6. del: Muzeji, hrana, Sveto pismo

Še ena stvar je v Jeruzalemu, ki je nikakor ne smeš izpustiti: Yad Vashem, spominski kompleks, posvečen žrtvam holokavsta in ljudem, ki so jim pomagali. Če v Jeruzalemu ne moreš mimo zgodovine, pravzaprav ne moreš skozi Izrael, ne da bi doživel tragično povezanost dežele s tem grozljivim poglavjem judovske in celotne človeške zgodovine. Yad Vashem je čudovit in vsekakor vreden ogleda. S centra mesta vzameš avtobus številka 20 ali 23, ki te pripelje v neposredno bližino kompleksa. Ta leži nekoliko ven iz mesta, na njegovem zahodnem robu. Ko izstopiš na postaji, moraš pot nadaljevati peš še kakih 10, 15 minut, vendar je pot označena, tako da težko zgrešiš. Pred samim kompleksom je zapornica, kjer te vratar vpraša za nekaj podatkov. Najprej vstopiš v center za obiskovalce, kjer je kavarna, restavracija in trgovina s spominki. Vstop v muzej je brezplačen. Kompleks je sestavljen iz več delov. Midva sva se najprej sprehodila po lično urejenem parku, kjer so zasajena drevesa, ki so jih zasadili svojci žrtev. Pot sva nadaljevala v zame zelo pretresljivo dvorano, posvečeno otrokom, ubitih v holokavstu. Ko vstopiš v temen prostor, ne vidiš pred sabo ničesar, le neskončno drobnih lučk. Med tem, ko se premikaš skozi temo, posnet glas govori imena otroških žrtev, od kod so bili ter njihovo starost. Glavni objekt v kompleksu je sam muzej. Že samo ogled le-tega ti vzame 2 uri. Stavba je zgrajena v obliki piramide, pot pa te usmerja in ene sobane v drugo, vsaka je posvečena enemu obdobju v zgodovini holokavsta. Bolj ko se dogodki tragično stopnjujejo, bolj se bližaš »vrhu« piramide, stene se vedno bolj stiskajo in ti dajejo občutek utesnjenosti. Muzej je zelo multimedijsko naravnan: razstavljeni so številni osebni predmeti žrtev, slike, fotografije, v vsaki sobi je vsaj en video posnetek intervjujev s preživelimi, ki pripovedujejo svoje tragične zgodbe. Med drugim hranijo tudi znameniti Schindlerjev seznam. Zadnja soba je okrogla dvorana, kjer so v zvezkih, zloženih po policah ob steni, zapisana vsa do sedaj zbrana imena žrtev, do sedaj so jih zbrali okoli 3 milijone, od domnevno 6 milijonov vseh Judov, ki so umrli v holokavstu. Ko te pot skozi zgodovino pripelje do konca, do ustanovitve države Izrael, se pred tabo stene ponovno razprejo, prideš dobesedno do »luči na koncu predora« in znajdeš se pred razgledno ploščadjo, kjer se razgled odpira na Judejsko hribovje. Poleg muzeja je še nekaj objektov, ki so pravtako vredni ogleda. Pot skozi kompleks bo pravgotovo vzela nekaj ur, zato si je vredno rezervirati vsaj pol dneva. Celotna ideja, kako je muzej zastavljen, mi je zelo všeč, saj ni klasičen muzej, ne le da je zanimiv, tudi koncept je izviren.

Po kosilu v centru (jedla sva v košer tajski restavraciji – kje drugje je to možno kot v Jeruzalemu?) sva se odpravila nazaj v Staro mesto. V tem času dneva je naravnost čudovit: zahajajoče sonce meče zlato svetlobo na kamnito obzidje in ga naredi pravljičnega. Ogledala sva si Cerkev božjega groba, ki sva jo tokrat našla brez večjih težav. Sama cerkev je ogromna in predvsem veliko razočaranje. Tako polna je turistov, da pravzaprav niti ne moreš začutiti spiritualnosti kraja, saj ga odganjajo številne bliskavice fotoaparatov japonskih turistov. Drugače pa je prav zanimiva, nekatere kapelice so celo nekoliko bolj »turist free«. Dobro je imeti s sabo kakšen načrt cerkve, da pravzaprav veš, kaj je pomen določenega dela cerkve. Cerkev bi naj namreč stala na kraju, kjer je bil križan Jezus Kristus. Prvotna cerkev je bila na tem mestu zgrajena nekako 300 let po Jezusovi smrti, a je bila do danes večkrat uničena in ponovno zgrajena. Pred samim vhodom v grobnico, kamor so po smrti položili Jezusa in kjer je vstal od mrtvih, je ponavadi precejšnja gneča in je za vstop potrebno kar nekaj časa čakati, vendar sama nisem imela potrpljenja, zato sem rajši raziskovala druge kotičke. Po strmih stopnicah se povzpneš v nadstropje, kjer bi naj bil Jezus križan, v grški kapelici pa je kamen, na katerem bi naj stal križ. Vsekakor vredno ogleda, za kristjane in vse ostale, saj je zanimivo svetopisemske zgodbe opazovati na dejanskem (pravzaprav domnevnem, ampak ali ni bistvo vere verovanje?) kraju, kjer naj bi se zgodile.

Zvečer sva se sprehodila skozi nakupovalni center tik pod ozidjem, kasneje pa sva se odpravila na pivo (Goldstar je prav okusno), pikantne perutničke in dobro glasbo v Mike's Place.

...

S 6. delom za letos zaključujem serijo odlomkov mojega prvega potopisa, ki je nastal na potovanju, ki sem ga opravila že davnega leta 2007. V prihodnjih tednih bo čas za nove, sveže dogodivščine s popolnoma drugega konca sveta. Čas za nove, sveže zgodbe, ki bodo slikale pisano raznolikost sveta, ki nas, popotnike po duši, navdihuje skozi celo leto, ne glede na to, kje se znajdemo.

5. del: Prvi dan v Svetem mestu

Prvo jutro v Jeruzalemu je bilo treba zgodaj vstati, saj sva imela zjutraj rezerviran ogled tako imenovanih Western wall tunnels. Zelo zanimiv ogled, vendar je zanimanje zelo veliko, zato se je potrebno naročiti kar nekaj tednov vnaprej. Za manjše število obiskovalcev ponavadi ni problema in vas bodo stisnili v katero od že napovedanih skupin, vendar je rezervacija vsaj tri tedne do en mesec vnaprej še vedno nujna.

Najprej pa nekaj o oblačenju v Starem mestu. Verjetno ob vsej množici turistov nihče ne bo postrani gledal dekleta v kratkih hlačah ali v topu z naramnicami (vendar vseeno ni dobro pretiravati z dolžino oziroma ne-dolžino krila), vendar je priporočljiva skromna obleka. To bi pomenilo najmanj pokrita ramena ter oblačilo, ki sega čez kolena tako za moške kot za ženske. Moški bi naj nosili hlače, za katere ni primerno, če so kratke. V še strožjem pomenu pa bi to izgledalo nekako kot verna judovska dekleta: dolgo krilo in majica, katere rokavi segajo prek komolcev. Nekatere poročene Judinje nosijo na glavi ruto, podobno kot muslimanke, a to ni pravilo. Seveda je izbira vsakega posameznika, kako se bo oblekel, priporočljivo pa se mi zdi, da se vsaj po tisti najbolj mili verziji, saj je določena kultura oblačenja v nekaterih svetih objektih obvezna. V judovskih svetih objektih si morajo moški pokriti glavo, za kar so ponavadi pred vhodom na voljo kipe; v katoliških morajo imeti glave odkrite. Večina turistk si pred Zidom objokovanja in drugih svetih objektih preko običajnega topa okoli ramen ogrne ruto, kar je popolnoma dovolj.

Na trg pred Zidom objokovanja sva prispela precej časa pred začetkom ogleda. Dan je bil izjemno vroč, še bolj v primerjavi z dokaj hladnim večerom. Če se spet navežem na pravila oblačenja… Začela sem preklinjati svojo skoraj zimsko opravo, saj mi je že po kake pol ure stanja na žgočem soncu postalo slabo in sem se morala umakniti v senco. V Izraelu imejte vedno pri sebi dovolj vode, posebej, če ste tam v vročih mesecih! Imela sem dovolj časa, da sem opazovala ljudi in živahno dogajanje na trgu. Pred vhodom v dvorano, kjer se je začel ogled, je bila skupina mladih Judov, ki so molili in se pri tem na stopalih nagibali naprej in nazaj, enak prizor je bil pred samim zidom. Ljudje, ki so očitno prav tako čakali na nek voden ogled, so bili glasni in zdeli so se mi strašno nadležni, predvsem, ker sonce kar ni in ni popustilo v svoji nameri, da me zlomi.

Voden ogled je potekal v angleščini, naš vodič pa je bil prav simpatičen in nama je kasneje ponudil, da naju popelje (za primerno ceno, seveda) tudi po drugih znamenitostih v Jeruzalemu. Tuneli, po katerih te popeljejo, so pravzaprav ulice starega Jeruzalema, ki so jih kasneje zagradili in nad njimi zgradili nove in nove stavbe, tako da imaš občutek, da hodiš po tunelih, v resnici pa po starih, obokanih ulicah nekega še starejšega Jeruzalema. Pot vodi okoli samega trga in se konča v muslimanski četrti, nekje na Via Dolorosa (znani tudi kot Križev pot, kjer je Jezus domnevno nosil svoj križ do Golgote oziroma do današnje Cerkve Božjega groba). Ker, kot rečeno, spet ugledaš luč sveta v muslimanski četrti in ker so se baje tu v preteklosti že dogajali napadi na turiste, so nas s še eno skupino turistov kot čredico ovčic nazaj do Zida objokovanja pospremili oboroženi varnostniki. Sicer je to samo moja ocena, vendar se mi zdi skupina v spremstvu varnostnikov precej bolj očitna tarča, saj nam je praktično na čelu pisalo »I'm british turist, robb me!« Vendar pa smo (glej ga zlomka) varno prispeli nazaj do trga.

Popoldne je bil na vrsti muzej Tower of David Museum. Do tja sva se sprehodila skozi slikovite obokane uličice judovske četrti, kjer se je prav zabavno izgubljati. Po teh starih ulicah bi se lahko sprehajala brez cilja cel dan. Posebej zanimiv je bazar, ki je neverjetno živahen, pisan, poln ljudi in vonja po usnju ter začimbah. Muzej se nahaja v citadeli tik ob Jaffa gate. Na dvorišču utrdbe so ponavadi razstave, drugače pa je to zanimiv muzej zgodovine Jeruzalema. Na obzidju je tudi kar nekaj lepih razglednih točk s čudovitim pogledom na vse strani neba in Jeruzalema.

Zvečer sva se sprehodila skozi majhne uličice krščanske četrti. Ulice, kjer je bil čez dan živahen market, so sedaj samevale, le še nekaj prodajalcev je bilo, ki so pospravljali svoje stojnice, tu in tam vojak ali dva z M16 v rokah, ki so s klepetanjem preganjali dolgčas, ter nekaj nun in duhovnikov. Poskušala sva najti Cerkev Božjega groba, vendar nama kljub dokaj jasnim navodilom načrta mesta ni uspelo. Za pomoč sva prosila dva vojaka, ki pa žal nista vedela, kje je treba zaviti. Včasih se zdi, da so ti prijazni vojaki tam le zato, da usmerjajo zmedene turiste.

Zvečer je vsekakor nujno preizkusiti nočno življenje mesta. V samem Starem mestu se pravzaprav vse zapre s sončnim zahodom in zabavo je treba iskati v širšem centru. Vendar je, kot že rečeno, dovolj lokalčkov in klubov okoli Ben Yehuda St., ki niti v poznih večernih urah ne zamre, pravzaprav se šele takrat na novo prebudi. Ni težko najti nekaj za vse okuse. Prav zato mi je Jeruzalem tako prirasel k srcu – lepo, starodavno, v meglico zgodovine zavito mesto čez dan ter s prav posebnim nočnim utripom. Sicer ne slovi po norih zabavah kot Tel Aviv, a je kljub temu mesto mladih, na ulicah jih je ogromno, saj je tudi univerzitetno mesto. Zato se ni bati, da bi tu zabave manjkalo.

4. del: Proti Jeruzalemu

Yerushalayim of gold… Mesto si predstavljam kot živo zgodovino. Kamnite stavbe in kamnito tlakovane ulice. Nešteto cerkva in nešteto proti nebu segajočih minaretov in mošej in nešteto sinagog. Pisana množica ljudi vseh ver in številni turisti. Še nekaj ur in bom tam. S Tel Aviva v Jeruzalem je morda najbolje vzeti sherut, ki te odloži prav v centru mesta. Avtobus je poceni, zna pa biti gneča, predvsem če se odpravljaš na pot v nedeljo zjutraj, ko se vračajo nazaj na delo številni vojaki, ki imajo, mimogrede, vse vrste prevozov zastonj. A danes gremo z vlakom. Na vhodu v železniško postajo naju je ustavil sicer zelo prijazen varnostnik in ko je pogledal najine dokumente, naju spustil mimo. Pregled osebnih dokumentov varnostnikom pred avtobusnimi ali železniškimi postajami precej olajša delo, saj bi vzelo precej časa, da bi vsakemu potniku skrbno pregledali prtljago. S tujim potnim listom ti je tako ali tako marsikaj olajšano, morda moraš le odgovoriti na nekaj trapastih vprašanj v stilu kako ti je tu všeč in ali govoriš rusko (in so nato, če znaš kako besedo ali dve, izredno veseli, še celo bolj, kot če znaš hebrejsko).

Vožnja z vlakom traja precej dlje kot z avtobusom in precej velika verjetnost je, da moraš nekje sredi ničesar prestopiti, a je vožnja precej slikovita. Najprej čez ravnino, nato pa se začne pokrajina dvigati, ravnino zamenja hribovje. Palme in drugo sredozemsko rastje zamenjajo grmičevje in borovci. Železniška postaja je precej daleč od centra, kar je še en razlog, da je morda udobneje potovati z avtobusom, saj je glavna avtobusna postaja na začetku Jaffa Rd., glavne ulice, ki te pripelje vse do starega mesta. Postaja je izgledala precej zapuščeno, vročina je bila neznosna. Sedaj je treba najti lokalni avtobus, ki bi naju popeljal do hostla v centru. Prijazni domačini nama z veseljem pomagajo. Čez dobre pol ure že stojiva na Jaffa Rd. in se razgledujeva za najinim hostlom. Po poti odkrijeva še nekaj potencialnih prodajaln s prigrizki, kjer bi se prileglo kosilo. Hostla ni bilo težko najti, je na najživahnejšem delu ulice, med številnimi lokalčki in trgovinicami. Jerusalem hostel & guesthouse je ljubek, starinski hotel z lepo opremljenimi sobami, neverjetno prijaznim in ustrežljivim osebjem in praktično v centru dogajanja ter le 10, 15 minut hoje do samega starega mesta. V skupni kuhinji s prijetnim, domačim vzdušjem lahko spoznavaš in klepetaš z drugimi popotniki, imajo tudi teraso, kjer lahko praktično za drobiž taboriš v šotoru. Ko vstopiš, te pot mimo recepcije po zavitih stopnicah popelje v prvo nadstropje, kjer so sobe. Številne imajo balkone z razgledom na glavno ulico. Če bo kdaj koga pot zanesla v tiste konce, vsekakor več kot priporočam. Ko sva odložila stvari, sva ugotovila, da sva sestradana, zato sva se odločila za pošteno malico v eni od uličnih prodajalnic s hitro hrano.

Shawarma je nekaj, kar bi pri nas imenovali kebab, le da je boljše. Tiste prave začimbe in omakice in zelenjava in seveda humus so odlična kombinacija. Najbolje si je svojo shawarmo ali falafel privoščiti na ulici, medtem ko sediš na stopnicah ali klopci in opazuješ mimoidoče. Na Zion Sq., ki je točno nasproti hostla, lahko opazuješ pisano množico ljudi – od študentov, turistov, poslovnežev s kipami do pouličnih glasbenikov in pravovernih Judov v značilnih oblačilih. Od Zion Sq. se vije Ben Yehuda St., živahna ulica, polna trgovinic s spominki in lokalčkov. Blizu je kar nekaj ulic, kjer je živahno nočno življenje, med drugim je tu tudi jeruzalemski Mike's Place, kjer vlada prav posebno vzdušje in čeprav pikantne perutničke niso tako dobre kot v istoimenskem lokalu v Tel Avivu, imajo ob torkih jam session, ki se ga splača obiskat. Po kosilu je bil na vrsti hiter obisk starega mesta. Na koncu Jaffa Rd. pred sabo zagledaš veličasten kamniti zid in v ozadju tu in tam proti nebu štrli kak stolp. Videti je, kot da je nekakšen časovni stroj iz neke dalne preteklost prinesel to čarobno, z zidom obdano mesto in ga postavil tu, med vzpetine Judejskega hribovja.

Kot že rečeno, Jeruzalem je uradno glavno mesto Izraela in z 732.100 prebivalci tudi največje. V hebrejščini se imenuje Yerushalayim in al-Quds v arabščini. Njegova zgodovina sega daleč vse do 4. tisočletja pred Kristusom, zaradi česar je eno najstarejših mest. V Jeruzalemu ne moreš preživeti niti minute, ne da bi se srečal z njegovo pestro zgodbo skozi čas. Mesto je živa zgodovina in preprosto ne moreš mimo zgodovinske lekcije, pa če se zanjo zanimaš ali ne. Je tako rekoč del mesta, del utripa, del starih kamnitih zidov in obokanih uličic. Je tudi eno najsvetejših mest, saj najdeš številne svete kraje in objekte: Dome of the rock je tretji najsvetejši kraj za muslimane, tu se nahaja Cerkev Božjega groba, Tempeljska gora z Zidom objokovanja za Jude. Sam stari del je obdan z zidom in razdeljen na štiri četrti: armensko, judovsko, muslimansko in krščansko. Na hrbtu tega edinstvenega mesta pa so se mnogokrat lomila kopija politikov in zavojevalcev in prav zaradi spornosti izraelske zasedbe Jeruzalema imajo številne države svoja predstavništva v Tel Avivu. Samo mesto je danes razdeljeno na zahodni, judovski oziroma izraelski, ter vzhodni, muslimanski del, ki pa so ga Izraelci skupaj s starim mestom zavzeli v Šestdnevni vojni leta 1967. Palestinci Jeruzalem smatrajo kot glavno mesto potencialne palestinske države.

Grobo bi lahko staro zgodovino Jeruzalema razdelili na dve obdobji: obdobje prvega in obdobje drugega templja. Po vladavini kralja Davida, ki je vladal do 970 pr.n.št., je njegov sin Solomon postal kralj Izraela. Začel je graditi tempelj na gori Moriah. Naslednja 4 stoletja, vse do uničenja templja, so poznana kot obdobje prvega templja. Po Solomonovi smrti se je kraljestvo razdelilo na dva dela. Okoli 586 pr.n.št. so Babilonci zavzeli Judejo in njegovo prestolnico, Jeruzalem, ter uničili tempelj. Po 50 letih ujetništva je perzijski kralj dovolil Judom vrnitev v Judejo. Zgrajen je bil drugi tempelj, 70 let po uničenju prvega. V času kralja Heroda je bila Tempeljska gora povečana, Jeruzalem je blestel. Drugi tempelj so uničili Rimljani leta 70 n.št. 60 let kasneje so Rimljani mesto povsem prevzeli in ga preimenovali v Aelia Capitola. Skozi naslednja stoletja so pomembno vlogo igrali križarji, v Jeruzalemu so bile zgrajene številne cerkve, med drugim Cerkev Božjega groba. Od 16. pa vse do 20. stoletja je bil v rokah Otomanskega cesarstva. Leta 1917 ga je zavzela britanska vojska pod vodstvom generala Edmunda Allenbyja. Po koncu britanskega mandata v Palestini 1947 naj bi po odločitvi OZN imel Jeruzalem poseben status, nadzor nad njim pa naj bi imel sam OZN. Vendar pa načrt ni bil nikoli uresničen, saj je bilo mesto po koncu izraelsko-arabske vojne razdeljeno med Izrael in Jordanijo. Leto kasneje, 1949, je Izrael Zahodni Jeruzalem razglasil za svojo prestolnico. Kljub dogovoru med Izraelom in Jordanijo je bil Judom onemogočen dostop do njihovih svetih krajev v Starem mestu in Vzhodnem Jeruzalemu, prav tako je bil močno otežen dostop do krščanskih svetih objektov. Po že prej omenjeni Šestdnevni vojni je torej mesto vse do danes pod izraelskim nadzorom, a ga kot svojo prestolnico vidijo tudi Palestinci. Spor med Palestinci in Izraelci je na prav žalosten in zlovešč način viden z vsake vzpetine in razgledne točke, kjer se ti pogled odpre na Vzhodni Jeruzalem. Nekje za stavbami se čez hribovje kot betonska kača dviga znameniti zid, ki ločuje Palestinska ozemlja od Izraela in ponovno deli že tolikokrat razdeljeno mesto.

3. del: Humus in kurja župca

Prva dva dneva sta minila kot bi mignil. Tretji dan je bil namenjen spoznavanju starega dela mesta, ki se uradno sicer imenuje Tel Aviv – Yafo, saj je pravzaprav sestavljen iz starega, arabskega, in novega, judovskega dela.

Zgodovina mesta, kot je danes, se je začela, ko so se proti koncu 19. stoletja Judje začeli izseljevati iz pretežno muslimanskega Yafa in se naselili severno od starega mesta. Poimenovali so ga Tel Aviv – hrib pomladi. Mesto se je širilo, sprejelo je številne priseljence pred in med drugo svetovno vojno, ki so bežali iz nacistične Nemčije. Po umiku Britancev leta 1948 so Izraelci napadli Yafo, ki je tako prešel v njihove roke, številno arabsko prebivalstvo pa se je izselilo. Svojo današnjo podobo z visokimi modernimi stolpnicami je začelo mesto dobivati v zadnjih nekaj desetletjih, ko je postalo eno najpomembnejših tehnoloških mest. Razvoj se je sicer nekoliko zaustavil v '90ih zaradi serije samomorilskih napadov, a se v zadnjih letih investitorji ponovno vračajo.

Sprehod se je začel v starem pristanišču, ki je čez dan dobil čisto drugo podobo kot zvečer. Tam lahko najdeš številne ribje restavracije, iz katerih se širi omamen vonj. Sprehod sva nadaljevala mimo stolpa z uro, ki pozdravi prišleke ob vstopu v mesto in do vrtov HaPisgah Gardens. Na trgu Kikar Kedumim je samostan Sv. Petra, od tam pa se lahko povzpneš do takoimenovanega »wishing bridgea«, mosta želja. Legenda pravi, da, če se sprehodiš čez most, poiščeš na ograji svojo nebesno znamenje, se le-tega dotakneš ter si, medtem ko zreš proti morju, nekaj zaželiš, se ti želja uresniči. Poskusila sem, če pa se mi bo želja uresničila, bomo pa še videli. Na drugi strani mostu, nad HaPisgah Gardens, je razgledna ploščat, kjer je čudovit razgled na Tel Aviv in modro morje. V bližini je še nekaj arheoloških najdišč iz egipčanskih časov. Pot sva nadaljevala po samem mestu. Yafo je, če zaviješ z glavnih ulic, precej drugačen od bleščeče podobe priobalnega Tel Aviva, kjer se ob peščeni plaži proti nebu dvigujejo vsi tisti imenitni sodobni hoteli. Pročelja hiš so precej bolj arabska, številne male trgovinice z stojnicami na ulici, tudi precej bolj umazano deluje. Vendar ima svoj čar, kljub temu se je zabavno izgubiti v ozkih ulicah. Seveda le čez dan, ponoči to nikakor ni kraj, kjer bi se sama želela izgubiti.

Ta dan je bil tudi prvi dan muslimanskega meseca ramadana, zato so skozi mesto odmevali številni klici k molitvi. Seveda dopuščam možnost drugačne mišljenja, ampak pesmi, ki so odmevale z minareta, so name delovale zelo mistično in prav nič moteče. Skozi zrak so širile vzdušje neke svečanosti in težko si predstavljam, zakaj ljudi zmrazi ob misli na te klice, ki odmevajo skozi okolico. Velikokrat gre tako ali tako le za predsodke brez pravega poznavanja in občutke nelagodja ob nečem nepoznanem. In potem ljudje, namesto, da bi vzeli v roke knjigo in se izobrazili o tem strašnem neznanem čudu, rajši podležejo govorom raznih politikov, ki si na tak način zelo spretno nabirajo politične točke pred volitvami. Morda je Yafo (in kasneje Jeruzalem) res kraj, kjer se te melodije in zvoki zlijejo z okolico kot del neke popolne slike, a vendar… (Vsak pomislek bralca, da gre v tem odstavku za modrovanje o bolj ali manj aktualni bolj ali manj politični temi iz domačih logov je bolj ali manj naključen.)

Ko sva se vračala po obalni poti proti Tel Avivu, je postajalo že precej pozno. Ustavila sva se na prigrizku v eni od restavracij, ki svoje mize razprostrejo kar na topli mivki ob morju. Naročila sem si humus z gobami in bil je odličen. Nikakor ne moreš obiskati Izraela, brez da bi izkusil določenih stvari; humus je že ena od njih. Dobrega humusa tudi ni težko najti: kateregakoli domačina vprašaš, ti bo z največjim veseljem razložil, kje imajo po njegovem mnenju najboljši humus v mestu. In če se že lotiš tega najboljšega humusa v mestu, ga seveda jej, kot ga jedo domačini: odlomiš poseben pita kruh (izjemno tanek in na sredini prerezan) in z žepkom zajameš humus – pomoč s priborom prepovedana.

Dan je še prehitro minil, sonce se je že spuščalo proti morju. Sončni zahod je nad plažo je res lep in takrat se vsi ležalniki, stoli in pogledi obrnejo proti modro zlati mešanici barv. Ko sonce zaide, se ljudje začnejo počasi poslavljati od plaže. Ta dan je bila zaradi praznika plaža še posebej polna. Vreme pa je bilo tako ali tako popolno, kot že tam nekje od aprila naprej. Konec dneva pomeni pravo malo vojno za sherute na postajališčih. Ob sončnem zahodu se je začel šabat (v judovskem tednu se dan začne pravzaprav večer prej – ko se na nebu pojavijo tri zvezde) in ker Judje na ta dan ne delajo, sherute vozijo arabski vozniki. Vendar pa zaradi običaja ob ramadanu niso cel dan jedli in so želeli na zaslužen odmor ob koncu dneva. Kar pa nestrpni potniki nikakor niso razumeli. Nastala je prava zmeda in borba za katerega od 10 prostih mest v kombiju. Izraelce bi lahko opisala s številnimi pridevniki, a vljuden pravgotovo ni med njimi. Če se znajdeš med prerivajočo množico, ki v svojem slovarju besede oprostite morda niti nima (med vsemi praktičnimi besedami, ki sem se jih naučila med potepanjem po Izraelu, besede oprosti ni, ker je najbrž v vseh treh tednih ni nihče niti izrekel), je pač najbolje, da se tudi sam brez kančka slabe vesti začneš obnašati, kot vsi ostali. Če že ješ humus kot domačini…

Zvečer smo se ponovno odpravili v Tel Aviv, tokrat preizkusit katerega od nočnih klubov. Žal sem ime kluba že pozabila, nahaja pa se v stavbi že prej omenjenega Dolphinariuma. Vendar je nastal problem. Pred vhodom je strašna gneča in v skladu z ustaljeno prakso seveda varnostniki pregledujejo obiskovalce. V dveh ločenih vrstah (ali bolje rečeno gručah): eni za fante in drugi za dekleta. Čemu je bilo to potrebno, ne vem, a varnostnik ni hotel niti za milimeter popustiti, da bi se tudi jaz lahko pridružila čakanju v vrsti za fante. Problem je bil namreč v tem, da sem bila v družbi edino dekle in nisem hotela izgubiti ostalih, saj sem bila brez mobitela, klub pa je precej velik. Zato sva s Tamirjem, ki se je kavalirsko odpovedal zabavi, ostala zunaj. Bila sem zelo jezna, pravzaprav besna. Sicer pa mi ni glasba, ki je odmevala iz kluba tako ali tako ni bila všeč. Tako se je poskus žuranja v Tel Avivu rahlo izjalovil, a nič zato, pa kdaj drugič.

Še en dan in Tel Aviv bom za nekaj časa pustila za sabo… Zadnji dan sem preživela na plaži ob namakanju v topli vodi in grajenju gradov iz peska. Klasičen dan v Tel Avivu pač. Popoldne je Tamirjeva mama pripravila kosilo za sorodnike in ponovno sem razlagala od kod sem in da imamo sneg. Končno sem poskusila slavno kurjo župco, popularno tudi »judovski penicilin« imenovano, ki baje odžene stran prav vse tegobe. Če ne druga, je bila vsaj dobra. Zvečer še zadnji obisk Tel Aviva in pivo v Mike's Place. Jutri zjutraj pa se začne nov, pester dan.

Kurja župca Tamirjeve mame (za tri dni za 6 oseb, torej polnih 18 krožnikov, po potrebi prilagodite količino):

12 piščančjih perutničk

1 velika čebula

4 korenčki

3 bučke

Pest peteršilja

Pest kopra (svežega, če je možno)

4,5 litra vode

Čebulo prepoloviš, korenje in bučke narežeš na kolobarje, skupaj z ostalim daš v posodo, pokriješ in počakaš, da zavre. Nato zmanjšaš ogenj in kuhaš 2 uri in pol. (OPOZORILO: tega recepta se ne drži kot pijanec plota, saj juha tako ali tako ne bo niti približno enako dobra, kot original. Za pravo kurjo župco bi moral/a uporabiti košer piščanca, ki je pripravljen po precej zapletenem postopku. Če nisi opazil/a, recept ne omenja soli – prav zaradi tega razloga, saj je po pripravi piščanec že dovolj slan. Tvoj najbrž ne bo, zato ne oklevaj dodati juhi še sol po občutku. Bete'avon!)

2. del: Moj prvi Rosh HaShanah

…In potem stopim skozi vrata in sem v Izraelu. Prijatelj Tamir me že čaka pred izhodom. Prav vesela sem bila, ko sem po tako dolgem času končno spet videla znan obraz. Njegova družina ni hotela niti slišati o tem, da bi bila v času, ko sem imela namen bivati v Tel Avivu, nastanjena v hostlu. Živijo kakih 20 ali 30 minut od Tel Aviva, v mestu, ki se imenuje Petah Tiqva, kar pomeni »vrata upanja«. Mesto ima nekaj manj prebivalcev kot Ljubljana in bi ga lahko zamenjal za predmestje Tel Aviva, saj se mesta med seboj prelivajo in sploh ne veš, kdaj se začne eno in konča drugo. Ko smo prispeli, sem se samo še zavedla utrujenosti in skoraj v trenutku zaspala.

Prvi dan. Čeprav bi lahko spala in spala, me je omotičnost nekega drugega stanja zavesti v trenutku minila, ko sem se zavedla, kje sem se prebudila v nov dan. Zajtrk, topel pozdrav od Tamirjeve družine in že sva na poti proti Tel Avivu. Glede na to, da je bilo še včeraj v Zagrebu 14 stopinj, sem na vročem poletnem soncu prav uživala. Komaj sem čakala, da se namočim v toplem sredozemskem morju. Izstopiva iz avtobusa na koncu Allenby Street. Pred mano je ogromna fontana, naprej za njo cesta in nato promenada ob obali, zadaj peščena plaža in modro morje. Levo hotel, desno nakupovalni center in hotel, naprej ob promenadi se jih zvrsti še več: Carlton, Sheraton, Hilton: sami imenitni hoteli, ogromno restavracij, fast foodov, slaščičarn, barov, pubov. To je torej to, kar se je včeraj ponoči lesketalo proti mojemu okencu na letalu. Plaža je naravnost čudovita. Topel, vroč pesek pod bosimi nogami, toplo morje, ki se zliva in preliva z robom te preproge iz mivke. Voda prijetno topla, vsaj za nas, od mraza utrjene Evropejce. Po namakanju v morju si privoščiva malico – toast z praktično vsem, kar lahko tisti trenutek poješ. Namesto klasičnega toasta je t.i. bagel, štručka kruha z luknjo v sredini, za katero pa žal ne najdem slovenskega izraza. Morda bi ga še najlažje opisala kot nekakšen krof. Treba se je bilo odpraviti nazaj, saj je bila zvečer večerja ob prazniku Rosh HaShanah, judovskemu novemu letu.

Večerja je bila pri Tamirjevih sorodnikih, stricu in teti. Vsi so me lepo sprejeli, večina jih tudi dobro govori angleško, zato nismo imeli s pogovorom nobenih težav. Večina je bila navdušena, ko sem povedala, od kod prihajam. Bila sem pozitivno presenečena, ker Slovenijo prav dobro poznajo, če pa jo kdo ni, mu pa je bilo jasno ob omembi Jugoslavije. Sicer sem nekajkrat rajši preslišala Slavonijo namesto Slovenije, že rahlo sita večnega razlaganja ena in iste zgodbe, kje in kaj je Slovenija. Moje gostitelje so presenetile nizke temperature v naši ljubi podalpski državici in – saj ni res pa je - celo sneg imamo! Redno, praktično vsako leto, celo do nižin. V Izraelu namreč le redko vidijo sneg, pa še to le na severu, včasih, res včasih, ga kdaj februarja dočakajo celo v Jeruzalemu.

Sledila je hrana… Veliko hrane… Tradicija je, da se pred večerjo je jabolka, ki jih namočiš v med. In nato še precej različnih jedi, mnoge od njih so bile v skladu s tradicijo tega praznika sladke, celo riba. Hrana je bila nekakšna mešanica vzhodnoevropske – poljske in romunske, saj njihova družina od tam izvira, maroške in mediteranske oziroma »bližnjevzhodne« - lahko bi rekli tudi arabske. Na splošno bi težko opredelili, kaj je pravzaprav izraelska kuhinja. Vsekakor sem sodi humus, omaka iz čičerike in falafli, ocvrte kroglice, prav tako iz čičerike (sicer oboje poznajo v več različicah praktično po celem Bližnjem vzhodu). Na splošno pa je kuhinja odvisna predvsem, od kod je kuhar. Izrael je dežela priseljencev, ki so svojo kulinariko prinesli s seboj z različnih koncev sveta, tam pa se je pomešala z lokalno.

Drugi dan najprej spoznavanje z mestom, kjer sem nastanjena. Sprehodiva se do spominskega parka, ki je poln družinskih piknikov in sprehajalcev. V mestu je zelo številčno prebivalstvo iz Rusije, zato so praktično vsi napisi tudi v ruščini. Zvečer se ponovno odpraviva v Tel Aviv, spoznavat nočno življenje. Tokrat nisva šla z avtobusom, temveč sherutom, taksijem, ki vozi na točno določeni progi in po poti pobira potnike. V kombi gre ponavadi 10 ljudi in je cenovno morda nekoliko ugodnejši od busa, prej si na cilju pa še izkazal se je za dober kraj za klepetanje z ostalimi potniki. Sonce že zahaja, kopalci se odpravljajo, sedaj bodo prilezli na plano žurerji. Tel Aviv je znan po dobrih nočnih klubih in zabavah vse do jutra. V daljavi se svetlika Yafo, stari del mesta. Ob obali se sprehodiva proti zlatim lučem starega dela. Promenada pelje mimo Dolphinariuma, kjer se je pred nočnim klubom junija 2001 razstrelil samomorilski napadalec, član palestinskega gibanja Hamas. Pri tem je umrlo 21 civilistov, večina mladih, starih od 14 do 25 let, več kot 100 ljudi je bilo ranjenih. Danes je pred stavbo spomenik z imeni žrtev ter plapolajočo izraelsko zastavo. Kljub tragediji so tam še vedno lokali in nočni klubi. Ko sva prispela do starega pristanišča v Yafu, se je za nama razprostiral čudovit pogled na luči nočnega Tel Aviva. Vendar pa staro pristanišče ponoči izgleda precej strašljivo in zapuščeno, zato se rajši odpraviva nazaj proti živahnim ulicam Tel Aviva. Nekoliko naprej od ameriške ambasade (kljub temu, da je uradno glavno mesto Izraela Jeruzalem, je večina predstavništev zaradi nedorečenega statusa tega mesta v Tel Avivu) je lokal, imenovan Mike's Place. Prijetno vzdušje, prijazne natakarice, ki, predvsem zato, ker večinoma niso domačinke, odlično govorijo angleško, ter prijetna glasba – stari rock, blues, jazz. Pečene pikantne perutničke so bile naravnost fenomenalne, koktejli še kar solidni. Sicer je pijača precej draga, najcenejše domače pivo je bilo precej nad 3 €. Svoj skrbno načrtovani dnevni budget sem tako že prvi pravi dan v mestu presegla in treba se je bilo vrniti.

Kako se je vse začelo...

Leta 2007, še pred nastankom tega bloga, sem se odpravila na svoje prvo potovanje. Pot me je vodila v Sveto deželo, Izrael. Takrat sem sicer pisala popotniški dnevnik v stari dobri papirnati obliki (ahhhh, ali še kdo od vas, dragi bralci, pogreša tisto čudovito stoletje svinčnikov in neberljivih pisav, s katerimi so prišli še stare dobre pisarniške vreznine in vonj po papirju...), ki pa je žal imel precej omejeno količino zapisov in kljub dobrim namenom ni nikoli dočakal tiskanega zapisa. Tega sem se lotila šele skoraj leto kasneje, brez razloga, brez obetov, da bo kje objavljen. Več let je tako zapis o mojem prvem potovanju počival nekje pod kupi drugih dokumentov na mojem računalniku (in lovil bite in bajte elektronskega prahu), pozabljen in prezrt ob novih zgodbah, ki so nastajale v tako moderni obliki kot je blog. A ta zapis v resnici ljubim. Ne ker bi bil posebej dober ali podprt z resnično dobrim slikovnim materialom. Preprosto ker je nastal in postal moj prvi potopis. Tisti, s katerim se je vse začelo.

In zato nobena druga poteza ne more biti bolj logična kot ta, da mu (po delih) končno dam možnost, da najde svoje bralce.

1. DEL

Torej grem v Izrael. To je bila pač odločitev. Rada bi šla tja. Kaj ti je pa tam tako všeč? Ne vem, kaj mi je tam tako všeč. Nisem še bila tam. Aha. To je vendar zraven Pakistana? Ne, ni. To je zraven Egipta, Jordanije in Sirije in Libanona. Turčija tudi ni daleč, tako, če si še vedno ne predstavljaš na zemljevidu. Aha. Samo tam je vojna… Ne, ni vojne. Aha. So teroristi… Ni bilo že lep čas teroristov, saj ne grem v Irak. Aha. Samo tam so muslimani, ne moreš iti sama, kako bodo pa gledali, če bo ženska sama? Izrael je judovska država (ali država Judov, kakor hočeš), seveda so tam tudi muslimani, ampak zaboga, saj ne grem na konec sveta. Aha…Samo ti gotovo ne boš več nazaj prišla, ti povem…

Izrael je država na Bližnjem vzhodu. Obkrožajo ga Jordanija, Sirija, Libanon in Egipt ter na zahodu Sredozemsko morje. Brez Zahodnega brega in Gaze ima nekje 6 milijonov prebivalcev, večinoma Judov. Okoli 16 % je muslimanov, najde se še nekaj kristjanov. Glavno in največje mesto je Jeruzalem. Uradna jezika sta hebrejščina in arabščina, večina napisov je še v angleščini. Samostojnost je Izrael razglasil 14. maja 1948. Je parlamentarna republika, BDP je 31,561 $ (za primerjavo: Slovenija: 24,571 $) Vir: wikipedia.org

Torej, kaj sem sploh lahko pričakovala? Pravzaprav nič, ni se mi niti približno sanjalo, kaj me čaka tam doli. Najprej seveda hudo naporen let. Iz Brnika (tale Jože Pučnik mi kar ne gre v uho) v Istanbul s postankom v Zagrebu. V Zagrebu dežuje, zunaj je 14 stopinj. Dokaj hladno, ali pa tudi ne, saj je že 11. september. Ja, 11. 9., jaz pa na letalu. Na poti na Brnik radijski voditelji kar niso in niso odnehali s svojimi razglabljanji in obujanji spominov na 9/11. Utihnite vendar, nekatere čaka danes let! Pristanek v Istanbulu na Atatürk International Airport. Do naslednjega leta imam več kot 5 ur. No, vsekakor bolje, kot da bi morala hiteti z enega konca tega ogromnega letališča na drugega. Sprehajam se med neštetimi duty-free trgovinicami, privoščim si kavo v Star Bucksu. V Turčiji sem (no, na letališču v Turčiji), pa pijem kavo v Star Bucksu. Okoli pol dvanajstih zvečer so nas končno začeli vkrcavati. Prijazen mladenič me je v popolni angleščini vprašal, če sem potnica za Tel Aviv. Pritrdila sem, pregledal mi je potni list in vprašal, če sem opravila security check tu, v Istanbulu. Povedala sem, da ne, saj sem svojo prtljago oddala že v Ljubljani. Na vseh letih za Tel Aviv namreč veljajo malo strožji ukrepi. Prtljago še posebno skrbno pregledajo. Uslužbenec se je nato zatopil v mojo elektronsko karto, pohvalil naš lep potni list in mi še zaželel srečno pot. Let je bil zelo miren, kljub temu mi je srce vedno bolj razbijalo. Še malo, pa bom tam. Končno. Več kot leto načrtovanja, planiranja, razmišljanja o možnostih. Pa smo skoraj tu. Prvi nočni pogled na Tel Aviv je bil naravnost veličasten. Letalo je ostro zavilo in kar naenkrat je pred oknom zasijalo na tisoče in tisoče zlatih in oranžnih in rumenih luči, ki so osvetljevale obalo, sprehajalne poti, veličastne hotele, palme. Nato pristanek, aplavz za pilota, tresoče noge stopajo nekako avtomatsko po dolgem hodniku. Ben Gurion Airport. Nova, lepa stavba za dober prvi vtis in dobrodošlico. Po celem dnevu, preživetem na letališču, na smrt utrujena, le da tega zaradi vsega vznemirjenja še ne vem, se razgledujem okoli, možgani meljejo in premlevajo nove informacije. Prijazni fant, domačin, ki se vrača domov, me pospremi do traku z našo prtljago. Niso mi je izgubili, bravo Turkish, nato pa prvi šok. Moj prelepi nahrbtnik je odprt, pri zgornjem predalu gledajo ven moje obleke. Očitno so moj nahrbtnik skrbno pregledali in se tega niti niso potrudili skriti. Pri kasnejšem pregledu svoje prtljage sem jezna odkrila, da je neznano kam izginil polnilec za mobitel in vrečka z zdravili - nekaj proti bolečinam in oglje za primer prebavnih motenj. Saj razumem, s temi sicer navidez nenevarnimi predmeti lahko nekdo, brihten kot jaz, sestavi bombo in… bum! Ni več lepega letališča. A na srečo sem že komaj čakala, da zapustim letališče, zato sem šla še proti zadnji oviri: vsega naveličana ženska v stekleni kabini pregleduje potne liste. Namen obiska? Turističen. Kako dolgo? Tri tedne. Kje? Tel Aviv, Jeruzalem, Mrtvo morje, Haifa, nazaj domov. Poznate koga tu? Ja, poznam, povem ime in priimek prijatelja. Kje sta se spoznala? V Belgiji. Vas čaka tu? Ja. Telefonski klic, ujamem nekaj besed, kot so Belgija, moje in prijateljevo ime, Slovenija. Žig v potni list (ja, ta znameniti žig, zaradi katerega sem bojda zapečatena za naslednjih 10 let) in lahko vstopim v Izrael.

PRIBLIŽEN NAČRT POTOVANJA:

12.9. prihod zgodaj zjutraj, večerja pri prijateljevih sorodnikih

13.9. ogled Tel Aviva

14.9., 15.9., Tel Aviv

16.9. zjutraj odhod v Jeruzalem

17.9. ogled Jeruzalema, naročena za ogled Western Wall Tunnels

18.9. – 20.9. Jeruzalem, en dan rezerviran za Yad Vashem

21.9. zgodaj zjutraj povratek v Petah Tiqvo, ker se zvečer začne praznik Yom Kippur (?zvečer sinagoga?)

23.9. zjutraj proti Mrtvemu morju, Ein Gedi

24.9, 25.9. Ein Gedi narodni park, en dan ogled Masade.

25.9. odhod v Haifo

25.9. ali 26.9. izlet v Rosh HaNikra

26.9. dopoldne naročena za ogled Baha'i Gardens

27.9. – 30.9. Sea of Galile

30.9. Akko, Tel Aviv

1.10. Tel Aviv

2.10. odhod domov

Nadaljevanje prihodnjič...

Mesto, ki je vso zlató

Zadnjič sem v pogovoru s prijateljem izvedela, da so zaprli lokal, imenovan Mike's Place blizu Zion Sq. v centru Jeruzalema. Nadalje sem izvedela, da je Jaffa Rd. v samem centru popolnoma razrita in neprevozna zaradi gradnje tramvaja ali nečesa podobnega. Podoba razgleda z balkončka moje sobe v Jerusalem Hostel&Guesthouse, ki jo imam v spominu, je baje danes popolnoma drugačna.

Omenjeni hostel je v centru Jeruzalema, 10 minut sprehoda do Starega mesta. Spominjam se, ko sem prvič uzrla zidove tega starodavnega mesta. Bila je že pozna popoldanska ura, svetloba mehka in sence dolge. Goli kamniti zidovi so se svetili v neverjetni zlato-bakreno-oranžni barvi. Zadaj za mogočnimi vrati, enimi izmed osmih v mestu, so se k nebu dvigali minareti in cerkveni zvoniki.

Jeruzalem. Jerusalem. al-Quds. Yerushalayim. Glavno mesto Izraela, ki ga zaradi diplomatske previdnosti nobeno od tujih predstavništev ni izbralo za svoj sedež. Nesojeno glavno mesto neobstoječe samostojne palestinske države, ki to ne bo nikoli postalo. Mesto vere in mesto prelivanja krvi. Sveto mesto kristjanov. Sveto mesto muslimanov. Sveto mesto judov. En sam kraj v Starem mestu, ki povezuje tri svetovne religije, in betonski zid zadaj čez Jeruzalemsko hribovje, ki jih namesto tega raje ločuje.

Jeruzalem je eno najstarejših mest. Njegova zgodovina sega vse do 4000 let pred našim štetjem. Grobo bi lahko njegovo zgodovino razdelili na dve obdobji: obdobje prvega in drugega templja. Leta 970 pred našim štetjem je Solomon, sin kralja Davida, postal vladar Izraela. Začel je graditi prvi templej na gori Moriah, današnjem Tempeljskem griču. Po Solomonovi smrti se je kraljestvo razdelilo na dva dela. Okoli 586 pred našim štetjem so Babilonci zavzeli Judejo in razdejali njeno glavno mesto, Jeruzalem. Tempelj je bil uničen, 4 stoletja po njegovem nastanku, s tem pa se tudi konča prvo obdobje. 50 let so bili prebivalci v ujetništvu v Perziji, nakar jim je perzijski kralj dovolil vrnitev v Judejo. 70 let po uničenju prvega templja je bil zgrajen drugi tempelj na mestu prvega. Ko je na oblast prišel kralj Herod, je Jeruzalem cvetel. Herod je bil veliki graditelj, med drugim je dal povečati tempeljski grič in tempelj. Vendar je bil tudi drugi tempelj uničen, leta 70 našega štetja so ga uničili Rimljani, ki so kasneje mesto povsem prevzeli in ga preimenovali v Aelia Capitola.
Skozi naslednja stoletja so pomembno vlogo igrali križarji. Zgrajene so bile številne cerkve, med drugim tudi Cerkev Božjega groba, domnevno na mestu križanja in vstajenja Jezusa Kristusa. Mesto je bilo od 16. do 20. toletja v rokah Otomanskeg imperija. Leta 1917 ga je zavzela britanska vojska pod vodstvom generala Edmunda Allenbyja. Po koncu britanskega mandata v Palestini leta 1947 naj bi po odločitvi OZN mesto imelo poseben status, nadzor nad njim pa naj bi imel sam OZN. A načrt ni nikoli uresničen, saj je bilo mesto po Izraelsko-Arabski vojni razdeljen med Izrael in Jordanijo. Leto kasneje, 1949, je Izrael razglasil Zahodni Jeruzalem za svojo prestolnico. Kljub dogovorom med Jordanijo in Izraelom je bil Judom onemogočen vstop do njihovih svetih krajev v Starem mestu, ki je bil v celoti pod nadzorom Jordanije. Po takoimenovani Šestdnevni vojni leta 1967 je celotno mesto (vključno z Starim mestom in vzhodnim, pretežno muslimanskim delom) pod nadzorom Izraela, a mir tega mesta še zdaleč ni dosegel.

S preko 700000 prebivalci je jeruzalem največje izraelsko mesto. Grobo bi ga lahko razdelili na vzhodni, palestinski, in zahodni, izraelski del. V centru mesta je tudi Staro mesto, obzidani predel, ki je tudi sam razdeljen na štiri četrti: armensko, krščansko, judovsko in muslimansko. Samo Staro mesto ni preveliko, lahko ga prehodiš peš, pot po zidu okoli in okoli mesta bi najbrž vzela kake 2 uri ali manj, vendar tak izlet ni mogoč v celoti, saj je obzidje na območju Tempeljskega griča zaprto. Pravgotovo najznamenitejša in najbolj fotografirana stavba v mestu je Svetišče na gori - Dome of the rock. Tempeljski grič je eden najsvetejših krajev na svetu, tako za jude (tu naj bi stala templja, ob vznožju pa se nahaja najsvetejši kraj, Zid objokovanja), kot za muslimane (kraj, kjer naj bi Mohamed pridružil Alahu v nebesih in je zato tretji najsvetejši kraj za muslimane).

Vstop k Svetišču na gori žal v času mojega obiska ni bil mogoč, saj sem bila tam ravno v času ramadana, svetišče pa je v času praznikov za nemuslimane zaprto. Ob vznožju griča stojijo edini ostanki iz časa drugega templja, pravzaprav gre za podporni zid, ki je podpiral hrib, kjer je stal mogočni tempelj. Ta gol zid, nem in siv, je danes znan kot Zid objokovanja.

Jeruzalem je čisto preprosto povedano edinstveno mesto. Tam sem ostala 5 dni, z lahkoto bi ostala vse tri tedne, kolikor sem jih imela za potepanje po Sveti deželi. Mesto je polno zgodb, legend, zgodovine, prizorišč iz TV poročil. In ko se sprehajaš skozi ozke, obokane ulice, čutiš, kako to starodavno mesto pronica vate, skozi vsako poro. Ena najboljših izkušenj je vedno opazovanje ljudi in jeruzalemske ulice so kot ustvarjene za to. Pisana množica ljudi: lepo oblečeni poslovneži s kipami, judovskimi pokrivali, na glavi, pravoverni Judje v značilnih staromodnih opravah, muslimanske ženske z rutami na glavah, britanski turisti, ki potrebe po spodobnem oblačenju pri 40 stopinjah rešujejo na precej nerodne načine, nune in menihi, prodajalci na pisanem bazarju in seveda zdolgočasena množica izraelskih vojakov na vsakem vogalu.
Zdi se, da je Jeruzalem milijon svetlobnih let stran od svetovljanskega in žurerskega Tel Aviva. A delali bi mu krivico, če bi ga označili za ortodoksno, togo mesto. Jeruzalem je prav tako univerzitetno mesto, zato je mladih več kot dovolj. Že v samem centru je ogromno lokalov in pubov, kjer se lahko odžejaš po napornem vandranju po uličicah Starega mesta. Eden od teh je bil tudi Mike's Place, sicer podružnica istoimenskega puba v Tel Avivu. Hladno pivo v zadostnih količinah, dobra glasba in odlične piščančje perutničke.
Najdeš pa tudi drugo plat istega mesta. Vožnja ali sprehod skozi eno od sosesk, kjer prebiva večinoma ortodoksno prebivalstvo je pravgotovo prava jeruzalemska izkušnja. Vendar nikar z avtom tja v soboto! Prebivalci ponavadi že tako niso najbolj navdušeni nad fotografiranjem (saj, kdo pa je?), v soboto pa se tega strogo izogibajte. Ali uporabe katerekoli električne/elektronske naprave.

In potem so tu must-see stvari. Sama bi izpostavila Zid objokovanja. Ena glavnih znamenitosti mesta, ki je nabita z neverjetno energijo, ki jo moraš znati začutiti. Na trgu pred Zidom sem bila vsak dan med mojim bivanjem v Jeruzalemu. In vsakič znova me je prevzel. Ni pomembno katere vere si, že samo vzdušje te prisili, da postaneš del tega svetega kraja. Sama sem se sprehodila vse do Zida, kar se večini zdolgočasenih britanskih turistov ne ljubi. Sama nisem verna in zato se mi zdi, da imam možnost bolj objektivnega pogleda na različne verske prakse, kar se je izkazalo kot zelo koristno dan po odhodu iz Jeruzalema, ko sem se s prijateljevo družino udeležila obreda v sinagogi ob najpomembnejšem judovskem prazniku. Skratka, izkušnja je bila nepozabna.
Druga stvar, ki jo dosti turistov zaradi pomanjkanja časa izpusti, je muzej oziroma spominski kompleks Yad Vashem, posvečen holokavstu. Še ena stvar, mimo katere se v Izraelu ne da.

Prvi večer sva do Zida objokovanja oziroma Tempeljskega griča prispela, ko se je na mesto že spustil mrak. Ko sva zavila mimo ovinka, se je pred mano odprl pogled na Svetišče na skali z njegovo nezgrešljivo zlato kupolo. In v vsej svoji veličastnosti se je čez večer razlegel klic k molitvi iz enega od številnih minaretov. To je še vedno eden mojih najlepših spominov.

Če se povzpneš na eno od številnih razglednih toč v Starem mestu in svoj pogled usmeriš na vzhod, se čez hribovje za hišami vzhodnega dela Jeruzalema vije betonska kača, zid, ki ga Izrael iz varnostnih razlogov gradi na meji s Palestinskim ozemljem. Kakšni so ti varnostni razlogi, ni povsem jasno. Šlo naj bi za preprečevanje samomorilskih napadov, a uspešnost je pravzaprav težko dokazljiva. Število samomorilskih napadov se je resda v zadnjih letih zmanjšalo, a to gre verjetno bolj kot gradnji zidu pripisati dejstvu, da sta se obe vladi v preteklih letih po koncu druge intifade (bolj ali manj) intenzivno pogajale in sklepale mirovne dogovore omejenega roka. Po zadnjem pokolu prebivalcev Gaze na področju odnosov med Palestinci in Izraelom vlada nekolikšno zatišje, kar je verjetno posledica menjave oblasti v Izraelu, ki ima tako dovolj problemov sam s sabo.

Karkoli je že za obiskovalca Jeruzalem; mesto zabave, zgodovine, izvor vojn na Bližnjem vzhodu, sveto mesto ali vse po malem, nihče ga ne zapusti prazen. Jeruzalem pusti v tebi globok pečat. Kdorkoli že si.

Tistih mojih pet dni v Jeruzalemu je bilo nepozabnih. Če bi morala izbrati moje najljubše mesto pod soncem... No, odgovor imate na dlani.