Indo v slikah

Minibus, velikokrat poznan kot bemo in vedno prenatrpan čez vse meje. Ponavadi je tudi smrad po durianu stalnica, kot seveda tudi okvare. Še ena, precej neprijetna stvar pri lokalnih indo busih je, da se prtljago priveže na straho in ves čas razmišljaš, kdaj bo prav tvoj nahrbtnik med vožnjo zletel na cesto.

Čakanje na odhod busa iz pristaniškega mesteca Pagimana

Indo v slikah

Togeani



Kadidiri, eden izmed številnih otokov v otočju

Indo v slikah

Živinska tržnica v Rantepau






Značilna arhitektura v Toraji - hiše v obliki ladje oziroma bivolovih rogov

Tipična torajanska vas je sestavljena iz dveh ravnih vrst hiš v tradicionalnem stilu gradnje z dvoriščem med vrstama. Ponavadi je na eni strani bivanjski del, nasproti pa skladišče za riž.

Kult smrti v Toraji



Delo na riževih poljih

Indo v slikah

Komodoški varan



Osamljena plaža na osamljenem otočku, Komodo National Park






Simboli prednikov klana, vas okoli Bajawe

Indo v slikah

Tradicionalne vasi v okolici Bajawe



Kelimutu, Turkizno jezero



Riževa polja okoli vasi Moni

Indo v slikah

Gili Trawagan

Nekdaj so bili Giliji postojanka na hipijevski poti čez Azijo, danes pa tam ni težko najti luksuza.

Avtorica bloga na naključno odkriti plaži v okolici Kute

Indo v slikah

Surf's up!

Pred mojim bungalovčkom, Kuta






Čudovita Kuta

Ena izmed številnih sanjskih plaž v okolici Kute. Žal te plaže ne bodo več dolgo ostale neokrnjene, saj se za številna zemljišča načrtuje gradnja luksuznih resortov.

Epilog

Misija: Indonezija je opravljena in sedaj, z dežnimi kapljicami na oknu, se zdi azijski svet tako daleč, predaleč. Skoraj težko je verjeti, da sem se še pred enim tednom sončila ob bazenu Surfer's Inna. Kjub temu, da te Indonezija včasih skoraj spravi v obup, bo na to poletje ostal lep spomin, predvsem na mirno, sproščeno Kuto, ki bo morda v manj kot 3 letih popolnoma spremenila svojo podobo in sem jo, tako kot je, najbrž zapustila za vedno. Seveda je tu Toraja s svojimi toplimi, ponosnimi prebivalci in stoičnimi bivoli, rajski Togeani, naporni Flores in konec koncev zasluženo slavljeni Bali. In vse, kar nisem stlacila v ta stavek. Vsak dan v Indoneziji je nova misija, ki na koncu dneva zahteva predvsem veliko pozitivne energija in smisla za humor. Opremljen s tem lahko preživiš karkoli. Kamorkoli se odpraviš, je svet zase, tako drugačen, da bi lahko porabil mesece, tavajoč po številnih otokih Indonezije, pa še vedno ne bi prišel do konca skrivnostim tega arhipelaga.

Če si le pripravljen, te lahko potovanje po Indoneziji nauči veliko. Če nisi pripravljen sprejeti lekcij, je potovanje toliko bolj boleče. In ko posrkaš vase življenski svet Indonezije in njenih prebivalcev, ali bolj rečeno, le-ta vase posrka tebe, si pripravljen na pot domov, kjer lahko le upaš, da bo duh vseh življenskih naukov, ki si jih prejel, v norem Zahodnem svetu preživel čim dlje.

MISIJA: INDONEZIJA V ŠTEVILKAH

• 50 dni
  
• 4 notranji leti, 2 mednarodna
• 9 letališč
• 19 različnih hotelov
• 3 trajekti, 5 odpovedanih
• 7 ladji
• 5 otokov
  
• več kot 80 ur na indonezijskih cestah
• 5 prebranih knjig in en naštudiran Lonely planet
• 5 sarongov
• več kilogramov riža
• neznana količina Bintanga
• 2400 evrov
• nešteto doživetji in izkušenj

STVARI, KI SEM JIH SPOZNALA O INDONEZIJI:

• Pojdi na bankomat, ko je priložnost. Jej zahodnjaško hrano, ko je priložnost.
• Barantaj.
• Če hočeš mleko, si omisli kravo.
• Če hočeš dobro čokolado, pojdi drugič raje v Švico.
• Koze, kokoši, in prašiči gredo na avtobusu v prtljažni del na strehi.
• Kruh in maslo se sladkata.
• Ne načrtuj za več kot 1 dan vnaprej.
• Trajekti so mali bogovi, ki živijo svoje življenje. Ne odgovarjajo nikomur. Nikoli nihče ne ve, kje se nahajajo in kdaj pridejo.
• Če si bel, si bogat. Če imaš iPod si bogat, ne glede na barvo kože. In v obeh primerih plačaš več.
• Če je v Lonely planetu je dobro.
• Če je v Lonely planetu je drago.
• Če je v Lonely planetu je gneča.
• Barantaj.
• Želja slehernega petelina je, da bi preglasil jutranje klice k molitvi iz bližnje mošeje.
• Ne glede na to, koliko perutnine poješ, nikoli ne poješ tistega prekletega petelina, ki se trudi preglasiti jutranje klice k molitvi iz bližnje mošeje.
• Jutranji klici k molitvi iz bližnje mošeje vedno zmagajo v bojo s petelini.
• Ponekod se v boj vključijo tudi psi.
• Indonezija je zelo glasna dežela.
• Rek, da je nekdo "odkril toplo vodo" bi lahko tu dejansko nekaj veljal. Poskusi.
• V avtobus, v katerega gre na videz 20 ljudi, gre v resnici 20 družin in vso njihovo imetje.
• Barantaj.
• Nekatere ribe grizejo.
• Komodoški varan bi lahko pojedel mene in vodiča in bi bil še vedno lačen.
• Vedno v živo preveri ladjo, preden pritaneš v najem. Vedno vprašaj po rešilnih jopičih.
• Evropejci za zajtrk jedo palačinke.
• Indonezijci za zajtrk jedo riž. Indonezijci jedo riž tudi za vse ostale obroke dneva.
• Zamude pri letalih so dejstvo.
• Če nekdo reče, da je tvoj prijatelj, od tebe hoče denar.
• Če nekdo reče, da je cena dobra zate, pomeni, da je cena dobra zanj.
• Nikoli in nikdar ti nihče ne bo nič prodal po "lokalni ceni" ne glede na to, kaj reče.
• Vozniki taksijev, bemov, ojekov in drugih vozil za javni prevoz so nezanesljiv vir informacij o prevozih.
• Vozniki so malo trčeni in nesreče SE dogajajo.
• Sarong je življenskega pomena. Preprosto ni napačne uporabe saronga.
• iPod vedno očara ljudi.
• V floreškem visokogorju je premrzlo za Bintang. Žal ni premrzlo za komarje.
• V vsakem Indonezijcu je želja postati glasbena zvezda, a žal ima le redkokdo posluh. Nadalje, še manj se jih tega zaveda.
• Letališče je lahko zelo preprosta zadeva in letalski promet ima z avtobusnim več skupnega, kot bi si lahko mislil.
• Barantaj.
• Ikat iz Sumbe je daleč najlepši in dovršen.
• Ne glede na to, kako dolgo si potoval po Indoneziji, ne moreš vedeti vsega.
• Za začetnike so primerni dolgi surfi.
• Kaj je velik val, je relativno.
• Ko nisi na surfu, temveč v vodi, VEDNO pazi, da je surf pred tabo, ne pa za tabo, razen če rad krvaviš iz nosa, seveda.
• Če nimaš fanta, si ga izmisli.
• Gekoni se oglašajo indonezijsko glasno.
• Če gekon prebiva v tvoji hiši, to prinaša srečo.
• Bob Marley živi na Gilijih.
• Ključno je imeti prijatelje. Samo zato, ker v JV Aziji obstaja institucije "my friend" lahko greš preverit emaile in se vrneš z motorjem in surfom (ali iščeš prevoz do hotela in končaš z letalsko karto v rokah).
• Nihče ne ve, kaj hudiča je tisto drugo pivo. Ankor - kaj že?!
• Izpit za motor je potrata časa.
• Opice imajo rade arašide.
• Enobarvnega manjšega bivola lahko dobiš za pribljižno 150€, najbolj cenjeni pa o črno-beli, za katere je treba odšteti vsaj desetkrat toliko.
• Vrste so za Indonezijce neznan pojem. Verjetno tega izraza niti ni možno najti v indonezijskem slovarju.
• Vedno barantaj.
• Življenje je lepo.

STVARI, KI SEM JIH POČELA PRVIČ:

• potovala čisto sama
• snorklala na koralnem grebenu
• vozila motor
• govorila indonezijsko
• surfala
• videla komodoškega varana v živo
• letela z letlsko družbo, ki je na črnem seznamu IATA, in letalsko družbo, ki je imela 2 tedna prej nesrečo
• pila avokadov sok s čokolado
• bila južno od ekvatorja
• se kopala v Indijskem oceanu

TOP 10 INDONEZIJSKIH DOŽIVETJI:

1. Odkrivati smrt in življenje po smrti v čudoviti Tani Toraji
2. Igrati se "Kdo bo prvi pomežiknil" z lignjem med snorklanjem v Komodo National Park
3. Prvič za sekundo obstati na surfu
   
4. Opazovati spektakularne sončne zahode na Togeanih
   
5. Se kot opazovalec udeležiti improvizirane vaške motoristične dirke
6. Preživeti neskončne vožnje v natlačenih avtobusih Floresa
7. Se prepustiti improviziranem koncertu nesojenih pevskih zvezd na trajektih
8. Se učiti jesti nenavadno tropsko sadje
9. Pohajkovati po Jurskem prku kralja komodoškega varana
10. Doseči Flores in ohraniti mirno kri

Misija: pocitek

Torej, Misija: Indonezija se pocasi prevesa v sklepno fazo.

Let z Floresa je minil, ceprav se je zdelo, da sta bili to najdaljsi 2 uri mojega zivljenja. Tretji let z letalsko druzbo, ki je na crnem seznamu ni kar tako. Let iz Makasarja v Jakarto je z Gerudo, ki je bila s seznama umaknjena julija. A do tja je se dalec.

Torej, v Denpasarju je bilo treba ponoviti vajo Bali. Tokrat nisem sla z ladjo vse do Sengiggija, temvec sem se ustavila na Gilijih, malih otockih slabo uro od Lomboske obale. Odlocila sem poskusiti sreco na najvecjem in najbolj obljudenem, Gili Trawaganu. Ce bi tam bivala 3 ali 4 tedne nazaj, bi se najbrz pobrala po 1 dnevu, saj je Trawagan nekaksen podaljsek Balija in njegovih zabav, a po 5 tednih, prezivetih stran od ljudi, ki govorijo vec kot 3 stavke anglesko, se je prav prileglo nekoliko druzbe. Po 3 dneh pa sem kljub temu odsla naprej, do svoje zadnje destinacije.
Sedaj sem ze 8. dan na jugu Lomboka, v vasi Kuta. Ozracje tu je sprosceno, polno surferjev na nekajdnevnem izletu iz Balija. Cene so neprimerno nizje kot na Gilijih in hrana odlicna (ceprav sem ze resnicno sita riza...). Poskusila sem surfati, in to je pravzaprav poleg polezavanja na plazi vse, kar lahko tu delas. Plaze okoli Kute so naravnost carobne, kilometre dolgi pasovi belega ali rumenega peska in vecinoma brez zive duse. Ahhhhh...
Kuta pa bo verjetno v roku nekaj let dozivela korenito preobrazbo in se priblizala slavnejsi Kuti na Baliju, saj nacrtujejo gradnjo dragih resortov in pritok turistov, ko bo letalisce v bliznji Prayi koncno odprto. Na zalost, bi verjetno dodala vecina tukajsnjih obiskovalcev.

Ceprav se morda zdi, da je pustolovscine konec, je lahko tudi prav vsak dan v Kuti zanimiv, saj je Indonezija cudovita, naporna, glasna, gostoljubna in kar je se tega, dezela, ne glede na to kje si. Vsak koticek je drugacen in ponuja svojo pustolovscino, pa naj bojo to hotelski kompleksi Balija ali oddaljene tradicionalne vasice Floresa.

Tina v Jurskem parku, antropoloskem ucbeniku in na sprehodu okoli mitloskih jezer

Ce Bi bilo zivljenje preprosto, bi dosegla Flores natanko en teden preden sem ga v resnici. Ce bi bilo zivljenje preprosto, bi trajekt med Sumbawo in Floresom vozil vsak dan. Ce bi bilo zivljenje preprosto, a zal ni.
V Maratamu, se vedno na Lomboku sem izvedela, da naslednji dan ni trajekta do Labuanbaja. Kot da sem pricakovala, da bo. No, v resnici sem pricakovala, da bo, in ponovila ze tolikokrat storjeno napako. Ne pricakuj. Ne predvidevaj. Ne nacrtuj. Kolikokrat moramo iti skozi isto lekcijo, da se naucimo? Vsaj se enkrat ocitno. Po v Mataramu preziveli noci sem se naslednji dan opremljena z upanjem in zagotovilom, da tokrat trajekt bo, odpravila na dolgo pot cez cel otok Sumbawa. Po naporni poti v Sapeju, pristaniscu na vzhodu otoka, zvem, da trajekta ni in ga do nadaljnega ne bo. Kdaj naj bi prisel, nihce ne ve. Govorice so bile, da je na poti od Sumbe, kamor gre enkrat tedensko. Lahko bi bil tudi na dnu morja, ce vprasas vascane. Naceloma imajo 3 trajekte, kje sta dva? Lahko bi bila tudi na dnu m... no, pac, ni jih.
V edinem spodobnem hotelu v Sapeju se nas je nabrala skupinica sedmih bolj ali manj navelicanih Evropejcev in tuhtali smo, kaj storiti. Nasvet vsakega domacina ni bil boljsi od cakajna in resnici na ljubo, to se velikokrat v Indoneziji zdi edina moznost, ki jo imas. Vsaka informacija, ki smo jo dobili, je bila drugacna, v pisarni pristanisca pa jasno ni bilo nikogar. Zdi se, da je bila misija Togeani le vaja za Flores. Drobna, neprimerljiva vaja.
Vedno pa se najde nekdo, ki ima nekaj zate. Tokrat je bil to moz, ki je imal, glej ga zlomka, ladjo. Coln, bolje receno. In verjetno je bil se bolj obupan od nas, saj je moral nazaj na Flores in je hlepenel po zasluzku, da ne bi vozil skoraj praznega colnica. Po precej cudaskem pregovarjanju (baranjtanje bi pogajanju o resilnih jopicih tezko rekli) smo si sli to barkaco ogledati, preden se odlocimo. Izgledala je se kar solidno, z resilnimi jopici vklucenimi v ponudbo. A ker smo se vedno oklevali, je nas kapitan spustil ceno na le se enkrat toliko kot stane trajekt. 7 evrov za tako dolgo pot je dobra cena in 5 se nas je odlocilo koncati muke in priti na Flores.
V zgodnjih jutranjih urah smo dosegli prst otoka, ki se je zdel tako dalec od dosega, po boju s popotniskimi duhovi smo zmagovalno zakorakali proti hotelu.

Labuanbajo je pristanisko mestece, katerega glavni cilj je sluziti turistu. Je odskocna tocka za bliznje otoke, Komodo in Rinca. In smo se podali na izlet na slednjega. Otoka sta dom najvecjih plazilcev, ki teptajo tla nasega planeta, komodoskih varanov. V divjini zivijo le na teh otokih, nekaj jih je najti se na celini Floresa. In vidis jih gotovo. Otok je pust, v rjavih, prasnih odtenkih. Grmicevje ponizno caka na boljse case in dezevno dobo. Cez susno planjavo se preko redkih zelenih, a nizkih dreves dvigajo visoke palme. Svet tuj, in nenavaden. Zavedanje o orjaskih posastih, ki kraljujejo otoku, temu kraju doda pridih avanture, celo rahel pridih Jurskega parka. Najprej smo prispeli do kampa, kjer je nekaj bungalovov in pisarna rangerjev, brez katerih ni priporocljivo ali dovoljeno planinarjenje po otoku. Najprej nas je pozdravila zbirka zivalskih lobanj in ob pojasnilu rangerja, da so vse to zrtve varana moras zacutiti spostovanje do tega plazilca. Komodoski varan lahko ubije bivola, clovek je zanj mala malica. Kljub vsemu ne napadajo ljudi prevec pogosto, vendarle pa so ubili nekaj vascanov v zadnjih desetletjih.
V blizini kampa se vedno potika nekaj varanov, saj jih tja pripelje oster voh, s katerim zaznajo vonje iz kuhinje. Pot nas je vodila kaki 2 uri skozi naravni park, kjer smo imeli cast videti precej orjakov. Nas ranger je nosil palico za obrambo. Kaj bi s to palico naredil, ce bi se kateremu od varanov zahotelo zahodnjaske hrane, ne vem.
Na poti v Labuanbajo smo se ustavili se na nekem malem, samotnem otocku s skoraj popolno plazo. Po snorklanju med nestetimi ribami, ki sem jih do sedaj videla le v knjigah, smo obsedeli na pesceni beli plazi in opazovali sonce, kako pocasi rise svojo rdeco predstavo na modrem nebu.

Naslednji dan sem se odpravila do 10 ur oddaljenega mesteca Bajawa v osrcju floreskih gora. Tam je bila na vrsti nova lekcija iz antropologije, saj sem si spet lahko ogledala tradicionalno zivljenje dalec od roke tehnoloskega napredka. Zaradi geoloske odrezanosti od ostalih ljudestev, so tu ljudstva razvila in ohranila precej svojih verovanj in animizem gre z roko v roki s krscanstvom.
Podobno je bilo tudi nekoliko bolj proti vzhodu, v vasici Moni in okolici. Glavni namen obiska te vasi je bil ogled kraterskih jezer na ugaslem vulkanu, imenovanih Kelimutu. Jezera so za domacine sveta in povezana z njihovo mitologijo. Vsako od treh jezer je svoje barve, ki pa se skozi mesece ali celo tedne spreminjajo. Trenutne barve so turkizna, temno zelena in rjava, skoraj crna. Temno zeleno jezero je bilo tedne nazaj barve coca-cole, in turkizno je bilo pol modro, pol zeleno. Pojav povzrocajo minerali, ki se nahajajo v jezerih.

Sedaj sem na koncu svoje poti cez Flores, v mestu Maumere. Jutri zgodaj zjutraj imam let v Denpasar, od koder bom ponovila vajo izpred 2 tednov in sla na zasluzen pocitek in hladni Bintang (v gorah je bilo za pivo preprosto premrzlo) na obale Lomboka. A ne prenaglimo se prehitro, korak za korakom....

Preziveti Bali

Torek je bil precej dolg dan. Po nenaroceni budulki pred peto zjutraj sem okoli sestih vstala, pojedla rizev zajtrk in se odpravila na letalisce. Let skoraj ni imel zamude in na tla znamenitega Balija sem stopila okoli pol enajstih. Letalisce je tik ob vodi in pristajanje nudi spektakularen razgled. Najprej me je iz dremeza zbudilo obvestilo, da je treba pripeti varnostne pasove in nato me je pogled skozi okno v trenutku zbudil. Iz preproge puhastih oblakov pod nami se je dvigal mogocen, rjav vulkan, vrh katerega je nekje v nasi visini zeval velikanski krater. Skoraj v dosegu roke. Najbrz je bil Gunung Rinjani, vulkan na Lomboku. Ko smo se spuscali proti letaliscu, se nam je ponudil razgled na letovisce Kuta in Legian, center turizma na Baliju in Indoneziji. Nekaj metrov od obale so se penili prvorazredni surferski valovi.
Bali je s svojim utecenim turizmom popolnoma drug svet kot Sulawesi. Morda bi se zdel popoln kraj za pocitnice: ugodne cene, ustrezljivi domacini, raznorazna ponudba hotelskih storitev, vedno pripravljen prevoz in program po ustaljenem turisticnem urniku, dobra oskrba za druzinske pocitnice, prilagojenost hrane in celotne ponudbe za evropejski okus, bogata kultura in narava z moznostmi ogledov... A vsak, ki je pred prihodom na Bali okusil Azijo ve, da je to le povrsinski pogled. Ne ravno globoko pod tem se skriva divji boj za zasluzek, ki je glavno in prvo vodilo vseh vpletenih v ta masovni turisticni stroj. Vsi so tvoji prijatelji le mateforicno, v resnici gre za prodajni trik. Cene so v zadnjem letu poskocile za skoraj 200%. Tradicionalne vasi, ki ti jih prodajajo kot avtenticno izkusnjo Balija so ze davno zbolele za masajskim sindromom in v njih ni vec kaj veliko avtenticnosti. Bali je sov, predstava za eksoticnosti zeljne kolesckarje (ljudje, ki potujejo s kovcki na kolesa), ki pa ne premorejo dosti inovativnosti in samostojnosti, da bi si vse to sami priskrbeli. Disneyland za lene kvazi popotnike. Hurgada ali Djerba za vse tiste, ki bi radi pokazali cim vec eksoticnih zigov v svojem potnem listu. Lahko bi bil kjerkoli na svetu. In vsi ti ljudje najbrz nikoli ne bodo izvedeli, kako zelo so jih oguljufali na vsakem koraku. Za preziveti Bali rabis namrec dosti izkusenj, vec kot se morda na prvi pogled zdi.
Bali sem zapustila po vsega 4 urah. V bliznjem pristaniskem mestu sem ujela ladjo, polno turistov na poti na Gilije, ki je pot nadaljevala do Senggigija na Lomboku. Tja sem prispela pozno zvecer in nocna mora iz Balija se je nadaljevala, saj je tu zelo tezko najti sobo. S Kanadcanko, s katero sva potovali skupaj zadnji teden z nekaj premora vmes, sva nasli nekaj precej iz samega mesta, a sva zjutraj nasli nekaj blizje dogajanju.
Senggigi je bil vcasih zaspana vasica, danes pa je mesto hotelov, restavracij in barov z zivo glasbo pozno v noc. Tudi tu ne rabis popotniskih spretnosti Sulawesija in na plazi ti vsake 5 minut nekdo poskusa nekaj prodati za smesno visoko ceno. Zato sem vesela, da mi je uspelo najti pot ven iz tega letovisca.
Na eni od agencij sem uspela kupiti avtobusno karto do Sapa na vzhodo Sumbawe, od koder bom ujela trajekt do Labuanbaja na Floresu. Turistica varijanta z ladjico je polno zasedena do 20. avgusta. Turisticni busi stanejo vsaj 3x toliko, kolikor sem placala za svoj, obicajni bus. Voznja bo dolg, dolga, dolga, a nekako mi bo le uspelo priti do zeljene destinacije. Ker se sproti ucimo, sem tudi ze poskrbela za pot nazaj na Lombok in rezervirala letalsko karto Maumere-Denpasar za nenormalno visoko ceno. A zal pred koncem avgusta cene ne bodo padle. Racunam na kaj cenejsega na relaciji Mataram-Jakarta tik pred koncem potovanja. A vse ob svojem casu.

Cez 2 uri se torej odpravljam na Flores, v spet nov svet.

S plana A na plan B na plan C na plan Jebes-nacrte-ker-so-neuporabni

Drugi dan v Toraji je sledilo se vec grobov, se vec bivolove krvi in se vec kosti. Ta svet zivljenja, smrti in zivljenja po smrti te posrka vase in skoraj ne mores verjeti, da gre za resnicnost, vcasih se vse skupaj zdi kot pusolovski film.
Zadnji dan sem pred odhodom po dolini smrti odsla v pisrano Pelnija, nacionalnega ladijskega prevoznika in izgubila zivce. Nekaj dni nazaj sem preverila urnik trajektov na Flores in ugotovila, da je eden 8.8. ponoci. No, 2 dni kasneje mi je usluzbenec v pisarni povedal, da tega trajekta ni. Prvi mozni je sele 14 dni kasneje (ta trajekt naredi krozno voznjo od Kalimantana, preko Sulawesija in Nuse Tenggare vsake 14 dni). To pac ni bilo sprejemljivo. Po prvem soku sem se zbrala in naslednji dan odpravila v Makassar, glavno mesto Sulawesija.
Tu je najprej pravi boj za hotele. Vzela sem prvo ponujeno moznost, saj je kaksrnakoli cena pod 200000 rps dobra. Tako bivam v hotelu za 185000 rps (recimo nekje 13 evrov), sicer ima soba klimo, a skupno kopalnico s hladno vodo. Najdrazja soba brez lastne kopalnice, kar sem jih videla!
Danes sem najprej odsla na hitri ogled edine znamenitosti v mestu, Fort Rotterdam, utrdbe iz casa nizozemske kolonije. Stavbe imajo nekoliko holandski pridih gradnje, a manj, kot bi si domotozni Evropejec morda zelel. Nato sem odsla do turisticne agencije, da ponovno vzpostavim red v mojem nacrtu. Ideja je bila, da letim v Maumere na Floresu, najverjetneje preko Denpasarja na Baliju, saj od tu ni direktnih letov. Zelja se mi je uresnicila le polovicno, saj sem se zaradi cen odlocila, da zaenkrat letim le do Denpasarja (za karto sem placala cca 67 evrov) in od tam v obratni smeri (oziroma po trenutnem navdihu) do Floresa. Povezava z Seneggigijem na Lomboku bi naj bila dobra, zato bom poskusala priti do tja ze prvi dan, nato pa z ladjo na 3-dnevno voznjo okoli celega Floresa, Sumbawe, s postanki za snorkljanje in bezanje pred komdoskimi zmaji, do Labuanbaja na zahodu Floresa. Ta pot je cisto prevec neprakticna, a zal bolj ali manj edina izbira. Iz Maumera bom letala v Mataram ali Denpasar za pocitek na Lomboku.
Sedaj pa moram najti nacin, kako zabiti cas v tem prepolnem, vrocem mestu. Danes se bom verjetno sprehodila do pristanisca na svezo morsko vecerjo, pecene banane in predvsem mrzli, mrzli Bintang v eni od restavracij z razgledom na znameniti makassarski soncni zahod. Potem je tu se soping (nujno rabim knjigo) v enem od stevilnih nakupovalnih sredisc, kak izlet na morebitno okolisko plazo in torek bo kmalu tu.

Smrt, kri in grobovi

Tana Toraja je nekaj posebnega, tega najbrz ne bi mogel nihce zanikati. Pokrajna lezi med visokimi gorami, se razteza cez doline in rizeva polja. Njeni obicaji so poleg osupljive pokrajne in edinstvene arhitekture tisto, kar jo naredi tako enkratno.
Smrt ima tu popolnoma drugo dimenzijo. Vse se zacne s pogrebom, pravzaprav drugim pogrebom. Preminulega najprej pokopljejo na manjsem pogrebu, nato pa v susni dobi sledi pravi pogreb. Vcasih preminuli do pogreba, ki je lahko tudi cez nekaj tednov, caka v posebni vezi v druzinski hisi. Na dan pogreba najprej zrtvujejo bivole, koliko je odvisno od premozenja druzine. Daruje se se druge zivali, kot so prasici. Nato sledi celodnevni obred, pri katerem se mesajo stari obicaji s krscansko tradicijo. Pogreb je veliko slavje, kamor je povabljena cela skupnost. Kam bo preminuli pokopan, je spet odvisno od statusa druzine. Naceloma so clani ene druzine pokopani skupaj. Pravzaprav je "pokopani" precej napacna beseda, saj torajanski grobovi ne izgledajo niti pribljizno podobno kot ti, ki jih poznamo v nasih kulturah. Preminule polozijo v grobnico, ki je zgrajena v posebnem torajanskem slogu gradnje his. Bolj nenavadni so grobovi v skalah. Visoko v streno skal po vec let kopljejo grobnice, kamor nato pokopljejo celo druzino. Vcasih so grobovi v naravnih grobnicah, torej jamah. Tretja moznost je morda najbolj bizarna, to so takoimenovani viseci grobovi. Krste obesijo s skal ali jih postavijo visoko na lesene odre pod previsne skale. Spet cele druzine skupaj. A tu se bizarnost se zdalec ne konca. Pred grobovi premoznejsih druzin so takoimenovani tau tau, kipi v bolj ali manj naravni velikosti po podobi preminulih. Te kipe dajo narediti iz lesa se pred svojo smrtjo in jih nato razstavijo pred grobom.
Ko se druzinska grobnica napolni, morajo narediti prostor za nove preminule, zato tiste najstarejse preselijo iz grobnic na prosto. Tako lahko na pogrebnih obmocjih vidimo precej bolj ali manj zlozenih lobanji in drugih kosti, pomesanih med cigarete in druge darove mrtvim.

Jutro se je zacelo precej intenzivno, saj smo najprej obiskali lokalno zivinjsko trznico, kjer se na veliko prodaja predvsem prasice in bivole za pogrebne obrede. Razmere so predvsem za prasice precej krute. Dobri bivoli lahko stanejo toliko kot avto, najvec so vredni crno-beli. Manjsega enobarvnega lahko dobite za nekaj milionov rupij.
Po zaslugi vodicke smo se udelezili pogreba v bliznji vasi. V dar smo prinesli velik zavoj cigaret in bili sprejeti kot vsi ostali gostje. Pogreb je bil v cast zenske, matere 3 otrok, ki je umrla pred 2 tednoma. Jutranje darovanje bivolov (na tem pogrebu so zrtvovali 3, kar pomeni, da ni bila pretirano velika slovesnost) smo zamudili, kar je najbrz bolje. Lahko pa smo bili prica zrtvovanju 3 prasicev. Dokaz jutranjega zrtvovanja je bila velika luza krvi ob cesti, nekaj nedolocljivih ostankov bivolov, rogovi in ob mizah za goste lezeca glava enega od bivolov. Sledil je obred, nekaka mesanica lokalnih obicajev in krscanske mase. Kako tesno gresta ti dve verovanji tu z roko v roki, je prical prizor duhovnika, ki je maso vodil na oltarju le lucaj stran od zlovesce bivolove glave. Po obredu je sledilo kosilo iz prasicjega in bivolovjega mesa, ki pa smo ga zamudili, saj smo se odpravili naprej.
Obiskali smo stevilne zgoraj opisane grobove in vsak nov prizor je bil bizarnejsi. Spotikanje ob ostanke ogromnih, se zjutraj zivih zivali je zamenjalo spotikanje ob sto-in-vec let stare cloveske lobanje.

Rantepao je nekaksno neuradno sredisce Toraje. Vecina obiskovalcev, ki se nameni spoznavati to nenavadno pokrajno, se nastani tu. Mestece ima nek zdrav, popotniski utrip, a ni prodalo svoje duse za nekaj tisoc rupij, kot se rado dogaja podobnim mestecem po JV Aziji. Zvecer se vsi, lokalni vodici in turisti zberejo ob pivu in petju indonezijskih pesmi.
Torajanci veljajo za izredno gostoljubne ljudi, in kot take so se do sedaj izkazali. Prebivalcem Rantepaoa in cele Toraje lahko le zelim, da tako tudi ostane, ne glede na mnozicni turizem, ki se jim obeta. Da le zvok kitare v Marts Cafeju ne bi se tako kmalu zamrl...

Tropski raj, ki si ga moras zasluziti

Zadnji teden je bil kot voznja z vlakcem smrti (pa ne zaradi slabih cest, no, to tudi), toliko vzponov in padcev naredi iz cloveka ali zivcno razvalino ali trdovratnega popotnika. Kot sem pisala prejsnjic, je kazalo, da bom obticala v Gorontalu lep kos tedna, zaradi cesar sem bila najprej precej razocarana. A sem nasla par stvari, s katerimi bi si lahko zapolnila cas. Z enim od usluzbencev hotela sem se dogovorila za snorkeljski izlet, na cesti me je ustavil ucitelj v eni od lokalmih sol in me prosil, ce bi lahko prisla kak dan otroke uciti anglescino. V torek pa sem sla informacijo o trajektih se enkrat preverit v eno od informacijskih pisarn in izvedela, da niti petkovega trajekta ne bo. Kasneje so se sirile informacije, da se je pokvaril in bi naj ostal na kopnem se kak mesec. Vendar pa sem uspela izvedeti, da je se isti dan, torej v torek, nocni trajekt na drugo stran zaliva, do vasi Pantimana, od koder se lahko ujame bus do Ampane, pristaniskega mesta, ki je pravzaprav vez Togeanov s celino.
Receno, storjeno, cez nekaj ur sem ze bila na trajketu, presenetljivo udobnem. Po nocni voznji smo s skupino se nekaj Evropejcev (mimogrede, tu med zahodnjaki najdes edino Evropejce, zato se namesto "Zahodnjak" uporablja kar "Evropejec") ujeli minibus (smrdljiv, vroc, v zadnjih vzdihljajih) do Ampane. Po 5 urah pa v Ampani ponovno sok: nobenega javnega prevoza na otoke do sobote (bila je sreda). Namesto v zatohlem Gorontalu je kazalo, da smo obticali v prasni, od boga pozabljeni Ampani. S Nemcem, ki te konce zelo dobro pozna, saj se na Sulawesi vraca ze vec kot 15 let in je nekaj casa celo delal na Togeanih kot potapljaski vodnik, in Anglezinjo, ki je prispela z juga, smo se odlocili nekako resiti dan in najti resitev. Ob vsemu razocaranju je sledilo novo: v Ampani je zaradi slabih izkusenj s pijano mularijo alkohol popolnoma prepovedan. Vzpon: v hotelu se ga da dobiti (neuradno seveda) za zelo zasoljeno ceno. Torej ob Bintangu, ocenjenim vsaj na Heinikenovo ceno, smo dognali strategijo: najem colna do Togeanov. Cena je bila 1500000 rupij (milijon in pol), kar je nekje 100 evrov za coln. Zacelo se je mrzlicno nabiranje potnikov. Ob pomoci hotelskega osebja smo iz cele Ampane zbobnali skupaj 16 turistov, kar je zneslo pribljizno 100000 rupij na vsakega, kar je bila zelo dobra cena. Padec: v hotelu so nam povedali, da je na Togeanih vse polno, sploh Kandidiri, kamor smo bili namenjeni. Zmogljivosti so na otokih namrec omejene, na Kadidiriju so le trije resorti. Nikomur ni bilo jasno, kam bomo dali 16 ljudi, a smo vseeno sli pogumno na pot.
Na Kandidiriju se je potrdilo: le nekaj bungalovov je prostih. Vecina jih je vseeno dobila sobo, 6 pa se nas je odlocilo za improvizirano moznost: v zadnjem in najmanjsem hotelu smo prosili, ce lahko prenocimo na "njihovi" plazi, kar so nam rade volje pustili. Ob terasi z restavracijo so nam postavili nekoliko improviziran baldahin, nam obesili visece mreze in nas nahranili. Imeli smo skupno stranisce in mandi (indonezijsko kopalnico), 3 obroke na dan, budilko v obliki petelina in zastonj izlete okoli otokov. Vse to za 4 evre na dan.

Togeani so pravi raj. Nesteto otockov, vecjih, naseljenih in manjsih, osamljenih, vsi porasceni z tropskim rastjem in koralami tik ob obalah. Pescene plaze, palme in morje tvorijo cudoviti turkizno-zeleno-zlati svet, kjer se cas ustavi in lahko zadihas popolnoma drug zrak kot v glasnih Indonezijskih mestih. In to je sele zgornji svet. Pod gladino turkiznega, cistega morja se skriva spet nov svet, poln prvovrstnih potapljaskih tock. Svet, kot v akvarijih finih restavracij. Odtipakjte "Togean islands" v Googlov brskalnik, nastavite iskanje na slike in kar boste videli, no, tocno to so Togeani. Slike ne pretiravajo.
Ne morem si predstaljati, kaj bi ta tropski raj dozivel, ce ne bi bilo do njih priti taka muka. Bungalovi so polni celo sezono, predvsem zato, ker se ljudje, ko enkrat uspejo priti do cilja, velikokrat odlocijo ostati precej dlje od nacrtovanega. Neki Italijan iz Trsta (ki je znal vse pomembne slovenske kletvice) se je odlocil, da bo tu nekje do bozica. Prispel je marca. A resnicno, pot do otokov terja precej zivcev, casa, organizacijskih sposobnosti in vcasih tudi denarja, zato jih dosti obupa.

Ker pa je vse popolno lahko kmalu tudi dolgocasno, sem se po 4 dneh, v nedeljo, odlocila oditi. Resnici na ljubo mi ni bilo zal, saj sem zacela pogresati akcijo, hrup, dogajanje. Pot nazaj v Ampano je bila manj naporna, saj sem ujela trajekt z bliznjega otoka. V Ampani se je zacela organizacija poti naprej. Ena moznost je bila pot do Posa ali Tentene, mest v blizini jezera Poso ali pa voznja vse do Rantepaoa v pokrajni Tana Toraja. Pot do Toraje z busom traja nekje 20 ur, zato se je zdelo smiselno pot razdeliti na dva dela. Nato pa sem srecala prijatelja (Prav fino je imeti prijatelje v JV Aziji. To so ljudje, ki si jih nekoc nekje spoznal, si morda zapomnil njihovo ime, a imajo vedno koristne informacije. Vsi tu imajo te prijatelje, ljudi, ki jih poklicejo, ce rabijo pomoc.) s Togeanov, ki mi je pomagal najti najboljso moznost, ki se zdi kot zadetek na lotu. Za 300000 rupij, kar je le nekje 50% vec od cene za redni avtobusni prevoz, sem dobila avto s soferjem vse do Toraje. Hec je namrec v tem, da se tu nekateri turisti javnega prevoza bojijo kot hudic kriza (in razumem jih), zato za zasoljeno ceno najmajo avtomobile s soferjem. Ta moznost je sploh priljubljena med Torajo in Ampano. In ko enkrat sofer pripelje potnike v Ampano, se mu ne splaca iti nazaj s popolnoma praznim avtom, zato so pripravljeni za ceno javnega prevoza ali le malo visjo s sabo vzeti nove potnike (za primerjavo: potniki so soferju za obratno smer placali nekje sedemkrat visjo ceno na avto kot jaz).
Pot po neverjetno slabi cesti, polni ovinkov in nerazlozljivih kupov kamenja je trajala nekje 14 ur in avto se je pokvaril le dvakrat. Da ti pot se nekoliko podaljsajo, so po regiji okoli Danau Posa posejane se kontrolne tocke, kjer tako malo iz dolgega casa premecjo nekaj avtomobilov. Pri nama s soferjem niso bili prevec natancni, so pa z zanimanjem pregledovali moj potni list in se poskusali zafrkavati v polomljeni anglescini. Zanimivo, a se vedno mi ni uspelo ugotoviti, kaj je pravzaprav (bil) srz problema nemirov v osrednjem Sulawesiju.

Sedaj sem tu, na jugu otoka v pokrajni Tana Toraja. Danes zjutraj sem po dolgem casu jedla odlicen zajtrk, sestavljen iz pecenega jajca, treh kosov toasta, masla, marmelade, soka in kave. Obicajen zajtrk, pravite? Ne, ODLICEN zajtrk, ce 10 dni zivis od majhnih, praznih palacink. In v sobi imam toplo vodo. Da, ne le normalen wc in tus, celo toplo vodo.

(Mandi: nekaj, s cemer se mora budzet popotnik v Indoneziji pac sprijazniti. Tipicna Indo kopalnica namrec nima tusa, temvec vgrajeno banjico ali velik ceber, ki ga napolnis z vodo. Poleg je prilozena nekaka posodica, s katero zajemas vodo iz zbiralnika in jo polivas po sebi. Enkrat, ko osvojis sistem, je cisto prakticna zadeva)

Michael Jackson, kralj popa in Jaques, kralj umivalnika

Koncno mi je uspelo najti dostop do interneta. No, saj ne, da sem ga prej iskala, ker sem preprosto vedela, da ga ni.

Iz Jakarte sem v sredo popoldne letela na Sulawesi, v mesto Manado na severu. Ze prihod iz stavbe letalisca je razkril moj novi status zvezdnika (klici hello britney spears so bili ze prevec). Ti deli Indonezije niso tako obljudeni s turisti in precej verjetno je, da bos na javnih prevozih edini zahodnjak. Indonezijci so neverjetno radovedni in tri standardna vprasanja, ki so se jih naucili v anglescini slisis vsaj petkrat na dan. Od kod si? je najbolj priljubljeno in velikokrat se njihova anglescina tu konca, vcasih pa se nadaljuje se s Kako ti je ime? in Kam gres? Seveda jim je zenska, ki potuje sama, se posebej zanimiva in pozornost, ki jo dobim na cesti je pocasi ze nadlezna. Vendar nihce ne misli nic slabega, vsi ti pozdravi so popolnoma neskodljivi.
Tu v Indoneziji je Michael Jackson se vedno kralj popa. Sicer imam obcutek, da je tako priljubljen sele nekaj tednov, a vendarle, premagati lokalne karaoke izvajalce je velik dosezek. Ce moras za to umreti... Slava je le slava. Na poti v pristanisce v Manadu je voznik med razlaganjem, kako odlicen je MJ, glasbo navil tako na glas, da sem skoraj oglusela. In ni bil edini. Po pravici povedano, kar dobra sprememba od lokalne osladne glasbe. Glasbo je nato nekoliko utisal le za standardna vprasanja in ugibanje od kod prihajam (Slovenija jim seveda nic ne pove). Ob omembi Italije se je zacela igra ugibanja italijanskih nogometasev (ti so tu po priljubljenosti nekje za MJ-jem) in drugih sportnikov, kjer so me seveda gladko premagali.

Po zmedi z ladjo nam je nekako uspelo priti na otok Bunaken. Vzela sem kar prvo sobo, ki sem jo nasla, ceprav je bila cena pribljizno sestkrat visja od cene za sobo v Manadu. Vendar je vsebovala tudi vse tri obroke, zracen in lepo opremljen bungalov in verando s pogledom na cudovito turkizno morje zadaj za pesceno plazo. Vse to za kakih 14 evrov na dan za sicer dvoposteljni bungalov, kar je pomenilo da sem za bonus dobila se veliko posteljo samo zase.
Imela pa sem tudi svojega hisnega ljubljencka, najvecjega scurka, kar sem jih kdaj videla (ali sorodnika scurkov, na te posastke se ne spoznam). Dala sem mu ime Jaques in bival je v mojem umivalniku. Z Jaquesom sva imela dogovor: on ostane v umivalniku, jaz pa ga tam ne bom motila. 2 dni je najna simbioza lepo tekla, potem pa sem ugotovila, da je umivanje zob pod tusem lahko precej naporno - pravzaprav je ze tusiranje pod tistim tusem bilo naporno - zato sem se odlocila Jaquesa izseliti. Ujela sem ga v plasticno vrecko in nesla dalec od bungalva v grmovje. Konec koncev, placala sem celo kopalnico, z umivalnikom vred, Jaques pa najbrz ni placal niti centa. Naslednji dan se je spet pojavil na steni kopalnice, a sem mu zagrozila, da ga bom naslednjic nesla vse do morja, zato se ni vec prikazal.
Sicer pa na Bunakenu ni veliko za poceti, ce se ne potapljas in to je tudi bila vsa ideja. Prvi dan sem se pred soncnim zahodom nahitro namocila v prijetno toplem morju in nato cel vecer poslusala valove in oglasanje cudnih zivali. Drugi dan je minil precej podobno, zal je popoldne malo dezevalo (susna doba tu, par sto km od ekvatorja bolj malo pomeni), tudi ponoci se je razdivjala nevihta. Tretji dan sem si sposodila opremo za snorklanje (=potapljanje z masko in plavutkami) in odplavala do koralnega grebena nedalec od obale. Resnicno, nekaj tako cudovitega nisem pricakovala. Nikoli se nisem videla modre morske zvezde, in to taksne kraljevsko modre, da samo strmis. In ribe vseh barv in oblik, ogromni morski jezki, nenavadno oblikovane korale, ki ti dajo obcutek, kot da si se znasel na drugem planetu. Zal je tok na Bunakenu zelo mocan in zato je zasledovanje barvastih rib zelo naporno. Rabila sem pocitek in zelela nadaljevati cez kako uro, a zal sem bila ze precej pozna, saj se opoldne zacne precej mocna oseka, ki zelo otezi snorklanje. Voda je namrec tako nizka, da bi za normalno plavanje morala pesaciti vsaj kilometer od obale, kar pa je zaradi ostankov koral lahko zelo bolece. Uspelo mi je stopiti na nekaj ostrega in se cel vecer sem sepala. Zal so korale tu ponekod zelo poskodovane in unicene, predvsem zaradi ribolova in pristajalisca colnov. Vcasih je bil greben tu se mnogo vecji.
Po popoldanskem nalivu, ko je bilo ze prehladno za plavanje, sem se sprehodila skozi vas Bunaken. To je majhna, sproscena vasica okoli ene same cerkve in pristjalisca za colne. Spet nenehno pozdravljanje, mahanje in nasmehi z vseh koncev. S skupino otrok smo vadili anglescino in ocitno imajo zelo dober spomin, saj sem se naslednja 2 dni slisala svoje ime z vseh koncev vasi. Kmalu so me po imenu ogovarjali vsi, tudi tisti, katerim se sploh nisem predstavila. So pa vascani Bulakena eni najbolj prijaznih ljudi, kar sem jih kdaj srecala.

Zal je bilo v ponedeljek treba odditi nazaj na "celino". Iz Manada sem ujela nekaksen minibus do Gorontala. Tu sem spet vzela prvo sobo, ki je bila na voljo, pa se za to sem imela sreco, saj je bila edina. Zanimivo, da "imeti sreco" tu pomeni vse prej kod to, da si lahko srecen, ce dobis malo, zatohlo sobico brez pohistva. "Zal" sem morala vzeti okusno opremljeno, udobno klimatizirano sobo z lastno kopalnico. Zal zato, ker posledicno stane vec kot zgoraj omenjena moznost. A se vedno ni drago, okoli 9, 10 evrov. Moram pa pohvaliti hotel, saj je osebje polno koristnih informacij, saj sem se prej morala resnicno potruditi, da sem nasla verodostojne informacije o prevozih, hrani, bivanju. Tu resnicno vedo, kaj delajo in sumim, da zaposlene celo posiljajo na tecaj anglescine.
Vendar pa sem, kot kaze, obticala tu do petka in to me precej jezi. Moja naslednja destinacija so namrec Togeani, otocki malo juzno od Ekvatorja. A zal so ukinili sredino ladijo, bojda zato, ker niso imeli licence. Od kdaj je ze to bil problem v Aziji? Trentno mi tako ne ostane drugega, kot da cakam. Poleg tega so mi ostali popotniki odsvetovali potovanje v regijo okoli Posa v osrednjem Sulawesiju, a njhovi podatki niso novejsi od 2006, saj po tem obdobju najbrz tam ni bilo veliko turistov. Eden izmed usluzbencev hotela pa mi je povedal, da je v zadnjih letih Poso popolnoma varen in dosti turistov obisce tamkajsne naravne parke. A zal mi je pomanjkanje casa pomagalo sprejeti odlocitev, da Danau Poso izpustim in pot nadaljujem cim bolj naravnost do Tane Toraje na jugu. Sovrazim biti v naglici, a zal ne bo slo drugace. Glede na to, da nimam pojma, kako priti iz Makassarja na j Sulawesija do Floresa (v teoriji se gre s trajektom, ki pa vozi sam bog ve, kdaj), bom po poti najbrz izgubljala se vec casa. Ce ne bo slo drugace, bom ali Flores ali dele Lomboka izpustila. V Jakarto bom zagoto letela, da pridobim na casu. Po novem imam let iz Jakarte zvecer (Etihad je let prestavil za dobre 4 ure), kar pomeni, da morda lahko v Jakarto priletim ze zjutraj (seveda z upostevnjem zamud letala, ki so tako gotove kot to, da te bo prodajalec spominkov nategnil) in ne zapravljam casa tam.

To je to zaenkrat, ne vem se, kdaj e spet oglasim, s Togeanov pravgotovo ne, saj je tako kot na Bunakenu, ze elektrika luksuz.

Misija: Jakarta

Pa smo tukaj, na drugem koncu sveta. Let je bil neverjetno udoben, vsaj v primerjavi z zadnjim. Malo me je skrbelo, kako bodo stvari tukaj izgledale, a tisti trenutek, ko sem stopila iz letalisca, sem se spomnila, kako izgleda Azija in vse je bilo spet super. Neverjetno, kako hitro clovek pade v ta obcutek. In azijsko anglescino, seveda.

Jakarta je grdo mesto, polno revnejsih sosesk in smeti.

Sobo je bilo tezko najti, na koncu sem nasla nekaj za pribljizno 5 evrov. Delila sem jo z nekim Valizanom, tako, da je bila na koncu soba se poceni, ceprav je bila v bistvu zelo osnovna in prakticno brez pohistva.

Danes zvecer letim v Manado. Vcerajsnji leti so bili vsi zasedeni, pa tudi placala sem malo vec, kot sem pricakovala, a nic zato. Tako pac je, druga mi ne preostane. Sem pa zato vceraj porabila precej precej manj od dnevnega budzeta, le nekje okoli 14, 15 evrov.

Urgentno posredovanje...

...pred morebitnimi napadi panike.

Danes zjutraj se je v Jakarti, kamor letim v torek, zgodil teroristični napad v dveh hotelih. Po informacijah naj bi bili med žrtvami tudi tuji turisti.

Kot da novice o tem, da letala padajo kot muhe, da poskuša nova gripa mutirati in drugih katastrofah ne bi bile dovolj, so se sedaj še islamski skrajneži odločili deževati na moji paradi. Prvi odziv je bil jeza, ne strah ali zaskrbljenost, čista jeza. Koliko časa in energije človek namreč porabi za prepričevanje okolice, da ni vse tako nevarno kot izgleda in potem se vse sesuje v prah. Da vse ni tako nevarno kot izgleda najbrž seveda ni res, vsaj za goste hotelov, kjer sta se zgodila bombna napada ni, a raven moje zaskrbljenosti je z modrega območja zašel nekje v zeleno. Kaj? No, recimo, če je bila prej stopnja zaskrbljenosti na lestvici od 1 do 10 nekje 3, je sedaj morda 5 ali 6. Če pa pomislim, da se ne bom gibala po klasičnih terorističnih tarčah, pa še kako stopnjo manj.
Ponavljam: moja pot bo šla nekako čez Sulawesi, preko Floresa in Lomboka. Ti otoki v preteklosti niso imeli težav z islamskimi skrajneži, ki so že prevzeli odgovornost za današnje napade. Sulawesi je imel probleme zaradi političnih sporov, ki s tem nimajo veze. Po potrebi se bom osrednjega Sulawesija ognila. Razen Lomboka so moje postojanke precej daleč od tovrstnih dogajanj tudi zato, ker ti konci niso pretežno muslimanski. Sulawesi je še vedno večinoma protestantski, Flores pa katoliški.
Tarče teroristov so turistične točke, torej hoteli, restavracije, kraji, kjer se zbira večja množica ljudi. Če bo potrebno, se bom posluževala taksijev namesto javnega prevoza, v dragih in uglednih hotelih (ki so bolj mikavna točka) ne bom prenočevala, izogibala se bom tržnicam.

Najbrž napisano ne pomaga. No ja, vsaj samo sebe sem nekoliko pomirila. Menim, da obstaja verjetnost, da so ti bombni napadi osamljen primer in ne bodo sprožili vala tovrstnih dogodkov. Kljub temu, da obstaja možnost, da so skrajneži načrtovali več akcij, izkušnje kažejo, da gre ponavadi za moment presenečenja, kar pomeni, da ko je enkrat panika sprožena, je cilj začasno dosežen.

Minus en teden...

Torej, tole je zadnji teden pred odhodom. Sem že nekako v nizkem štartu, a nekaj stvari je še vedno treba opraviti. Imam nekaj problemov z rezervacijo notranjega leta Jakarta-Manado. Našla sem skoraj popolno karto; let je proti večeru še isti dan, ko prispem v Jakarto, cena je zmerna, edina slaba stran je, da bi v Manado prispela precej pozno zvečer. A tako bi se lahko lepo naspala in bila že drugi dan popoldne na Pulau Bunaken (LP pravi, da tja vozijo ladje dnevno). Žal pa je vse še nekoliko pogojno, saj kot rečeno, ne morem rezervirati letalske karte. S kreditno kartico ni nič narobe, kar so mi tudi potrdili pri Activi, tako da je najbrž nekaj narobe s spletno stranjo Lion Aira. Danes sem poskusila znova, tokrat nisem uspela priti niti do plačila. Upam, da mi še pred odhodom uspe, saj bi rada z gotovostjo vedela, ali nadaljujem isti dan, saj bi si morda rezervirala hotel (v Jakarti ali Manadu). Letalsko karto seveda lahko kupim kar na samem letališču in če bom imela srečo, ne bo veliko dražja, a lahko, da bodo razprodane, predrage, karkoli. Ahhhh...

Vizo sem iz Dunaja dobila v roku enega tedna in bila zelo pozitivno presenečena. Vse šlo brez težav.

Mislim, da imam bolj ali manj vse za na pot, razmišljam še, da bi kupila vrečo za nahrbtnik, ki le-tega ščiti pred vlago, kar pa je meni všeč je to, da se da vreča zakleniti, kar se moj nahrbtnik sam težko. Mislim, da jo bom kar naročila.

Sedaj se samo še odločam, koliko gotovine vzeti (vsaj do Makassarja bi rada zdržala brez dvigovanja na bankomatih, kar je nekje 3 tedne), katera oblačila spakirati in podobne majhne tehnične podrobnosti.

Kako kaže z Indonezijsko avanturo

Na desni strani zaslona se dnevi pridno odštevajo. Pred dnevom 0 pa je treba urediti še nekaj stvari:

• Zdravstveno zvarovanje
• "Poročni prstan" (to je že opravljeno, včeraj sem si kupila nek kič v Sariku) in slika mene in mojega "moža" za odganjanje nadležnih radovednežev. Ta ukana baje načeloma deluje in se je poslužuje veliko solo popotnic
• Dobiti moram polniec za omrežje za iPoda. Resno, komu so pri Applu mislili, da so naredili uslugo s tem, ko se iPod lahko polni le preko računalnika?!
• Letalska karta Jakarta-Manado (zaenkrat kaže na Lion Air, ob nemogoči uri in za solidno ceno)
• Prenočišče za prvo (in upam, da edino) noč v Jakarti
• Se dobiti z milijonom ljudi, od katerih se vsakič poslavljamo, kot da me ne bo nazaj najmanj 5 let
• Prevoz, prevoz, prevoz (na letališče seveda)
• Spakiiiiratiiii!!!

Nekje sem si že zapisala mali seznamček stvari, ki bodo našle prostor v mojem nahrbtniku. V kategoriji oblačila bo seznam nekje takšen: Pohodne hlače (ki jih bom najbrž kar oblekla za na letalo), ene "zračne" hlače iz lahkega materijala, še ene tričetrt hlače za vsak dan, krilo, sarong, ki ga bom kupila tam, 2-3 majice s kratkimi rokavi, ena lahka majica z dolgimi rokavi, 2 majici na naramnice, hoodi za hladne gorske dni, anorak oziroma palerina za osrednji Sulawesi, trenirka in majčka za spanje, spodnje perilo za 1 teden, 2 zgornja dela kopalk (en bikini, ki lahko služi kot spodnje perilo in en bolj zakrivajoč), spodnji del kopalk in board shorts, krama (ruta, kamboška nacionalna oprava) za pokriti ramena ali glavo v verskih objektih (ali zaščititi obraz pred prahom na odprtih prevoznih sredstvih. Kambožani že vedo, zakaj ne zapustijo doma brez nje). Na nogah bom imela japonke, v nahrbtnik pa bodo šli še pohodniški čevlji.

Drugače pa moj potni list že vandra po svetu. No, upam, da ne predaleč. Poslala sem ga namreč na Dunaj, na indonezijsko veleposlaništvo. Nazaj se bo vrnil z vizo, vsaj če bo šlo vse po načrtih.

V drugo so predpriprave veliko lažje, čeprav sem tokrat za vse sama in je priprava celo bolj kompleksna. Ni cepljenja, ni nakupovanja potrebščin, ni panike. Ah ja, dopust...

Strah in groza v Indoneziji

"We advise you to reconcider your need to travel to Indonesia, including Bali, at this time due to to very high threat of terrorist attack." - avstrasko zunanje ministrstvo -

Vse se je začelo s pohlepnostjo zelo določene turistične agencije. Za posredovanje pri pridobitvi indonezijske vize zahtevajo 80€, s tem da je cena vize le 35€. Veleposlaništvo, zadolženo za izdajanje vizumov državljanom Republike Slovenije, je namreč na Dunaju. Vendar se mi je cena po prespani noči zdela odločno previsoka in odločila sem se, da zadevo uredim sama. Zato sem se po nasvet obrnila na spletno stran Ministrstva za zunanje zadeve. Njihove opombe o destinaciji sem preletila le s 3/4 levega in 1/3 desnega očesa. To, da obstajajo "določeni varnostni zadržki za potovanja v posamezne dele države", sem pričakovala in me niti ni preveč ganilo. To je namreč že tretja dražva s tem šablonskim opozorilom, v katero potujem. Iskala sem predvsem internetni naslov veleposlaništva na Dunaju. A je Radovedna vila v meni vseeno zadržala pogled na tej strani in našla sem povezavo na stran zunanjega ministrstva Avstralije. Precej famozna stvar za tiste, ki so se kdaj zanimali za varnostne razmere v Indoneziji. In ker imam načeloma med tednom čisto preveč časa, sem se odločila njihova varnostna opozorila tudi prebrati.

Seveda Indonezija ni Portorož, upam, da je to vsem jasno in upam, da je vsem jasno, da je tudi meni to jasno. Nemiri v JV azijski regiji so v zadnjih letih stalnica. Pa naj gre za verska nesoglasja, politične boje znotraj države, ali posledice vedno slabšega ekonomskega položaja prebivalcev.

Torej je nekako razumljivo, da ljudje ob omembi tovrstnih potovalnih destinacij dvignejo obrvi. Vsem, ki vas skrbi za mojo varnost, zato iskreno odsvetujem klik na naslednjo povezavo .

Tu se najprej seveda postavi vprašanje, koliko se vprašanje varnosti napihne. V bombnih napadih na Baliju je bilo ubitih dosti Avstralcev in zdi se, da avstralska vlada od takrat do Indonezije goji hudo zamero. Po svežih informacijah iz nekega popotniškega foruma je celo potovanje v nekoč bav-bav provinco Aceh takorekoč le še stvar lastne presoje in niti ne več varnostno vprašanje.
Vendar vsemu nakljub: zakaj sploh riniti v potencialno nevarno regijo? Morda gre tu res nekoliko za igranje z lastno usodo, vendar ne v smislu ogrožanja življenja. Lanski poznojesenski tajski dopustniki so jo odnesli le z nekaj neprijetnostimi zaradi prestavljenih in odpovedanih letov (z razliko od tistih, ki so obtičali na letališču, vendar so tudi ti na koncu varno prispeli domov). Nemiri so se na Tajskem začeli nekje v času, ko sva s sopotnico uživali na plažah Vietnama. Od doma sem takrat dobivala maile, naj paziva. A resnici na ljubo, takrat še ni bilo ničesar, česar bi se moral paziti. Izredne razmere so bile tako ali tako preklicane, ko sva bili nekje v Phnom Penhu, še dober teden pred povratkom v Bangkok, od koder sva imeli let. Situacija bi lahko takrat neugodno vplivala na naju le v primeru blokade cest. Popotniki z otokov nemirov niso niti čutili, pravzaprav se je bolj malo o vsem skupaj vedelo celo v Bangkoku. Življenje na Khao San Rd je teklo dalje, daleč stran od političnih nesoglasji.

"Ask yourself whether, given your own personal circumstances, you're comfortable travelling to Indonesia knowing there is a very hight threath from terrorism and you may be caught up in a terrorist attack. Ask yourself whether travel could be deffered or an alternative destination chosen. If, having considered these issues, you do decide to travel to Indonesia, you should exercise extreme caution."

Torej, če se vrnemo v Indonezijo, kako realna so vsa ta opozorila avstralskega zunanjega ministrstva? V času, ko bom v Indoneziji, bo morda potekal drugi krog parlamentarnih volitev. Te bodo verjetno spremljale demonstracije v Jakarti in večjih mestih po državi. Da se je takih shodov več kot pametno izogibati, je seveda znano dejstvo. Druga stvar, ki me nekoliko skrbi, je (ne)mir na Bližnjem vzhodu. Izraelski (ali ameriški) posegi v suverenost muslimanskih držav so v preteklosti sprožili (tudi nasilne) proteste, vendar so tudi ti dogodki večinoma omejeni na večja mesta. Edini del poti, ki ga bom skrbno preučila še tik pred prihodom na območje in ga po potrebi izpustila iz načrta, je osrednji Sulawesi. Ta del Indonezije je bil še ne tako dolgo časa nazaj precej nestabilen zaradi notranjih političnih trenj. Regija je bila prizorišče terorističnih bombnih napadov, kjer pa za razliko od Balija niso bili tarča turisti. Kljub temu se v tem delu Lonely Planet strinja z avstralsko vlado, da je pri potovanju po regiji potrebna dodatna previdnost in če je le možno, izogibanje javnim prevozom in javnim zbirališčem. Previdnost nikakor ni odveč, a bombe ne eksplodirajo vsak dan, incidenti so bolj osamljeni.
V primeru "Tajske", torej večjih poltičnih nemirov v glavnem mestu, je najboljša pot iz države, kot je bila že za tajske "turistične begunce", Malezija ali Singapur. Večina letov iz bangkokšega letališča je bilo namreč preusmerjenih v te države. Let nazaj imam točno 9. septembra, na dan volitev.

Mogoče vso to pisanje o varnosti naredi popolnoma obraten učinek od želenega. Ne bi rada namreč poudarila, kaj vse se lahko zgodi na poti, temveč dejstvo, da je, kljub temu, da nisi prav nikjer na svetu popolnoma varen, panika ob dovoljšnjem informiranju popolnoma odveč. Tudi novice iz osrednjih informativnih oddaj je treba spremljati z dobršno mero kritičnosti in zavedanja o senzacionalističnem poročanju današnjih medijev. Ob razmišljanju, kaj vse se ti lahko v širnem svetu zgodi, lahko seveda ostaneš doma. A zavijanje v vato še nikomur ni prineslo nič dobrega.