Moj Ekvador v slikah 4

Gore, pragozd, s palmami obdane plaže, osupljivi živalski svet. Za tako majhno državo ima Ekvador ljubiteljem narave ogromno za ponuditi. Zato si vendar nadenite tiste nerodne gumijaste škornje in zagazite v blatno džungelsko rečico!

Paseo de los monos je eno najlepših presenečenj Ekvadorja. Le kdo ne mara opic?

Spoznavanje ekvadorske pokrajine je s konjskega hrbta še bolj razburljivo. Vilcabamba je raj za ljubitelje planinarjenja pa tudi za tiste, ki delo raje prepustijo konju.

Moj Ekvador v slikah 3

Čeprav se večina obiskovalcev v Ekvador odpravi iskati neokrnjene bisere narave, so tudi mesta vredna postanka. Quito velja za eno najlepših kolonialnih mest v Južni Ameriki.

Nekaj kilometrov severneje poteka ekvator in čeprav mesto, kjer je resnično izmerjen, ni označen, se na domnevno pravo črto na tleh zgrinjajo gruče turistov. Pravi ekvator popolnoma anonimno teče čez hribovje za ogromno tržnico turističnih spominkov, ki obkrožajo ogromen spomenik.

Kljub očitni turistični naravnanosti Mitad del Mundo moraš včasih preprosto pasti v vzdušje in konec koncev je posnetek, kako stojiš na debeli rumeni črti z napisom Ecuador, preprosto odličen za bahanje pred domačimi. Saj jim ni treba vedeti celotne resnice…

Cuenca je še eno od številnih mest na seznamu kulturne dediščine. Ali pa se lahko kosa z Quitom, pa naj vsak sam presodi.

Moj Ekvador v slikah 2

Narodni park Machalilla najbrž nekomu, ki je prispel z Galápagosa, ne spodnese ravno tal pod nogami. Vse ostale pa navduši z številnimi plažami iz peska v vseh barvah in odtenkih, postapokaliptično podobo suhega gozda in seveda tistimi ljubkimi modronogimi ptiči.

Moj Ekvador v slikah 1

Ljubitelji sonca, valov in sproščenega obmorskega vzdušja se zgrinjajo na ekvadorsko obalo. Središče zabave na južnem delu obale je mala vasica Montanita, ki s svojim nalezljivim šarmom številne obiskovalce prepriča, da ostanejo dlje, kot so sprva načrtovali.

Koktejli niso nikjer cenejši in lokalni surferji nikjer bolj pripravljeni deliti svojih valov kot v tej prebujajoči mednarodni surferski skupnosti.

Canoa je vasica z zlatim srcem. Deluje kot nedolžna, sramežljiva sestra Montanite. A resnici na ljubo, tu nihče ne pogreša glasne tehno salse in hitre internetne povezave. V edini internetni kavarni si lahko med tem, ko čakaš na prost računalnik, izposodiš surfboard po znižani ceni. Kaj lepšega si še lahko želiš?

Dobrodošli v sanjah!

Dobrodošli v Južni Ameriki, kontinentu, katerega raznolikost sega vse od puščav, preko dih jemajočih gora, vse do neprehodnih pragozdov. Kontinentu, kjer so se prav zaradi te raznolikosti razvile kulture in jeziki, številni in edinstveni, a v povezavi s španskimi vplivi še vedno domači. Kontinentu, katerega preteklost je prežeta s krvavimi vojnami in je beseda revolucija še vedno na koncu jezika sodobnih voditeljev. Kontinentu, kjer mimogrede zaplešeš tango ali salso skupaj z domačini na poulični paradi, ki ne potrebuje posebnega vzroka. Kontinentu, kjer te bolj kot lokalna pop glasba ob živce spravijo le še cestne blokade. Kontinentu toplih karibskih obal in mrzlih šest-tisočakov. Kontinentu, ki ti postreže z neverjetno kulturno dediščino, servirano na krožniku skupaj s prastarimi legendami.

Dobrodošli v Južni Ameriki, kontinentu, ki je kot ustvarjen za potovanje.

. . .

Ko sem začela pisati na blogu sklop o Južni Ameriki, sem razmišljala, kako ga naj poimenujem. Odločila sem se za South American Dreams, ker je bilo to res moje sanjsko potovanje. Še nekaj mesecev nazaj si je bilo težko zamisliti, da resnično odhajam in da so kraji, ki niso bili več kot le opis v Lonely Planetu in slike na internetu, čisto resnični.

Danes to niso več sanje. Davne dežele so resnične. Bila sem tam in ko sem bila tam, se nisem počutila prav nič kot v sanjah. Tam ni bila neka sanjska podoba mene, bila sem resnična jaz, ista jaz, ki z udobnega stola piše blog. Sanje so nekak romantičen simbol za vse tisto, kar si želimo, a ne bomo nikoli dosegli. Ker so le sanje.

Zato, dragi bralci bloga. Prenehajte sanjati, kupite že letalsko karto in pojdite, kamorkoli že!

. . .

MOJA PRIPOROČILA

PERU:

- Huanchaco

- Restavracija v Huanchacu: nekoliko južneje od pomola, na koncu uličice s stojnicami je odlična restavracija, katere imena se ne spomnim (moder napis, zunaj tri plastične mize). Čeprav ceviche ni ravno najboljši v mestu, zna kuhar Martín pripraviti najboljše morske pojedine z žara daleč naokoli.

- Hostel v Huanchacu: Nylamp; prijetna atmosfera in možnost poceni kampiranja na vrtu z razgledom na morje.

- Učenje surfanja v Huanchacu

- Poulični festivali v Punu - ampak tem se tako ali tako ne da izogniti

- Bolivijska stran jezera Titicaca!

- Kosilo v Mancori: jabolčni štrudelj in ostale veg(eterij)anske dobrote v Angela's Place.

BOLIVIJA:

- Hostel v La Pazu: Adventure Brew Backpackers Hostel - če ne zaradi brezplačnega piva, dobre lokacije in družabnega vzdušja pa zaradi okusnih palačink za all you can eat zajtrk.

- Hang-out place v Sucreju: Joy Ride; za vse ljubitelje mehiške kuhinje tista mehiška jed s fižolom, nachom in vsem ostalim ter seveda zanimivi filmski večeri.

- Rudniki v Potosiju - izberite agencijo, ki del dobička nameni rudarjem.

- Agencija za turo po Salarju: Tupiza Tours (v Tupizi, ne Uyuniju!) z vodičko Jennete.

- Zajtrk (čez cel dan) v La Pazu: 100% Natural Snacks; za 2€ dobiš zajtrk sestavljen iz svežega sadnega soka, sadne solate z jogurtom in medom, dveh pečenih jajc, polnozrnatega toasta z maslom in marmelado ter seveda kavo ali čajem.

- Avtobusno podjetje v Boliviji: El Dorado - vendar ga ne gre mešati z istoimenskima prevoznikoma v Ekvadorju in Peruju!

EKVADOR:

- Hostel v Montaniti: El Centro del Mundo, ker je daleč najcenejši (vendar žal blizu največje diskoteke v mestu. Malo denarja, veliko muzike, bi se reklo).

- Zabava v Montaniti: Bier House, najboljši pub v mestu

- Zabava v Monatniti 2: coctail alley za najcenejše koktejle

- Psssst! Brezimena panderia v Monatniti, na koncu glavne ulice, ki vodi proti obali, zaradi najboljših browniejev na južni ekvadorski obali.

- Zajtrk v Monatniti: Mama Pancha (levo od glavne uličice proti morju): sicer kratek menu jedi, ampak imajo odlično kavo, zmaga pa njihov zajtrk številka ena - v njihovi verziji kontinentalnega zajtrka ti postrežejo s pravim pravcatim evkaliptusovim medom namesto običajne marmelade.

- Agencija v Teni: Amarongachi Tours; če ne zaradi številnih zabavnih aktivnosti, ki vsebujejo precej vode in gumijaste škornje, zato, ker med le-temi spiš v njihovi božanski koči Shangila cabanas, 100 metrov nad reko.

- Paseo de los Monos v Puyu, a le za vse, ki imajo radi zelo neposreden stik z živalmi. Vsi ostali ogled raje izpustite.

- Restavracija v Cuenci: čeprav skoraj z evropskimi cenami, Eucalyptus streže najboljši piščančij satay zunaj Bajawe ter humus za prste polizat'.

- Hotel v Vilcabambi: Izhcayuma; resnično lepe sobe, še lepši vrt z bazenom in pravimi palačinkami za zajtrk

- Drobiž, drobiž, drobiž - in ne, za vsakodnevne sprotne nakupe v Ekvadorju $5 NI drobiž.

PRIBLIŽNI CENOVNI OKVIR

Za lažjo predstavo navajam nekaj stroškov potovanja po Južni Ameriki, ki bodo morda komu prišli prav. Vendar je potrebno vedeti, da se cene spreminjajo (večinoma navzgor) iz leta v leto, zato naj bodo le osnovni okvir za načrtovanje budžeta.

PERU

Prenočišča: okoli 5€ na osebo, večinoma s skupno kopalnico

Hrana: naješ se lahko za manj kot 2€ (t.i. menu, že vnaprej pripravljen obrok, ki je sestavljen iz predjedi, glavne jedi in pijače. Na obali je ponudba sicer bolj pestra, a večinoma lahko izbiraš le med vegetarijanskim ali navadnim obrokom), medtem ko so cene v a la carte restavracijah višje, za obrok s pijačo vred v restavracijah zapraviš okoli 5-6€.

Vstopnina za Machu Picchu: približno 16€ za študente s ISIC, za vse ostale 32€

Pivo: malo več kot 1€ naprej za malo pivo

Najem surfa: 5€ za cel dan

BOLIVIJA

Prenočišča: najcenejše je bilo za 1,5€, po trdem barantanju, najvišja cena pa je bila 6€ za sobo v hotelu srednjega razreda, z lastno kopalnico. Povprečno sem dajala nekje 3-4€ na osebo na noč.

Internet stane okoli 1€ na uro, več, če je hitrejši, manj če traja 1 uro, da ti sploh odpre Facebook.

Najdražji avtobus je bil zelo udobni nočni bus La Paz-Sucre za 15€

Plastenka vode: 0,3€

Ulični prigrizki: od 30-50 evro centov

Hrana: Za 1,5€ in manj, če znaš poiskati, dobiš kosilo, medtem ko se v restavraciji naješ za 2-4€ s pijačo.

Izlet v Salar iz Tupize: za 4D/3N izlet smo plačali 110€ po osebi, za jeep s petimi osebami.

EKVADOR

Ekvadorske cene so sicer precej podobne perujskim, morda je prvi nekoliko dražji. In če je življenje v Ekvadorju poceni, se dnevni budžet precej poveča, ko na seznam dodaš izlete, oglede ali trekinge (ter drastično, če dodaš Galápagos). Avtobusni prevoz je od vseh treh držav najcenejši prav v Ekvadorju, a je tudi kvaliteta temu primerna.

Dnevni izleti se začnejo pri $20 na dan in se višajo z zahtevnostjo izleta (recimo v pragozdu)

Hoteli: okoli $6

Hrana: tudi v najbolj turističnih predelih se da poceni jesti, že od $1,5 za četrt piščanca s prilogo. Kosila stanejo od $2 naprej, medtem ko te večerja a la carte s pijačo olajša za okoli $4-6

Pivo: okoli $1-1,5 v trgovini, kak $ več v barih

Koktejli v Montaniti: prepoceni, da bi bilo zdravo

Najem surfa: $7 za pol dneva

Avtobusi: približno $1 na uro vožnje

Prevoz po Quitu: $0,25

Sama sem brez letalske karte zapravila v slabih 10 tednih 1840€, izračunano po današnjem menjalnem tečaju. V to je vštet obsežen predbožični šoping in nekaj malo dražjih nakupov zame.

. . .

Upam, da bodo moji zapisi prišli komu prav, morda le kot spodbuda, da se sam odpravi nekam, kamor si je vedno želel. Ali pač stori nekaj drugega, da se le zave, da se moramo za to, da živimo svoje sanje, najprej zbuditi.

Zadnji dnevi

... Ko sem stala pod zasilno streho nekakšnega avtobusnega postajališča, so moje misli intenzivno obdelovale možnost, da se preprosto obrnem, ujamem avtobus nazaj proti Loji in še isti dan mahnem na perujsko obalo. V Vilcabambi, majhni vasici med zelenim hribovjem, uro stran od Loje, je namreč lilo kot za stavo in ni bilo videti, da bo kdaj kmalu prenehalo. Bil je že 18. december in zadnjih nekaj dni, preden bi se morala vrniti v Limo, nikakor nisem hotela preživeti sredi deževne dobe iz nočne more. Sredi globokega premlevanja možnosti, ki je bilo v resnici bolj obupano čakanje, da se nekaj - po možnosti sonce - vendarle zgodi, je ob meni ustavil prijazen voznik in mi ponudil prevoz. Tako sem se odločila, da dam vasici, za katero je moj rešitelj zatrdil, da je popolnoma drug svet, kljub vsemu možnost.

Hotel Izhcayluma je par kilometrov nad vasjo in se hvali, da je resort za backpackerje. Soba v prostornem dormu, ki je najlepši, kar sem jih do sedaj videla, stane sicer $10 na noč, vendar je vredno vsakega centa. Šele zjutraj, ko sem se prebudila v sončno in toplo jutro, sem ugotovila zakaj. Hišice stojijo v urejenem, zelenem vrtu, center katerega je bazen v podobi lagune. Razgled z odprte restavracije na dolino je pomirjujoč. Da, pomirjujoč. To je pravzaprav beseda, ki opiše Vilcabambo in njeno okolico. Dolina je sicer (ne ravno znanstveno dokazano upravičeno) znana po tem, da veliko prebivalcev doživi stoti rojstni dan. In ni si težko predstavljati, da je zgodba o stoletnikih, ki je bila pred leti objavljena v Reader's Digest, resnična. Čist gorski zrak, zelenje in umirjeno življenje ti najbrž dodajo nekaj dni na življenjskem koledarju.

V dormu sem spoznala tudi nekaj prijetnih ljudi, s katerimi smo večere v baru preživljali ob igranju kart. Izkazalo se je, da se jih večina odpravlja za prihajajoče praznike v perujsko Mancoro, trije celo z istim avtobusom do Piure kot jaz.

Vreme je naslednje 2 dni zdržalo in tako sem si privoščila še izlet na konjskem hrbtu in nekaj malega trpljenja na ležalniku ob bazenu.

In tako je prišel dan, ko se je bilo treba posloviti tudi od Ekvadorja. Na nočnem busu sem še tretjič prečkala perujsko mejo in pot smo nadaljevali do mesta Piura, od koder sem imela namen počakati na večerni bus do Lime. A Piura se je izkaza za grdo, prašno mesto in ideja, da 10 ur čakam na prevoz na jug, mi ni bila niti najmanj všeč. In tako sem v nekaj sekundah sprejela odločitev in se pridružila sopotnikom iz Vilcabambe na poti v le štiri dolge ure oddaljeno sončno Mancoro. Odločila sem se sprehoditi po plaži in nato od tam poiskati bus do Lime. Čakati v Mancori se je zdelo vsekakor bolje od čakanja v Piuri. Seveda, še preden nas je razmajan bus odložil na severnem koncu mancorske Panamericane, sem vedela, da se bom prijavila v hotelu. Do leta domov sem imela še 3 dni in zakaj hiteti v Limo, če pa sem lahko še nekaj dni na počitniškem zraku? Tako sem se naužila še zadnjih morskih valov in zabav v decembrsko vzdušje prebujene Mancore, preden sem se 23. podala na neskončno vožnjo proti perujskemu glavnemu mestu.

Okus Evrope

Cuenca, še ena kljukica več na Unescovemu seznamu kulturne dediščine, je najbrž najbolj evropsko mesto v celi regiji. Združuje lepote Quita in elegantnost bolivijskega Sucreja. In čeprav je (pssst, to je le moje osebno mnenje, ki ga ni potrebno deliti s cuencenos) po veličastnosti cerkva za Quitom in ji primanjkuje svetovljanskega pridiha glavnih mest, je popolno mesto za kratek mestni oddih. Tlakovane ulice, ki vodijo proti lepo urejenemu glavnemu trgu so se ravno začele bleščati v božičnih lučeh in iz kotličkov pouličnih prodajalcev se je širil omamen, topel vonj evkaliptusovega lesa. Ko se je temperatura zaradi rahlega pomladnega dežja nekoliko spustila, me je mesto, če sem zamižala na eno oko, nekoliko spominjalo na ljubljanske ulice.

Verjetno je ravno zaradi tega dostojanstvenega evropskega priokusa Cuenca polna v tujcev, ki so našli bolj ali manj stalno prebivališče v Ekvadorju. Številne kavarne, bari in restavracije so v lasti tujcev in prefinjeni (ali pa le preprosti tradicionalni) ponudbi lokalne hrane dodajo raznolikost. Tako sem v čakanju, da nas obide deževni oblak, pila klasični evropski capuccino, ob sacher torti in časopisu v angleškem jeziku v eni izmed prefinjenih kavarnic. Restavracije z kvalitetno mednarodno hrano po mednarodnih cenah se zvečer napolnijo s tujci in lokalnim jet-setom. Kot študentsko mesto pa ima seveda tudi kar nekaj manj sofisticirane zabave, kjer so tehno-salsa in koktejli glavni vir zabave.

Morda je bila prav ta domačnost Cuence razlog, da tudi, če bi imela do konca potovanja več časa, verjetno ne bi tam preživela več kot kak dan. Moja zadnja postaja v Ekvadorju, Vilcabamba, je že klicala.

Opičji posli

Banos je mestece na varni strani takrat ravno bruhajočega vulkana (moj drugi aktivni vulkan v letu in pol... Ali imam srečo ali pa nadnaravne sposobnosti), ki ima pravzaprav vse, kar gringo na poti čez Južno Ameriko potrebuje. Restavracije vseh cenovnih razredov, od dragih mednarodnih, do manj kot $2 vrednih kosil na lokalni tržnici, turistične agencije, številne trgovinice z običajno turistično kramo, hoteli, da ne veš katerega izbrati. Povrhu vsega pa je blagoslovljeno s čudovito pokrajino, ki ga obdaja in prej omenjenim vulkanom, ki, kadar ni preveč zaposlen z odnašanjem cest, predstavlja glavno turistično atrakcijo. Ko sem bila tam jaz, je z grožnjami lokalnim cestam in vasem za kako leto, dve sicer že zaključil in je od predstave ostal le bel dim, ki se je valil v nebo. Nekega dne, na poti nazaj v mesto, se je dim sicer obarval črno, a (žal) je bilo le veliko (črnega) dima za nič.

Prvi dan sem vstala precej zgodaj in se z belgijskim navdušencem nad planinarjenjem odpravila pogledat nekaj slapov, po katerih je znana pot med Banosom in Puyem niže dol proti Amazonasu. Ker je celo prejšnjo noč deževalo, je bila pot blatna in spolzka, a kljub temu sva se po slabi uri in pol prebila do ljubkega, a ne ravno impresivnega slapu.

Cela blatna sva pot nadaljevala z avtobusom do nečesa, kar se je kljub majhnosti in preprostosti (in odsotnosti iz večjih turističnih vodičev) izkazalo za eno najboljših doživetji na moji poti.

Že v Boliviji mi je takratni irski sopotnik pripovedoval o zavetišču za opice nekje blizu Banosa, kjer opice prosto živijo in skačejo okoli in se obešajo po obiskovalcih. Večkrat je poudaril, da je bil obisk zavetišča najbolje zapravljenih $10 na potovanju. A žal ni znal povedati, kje točno je to zavetišče, ali kako se imenuje. Izkazalo se je, da gre za Paseo de los monos, majhno, zasebno zavetišče nekoliko ven iz mesta Puyo (dve uri vožnje iz Banosa).

Najprej te na vhodu pozdravita dva prijazna psička, ki se med navihanimi opicami očitno odlično znajdeta. Kmalu se znajdeš obdan z opicami, pa če ti je to všeč ali ne. Eden izmed opičjakov še posebej obožuje, da se ga nosi okoli in če tega nočeš je precej jezen. Tako sem se ga usmilila in je splezal za moj vrat in me vso pot skozi park cukal za lase in mi, v prizadevanju, da ne bi zgrmel z mene, ovijal tace in rep okoli vratu. Ste že kdaj prenašali opico za vratom? Ne? Precej zanimivo. Ko sem, z opičjim mladičkom v naročju in prej omenjenim gospodičem za vratom poskušala fotografirati neke nenavadne živali z dolgimi nosovi, je k meni na crkljanje prišel še manjši od kužkov in nekaj sekund kasneje sta mi v naročje poskušala zlesti tudi objekta mojega fotografiranja. Tisti trenutek sem bila najbrž obkrožena z največ različnimi živalskimi vrstami kadarkoli v življenju, ampak kljub temu, da se to sliši rahlo nelagodno, tega občutka ne pozabiš nikoli.

Živali v parku so rešili iz zasebnih lastništev ali pred tihotapci živali. Nekatere med njimi so prenevarne, da bi živele na prostem (ali pa so zelo na robu tega, kot opičji vodja Milford, ki zna biti na trenutke prav zloben), zato morajo bivati v kletkah, a oskrbniki se trudijo, da jim kjub temu omogočijo življenje lepše, kot so ga poznale prej. Park sprejema tudi prostovoljce. Program na teden stane $100, v zameno za kar dobiš bivališče v parku (a stran od opic) v hisši z ostalimi prostovoljci in topel obrok. Naloga prostovoljcev je pomagati pripravljati hrano za živali, opravila okoli kletk in morebitna sprotna dela ter vodenje obiskovalcev po parku. Pravzaprav dela ni veliko in večino časa so prostovoljci prepuščeni sami sebi - in seveda opicam, s katerimi se lahko cel ljubi dan igrajo.

Nslednji dan sem opravila še nekaj božičnih nakupov in se popoldne odpravila v Cuenco.

Welcome to the jungle, baby!

Mestne ulice Quita sem tako zamenjala za gozdne potke dezevnega gozda.

Iz Quita sem se napotila v mesto Tena na zahodu regije Oriente, ki je pokrita z amazonskim pragozdom. Regiji kraljuje reka Napo, ki je pritok slavne juznoameriske reke. Tena je dobro izhodisce za trekkinge v dzunglo, vendar bolj divjo izkusnjo hoces, dlje v pragozd moras. To je sicer mozno organizirati tudi iz Tene, ampak ponavadi vkljucuje transport do katerega drugega mesta dlje na vzhod. Vec dni pomeni tudi vec stroskov. Najbolj osnovni trekkingi se zacnejo pri nekje $45 na dan, vkljucno s hrano, vodo in prevozom.
Najprej me je presenetilo, kako malo turistov je pravzaprav v Teni. Tako malo, da so ze tako malostevilne agencije preprosto zaprte. Ko sem le staknila turisticnega agenta v eni izmed agencij, sem ugotovila, da preprosto nimajo programov za naslednjih nekaj dni, saj ni nikogar prijavljenenega, programe pa izvajajo za najmanj dva. Nekako smo nasli moznost, da se pridruzim paru, ki je ze sredi ture in program opravim v obratnem vrstnem redu. Tako smo prvi dan odsli na precej zabavno pot po okoliskem gozdu, po majhni recici navzgor. Najbolj zanimiv del je bil plezanje po slapovih, predvsem, ker smo bili popolnoma premoceni. Zvecer so me odpeljali v koco, ki je v lasti turisticne agencije. Koca je pribljizno 20 minut iz Tene in stoji 100 metrov visoko na pecini nad reko. Razgled je naravnost fantasticen. Koca je precej ogromna, a zaradi prej omenjenega pomanjkanja turistov tudi popolnoma prazna. Ce ne stejem osebja, sem bila v lesenem dvorcu popolnoma sama. Dodelili so mi najboljso kocico, nekoliko na hribcku, z lastno teraso, viseco mrezo in najboljsim razgledom. Drugi dan je bil bolj izobrazevalne narave. Vodic nama je z Nemko, ki se mi je zjutraj pridruzila, na sprehodu skozi gozd razlagal o zdravilnih rastlinah v gozdu. Pot je vsebovala tudi nekaj soteskanja skozi naravnost cudovito sotesko gozdne recice. Po kosilu smo se odpravili k reki pod naso koco in iskali zlato. Nekaj smo ga tudi nasli, a premalo, da bi zbudilo moje zanimanje. Kopanje v osvezilni reki je bilo bolj zanimivo. Zadnji dan smo obiskali lokalno druzino in spoznali njihov nacin zivljenja, popoldne pa se v velikih zracnicah spustili po nasi reki vse do reke Napo. Vecinoma mirna reka nas je nesla mimo vasic in predvsem veliko temno zelenega gozda. Tisti, ki ste bili kdaj v Gardalandu, morda poznate atrakcijo, kjer se v velikoh okroglih colnih spustis po umetni reki. No, nas tubing me je nekoliko spomnil na to, le da je bila voznja daljsa in dzungla bolj pristna.
Zal pa mi boste vecino od napisanega morali verjeti na besedo, saj sem redko imela s sabo fotoaparat, ki je nad vodnimi aktivnostmi navdusen precej manj od mene.

Danes sem spet v visavah, v mestecu Baños. Nisem se se odlocila, kaj bom pocela, saj so moznosti razlicnih aktivnosti ogromne. Vsekakor porocam.

Mestno zivljenje

Quito je se eno veliko juznoamerisko mesto, o katerem ne slisis veliko lepega. Vecina ljudi pohvali lep stari del mesta, tu pa se vse konca. In s tem mu naredijo veliko krivico. Lepota Quita se seveda zacne v Starem mestu, kjer kraljuje ena najlepsih kolonialnih arhitektur v Juzni Ameriki. A le kratek sprehod severneje te po sirokih avenijah pelje skozi zelene parke kjer se domacini sprehajajo med odmori za kosilo, posedajo na travi po soli ali dremajo na svoj prost dan. Siroke avenije te nato pripeljejo do Novega mesta, urejenega in cistega. Stevilne mednarodne restavracije, lokali in diskoteke so zrasli v soseski Mariscol Sucre, kjer je tudi najvec hotelov vseh cenovnih razredov. Urejeni domacini v kravatah in kostimih hodijo po pescu prijaznih plocnikih ob boku s poptniki v trekking obutvi. Javni prevoz je poceni in pregleden, tudi sam promet ni pol tako kaoticen kot v nekaterih drugih vecjih mestih. In vse to ob pobocju zelenih hribov.
Poleg tega pa lezi skoraj na ekvatorju, ki poteka kako uro voznje severneje iz mesta, zaradi cesar je vreme kljub visini celo leto prijazno in prijetno toplo vecino dni.

Mestno zivljenje bom kmalu zamenjala za amazonski pragozd...

Kako sem ponovno nasla bozicnega duha

Canoa je precej umirjena vasica, z hoteli in hostli z ogromno lesenimi in bambusovimi detalji, visecimi mrezami in surfi za najem. Ob plazi je vrsta majhnih lesenih hisic, ki v boljsih casih prodajajo hitre obroke cevicheja in koktejle. Vreme je prijetno toplo in sonce prijazno deli svoje zarke vsaj nekaj ur dnevno. Valovi tu so odlicni, surferjev pa vecino dni malo. Tako imas celotni koscek plaze in pripadajocega breaka le zase.
Tudi v Ekvadorju se pocasi prebujajo v predbozicno vzdusje. Hostel, v katerem sem bivala, je v lasti amerisko-mehiskega para. Americanka Lisa je se posebej navdusena nad bozicem in je v vzdusje poskusala potegniti tudi nas. Tako smo s skupniki mocmi okrasili bozicno drevesce (da bi vendarle ostali nekoliko v obmorskem stilu je bilo med klasicnimi bozicnimi okraski tudi nekaj skoljkic) in skupni prostor. Okrasevanje drevesca v kopalkah, ko namesto bozicnih pesmi poslusas bucanje valov nekaj metrov stran, je vsekakor moj stil bozica. Morda je bilo prav to tisto, kar je manjkalo v mrzlih decemberskih dneh preteklih let.

Zjutraj sem se zbudila in ugotovila, da je moj cas na plazah in valovih potekel in moram naprej. Kljub dejstvu, da je Canoa resnicno ljubko mestece, sem se zacela pocutiti9 slabo. Preprosto zacutila sem ponovno potrebo, da grem na avtobus in se odpeljem dalec stran, zamenjam se tako prijetno okolje za redek gosrki zrak. Moj sopotnik je odpotoval ze dan prej proti Kolumbiji, morska hrana me ni vec navdusevala in moje razpolozenje je mocno padlo. Ampak tsiti trenutek, ko se je avtobus za Quito zacel premikati, sem se pocutila bolje, iz minute v minuto. Spet sem bila na poti.

Ekvadorska obala

Moja prva postaja v Ekvadorju je bila vasica Montañita. Montañita je kraj, kjer mnogo ljudi ostane dlje, kot so nacrtovali. Zdi se, da je to ena velika surferska skupnost, ki se je zbrala skupaj z namenom narediti surfersko mestece. Prav vsak bar in hotel je, ne glede na splosni stil notranje opreme, opremljen vsaj z enim surfom obesenim s stropa ali vsaj plakati s surferskimi motivi. Sprosceno vzusje, reagge in nocne zabave so nacin zivljenja. Kljub vsemu pa to ni glasni resort, kot Mancora, od katere jo loci predvsem bolj lokalno vzdusje.
Pot po obali se je nadljevala do mesta Puerto Lopez, ki je baza za ogled narodnega parka Mochalilla. Mochalillo sestavlja obalni del in otok Isla dela Plata. Prvi dan sva si sopotnikom ogledala celinski del. Skozi suhi gozd (ki si resnicno zasluzi ime, saj so drevesa popolnoma suha in siva, le kaktusi dodajo obcasno zeleno) se sperhodis po ne pretezki dveurni poti mimo stevilnih razglednih tock, gnezdisc pelikanov in dveh lepih plaz, dokler ne dosezes cudovitega pasu kot puder drobnega belega peska, ki ustvarja osamljeno plazo. Plaza me je sicer nekoliko spominjala na plaze v okolici Kute na indonezijskem otoku Lomok, ki jih ustvarja precej toplejsi Indijski ocean.
Na otok Isla dela Plata je mozno priti le v organizirani skupini, saj tako zagotavljajo zascito zivali na otoku. Voznja z ladjico po razburkanem morju traja dobro uro. Na poti na otok smo videli skupino delfinov, na samem otoku pa stevilne vrste ptic, ki se ljudi ne bojijo, zato se jim lahko priblizas na kak meter (blizje vodici niti ne pustijo). Kasneje smo videli se zelve, vcasih je mozno videti tudi morske leve. Ob otoku so tudi koralni grebeni z zanimivim podvodnim zivljenjem.

Se isti vecer naju je sopotnikom pot vodila naprej proti severu, v mestece Canoa, kamor sva prispela danes zjutraj. Canoa bo verjetno moja zadnja postaja preden koncno spet odrinem v notranjost.