošno je LP med popotniki mnogokrat sprejet kot Biblija, do danes pa so izdali okoli 500 knjig v osmih jezikih. Letno se proda več kot 6 milijonov LP vodičev.
Trekking: največkrat večdnevni pohod, mnogokrat v ruralno, težko dostopno območje
Last minute: večinoma se navezuje na počitnice, v povezavi s popotništvom pa se pojem pojavlja pri letalskih kartah. Gre za letalske karte, ki jih prevozniki tik pred datumov odhoda ponudijo po znižani ceni, da letalo ne leti prazno.
Kreditna kartica: plačilna kartica, s katero lahko plačujemo v večini trgovin, restavracij, hotelov... Pri kreditni kartici stroške nakupov poravnamo enkrat mesečno.
Debetna kartica: kartica, ki jo največkrat uporabljamo za dvigovanje gotovine na bankomatih. Pri plačevanju z debetno kartico nam banka stroška trga sproti, kar je razlika med debetno in kreditno kartico.
Visa Electron: nekakšen hibrid med debetno in kreditno kartico, saj lahko z njo plačujemo kot s kreditno (tudi preko interneta in v tujini), vendar nam banka stroške z računa trga sproti in takoj po nakupu, ne le enkrat mesečno
Elektronska letalska karta: danes prevladujoča oblika poslovanja z letaskimi kartami. Ko opravimo nakup karte, na elektronski naslov dobimo kodo rezervacije in podatke o letu. S printom tega emaila ali ponekod le s kodo nato na letališču dvignemo boarding pass.
Check in: prijava na let na letališču, kjer tudi oddamo morebitno prtljago
Boarding pass: karta, ki jo na letališču dobimo pri čekiranju. Na njej je čas leta (departure), terminal, odhodna vrata (gate), čas vkrcavanja (boarding time), in številka sedeža.
Viza: ali vizum je dovoljenje, ki ga pristojno diplomatsko konzularno predstavništvo države v tujini izda tujcu, na podlagi katerega lahko, če ni razlogov za njegovo zavrnitev, vstopi v državo in v njej biva toliko časa, kolikor je določeno z vizumom
Backpacking: oblika popotništva, razširjena predvsem med mladimi. Ta vrsta potovanja je dobila ime po nahrbtniku, saj zaradi praktičnosti in mobilnosti backapckerji prtljago s sabo nosijo v nahrbtniku. Še ena značilnost backpackinga je čim nižji budžet, kar pomeni, da se mnogokrat odpoveju udobju na račun avanturističnih doživetji.
Potovalni čeki: čeki, ki jih za določeno vsoto kupimo na izbrani banki, nato pa jih na potovanju v drugi banki zamenjamo v gotovino
Google: odgovor na vsa naša vprašanja


Tako, počasi se bližamo koncu. Še nekaj koristnih povezav:

• www.lonelyplanet.com
• www.lonelyplanet.com/thorntree/index.jspa
• www.sta-lj.com
• www.mzz.gov.si
• www.wikipedia.org
• http://weather.yahoo.com
• www.odklop.com
• www.ryanair.com
• www.easyjet.com
• www.zzv-lj.si
• http://milesaway-tina.blogspot.com/2009/05/malarija.html
• www.kibuba.com
• www.prevozi24.com
• www.24hprestige.com
• www.responsible-travel.org
• www.couchsurfing.com
• www.hospitalityclub.org
• www.google.com

Sedaj ko ste prebrali vseh 6 zapisov in si jih vtisnili v telebanske možgančke, vse prebrano POZABITE! Bistvene vrednote popotnika so namreč svoboda, neodvisnost, neobremenjenost in samoinciativnost.

Srečno pot!

Popotništvo za telebane 5

5) ODGOVORNO POPOTNIŠTVO

To temo bom nekoč v prihodnje bolj natančno razdelala na blogu, zato danes le osnove te zelo obširne teme. Ne glede na pretežno zabavno-satirični ton, ki se ga mnogokrat poslužujem tu na blogu, naj se bralcu vnaprej opravičim, ker bo ta del zapisa precej resen, saj menim, da je takšna tudi tema. Pristopi k odgovornemu popotništvu so lahko od popotnika do popotnika različni, a vsak posameznik bi si po mojem skromnem mnenju moral vzeti vsaj eno popoldne časa in se pred odhodom seznaniti z nekaterimi namigi, vsaj v razmislek.

Turizem je danes cvetoč posel, ki ni več rezerviran le za peščico najbogatejših. Z razvojem letalske industrije so tudi najbolj oddaljene destinacije na dosegu roke. Backpackerstvo se je iz aktivnosti gruče avanturistov spremenilo v popolnoma mainstreamovski in obče razširjen način potovanja. Zaradi manjšega finančnega vložka se tako vsako leto na pot poda nedoločljivo ogromno število predvsem mladih. A zaradi vse te dostopnosti sveta in razširjenosti popotništva se na pot odpravi dosti ljudi, ki v širni svet nikakor ne sodijo. Upam si trditi, da je med backpackerji še vedno večina dovolj ali vsaj solidno ozaveščena, a žal izkušnje dostikrat pokažejo tudi številne izjeme.
Zakaj je vse to problematično? In kaj je pravzaprav tisto, kar je problematično? Turizem, pa naj gre za počitnice ali popotništvo, tu razlik ne bomo delali, ima na lokalno skupnost velik vpliv. Mnoge skupnosti so na naval turizma popolnoma nepripravljene. S turizmom vdrejo v njihovo skupnost novi vzorci obnašanja, nove družbene strukture, vrednote, da o naravnem okolju ne govorimo. V kolikšni meri so te spremembe za skupnost dobre, pa je seveda stvar debate.
Tu se mnogokrat pojavi rek, da je od popotnika najbolj odgovorno, če ostane doma, saj to pomeni nič vpliva na lokalno skupnost.

ODGOVORNOST DO OKOLJA

Ne glede kjerkoli na svetu smo, nekaj eko-zavedanja bi morali vedno nositi s sabo. Ker pa smo v okolju, ki ni naše lastno, lahko včasih nekoliko brezbrižni, pa čeprav so včasih prav ekosistemi, ki jih na popotovanjih obiskujemo, najbolj krhki, moramo na to na potovanju vedno posebej misliti.
Vedno razmislimo, kako ravnamo z vodnimi viri. Tudi če potujemo v dežele, kjer je deževja obilno, se moramo zavedati dragocenosti vode. Pri tuširanju bodimo hitri in učinkoviti, če si oblačila premo na roke, si jih hkrati peremo več. Tudi uporaba biorazgradljivih detergentov in mil je za okolje bolj prijazna, nikakor pa navadnih detergentov ne uporabljamo v rekah in jezerih ali v bližini izvira pitne vode.
Ne smetimo okolja. Količino odpadkov poskušamo čim bolj zmanjšati in uporabljamo enbalažo, ki se lahko reciklira. Plastične vrečke in podobno odnesemo s sabo domov, če je le možno, saj bodo v državah tretjega sveta svojo pot verjetno končale v kakšni reki. Na splošno pa se vrečk na daleč izogibajmo in jih v trgovinah zavrnimo. Izogibajmo se, če je le možno, plastenk. Teh na žalost zaradi oporečnosti vodovoda marsikje po svetu uporabimo kar nekaj. Rešitev je nakup filtra za vodo ali tablet za prečiščevanje vode.
Posebej pazljivi bodimo na trekkingih v divjino. V primeru, da tudi naš vodič ni preveč okoljsko ozaveščen, kar se dostikrat zgodi, ga opozorimo in poskrbimo za odpadke, prav tako opozarjajmo druge pohodnike. Pri potapljanju ali snorkljanju moramo biti pazljivi, da ne poškodujemo koralnih grebenov ali drugih podvodnih ekosistemov. Koščki koral niso nikakršen spominek!
V številnih državah imajo živalski vrtovi in parki zelo nizke standarde. Takih živalskih vrtov ne podpirajmo z našim obiskom. Prav tako ne podpirajmo lokalnih "krotilcev" divjih živali, ki le-te razkazujejo na raznih festivalih ali ulicah. Te živali ponavadi živijo v zelo slabih razmerah, iztrgane iz njihovega naravnega okolja. Ne obiskujmo cirkusov, kjer nastopajo živali.
Nikakor ne kupujmo izdelkov iz ogroženih živalskih ali rastlinskih vrst. Če ne zaradi lastne zaskrbljenosti za okolje, zaradi zakonov, po katerm nam lahko kakršnikoli tak izdelek zaplenijo, mi pa plačamo kazen.

KULTURNO OBČUTJIVO POPOTNIŠTVO

V deželi, kamor potujemo, smo gostje in v večini koncev sveta zelo spoštovani gostje. Zato moramo storiti kar največ, da si vso to gostoljubnost tudi zaslužimo.
Vedno se pozanimamo o običajih ljudi, katere gost bomo. Velikokrat gre za majhne zanimivosti, ki pa so lahko zelo pomembne. Tako je na primer v budističnih državah skrajno nevljudno kazati stopala proti kakršnikoli podobi Bude, pravtako nikoli ne smemo stopiti čez kaj, kar bi lahko vsebovalo Budovo podobo. A to je le en primer, takih posebnosti je v vsaki deželi nešteto. Kje se o tem poučiti? Najboljši vir so vedno ljudje. Opazujmo jih, obnašajmo se kot oni, o navadah jih tudi povprašamo. Do njihove kulture pokažimo spoštovanje, če imamo možnost se jim pri izvajanju lokalnih običajev pridružimo.
Potrebno je biti previden pri izbiri obleke za na pot. V tradicionalnejših skupnostih, vera tu ne igra nujno vloge, lahko preveč razgaljeno zahodnjaško oblačenje sprejmejo kot žalitev. V takšnih skupnostih je včasih nesprejemljivo tudi izkazovanje naklonjenosti med moškim in žensko, tudi če gre le za držanje za roke.
Pri trekkingih na oddaljena območja raznih plemenskih skupnosti se vedno vprašajmo, kaj bo neka skupnost od našega obiska pridobila? Slabo plačo za šemljenje v nekakšne kostume za šova željne turiste, stik z razvadami naše civilizacije (droge, alkoholizem) ali bodo s tem lahko pridobili nove infrastrukture, izobraželne programe, sredstva za ohranitev njihovih tradicij?
Ljudi ne smemo obravnavati kot objektov, prek katerih pridemo do odličnih fotografij, s katerimi se bomo hvalili doma.

BARANTANJE

V številnih koncih sveta je barantanje način trgovanja in prodajalec je lahko celo užaljen, če se za ceno ne pogajamo. Vendar je v mnogih, predvsem manj razvitih in zato posledično za popotnika cenejših državah barantanje dobilo čisto nove razsežnosti. Številni turisti se s prodajalci v neskončnost pogajajo za razliko v ceni, ki ji doma ne bi posvečali niti najmanjše pozornosti. Zavedajmo se, da je smisel barantanja v tem, da s prodajalcem dosežemo ceno, ki je za oba sprejemljiva. Številni popotniki pa se včasih v tem popolnoma izgubijo in izgubijo mero, kaj je poceni. Mala razlika, ki jo po neskončnem barantanju pridobimo, nam pravzaprav ne pomeni nič, lahko pa pomeni dnevni obrok hrane prodajalcu. Ne glede na dejstvo, da nam domačini velikokrat zaračunajo neprimerno več kot domačim strankam, še vedno potujemo nepošteno poceni. Že dejstvo, da si lahko privoščimo pot na drug konec sveta, kar si naš taksist najbrž ne bo nikoli mogel, pomeni veliko.

BERAČENJE

Verjetno se bomo na naši poti po svetu slej ko prej soočili z revščino, ki si jo je v živo težko predstavljati. Tu se odpirajo številna vprašanja, kako ravnati s svojimi občutki in predvsem kako se na revščino odzivati.
Najbrž bodo naslednje vrstice nekoga, ki se v tematiko odgovornega popotništva ni nikoli spuščal, precej presenetile. Kadar naletimo na berače, moramo znati situacijo tisti trenutek preceniti. Na splošno naj bi veljalo, da se beračem ne daje denarja. Dostikrat vidimo beračiti otroke, ki jih starši pošiljajo na ulice. Ne glede na to, da otroci (ponavadi v lepi angleščini) povedo, da rabijo denar, ker bi radi šli v šolo, je žal resnica, da mali berači ne bodo nikoli videli šole več kot le nekaj razredov ali pa še to ne. Otroško beračenje je način zaslužka za njihove starše in z dajanjem denarja pošiljamo sporočilo, da to podpiramo. Tudi ti otroci bodo nekoč odrasli in z izkušnjami iz otroštva izoblikovali prepričanje, da niti svojih otrok ne bodo pošiljali v šolo, saj je beračenje (kratkoročno) bolj donosno. Tako se ustvari začaran krog, ki skupnosti ne podpira pri razvoju, temveč jo drži v odvisnosti od tuje miloščine. Če že damo, dajmo hrano, toaletne pripomočke, odeje. Vsekakor pa podpirajmo samoinciativno prodajanje izdelkov na ulici, saj s tem morda spodbujamo tudi druge, da denar zaslužijo z lastnim delom, ne beračenjem.
V mnogih državah nimajo razvitega sistema države blaginje, kot jo poznamo v večini zahodnih držav. Starejši, bolani, invalidi, izpadejo iz sistema in nimajo prav nikakršnih možnosti dohodka. Tu pravzaprav naši prispevki pridejo še kako prav.

Seveda pa kot odgovorni popotniki ne moremo in ne smemo postati brezbrižni do revščine, ki smo ji priča. Kaj torej lahko naredimo?
Če želimo pomagati, se usmerimo na pomoč skupnosti. Podpirajmo šolanje in izobraževanje, darujmo kri bolnišnicam, pomagamo pri gradnji pomembnih infrastruktur. Za spominke kupujmo domače izdelke naravnost od izdelovalcev, ne v nakupovalnih središčih. Spimo pri domačinih, jejmo v družinskih restavracijah, saj tako poskrbimo, da gre denar čim bolj neposredno nazaj skupnosti. Morda kratkoročno ne bomo opazili nobenega učinka, zato je deljenje bombončkov otrokom precej bolj priljubljena in lažja rešitev. Vendar žal služi večinoma le napihovanju lastnega ega z lažnim zavedanjem o naši dobrodelni duši, a k rešitvi problema pa žal ne pripomore veliko ali pa celo škodi. Vsi poznamo tisti rek o tem, da je bolje reveža naučiti, kako ribo uloviti, ne mu z njo le postreči. Podpiranje (predvsem otroškega) beračenja žal ni učenje, kako loviti ribe, temveč otroke, naslednjo generacijo, uči odvisnosti od tujcev.
Ko razmišljamo o etičnem ravnanju na potovanju, moramo vedno gledati širše in upoštevati vse vidike. In na koncu vedno ravnati po svoji vesti.

Sama poznam vsaj dve organizaciji, za kateri si upam dati roko v ogenj, da bosta znali vaš denar posredovati v prave roke. Pri tem boste storili ključno: podprli skupnost. Za nadaljne informacije me kontaktirajte!

Popotništvo za telebane 4

Sedaj, ko obvladamo vse tehnične podrobnosti, pa najpomembnejši del: kako se bomo znašli na popotovanju. V četrtem in petem delu si bomo tako ogledali nekaj praktičnih nasvetov s poti.

1) DENAR

Spet se vračamo k financam. Kot smo že ugotovili v prejšnjih delih, imamo več možnosti: gotovina, potovalni čeki, kreditne in debetne kartice.

1.1. Gotovina: Ta pride prav v manj razvitih območjih, kjer ni možnosti plačevanja z karticami ali dvigovanja na bankomatih. Na takšnih območjih se bomo najbrž morali bolj potruditi tudi, če bomo želeli menjati potovalne čeke. V vsakem primeru pa je dobro vsaj nekaj malega gotovine imeti vedno pri sebi, tudi če ne bo to naše glavno plačilno sredstvo.
Denar moramo imeti seveda dobro spravljen pred krajo, izgubo in v Vegasu pred samim sabo. Tu sta na voljo dve alternativi, ki imata obe dobre in slabe lastnosti, katero od njih pa bomo posvojili, pa je odvisno od nas. Prva pravi, da imamo ves denar vedno pri sebi. Imamo ga spravljenega v skrivnem žepu v obleki, v torbici za dokumente pod obleko, kjerkoli, kjer ni viden in je varen pred izgubo. Od njega se ne ločimo niti za trenutek. V denarnici imamo le dnevno količino denarja, s katero plačujemo sprotne nakupe. Druga alternativa pa je pravo nasprotje, saj pravi, da večjih količin denarja nikoli ne nosimo s sabo, temveč denar namesto tega skrijemo na različne konce prtljage in s sabo nosimo le dnevno količino denarja. Pri tej možnosti gre za predpostavko, da v primeru, da denar v hotelski sobi dobro skrijemo, ne bo prišlo do kraje, če pa že, se zavarujemo tako, da denar skrijemo na več kotičkov in tako tat gotovo ne najde vsega denarja. Ta taktika je dobra tudi za skrivanje pred samim sabo, saj se lahko zgodi, da denar skrijemo tako dobro, da še sami pozabimo, kje je.
V vsakem primeru pa vrednejših stvari ne puščamo ležati na vidnem mestu. Hotelsko osebje ni odgovorno za stvari, ki so izginile iz naše sobe, če jih nismo spravili v hotelski sef.

1.2. Potovalni čeki: ti so verjetno najbolj varna oblika plačilnih sredstev na potovanju. Na izbrani banki za določeno vsoto kupimo čeke, ki jih lahko kasneje unovčimo na določenih bankah, in sicer le s potnim listom in lastnoročnim podpisom na kraju menjave. V primeru, da jih izgubimo, obvestimo banko, ki nam izda nove brez dodatnih stroškov. Slaba stran potovalnih čekov je, da je na bolj odročnih krajih težko najti banko, ki bi potovalne čeke menjala in ponavadi zaračunajo precejšnjo provizijo, ki ima ponavadi dve komponenti: prva je legitimna fiksna provizija, ki jo pač zaračuna banka, druga pa naključna in nerazložljiva provizija, odvisna od politike dotične banke/uslužbenca/vremena/števila planetov na nebu v sorazmerju s povprečno življensko dobo bradypusa tridactylusa.

1.3. Plastika: V Zahodnem svetu (da ne bo diskriminacije: večina Evrope, Severna Amerika, Avstralija, Nova Zelandija, nekateri razvitejši deli Azije) je plastični denar najbolj praktična oblika plačevanja. Kje zunaj teh območji, kjer je tehnologija še kako leto, dve zadaj, lahko misel na plačevanje s plastičnim denarjem mirno opustimo. Ali pa se ne zanašajmo le na to možnost. Boljše restavracije, trgovine in hoteli višjega cenovnega razreda pa kartice sprejemajo takorekoč vsepovsod po svetu. V svetu so najbolj spejete kartice Visa in Mastercard, ki ju jemljejo vsepovsod, kjer sploh jemljejo kartice, daleč za njima pa je American Express, ki pravzaprav pride v poštev le pri potovanju po zahodnih državah (glej prejšnjo opredelitev le-teh). Za vse 0stale vrste plačilnih kartic se je dobro predhodno pozanimati.
Bankomati pa so danes že precej razširjeni in večina večjih mest in provincialnih središč ima vsaj enega. Če veliko potujemo po podeželju ali kje drugje, kjer ni pričakovati veliko bankomatov, poskrbimo za zadostno količino gotovine, ko imamo za to možnost. Težava je, da v nekaterih državah enkratni limit na bankomatih ni pretirano visok ali pa je celo nižji od najnižjega zneska, ki ga lahko mi dvignemo. Pozanimajmo se tudi o obrestih pri dvigu gotovine v tujini na svoji banki še pred odhodom, da ne bo po prihodu domov na našem bančnem izpisku kakšnih presenečenj. Namig: praviloma se bolj splača dvigovati gotovino z debetno kartico, ki jo za dvigovanje na bankomatu uporabljamo tudi doma, kot pa kreditno kartico. Za slednjo ponavadi veljajo precejšnje provizije pri dvigu na bankomatu, tako doma kot v tujini.
Če nas skrbi, ali bo naša debetna kartica delovala na bankomatih v tujini, pogledamo, ali je na njej znak cirrius ali maestro. Večina bankomatov po vsem svetu sprejema kartice s tema oznakama (tudi bankomati imajo ponavadi oznake, katere kartice sprejemajo, za vajo si naslednjič, ko gremo mimo bankomata, tega podrobno ogledajmo).

2) VARNOST

Ta je v veliki večini vezana na zgornjo točko. Tako kot za denar, velja pravzaprav za vse stvari, ki bi jih lahko pogrešili: preprosto ne puščamo jih brez nadzora. Prilika dela tatu, pravijo, in to pravilo je univerzalno, ne glede na geografsko dolžino in širino.
Nekaj sumničevosti vedno pride prav, v zdravi meri, seveda, da se ta ne ravije v paranojo. Pozanimamo se, kateri so tisti predeli mest, ki se jih je dobro izogibati, če ni potrebno se izogibamo sumljivih krajev, še posebej ponoči. Pri osebni varnosti pravzaprav veljajo prav vsa pravila, ki se jih držimo tudi doma. Vedeti moramo le, da je naš zlati rolex ponekod vreden več mesečnih plač in zato svojega materialnega statusa ne izkazujemo preveč očitno. Problem kraj in drugih varnostnih vprašanj ni v tem, da bi bil ves svet nevarnejši od našega domačega kraja, težava je le v tem, da se v primeru nevšečnosti na poti znajdemo pred večjo stisko kot doma. Pa naj gre za birokratske ovire pri pridobivanju novega potnega lista, ker so nam starega ukradli ali občutek nemoči, ker v tuji deželi ne poznamo nikogar, niti ne znamo jezika.
Današnji svet je prepoln kriznih žarišč, napetosti, in vojn, zato se bo vsak popotnik nekoč znašel na koncu sveta, o katerem se je morda še ne tako dolgo nazaj govorilo pri poročilih. O tem sem nekaj malega razmišljala tudi tu na blogu. Dejstvo je, da se je v primeru potovanja v politično nestabilne države dobro pozanimati, ali obstajajo zdržki za potovanje na določene dele države in katera so tveganja, s katerimi se lahko soočimo na poti. Naš vir informacij naj bo čim bolj objektiven in ažuren.
In sedaj najpomembnejše: če mislimo celo pot gledati čez ramo, stiskati stvari trdno v naročje in hiteti od hotela do znamenitosti in nazaj, potem je bolje, da si prihranimo živce in ostanemo doma. Svet je lep, če ga znamo takega videti, vendar nam strah lahko pogled precej zamegli. Lahko nas izolira od ljudi ali celo krajev, kjer bi sicer morda nabrali nepozabne spomine. Čimprej po prvem koraku z letala se poskušajmo otresti misli, da nam hoče vsakdo škodovati ali sploh vsakdo kaj hoče od nas. Ob upošetvanju standardne previdnosti se nam bo, z odklonom nepredvidljivih dogodkov, ki pa je vsepovsod enak (kar pomeni, da tvegamo povsod, kjer stopimo na ulico), godilo čisto dobro.

3) STIK Z LJUDMI

Ta je za popotnika ključen. Bolj ali manj pristen stik z lokalnim prebivalstvom je tisto, kar mnogokrat vsebinsko ločuje potovanje od popotništva, turista od popotnika. Tu se lahko navežemo na prejšnjo točko, da ne smemo videti v ljudeh nekoga, ki nas bo oropal, oguljufal, kar je še slabega. Seveda bomo srečali vse vrste ljudi, a nikakor si na podlagi slabih izkušenj ne ustvarjajmo predhodnih sodb. Na pot pojdimo neobremenjeni, če imamo o določenih skupinah ljudi določene stereotipne predstave, se le-teh zavedajmo in intenzivno delajmo na tem, da nas na popotovanju ne bodo ovirale. Bodimo strpni za morebitne kulturne razlike in odprti za nove načine življenja.
Seveda ni šablonskega modela, po katerem bi se ravnali, da bi se približali ljudem. Vse zgoraj našteto je predpogoj, ostalo naj pride spotoma. Vedno imejmo na zalogi prijazen nasmeh, fotografije družine in domačega kraja, prigrizke za na pot, ki jih lahko podelimo z drugimi, in nekaj osnovnih fraz v lokalnem jeziku. Edino pravilo je radovednost in odprtost. Kot večino stvari na poti tudi to prepustimo toku.

4) KAR JE ZA MEDGALAKTIČNE POPOTNIKE BRISAČA, JE ZA NAS, ZEMELJSKE POPOTNIKE, SPALNA VREČA

So male stvari, ki se jih naučimo sproti, ne pomaga, da o njih beremo, saj se je nujno učiti iz lastnih izkušenj. Ena izmed takih izkušenj nas bo morda popeljala do spoznanja, da je spalna vreča na potovanju lahko zlata vredna. Ko je sedež navadna lesena klop in moramo na njej preživeti skoraj tretjino dneva brez prestanka, ima spalna vreča čarobno zmožnost trd les spremeniti v krasno oblazinjeno pohištvo. Na nočnih vožnjah nam zvesto podpira vrat in igra vlogo vzglavnika. Kadar posteljnina v hotelu ni ravno kot iz reklame za pralni prašek, jo lahko preprosto pogrnemo čez posteljnino ali se z njo pokrijemo. Za določene funkcije je dosti navadna bombažna, včasih pa je debela zunanja spalka naš najboljši prijatelj.
kakšno uporabnost ima lahko veriga, brisača (ne velja kukati na uradno stran Douglasa Adamsa), ruta, najlonke in še marsikaj, pa bomo ugotovili šele na poti.

Popotništvo za telebane 3

Začeli smo odštevati dneve do datuma odhoda. Predvsem, če gre za naše prvo pravo potovanje, se lahko šele zdaj začnejo resnično stresni trenutki. Ampak brez panike, gremo lepo po vrsti in se bo vse izteklo, kot se mora.

Sedaj imamo točne datume, kdaj bomo na popotovanju, in tu je morda primeren čas, da si, v kolikor to želimo, naredimo nekoliko podrobnejši načrt poti. Sama to večinoma delam, začrtam si pot, kraje, kjer se bom ustavljala, kaj si bom pogledala in koliko časa mi bo vzelo, da bom prav čas nazaj na letališču za let domov. V kolikor želimo biti spontani, nam osnovna ideja poti najbrž popolnoma zadostuje.

V prvem delu semo govorili o seznamih in sedaj je napočil trenutek, da se jih začnemo posluževati. Napišimo torej seznam, nekakšen brain storming, kaj vse moramo postoriti pred odhodom.

• Cepljenje in druge zdravstvene zadeve
• Urejanje vize
• Morebitni notranji leti
  
• Nakup popotniških potrebščin
• Prevoz na letališče
• Rezevrvacija hotela
• Denarne zadeve
  
• Zdravstveno zavarovanje
• Pakiranje

4) POSKRBIMO ZA ZDRAVJE

Obsežnost te točke priprav je odvisna od naše destinacije in obsega vse, od le obiska lekarne za nakup osnovnih potrebščin, do cepljenja in nakupa bolj specifičnih zdravil. Da vemo, kam na tej lestvici zahtevnosti spada naša pot, se je dobro oglasiti v eni izmed popotniških ambulant po celi Sloveniji. Tam se z zdravnico pogovorimo o morebitnih boleznih, ki obstajajo na določenem območju ter preventivi ali morebitnemu zdravljenju. Priporočljivo je, da se v zdravstveni ambulanti najavimo dovoj zgodaj, saj se nekatera cepljenja izvajajo določen čas pred odhodom ali pa se moram pred odhodom cepiti večkrat.
Zaradi različnosti destinacij in njihovih specifik se ne bom osredotočala na posamezne bolezni. Omenila bi le cepljenje za hepatitis, ki je pri popotnikih že rutina. Cepimo se lahko za hep A ali hep B ali s kombiniranim cepivom za oba hkrati. Ne glede na to, za kateri tip cepiva se odločimo, se je potebno prvič cepiti vsaj mesec in pol pred odhodom, saj se je za željen učinek potrebno pred odhodom, drugič mesec dni po prvem odmerku, cepiti dvakrat. Po pol leta se lahko cepimo še enkrat, kar nam zagotavlja zelo dolgo ali celo doživljenjsko zaščito.
Velja se pogovoriti tudi o antimalarikih, če odhajamo na malarično območje. O anitimalarikih in malariji na splošno sem že pisala na blogu.

Ne glede na destinacijo, pa si je dobro pripraviti popotniško lekarno z nekaj pripomočki za prvo pomoč. V tej naj bodo: protibolečinske tablete in tablete za zbijanje povišane telesne temperature, tablete za primer prebavnih motenj ter/ali oglje, rehidracijski prašek, krema za blaženje pikov žuželk in alergij, repelent, če gre za območje s komarji in podobnimi nadlogami, morda kakšen antibiotik širokega spektra, ki nam predpiše osebni zdravnik; elastični povoj, gaza, obliži različnih velikosti, fiziološka raztopina. Ne smemo seveda pozabiti na zdravila, ki jih tudi sicer jemljemo.

5) UREJANJE VIZE

Do sedaj smo se že pravgotovo pozanimali, ali za vstop v državo rabimo vizum. Če tega še nismo storili, je za to skrajni čas. V primeru, da vizo potrebujemo, se je treba pozanimati, kako jo pridobimo. Za precej držav velja, da lahko dobimo takoimenovano visa on arrival, kar pomeni, da jo lahko pridobimo na meji tik pred vstopom v državo. Vendar je treba vedeti, da tudi če obstaja možnost VOA, so te ponavadi krajšega roka (redko dlje kot 30 dni, večinoma pa celo manj). Če torej rabimo vizo za daljše odbobje ali pa se je na meji ne da dobiti, moramo za njo zaprositi na najbljižjem veleposlaništvu države. Tu pa lahko stroški narastejo, saj ima majhnost naše Slovenije kot pomankljivost to, da je tu pravzaprav zelo malo veleposlaništev. Če veleposlaništva ni v Ljubljani, moramo za vizo zaprositi na veleposlaništvu v tisti državi, ki je pristojna za izdajanje vizumov slovenskim državljanom. Največkrat gre za Dunaj, včasih pa tudi Rim, Berlin, Zagreb ali celo Beograd. In ker prevoz do tja stane, nam lahko urejanje vize nekoliko zagreni življenje. Nekatere ambasade imajo možnost, da jim potni list z vsemi dokumenti, ki jih potrebujemo, pošljemo po pošti, oni pa nam jo pošljejo nazaj, ali pa je možnost posredovanja po pošti možna vsaj v eno smer.
Kaj vse rabimo za pridobitev vize, se nekoliko razlikuje od države do države, večinoma pa izpolnjen obrazec, potni list, sliko za dokumente, povratno letalsko karto, denar za vizo ter včasih še povabilno pismo. Kaj točno potrebujemo in kako je možno za vizo zaprositi, se je najbolje pozanimati na posamezni ambasadi.
Obstaja tudi možnost urejanja vize preko turističnih agencij, ki pa je, jasno, dražja.

6) O NE, Z LETALSKIMI KARTAMI ŠE NISMO OPRAVILI

Morda potujemo v veliko državo ali pa država, kamor letimo, ni naša popotniška destinacija. V tem primeru se bomo morda poslužili še enega leta. Pri rezervaciji notranjih letov v večini velja vse, kar velja za naš glavni let, s to razliko, da bomo od doma lahko vse opravili le preko interneta, saj nam naše domače agencije pri tem ne morejo veliko pomagati. Če ne nadaljujemo s potjo takoj po pristanku na letališče, je včasih čisto dovolj, če karto rezerviramo kar v državi pristanka, nekaj dni vnaprej. Cene se, vsaj v Aziji, naj ne bi bistveno razlikovale glede na čas nakupa.

7) NAKUPOVANJE JE ZABAVNO

Spet smo pri seznamih. Kaj potrebujemo, je odvisno od tega kam potujemo in kako polne so že naše omare in predali. Nekaj uporabnih stvari, ki nam lahko pridejo prav na potovanju:

• Torbica za denar in dokumente, znana tudi pod izrazom money belt. Nosimo jo pod obleko, za varnost naših dokumentov pred krajo.
• Popotniške brisače. Zakaj obožujemo te male, drobne in drage zadeve? Ker so neverjetno praktične. Lahko se zložijo na neverjetno maljhen volumen, imajo pa še en kup drugih prednosti, kot je odlična vpojnost, čudežno hitro sušenje in antibakterijska obdelava.
• Pohodniški čevlji. Če jih seveda potrebujemo. Pridejo prav na trekkingih, ki pa se jih na skoraj vseh koncih sveta popotniki množično udeležujejo. Kakšni so dobri pohodni čevlji, pa nam bo znal svetovati prodajalec v najbližji trgovini s športno opremo, oblačili in obutvijo (brez reklame!)
• Oblačila. Sicer ni dobro, če nas zanese, dokupimo le tisto, kar nam v zalogi manjka. Kaj bomo spakirali v nahrbtnik, pa kasneje.
• Zdravstvene zadeve, ki so opisane zgoraj ter še nekaj drugih, kot so geli za razkuževanje rok in tablete za prečiščevanje vode
  
• Nahrbtnik. Ta si sicer zasluži celo poglavje, a bomo kratki. Verjetno najpomembnejši kos opreme pri popotniku, saj je cela veja popotnikov dobila po njem ime: backpackerji. Žal sem, kot backpackerka po duši, dosti omejena v razmišljanju in imam do ljudi s kovčki na kolesih nekoliko posmehljiv in vzvišen odnos ter jih nekako ne morem povezati s popotništvom. Kljub temu, da je vse možno, bomo tu predpostavljali, da popotniki potujejo z nahrbtnikom na rami (čeprav se je treba zavedati, da je backpacker pravzaprav podkategorija popotnika). Kaj torej mora imeti naš nahrbtnik? Najprej je tu kakovost. Ker se naši prtljagi slabo godi že na letalu, nahrbtnik pa bi naj bil naš sopotnik več let in na tisoče kilometrov, naj nam ne bo žal odšteti nekoliko več denarja za kvaliteto. To je vsekakor naložba za naprej. Druga stvar je prostornina. Zavedati se moramo, da bomo svojo prtljago na popotovanju dosti prenašali okoli, zato naj ne bi bila pretežka. Torej nima niti najmanjšega smisla kupovati 70+ l nahrbtnike. Izkušeni popotniki potujejo z 50-60 literskimi, ali pa celo manj. Tretja stvar je praktičnost. Popotniški nahrbtniki so boljši od alpinističnih, saj imajo zadrgo kot potovalke in lažje jih zaklenemo. Pomembno je tudi, kako je nahrbtnik grajen, kako dobro ima ojačan hrbtni del in kakšen je dizajn naramnic. Namig: teža naj bi bila razporejena, ne le na ramenih.
• Spalna vreča, če gremo v toplejše kraje običajne spalne vreče morda niti ne potrebujemo, vsekakor pa se splača vzeti notranjo spalko iz svile ali bombaža. Zakaj, kasneje.
• Beležka. Univerzalni pripomoček. Kje beležka pravzaprav ne pride prav?
• Fotoaparat, ker res nočemo na pot brez njega, vsaj tistega malega žepnega.
• Mreža proti komarjem. Če gremo na območje, kjer jo bomo potrebovali.
• Pretvornik vtičnic za električno omrežje, če so vtičnice tam drugačne.
  

7) ZDRAVSTEVO ZAVAROVANJE

Če potujemo zunaj Evrope, je obvezno, saj nam zdravstvena zavarovalnica morebitnih stroškov zdravljenja ne bo povrnila. Obstaja več vrst zavarovanja, ponuja ga skoraj vsaka zavarovalnica, tako da je na nas, da jih nekaj med seboj primerjamo in izberemo najprimernejšo. Ponavadi samo zavarovanje v primerjavi z vsemi ostalimi stroški ni tako visoko in iti na pot prez njega ni priporočljivo, čeprav imamo ponavi srečo in se nam res nikoli nič ne zgodi. Poleg zdravstvenega zavarovanja lahko zavarujemo tudi naprimer prtljago ali vrednejšo opremo, kot je naprimer fotografska oprema.

8) DENAR JE SVETA VLADAR

Tu se začnejo odpirati dileme, kako urediti svoje finance za na pot. O tem bomo sicer spregovorili še nekoliko kasneje, tako da sedaj le osnove. Pred odhodom gremo pravočasno na banko, če je možno lahko nekaj denarja zamenejamo v tujo valuto (nekatere, bolj eksotične valute je potrebno naročiti ali pa jih sploh ni možno dobiti), si uredimo potovalne čeke, kreditno kartico, se pozanimamo o dvigu gotovine na bankomatih v tujini. Kakršnokoli opcijo že smo izbrali, vedno moramo poskrbeti, da ne bomo ostali brez denarja nekje na drugem koncu sveta. Vedno je potrebno imeti še določeno rezervno vsoto denarja, recimo vsaj tretjino predvidenga budžeta.

9) REZERVACIJA HOTELA

Ponekod je dobro hotele vnaprej rezervirati, seveda ni potrebno da to storimo mesec vnaprej, a nekaj dni vnaprej je morda čisto primerno. To velja za nekatere bolj priljubljene hotele, za destinacije po zahodnem svetu ali potovanje v visoki sezoni. Včasih je dobro, če si hotelsko sobo rezerviramo vsaj za prvi dan, sploh če prispemo pozno. Hoteli nam ponujejo tudi nekoliko popusta za rezervacije preko interneta.
Internet je tudi najboljši prostor, da najdemo primeren hotel. Dober vir je naprimer hostelsworl.com, čeprav tam niso vedno zbrani najcenejši ponudniki v svoji kategoriji. Dober vir je lahko tudi naš vodič ali spletni forumi.
Za rezervacijo ponavadi rabimo kreditno kartico.

10) UREJANJE PREVOZA NA LETALIŠČE

Kot smo videli pri letalskih kartah, obstaja precejšnja verjetnost, da ne bomo leteli z najbližjega letališča. Seveda je najlažje, če imamo koga, ki nas bo do tja zapeljal, ali se tja odpravimo z lastnim avtomobilom. S tem so povezani stroški z bencinom in parkirnino na letališču, ki je lahko kar zasoljena. Druga možnost so javni prevozi, ki so ponavadi dobro urejeni, saj je pretok ljudi na in iz letališča vedno velik. Težava je le v tem, da se včasih zgodi, da ni prevoza ob določeni uri in moramo zato čakati dolge ure na letališču. Tretja možnost pa o organizirani prevozi s kombiji. Ti prevozniki delujejo po principu, če se nabere dovolj potnikov, da se jim prevoz splača, potnike pripeljejo naravnost do letališča ali nazaj.

11) VEČNO PAKIRANJE

V teoriji nam le-to naj ne bi smelo vzeti preveč časa, a praksa je kot po pravilu drugačna. Zato je morda smisleno, da čas skarjšamo s seznamom, kaj se bo znašlo v nahrbtniku (če boste kdaj siti vseh teh seznamov, me prosim, ustavite).
Pomembni namigi pri pakiranju bi bili: Ne glede na to, koliko časa traja naše potovanje, vedno vzamemo stvari za največ en teden. In nič več. Nobenega odstopanja. Torej spodnje perilo za en teden, majic za en teden. Skoraj kjerkoli na svetu bomo potovali, vedno bomo naleteli na pralnice. S sabo vzamemo obleke, ki niso preveč mečkljive oziroma na mečkanje niso občutljive, saj je precej verjetno, da se bodo v nahrbtniku zmečkale ali pa nam jih v pralnici po pranju ne bodo tudi zlikali. Najbolje je spakirati obleke, ki jih v primeru uničenja ali izgube ne bomo preveč pogrešali. Najboljša rešitev so bombažne, zračne obleke, ki za pranje niso občutljive, ravno tako se izoginbajmo presvetlih oblačil, ki se bodo hitro umazala.
Po potrebi vzamemo vse iz zgornjega nakupovalnega seznama. Pametno pakiranje je tudi spretno pakiranje. Eden izmed trikov je, da se vsako oblačilo zvije v čim manjšo rolico, saj se tako manj zmečka, zloženo pa je na minimum. Drug trik je pravzapra tehničen: vakumske vrečke za pakiranje, ki prostornino lahko pošteno zmanjšajo. Če nimamo popotniškega nahrbtnika, najpomembnejše stvari zložimo na vrhu, naprimer čevlje pa na dno. Vrečke so naše najboljše prijateljice, ekologija gor ali dol. Naše stvari v nahrbtniku namreč ločijo po smislelnosti in namenbnosti ter jih hkrati zaščitijo pred morebitno poplavo ali umazanijo.
Kaj vse bomo vzeli s sabo, je spet odvisno od destinacije. Za pakiranje najbolj problematične so destinacije z mešanim vremeno, kjer lahko pričakujemo vse, od vročine do mraza in dežja. Vendar kjub vsemu vzamemo samo en primerek posebnim vremenskim razmeram prilagojen kos oblačila (kot je anorak, debel pulover itd). Zavedati se je treba, da hladnejše destinacije že v osnovi zahtevajo večji nahrbtnik, saj topla oblačila zasedejo več prostora kot poletne majčke. Razmisliti moramo tudi o navadah in običajih v državi. Če je dežela bolj tradicionalna, je dobro če imamo s sabo obleke, ki bodo več pokrivale, lahko da ima država celo določene zahteve (nošenje naglavnih rut).
Verjetno bomo vsaj določen čas na območju, kjer so vsakodnevne potrebščine, kot je toaletni papir, mila, zobne ščetke... normalno dostopne, zato z zalogami ne gre pretiravati. Vendar pa je dobro, če si vsaj osnovno zalogo vzamemo že od doma in jo potem po potrebi dopolnjujemo.

Še nekaj stvari, ki ne smejo manjkati v nahrbtniku:

• Baterijska svetilka
• Ključavnice in veriga
• Turistični vodič
• Čistilni robčki
• Palerina ali anorak, razen če gremo v puščavo in le puščavo. Za duge destinacije je obvezen del opreme
• Šiviljski pribor
• Ogledalce
• Škarjice za nohte, pilica, pinceta
• Nekateri prisegajo na žepne nožke, vrvice in kljukice za sušenje perila, detergent za ročno pranje perila
• Topel kos oblačila, tudi za trope, saj so klimatizirani prostori lahko zelo mrzli ali pa nas prepiha na odprtem pick-upu

Pred odhodom je potrebno kopirati svoj potni list, in sicer prvo stran (tisto s sliko, ne naslovnice) ter morebitne vize. Eno kopijo pustimo doma, drugo vzamemo s sabo ali si jo skeniramo in pošljemo na mail. To nam precej olajša pridobitev začasnega potnega lista za vrnitev domov v primeru izgube ali kraje pravega. Prav tako si zapišimo vse telefonske številke, ki bi jih morebiti rabili: telefonske številke domačih, telefonsko številko slovenskega veleposlaništva v državi, kamor potujemo (če Slovenija tam nima svojega predstavništva, se lahko obrnemo na katerokoli veleposlaništvo držav EU), telefonsko številko klicnega centra naše zdravstvene zavarovalnice, telefonsko številko klicnega centra naše banke (če imamo kreditno kartico, da jo lahko v primeru kraje čim prej prekličemo). Na strani Zunanjega ministrstva se lahko izoplni obrazec, kam, kdaj in s kom potujemo, da nas Ministrstvo lažje kontaktira v primeru morebitne evakuacije, naravnih nesreč, vojn itd.

Pomemben nasvet bi bil tudi, da nekaj najnujnejših stvari vzamemo s sabo na letalo v ročni prtljagi za primer, da se naša prtljaga nekje na poti izgubi. Seveda ni potrebno izgubljati besed o tem, da imamo vrednejše stvari ves čas pri sebi in ne v chekirani prtljagi.

Se nadaljuje...

Popotništvo za telebane 2

Ko smo seznanjeni s vsemi potrebnimi podatki o destinaciji, je čas za razmislek o tem, kako bomo do tja prišli. Če gre za bližnje destinacije pride v poštev cela vrsta prevoznih sredstev; od avtodoma, osebnega avta, vlaka, lahko tudi letala, do avtobusa, štopanja ali celo pešačenja. Včasih je pot pomembnejša od cilja, kar je skoraj vedno pravilo tudi v popotništvu, saj se že med popotovanjem samim dosti potuje iz kraja v kraj. A nekateri popotniki v popotovanje vključijo tudi samo pot na destinacijo, za kar pa je seveda pogoj dovolj časa. Tisti bolj avanturistični se na srednje oddaljene destinacije na bližnjem vzhodu ali celo do osrednje ali južne Azije odpravijo po kopnem. Vsi tudi poznamo pustolovce, ki se po svetu potepajo na kolesu, motorju ali le lastnih nogah. Vendar ker tak podvig ponavadi zahteva dosti popotniške kilometrine, se bomo telebani tokrat osredotočili na bolj klasične načine potovanja.

Najprej nekaj malega o destinacijah, kamor ni nujno, da poletimo z letalom. Tu gre po vsej verjetnosti za bližnje destinacije znotraj ali na robu Evrope. S pojavom nizkocenovnih letalskih družb je smislenost potovanja po kopnem postala nekoliko vprašljiva, saj je mnogokrat potovanje z letalom cenejše od vlaka ali lastnega avtomobila. Pa vendar nimamo vedno možnosti posluževanja poceni letov ali pa so ti lahko celo bolj zamudni od potovanja po kopnem. Dobro je preveriti različne možnosti transporta in različne poti. Včasih obstaja zelo ugodna povezava do mesta blizu naše končne destinacije, a ne do le-te same. Dober primer za to je Amsterdam, kjer lahko iz Sloveniji bližnjih letališč najdemo odlične povezave do Bruslja, od koder pot do Amsterdama ni več ne dolga ne pretirano draga. Podobno je, kot si bomo pogledali kasneje, tudi pri iskanju letalskih kart. Če potujemo z vlakom, je dobro, če se pozanimamo o vseh možnih popustih, saj je znotraj Evrope dosti povezav in možnost raznih izkaznic, ki nam lahko občutno znižajo stroške.

Sedaj se bomo osredotočili na iskanje letalskih kart.

4) NAKUP LETALSKE KARTE

Osnovni nasvet bi bil, da z nakupom ne zavlačujemo. Načeloma se cene višajo z približevanjem datuma odhoda. To še posebej velja za nizkocenovnike, kjer pa lahko z malo sreče še vedno naletiš na kako akcijo tik pred odhodom. Druga možnost je, da počakamo na takoimenovane last minute karte, a sama bi to odsvetovala. Gre za karte, katerih odhod je ponavadi razpisan za kak teden ali manj vnaprej, vendar moramo vedeti, da gre za točno določeno karto s točno določenim datumom, kar pomeni, da nam morda trajanje ali datum odhoda/prihoda ne bo ustrezal. Ta način je primeren le za zelo fleksibilne potnike, ki niso časovno omejeni, včasih je dobro, da niso omejeni niti krajevno. Zanašanje na last minute lahko v najslebšem primeru pomeni, da bomo ostali doma ali pa na koncu karto mastno preplačali. Namen teh kart je namreč, da letalska družba zapolni prazne lete, a resnici na ljubo se mi je do sedaj zgodilo le enkrat, da je bilo letalo bolj prazno. Nekateri nizkocenovniki celo raje let preprosto odpovejo, kot da bi karte ponudili v akciji.
Pravzaprav pa je tudi pri nakupu rednih letalskih kart pomembno, da smo z datumi vsaj nekoliko fleksibilni, saj se lahko cena kart za isti let zelo razlikujejo, tudi če gre le za en dan razlike.

a) Kako se torej lotimo iskanja letalskih kart?
Za najbolj lene so tu turistične agencije. Te ti za različno provizijo rezervirajo letalske karte. Vsaj na začetku morda ni slabo, da se poslužimo te možnosti, saj tako nekoliko dobimo predstavo, koliko nas bi lahko karta stala in kateri so tisti prevozniki, ki letijo na željeno destinacijo. Seveda je dobro če obiščemo več različnih agencij in se ne zadovoljimo s prvo ponudbo. Morda ni slab namig za študente, naj obiščejo Študentsko turistično agencijo, saj imajo tam zbrane ponudbe za študente, ki jim marsikateri letalski prevoznik ponuja popuste (malo reklame, a vendar: sama sem tam že tretjič kupila karto in moram reči, da sem z njimi tudi zaradi odnosa zelo zadovoljna). Druga možnost so internetni posredniki kart, kot je naprimer slovenski Odklop. Tudi ti seveda računajo provizijo, a je ta ponavadi zaradi internetnega delovanja nižja od agencijine. Tretja, ponavadi najbolj zamudna možnost pa je rezervacija karte naravnost pri ponudniku, ki je praviloma tudi najcenejša.
Kot je že omenjeno, je dobro, če smo fleksibilni z datumi, a zavedati se moramo, da se bomo za najcenejšo možnost morali prilagoditi tudi prostorsko. Najprej je treba vedeti, da so karte iz bližnjih letališč lahko dosti cenejše kot z našega Brnika. Splača se preveriti odhode iz Munchna, Trsta, Benetk (morda še kakšnega italijanskega mesta, če živimo bližje meji), Dunaja, Budimpešte, Celovca, Zagreba. Ali še dlje: Frankfurt, London, Paris, Madrid. London je lahko ugoden zaradi povezav z nizkocenovniki, ostala bolj oddaljena letališča so odvisna od naše spretnosti. Pri nakupu karte z drugih letališč moramo preračunati, koliko nas bo stala še vožnja do tja, da vidimo, ali se nam nakup sploh splača. Druga prilagodljivost pa se nanaša na cilj leta, ki ni nujno v državi, v katero potujemo. Za JV Azijo velja, da se najbolj splača leteti v Bangokok, Singapur ali Kuala Lumpur in od tam z azijskimi nizkocenovniki ali po kopnem naprej. Tudi leti v nekatere turistično manj razvite afriške države so lahko dosti dražji, tako je naprimer center za lete v vzhodno Afriko lahko Kenija. Pri tem je treba upoštevati povezanost držav med sabo (naprimer odprtost mej) in ali potrebujemo za državo, kamor letimo, kakšno vizo, ki je lahko precejšen dodatni strošek, kljub temu, da v tej državi ne preživimo več kot vsega skupaj nekaj dni. Vedeti moramo, da bomo rabili celo vizo za dvakratni vstop, če se tudi vračamo iz istega letališča.
Načeloma velja, da so direktni leti dražji od tistih, pri katerih moramo presedati. Kar v praski pomeni, da je let Zagreb-Munchen-Los Angeles in obratno cenejši od leta Munchen-Los Angeles in obratno.

Šablonska pot, kako priti do karte: Sama se stvari lotim nekako tako... Najprej se lotim brskanja po internetu in pri internetnih agencijah poiščem letalske prevoznike, ki so za določeno destinacijo najugodnejši. Podobno naredim še fizično v nekaterih agencijah, vse z namenom seznanjanja s realnimi cenami in ponudbo. Ko vidim, kateri prevozniki bi lahko bili najcenejši, se podam še naravnost na njihovo stran in poiščem iste karte na iste datume, kot sem jih našla prek agencij. Tu so praviloma vsaj 40€ cenejše. Najboljšo možnost rezerviraš.

b) Nakup najugodneješe karte
Vendar ne gre vedno tako šablonsko. Tu je namreč plačilo karte. Pri nakupu karte neposredno preko prevoznika je namreč ponavadi za plačilo potrebna kreditna kartica. Ta je sicer pomemben pripomoček vsakega popotnika, a žal se lahko zgodi, da je pri dražjih kartah ali hkratnemu nakupu več kart limit na kartici prenizek. Rešiteve so lahko tri: prva je Visa Electron, ki jo sicer še ne sprejemajo vse letalske družbe, a krog tistih, ki jo, je že zelo velik in se širi. Žal pa je ne ponujajo vse banke. Druga možnost je izposojena kreditna kartica, kar tudi ni vedno mogoče, saj imajo nekatere letalske družbe pravilo, da mora biti lastnik kartice eden izmed potnikov. Tretja možnost pa nas vrne nazaj na agencije, kjer lahko plačamo preko njihovega tekočega računa ali z gotovino in kartice sploh ne potrebujemo. Pomožna rešitev zadeva bolj področje bančništva - začasno ali stalno povečan limit na kartici.

Ponavadi rezervacija preko družbe ali agencije poteka tako, da nam karto najprej rezervirajo, potem pa imamo določen čas, da karto plačamo in s tem potrdimo rezervacijo. Če karte ne plačamo pravočasno, se rezervacija stornira. Ko karto plačamo in imamo za to potrdilo, ki ga je treba včasih poslati agenciji, na e-mail naslov dobimo elektronsko karto. V primeru, da je naša karta še klasična, le to dobimo po pošti oziroma po dogovoru.

c) Kaj moramo vedeti o letalskih kartah?

• Elektronska karta je danes prevladujoča oblika letalskih kart. N e-mail dobimo vse podatke o letu ter kodo rezervacije, s katero lahko na check-inu kasneje dvignemo boarding pass. Ponavadi je zraven še ena koda, s katero preko elektronskega sistema preverimo točne čase leta na internetu, če so se ti morda spremenili.
• Spreminjanje datuma odhoda/prihoda: včasih se nam zgodi, da kaj pride vmes in moramo odhod na pot prestaviti, morda pa nam je na drugem koncu sveta tako všeč, da želimo dopust podaljšati. V tem primeru se lahko včasih naknadno, ko smo let že rezervirali in plačali, spreminjajo datumi letov. Ali je to sploh možno, je odvisno predvsem od takoimenovane fleksibilnosti karte. Bolj kot je karta fleksibilna, več imaš možnosti "preoblikovanja", če je karta popolnoma nefleksibilna, je možno, da se datum leta niti ne da spremeniti. Od fleksibilnosti je tudi odvisno, ali in koliko bomo morali za spremebo datuma plačati. Večinoma letalska družba postavi neko fiksno ceno, h kateri pa moramo prišteti še morebitno razliko v ceni med prvotnim in novo bookiranim letom. Fleksibilnejše karte so ponavadi tudi dražje.
  
• Odpoved karte: tudi pri tem velja podobno kot pri spreminanju datuma. Ena izmed možnosti (v kolikor je nimamo že vključene v ceno letalske karte) je, da si karto zavarujemo za riziko odpovedi. To nam lahko storijo v agenciji, če smo karto kupili preko njih ali na zavarovalnici. Vendar smo za skenitev zavarovanja časovno omejeni, karto lahko zavarujemo ponavadi le do nekaj dni po nakupu. Podobno kot za odpoved karte velja tudi za spreminjanje imena potnika oziroma prenos karte na drugega. Spremeba imena, če je ta možna, se plača odvisno od letalske družbe.
  
• Potrditev leta: to je včasih potrebno, včasih pa ne ali pa je možno preko interneta. Kako je s potrditvijo se je najbolje pozanimati na agenciji, kjer smo karto kupili ali pa na letalski družbi. Navodila ponavadi najdemo na njihovi spletni strani, o tem pa nas obvestijo že pri nakupu karte.

O vseh nejasnostih glede nakupa, plačila, pogojev in drugega se je vedno najbolje obrniti na prodajalca karte (turistično agencijo ali letalskega prevoznika). Nizkocenovni letalski prevozniki ponavadi poslujejo nekoliko drugače kot klasične letalske družbe in se je o njihovih pogojih dobro vnaprej pozanimati.

Počasi postaja jasno, da gre zares in pospešeno se lahko začenemo pripravlajti na pot.

Popotništvo za telebane 1

Najprej nekaj o tem, kaj sploh je popotništvo. Moje razumevanje pojma je, da gre za samostojno (torej ne preko turističnih agencij organizirano) potovanje, kjer je tvoj glavni namen in cilj seznanitev s čim širšim utripom in kulturo dežele na več ravneh. Popotništvo ponavadi pomeni seljenje iz enega kraja v drugega, vsaj v določeni meri zunaj hotelskih kompleksov. Stik z domačini je za popotništvo nujen. Prav tako je nujna lastna aktivnost in udeleženost pri celotni organizaciji in izvedbi priprav in poti same. Ne, počitnice v Sharm el-Sheikhu niso popotnišvo, ne glede na število dodatnih izletov, ki se jih udeležite.

Nekje je treba začeti. Samostojno potovanje je lahko kar velik projekt, odvisno od stila potovanja, časa, stopnje posameznikove obsedenosti z načrtovanjem, aktivnosti, cilja poti, namena, števila popotnikov, finančnih sredstev in še marsičesa. Predvsem pred prvim samostojnim potovanjem so priprave lahko precej stresne in zdi se, da opravkov še 2 dni pred odhodom ne zmanjka.
Da vse teče kolikor toliko tekoče, je dobro pisati sezname, sezname, sezname in nato še sezname seznomov, da se med njimi znajdemo. Tudi jaz to delam, delno javno, na tem blogu. A do seznamov, kaj je treba storiti pred odhodom, je pravzaprav kar dolga pot.

1) ODLOČITEV, DA GREM V SVET ALI OBOLENJE ZA BOLEZNIJO "TRAVEL BUG"

Pravzaprav sem v dilemi, ali je ta točka pred ali za naslednjo. Pri prvih dveh potovanjih, no, pri prvem gotovo, je bila druga točka pred to, nekje po prihodu iz Indokine pa je precej jasno, da gre za potovanja zaradi potovanj samih. Torej najprej začutiš "travel bug", popotniško mrzlico, in se odločiš, da greš. Veliko je ljudi, ki "travel buga" ali želje po obisku dolečene dežele nikoli ne realizirajo. Razlogi so različni, večinoma pa gre bolj kot za razloge za izgovore. Tu bi moji sošolci vzneseno kimali ob omembi Rubikona. Nasvet za omahljivce: Samo spakiraj in pojdi! (kar je dosti slab nasvet, glede na dolžino tega posta, saj očitno ne gre vedno tako lahko).

2) IZBIRA DESTINACIJE

Pri nekaterih "travel bug" vzklije iz želje videti določeno deželo. Pri drugih je želja po potovanju prisotna ves čas in ni vezana na določene destinacije. Tej vrsti popotnikom pravim "travel junkies" in jim načeloma ni pomoči. Obisk ene destinacije jih ne bo zadovoljil. Vedno znova bodo našli konce sveta, ki jih je vredno videti, ponavadi spontano, brez velikih razmišljanj in racionalnih utemeljitev, zakaj ravno tja. Recimo, da smo po tipu popotnika travel junkie. Kako torej, ko nas zagrabi abstinenčna kriza, izbrati primerno destinacijo? Če želimo biti nekoliko manj spontani, je dobro, da razmislimo o naslednjih točkah:

a) Finančna sredstva: Treba je realno oceniti naše finančne zmožnosti, saj v primeru, da v srednjeročnem času (kolikor ga pač imamo) ne moremo zbrati niti 1500€ za letalsko karto za Solomonove otoke, je bolje, če si zastavimo cilje malo nižje ali si čas odhoda prestavimo na kasnejši čas. Destinacije po Evropi so glede prevoza tja lahko zaradi relativno majhnjih razdalji in nizkocenovih letalskih prevoznikov poceni. Po drugi strani pa so stroški bivanja v nekaterih azijskih ali južnoameriških državah lahko zelo nizki.

b) Interesi: Tu bi v grobem lahko popotnike razdelila v dve skupini; raziskovalce kultur in občudovalce narave. Prvi bodo navdušeni nad drugačnimi, eksotičnimi kulturami, verami, neznanimi običaji in bodo njihove destinacije verjetno tiste, ki povzročajo kuturni šok. Drugim je bolj pomembna čudovita, neokrnjena narava, naravni parki, trekkingi, flora in favna. Večinoma pa gre seveda za kombinacijo obojega, čeprav bi sama sebe uvrstila bolj v prvo skupino. Dobro je še, če razmislimo, ali smo bolj mestni ali podeželjski človek, žurerji ali raje pohajkujemo po oddaljenih vasicah, kako vajeni smo udobja, kakšne so morebitne aktivnosti, ki jih želimo na potovanju izkusiti. Za vsak interes se najde kaj primernega, le pobrskati je treba. Dober vir prvih informacij so razni popotniški blogi, forumi, potopisna predavnja, članki v popotniških revijah, Travel Channel.

c) Čas: Najprej čas, ki ga imamo na voljo. Če nimamo na voljo več mesecev, si je najbrž nesmiselno zastaviti cilj prepotovati celo Indijo, temveč se raje osredotočimo le na en del. Obstaja ogromno zanimih destinacij, ki se jih da ogledati v roku rednega letnega dopusta (in morda za bonus kakšen dan neplačanega, če je ta možnost). Drugi dejavnik pa je, kdaj sploh imamo čas. Niso vsi deli leta primerni za vse destinacije. Če nas je strah monsunov ali orkanov, v poletnem času najbrž odpade del JV Azije in Srednja Amerika. Če se želimo kopati, v netropske kraje ni ravno najbolje hoditi pozimi, kljub temu, da so temeprature morda višje kot doma, pri 18 stopinjah se še vedno nihče ne kopa. Čas je torej tudi pogojen z interesi. Pa tudi s financami. Najbolj ugodni čas za obisk neke destinacije ponavadi tam velja tudi za višek turistične sezone, kar za sabo potegne dražje letalske karte, višje cene prenočišč (in na splošno višje cene) in večjo gnečo pri lokalnih znamenitostih.

d) Izkušnje: Po zahodnih državah in večini JV Azije je naravnost smešno lahko potovati, medtem ko znajo biti manj obljudeni koščki sveta precej naporni za potovanje. Treba se je tudi zavedati, kakšne so nevarnosti na potovanju, kakšni so prevozi (neskončne vožnje niso za vsakogar) in kako zelo smo fleksibilni pri sprejemnju pogojev bivanja (živalski sostanovalci v sobah, pisana lestvica urejenosti kopalnic), koliko smo občutljivi za higieno in kako spretno se znamo sporazumevati brez znanja ene same besede v jeziku sogovornika.

3) DOMČA NALOGA ALI REFERAT O MOJI ŽELJENI DESTINACIJI

Najlažje je seveda postaviti vprašanje v stilu "vse o tej-in-tej destinaciji" na prvi forum, ki ga najdemo, a žal se bo verjetno treba potruditi dlje od tega. Dobro je začeti z verodostojnimi, objektivnimi informacjami. Te dobimo v raznih vodičih, kot je naprimer Lonely planet ali pa morda njegova konkurenca Rough guide. Dober vir informacij so še razne internetne strani turističnih organizacij države, kamor potujemo, strani našega zunanjega ministrstva (predvsem kar se tiče legalnih zadev kot so vize) ali veleposlaništev države. Ko vemo dovolj o državi, se lotimo morda še bolj pomembne raziskave: subjektivne informacije in izkušnje drugih popotnikov. Od njih poskušamo preko blogov in forumov izvedeti čim novejše podatke. Podatki, ki jih lahko pridobimo na ta način, so najnovjše informacije o cenah (te gredo namreč lahko že v enem letu v višave), varnosti, stvareh in krajih, ki jih je ali ni vredno obiskati (vendar se moramo zavedati, da je ta ocena vedno subjektivna in je vedno pomembno prepoznati lastno zanimanje in interese), okvirnih cenah letalskih kart, najboljših možnostih prenočevanja in transporta in še in še.
Ko se nam zdi, da smo iz obeh vrst virov nabrali zadostno število podatkov, ocenimo, koliko časa bi nam vzela načrtovana pot glede na želje in seveda z upoštevanjem časa in financ, ki ga imamo na voljo. Ta ocena nam bo služila kot okvir pri nakupu letalske karte, če na destinacijo potujemo z letalom.
Naslednji korak je odvisen od stopnje obsedenosti z načrtovanjem. Lahko si namreč pot začrtamo popolnoma, ali pa ta korak preprosto izpustimo in se res le z letalsko karto v žepu prepustimo toku. Vendar menim, da je na tej stopnji okviren načrt zaželjen. Ta naj ne zajema preveč podrobnosti, le "must see" zadeve in morda okvirno začrtano pot (da ne bomo preveč skakali z enega konca na drugega). Ta načrt je zaželjen, ker se nam pri načrtovanju lahko porodijo nova, bolj natančna vprašanja, na katera spet poiščemo odgovore pri zgornjih virih. Lahko se namreč zgodi, da katera od zaželjenih opcij ni izvedljiva (naprimer prečkanje kakšne meje po kopnem, za katero se izkaže, da ni možno).

Tako, pa smo pred odločilnim korakom, nakupom letalske karte. O tem in pripravah na pot pa v nadaljevanju.