Pot se nadaljuje

Niti priblizno mi ni uspelo zajeti vseh dozivetji Assama in Arunachala. V nekem majhnem, prasnem mestu ob Brahmaputri sem naprimer naletela na popolnoma nepricakovan heavy metal koncert z lokalnimi bandi. Po povratku v Guwahati so se prebivalci Assama se enkrat izkazali za neverjetno gostoljubne in povzrocili, da je bilo moje slovo se tezje.

A pot gre dalje, vlece stran, nekam naprej. Morda ne vemo takoj, kam pravzaprav gremo, ko sledimo Poti. Morda se vcasih zdi, da je Pot popolnoma nakljucna ali da imamo celo kaj vpliva nanjo. A v resnici nas nosi, ce se le prepustimo, natancno tja, kjer moramo biti in s casoma nam postane jasno tudi, zakaj. Zakaj smo zamudili tisti avtobus, a se nato znasli na drugem. Zakaj je takrat dezevalo, ko smo si zeleli sonca. Zakaj smo se odlocli popiti caj ravno na tisti stojnici ali odpotovati ravno v tisto dezelo.

Moja naslednja destinacija je bila Kolkata, elegantno kolonialno mesto v Zahodnem Bengalu, le nekaj ur voznje od bangladeske meje. Anglezi so za sabo pustili zanimivo zgodovino, ki razlaga kompleksno sedanjost mesta sirokih ulic, mogocnih stavb in Matere Tereze. Je nekoliko cudasko evropsko, z beraci, ki govorijo v uglajeni anglescini s pristnim angleskim naglasom in evropsko arhitekturo, a vse ostalo je kaoticno indijsko. Lepo kot je mesto, je bil namen mojega obiska drugje. V Kolkati sem si uredila novo vizo za Banglades, kamor me je ponesla Pot. Nazaj v mojo Dhako, ki bo moj dom do junija.

Pot se je res izkazala za nepricakovano, se bolj kot sem pred odhodom napovedala. In ceprav se Pot v X tu konca, se zacne nova Pot.

Leto dni nazaj nisem vedela niti, kaj je glavno mesto Bangladesa, sedaj pa sem tu in se ucim ziveti z njim. Z jezikom in hrano in prometom in zmedo. Nenavadno domace in pomirjujoce je bilo vceraj v zgodnjih jutranjih urah hoditi po moji ulici, mimo Rumene trgovine, ki je bila se zaprta, proti mojem stanovanju in mojem Bangladeskem zivljenju.

Pot v Shangri-Lo

Shangri-La je izmisljen kraj, ki se je pojavil v romanu Lost Horizon avtorja Jamesa Hiltona iz leta 1933. Hilton Shangri-Lo opisuje kot misticno, harmonicno dolino v kitajskem delu Himalaje. Izraz je postal sinonim za zemeljski raj, himalajsko Utopijo, vecno srecen kraj, odmaknjen od preostalega sveta. Shangri-La pa se pod razlicnimi imeni omenja tudi v starodavnih tibetanskih spisih. Mnogi verjamejo, da je Shangri-La budisticno mitolosko kraljestvo Shambhala, kraj, ki so ga poskusali najti stevilni pustolovci in raziskovalci tako z Vzhoda kot Zahoda. Danes obstajajo stevilne teorije, kje lezi ta iskana dolina. Mnogi kraji si lastijo njen naziv, bolj ali manj za privabljanje turistov.

Vendar Shangri-La obstaja, pod drugim imenom seveda, in jaz sem jo nasla. Moja lastna Shangri-La je dovolj odmaknjena, da cutis, da si si njene lepote dodobra zasluzil. Pot do tja je naporna, dolga in ovinkasta. Na eni strani se pogled odpira cez neskoncna pobocja, na videz tako osamljena, da verjetno skrivajo svetove, nam se popolnoma neznane. Na drugi strani se s pobocji valijo mogocni slapovi in se razlivajo cez cesto. S previsnih skal visijo drevesa in veje, ki vcasih zaprejo ze tako ozko pot. Po urah in urah, ko pogled omejujejo vrhovi gora, se odpre cudovit svet, odprt in zracen. Nezni grici valovijo kot zeleno morje, ki nosi s sabo mogocne borovce. Po sredi tece bistra reka, pravljicno turkizne barve. Za prvimi nizjimi gorami, ki so prva obrambna crta doline, se dvigajo dih jemajoce gore, prekrite s snezno belim snegom, kot molceci varuhi skrivnosti tega odmaknjenega kraja. Svet, ki bi se prav lahko zlil tudi v alpsko razglednico.

V dolini je majhno, licno mesto. Sestavljajo ga lesene hisice, razporejene ob dolgi ravni cesti. Na gricu nad mestecem, v senci zasnezenih vrhov, se dviga majhna, pisana gompa. Dolina vijuga naprej, skupaj z reko, ki jo je ustvarila, mimo gricev proti neprehodnim goratim stenam tam nekje zadaj in je dom majhnim, raztresenim vasicam.

V Shangri-Li te pozdravijo okroglolicni, nasmejani obrazi. Ne govorijo tvojega jezika, a cutis njihovo toplino, ki te takoj pogreje, navkljub hladnemu vetru, ki vlece cez visoka pobocja. To je kraj, ki ne rabi restavracij, saj je obiskovalec gost in tudi, ce se odpravis na kosilo v restavracijo, je bolj verjetno, da bos obrok pojedel zadaj, skupaj z druzino, ki jo opravlja, kot pa za plasticnimi mizami spredaj. Prav tako Shangri-La ne rabi hotelov, saj prebivalci popotnika z veseljem povabijo k sebi in mu ponudijo posteljo ter topel obrok ob odprtem kaminu. Z njim delijo svoje preprosto zivljenje v svojih preprostih domovih.

Nekaj kilometrov in posten vzpon stran je cudovita stara gompa, zgrajena popolnoma iz lesa. Molilne zastavice okoli nje stegujejo svoja pisana krila cez prostran razgled. Tiha notranjost samostana skriva preproste zaklade v obliki pisanih kipov in miru, ki kar klice k meditaciji.

Moja Shangri-La je kraj, kjer se popolnoma umiris. Tako dalec stran je nori svet in v hladnem gorskem zraku se razblinijo vse njegove skrbi. Tvoje misli nehajo begati in cutis le se mehko sprejetost drobnih, vedrih ljudi, ki se ti nasmihajo, ko hodis po spokojni pokrajini. Le kaj je lahko slabega v svetu, kjer s skodelico caja v roki ob toplem ognju poslusas pojoce zveneci pogovor prijazne druzine? Le kdo bi zelel karkoli slabega v svetu, kjer vsi v neznancu vidijo prijatelja? Le kdo bi zelel zapustiti Shangri-Lo?

Vendar, dragi bralci... Moja lastna Shangri-La cez 10 let morda ne bo vec ne moja, ne Shangri-La. Morda bo prepravljena z mednarodnimi restavracijami, hoteli in mladimi backpackerji s celega sveta. Rada bi jo ohranila zase se vsaj nekaj casa, se vsaj enkrat okusila sladkobo neokrnjenega raja na zemlji. Zato vam ne izdam ne imena, ne lokacije te moje lastne Shangri-Le. Pojdite, poskusite jo najti, ce vam je namenjena, jo boste ze uspeli odkritii.

Pot dalec stran od doma

Osrednji Arunachal Pradesh je take sorte kraj, kjer se zdi dom dalec, dalec stran. Neprehodna hribovja, ki se na severu razsirijo v s snegom pokrita gorovja Himalaje, skrivajo svet, nepredstavljivo drugacen. Antropologom se najbrz svetijo oci ob vaseh, izgubljenih v casu. Geografska nedostopnost in varnostne ovire, ki jih je na pot do tja postavila indijska vlada, so ta konec ohranile v osami in kljub temu, da se pocasi odpira svetu, njegovi prebivalci ponosno ohranjajo svojo tradicijo.

Itanagar je glavno mesto drzave, pa vendar le majhno, tiho mesto. Je zanimiva mesanica obrazov z vsega Arunachala in je pravzaprav najblizje urbanemu srediscu, kot je tu sploh mogoce. Ima stevilne hotele (in po segi hotelov v vecjih mestih najcenejsi vztrajno zavracajo tujce), restavracije, povezave z mesti znotraj regije, dokaj zanesljivo 24-urno elektriko in celo internet - vsaj polovico odpiralnega casa internetnih kaficev.

Od tja me je pot vodila po eni slabsih cest, kar sem jih kdaj videla in obcutila v zivljenju, po strmih hribovjih, poraslih z neprehodnim zelenim rastjem. Kmalu ko kombi zapusti Itanagar, se zacnejo vrstiti tradicionalne lesene hisice, zgrajene iz bambusa, ki ga je v okoliskih gozdovih polno in predstavlja pomemben material lokalnemu prebivalstvu. Po dolgih in neudobnih petih urah se gozd nenadoma odpre in razkrije skoraj kot zrcalo ravno dolino, polno rizevih polj in raztresenih vasi. Dolina se imenuje Ziro, po najvecjem - edinem - mestu. Naseljuje jo pleme Apatani, ki se vedno zivi podobno zivljenje kot ze stoletja prej.

V hotelu sem se sestala z gospodom Christopherjem, mozem, skozi cigar roke gre vecina turistov v Ziru. Je odlicen vir informacij o lokalnih vaseh in tradicijah in lahko organizira fenomenalne obiske vasi. Tudi sam je doma v eni izmed stirih vasi in ponosen clan plemena Apatani.

Torej, nekaj stvari mora vedet vsak obiskovalec doline Ziro in s tem gost cudovitih vascanov:

1) Vedno vprasaj, kaj je na krozniku, preden pojes, ali pa sploh ne sprasuj (in pozabi na vegeterijanstvo, to je tu nedojemljiv pojem).

2) Sprijazni se z dejstvom, da bos popil veliko alkohola s prvim ali celo drugim kozarcem verjetno ze pred enajsto dopoldne.

S Christopherjem sva se po dolini odpravila s kolesi, kar je zabavaen nacin spoznavanja okolice. Ze vecer poprej je obljubljal zanimiv dan, saj je Christopher kar tako iz rokava stresal zanimive podrobnosti iz lokalnega zivljenja, vse to ob tradicionalnem ognjiscu hise njegovega strica - s peceno zabo (okus nekje med ribo in piscancem s priokusom bambusa, kjer se pece) in seveda obveznim kozarcem ali treh domacega rizevega piva.

Apatani so povecini animisti. Vsaka vas ima vsaj en templej, posvecen bogu Sonca in Lune, ki je precej bolj obiskan od majhnih, neizrazitih cerkva. Simbol tega verovanja je rdece sonce na beli podlagi, ki ga je mogoce videti na zastavicah na templjih in domacih hisah sirom Arunachala. Zivljenje se suce okoli animisticnih verovanj, vse od rojstva do smrti. Vraci imajo se vedno izredno vlogo v skupnosti in ljudje jim zaupajo bolj kot uradnim zdravnikom. Posameznik bo zdravnika obiskal sele, ko bo vrac odlocil, da iz posebnega obreda kokosjih jeter ali rumenjaka ne razbere, kaj bi lahko bilo narobe.

Se ena posebnost, po kateri so Apatani znani, so obrazne tetovaze, ki jih se vedno nosijo nekatere starejse zenske ter nekateri moski. Zenske tega plemena so namrec slovele kot izredno lepe, zato so dekleta pogosto ugrabljala sosednja plemena. Da bi to preprecili, so dekleta namenoma pohabili s tetovazami in nosnimi cepki v zgornjih nosnicah.

Tradicionalna hisa je pravzaprav en velik prostor okoli osrednje tocke doma: odprtega kamina, ki sluzi kot kuhinja, pec ali prostor za druzenje. Hise so zgrajene iz bambusa in stojijo nekoliko dvignjene na kolih, varne pred glodalci in drugimi nepovabljenimi gosti. A ce nisi podgana ali kaca, bos v Apatani dom vedno prisrcno vabljen.

V eni izmed vasi se je tisti dan odvijala poroka, ki je tako kot vecina mejnikov v zivljenju pospremljena z veliko ceramonijami. To je bil le zadnji, sklepni del, seveda zdruzen z veliko hrane in pijace. Na videz se niti ni veliko dogajalo, poleg druzenja ob prej omenjeni pojedini. Glavni del, ki se je odvijal v nevestini hisi, je tekel okoli pogajanj, koliko naj nevestina druzina podari zeninovi. V igri so bili predvsem stari suseni kosi mesa, najbolj cenjeni stari tudi tri desetletja in vec. Koncno se je povorka preselila v sosednjo vas, kjer so v zeninovi hisi ze pripravljali pojedino. Na odprtem ognju za hiso so se v bambusovih steblih kuhali notranji organi micuna, posebne, za osrednji Arunachal znacilne vrste goveda podobnega bivolu. Micun je za ljudi in njihovo folkloro v teh predelih izrednega pomena.

Pot sem nadaljevala po ovinkasti cesti, ki obraca zelodec, dalje proti vzhodu, v mesto, ki se je izkazalo za najprijetnejse presenecenje osrednjega Arunachala - Daporijo. Christopher je poskrbel, da nisem bila sama in za mojo druzbo zadolzil svojega sorodnika, studenta iz Daporija, Johna.

Daporiju so nadeliljubkovalno ime Dapo, verjetno zato, da bi prikrili dejstvo, kako enolicno, pusto in umazano je to mestece. Mestece niti ni pravi izraz, saj po njegovih ulicah veje duh prevelike vasi. Okoli glavnega krizisca se razprostirajo razpadajoce stavbe (nekatere se niti do konca zgrajene) s poceni hoteli in majhnimi lokalcki ter veliko odprto igrisce za prireditve. Le nekaj minut hoda stran pa se zacnejo naselja tradicionalno grajenih bambusovih his. Razlog, da kdorkoli pripotuje v Daporijo je, da ujame avtobus naprej v Along in razlog, da kdorkoli ostane vec kot en vecer je, da je ta avtobus precej redek. A jaz sem namenoma ostala dodaten dan, saj se je tam ravno odvijal festival ene izmed etnicnih skupin.

Sam festival je bil prava pasa za oci. Mladi vseh starosti so, obleceni v pisane tradicionalne kostume plesali v velikem prireditvenem prostoru, med tem, ko so starejsi gradili lesen zrtveni oder. Energija se je proti popoldnevu stopnjevala, ko so k odru pripeljali dva micuna, namenjena zrtvovanju bogu Sonca in Lune. Stotine plesalcev je vse zivahneje pelo in plesalo vse blize in blize odru. Ko so obkrozili oder, so obstali in lokalni saman je izvedel daritev bogu, del katere je bilo tudi zrtvovanje micunov. Ko sta micuna padla po tleh, se je iz grl pisanih plesalcev razlegel krik veselja in ponovno so zacele odmevati pesmi in mnozica je nadaljevala s plesom.

Festival pa niti ni bil vse, kar je tisti dan ponudil Daporijo. Moj gostitelj John me je popolnoma posvojil in morala sem obiskati nesteto his njegovih sorodnikov in prijateljev, saj so vsi zeleli spoznati tujca, ki se je ustavil v njihovem Dapu. Dan se je sprevrgel v neskoncno popitih cajev in doma pripravljenih kosil pri vseh teh neverjetno prijaznih ljudeh. Resnici na ljubo, zapustiti Daporijo je bilo resnicno tezko.

Osrednji Arunachal Pradesh je tako zelo drugacen od poznanega sveta. Je kraj, kjer mladi kombinirajo hip-hop modo s tradicionalnimi plemenskimi okrasji. Za neskoncnimi pobocji se skrivajo doline, ki se zdijo, kot da so obstale v casu, a ne le to, na svojo tradicijo so ponosne in prebivalci se trudijo, da bi jo ohranili kljub vplivom, ki vztrajno pritekajo cez tezko dostopna hribovja. Je tako zelo drugacen, a na tisti dober, fascinanten nacin.

Pot za devet gora

Obstajajo kraji, ki se sibijo pod slavospevi, ki jih opisujejo. O njih so napisane pesmi, nastopajo v legendah in popotniki po daljnih krajih o njih tkejo zgodbe in pripovedujejo o njih svojim nakljucnim sopotnikom ob vrcku piva ali dveh. A ti karji mnogokrat ne dohajajo vec svoje slave, legende in pesmi in zgodbe popotnikov jih prerastejo. Ko jih vztrajni popotnik koncno doseze, pustijo grenak priokus zbledelega mita. Vendarle pa so med njimi tudi kraji, vredni svojih slavospevov in trenutek, ko popotnika spustijo predse, poplaca ves trud in se tako naporno pot.

Za devetimi gorami, dalec stran od zvedavih pogledov, skrit ze stoletja, lezi Tawang. Njegovo ime odzvanja v mislih stevilnih popotnikov, ki iscejo nove in nove meje in kraje onkraj teh meja. Tawangovo podobo ovija mikavna tancica nedostopnosti in ideje o legendarni Shangri Li, izgubljeni budisticni rajski dolini.

Tawang lezi v zahodnem delu zvezne drzave Arunachal Pradesh, delu Indije, ki se sele danes sramezljivo  in previdno odpira zunanjemu svetu. Arunachal je kulturno izredno raznolik in razgiban, kot je razgibano njegovo gorato povrsje. Poseljujejo ga stevilne etnicne skupine in dalec za nedostopnimi himalajskimi vrhovi je dom ljudstva Monpa. Okroglolicni, tibetansko izgledajoci Monpe so budisti in njihovo dezelo tik ob tibetanski meji prepreda vzdusje gorskih budisticnih kraljestev.

Pot skozi Arunachal se vije kot neskoncna kaca sprva se umirjeno cez hribovja, ki se visajo v gorovje. Terenska vozila trudoma poskakujejo cez zbit kolovoz, ki si ne zasluzi imena cesta. Tem bolj strma ko postajajo pobocja, tem bolj se svet oddaljuje od ravnin Assama. Hindujske templje kmalu zamenjajo po gorskih iglavcih razobesene pisane budisticne molilne zastavice, plapolajoce v hladnem vetru, ki raznasa njihovo sporocilo. Majhne kamnite vasice se vrstijo redko tu in tam ob edini cesti, ki se vedno vztrajno tece v svojo smer. Najprej na sever, nato malo nazaj proti jugu pa se levo in desno - kamor jo pac nesejo gorski grebeni. Navzgor na vrh, kjer se odpre cudovit razgled in nato spet vrtoglavo, ovinek za ovinkom, navzdol.

Po dolgih urah voznje sem prispela v malo mestece Dirang. Hise so razmetane ob glavnem kriziscu, ki sluzi kot osrednja trznica in sredisce dogajanja. Pot navzgor vodi mimo novejsega budisticnega samostana, levo in desno obdana z borovci. Hladni zimski veter pozibava pisane zastavice, ki dodajajo barvo tej spokojni pokrajini. Tisino moti le petje ptic in zavijanje vetra. Pot navzdol pa pripelje do ledeno mrzle, bistre reke, ob kateri sem in tja tecejo otroci med bliznjimi kamnitimi hisicami. Tu sem spoznala prijazen par, Jamesa in Christie. James je doma iz Tawanga, vendar s skorajsnjo zeno Christie, ki pripada plemenu Adi iz osrednjega Arunachala, zivita v glavnem mestu Itanagar, kjer dela kot odvetrnik. V Tawangu sta le dva odvetnika, poleg Jamesa se njegov brat, zato ga posel nekajkrat na leto vodi cez devet gora v domaci kraj. Ponudila sta mi prevoz vse do Tawanga in me pogrela ob kaminu ter prevm od mnogih kozarckov vina v Arunachalu.

Naslednje jutro smo odrinili se pred zoro. Pregovorno slaba cesta je postala se slabsa, razgled pa dobesedno iz minute v minuto bolj spektakularen. V daljavi so se dvigale vedno visje in visje gore z redkimi zaplatami snega po sencnih pobocjih. Pot je vijugala vztrajno z vrha na vrh vse do dih jemajocega vec kot stiri tisocake visokega prelaza Se La. Od tu se cesta spusti v dolino Tawang, pravzaprav razpoko med masivnimi gorami, tako obsezno, da je dolina premil izraz. Se La je v zimskem casu dostikrat zasnezen, a tokrat je bil edini znanilec himalajske zime ledeno mrzel veter in led na jezeru, dovolj debel, da smo se lahko drsali.

Tik pred Tawangom je cesta postala nekoliko bolj prevozna, a sest ur voznje, ki smo jih ze imeli za sabo, nje precej utrudilo. Tawang lezi na pobocju nad dolino in ko koncno prispes, si ne mores pomagati, da ne bi cutil zamgoslavja. Mesto, veliko morda kot Celje, je oblikovalo svoj centerokoli skupine trgovinic in lokalckov, imenovanih Old Market. Le nekaj ulic stran se odpre cudovit razgled, tisti, po katerega obiskovalec pride cez devet gora. Na hribu nad mestom se bohoti mogocen objekt budisticnega samostana, ki velja za drugi najvecji samostan na svetu, za tibetansko Lhaso.

Gompa, kot se imenujejo budisticni samostani, je nekaj kilometrov iz Tawanga in do njega vodi zlozna cesta. Ce vstopis skozi zahodni del, najprej ozres dolgo vrsto molilnih valckov, ki jih vztrajno vrtijo romarji s cele doline. Samostan je pravzaprav mogocna utrdba, ki je na tem mestu zrasla ze v 17. stoletju. Prva stavba je knjiznica z impresivno zbirko budisticnih spisov. Osrednji del tega mesta v mestuu je velik trg, ki mu kraljuje mogocna molilna dvorana. Znotraj ob rani jutranji uri vrste in vrste menihov opravljajo molitev ob vznozju osem metrov visokega kipa Bude. Dvorana je neverjetno mirna in zdi se, da na tem svetu ni zvoka, ki bi zmotil njeno spokojnost. Pod osrednjim trgom se po pobocju navzdol razlivajo ozke tlakovane ulicice, povezujoc bele kamnite hisice, kjer brebivajo menihi in ucenci. Prav stevilni ucenci Tawang Gompi dodajo zivljenje, ko se v svojih rdecih haljah razposajeno podijo med samostanskimi zidovi. Nekateri med njimi niso starejsi od sest let.

Tawang Gompa pa se zdalec ni edini samostan v okolici. Strma pobocja doline so posuta s pisanimi gompami in nekaj med njimi je precej lahko dostopnih, med tem, ko se moras za druge bolj potruditi. Vendar nikakor ne gre podcenjevati dejstva, da Tawang lezi na visini 3500 metrov, kar pomeni, da je dobro prvih nekaj dni globoko zadihati in upocasniti tempo, saj bo visinska bolezen drugace za to poskrbela namesto nas.

Prve dni sem obiskovala predvsem cudoviti glavni samostan, nato pa je moje oko ujela pisana stavba na nasprotnem hribu za njim. Odlocila sem se narediti lep pohodniski dan po okoliskih pobocjih. Prvi izmed obiskanih samostanov je bil prav tisti nasproti Tawang Gompe, ki je pravzaprav samostan za nune, ani gompa. Pot do tja nikakor ni lahka, saj samostan nima cestne povezave s preostalim svetom. Najprej je potrebno slediti glavni cesti kake 6 kilometrov v hrib. Po poti se odpira cudovit razgled na Tawang Gompo in visoke vrhove, ki ga obdajajo. Pot nato zavije po kolovozu mimo kamnosekov, kjer ena pot vodi proti Tawang Gompi, druga pa se zoza v kozjo stezico nekam cez greben in nato strmo, strmo navzdol. Steza se vije vse dna soteske, kjer si cez skalovje pot utira recica, katere struga ustvarja pravljicne zamrznjene slapove. Ko preckas razmajano leseno brv, se pot spet strmo dvigne proto vrhu soteske. Na vrh prides precej zadihan, a pot se nadaljuje po pobocju hriba, dokler koncno ne dosezes stopnic, ki so znak, da je blizu clovesko bicvalisce. To je majhna ani gompa, kjer zivi le nekaj nun. Ko sem bila tam, nobena od njih ni govorila anglesko, a so kljub temu prijazno pokazale svojo majhno molilno dvorano in mi postregle s vseprisotnim cajem. ceprav majhna, je ta ani gompa name naredila cudovit vtis. Z njenega dvorisca je razgled spokojno lep in dejstvo, da moras preplezati strmo sotesko, da se povzpnes do njih, tej gompi doda obcutek izgubljenih himalajskih budisticnih vasi, polnih skrivnosti in modrosti.

Nekaj, kar je podobno glavni cesti, je se en naporen vzpon in nekaj hoda stran. Do vrha hriba pravzaprav ne vodi nobena pot, niti stezica ne, zato se navzgor prebijas skozi drevje in grmovje. Ko koncno dosezes cesto, je najtezji del za tabo. Vendar je se vedno dobra ura hoda do naslednjega samostana, se ene ani gompe. Ta samostan je nekoliko vecji in lezi praktico ob glavni cesti v Tawang, vendar je cudovit in dekleta tam kot vedno pripravljena na klepet z obiskovalci. K sreci sem le nekaj kilometrov naprej dobila prevoz (ki je po tej cesti izredno redek) do krizisca proti Tawang Gompi, kar mi je gotovo prihrano dodatno uro hoje. Pot sem zakljucila ponovno v najvecjem od samostanov in se poslovila od legendarne utrdbe.

V dolini za devetimi gorami sem ostala kar nekaj dni dlje, kot sem sprva nacrtovala. Morda zaradi spokojnega samostana Tawang Gompa, prijaznih obrazov, svezega zimskega zrakara, razvajanja mojih prijateljev Jamesa in Christie ali preprosto, ker je zaradi skupka vsega tako tezko odditi.

A kot se je v prihodnjih tednih izkazalo, je bil Tawang, neverjeten kot je bil, le uvod v pustolovscino potovanja po Arunachal Pradeshu.

Pot v Indijo

Nekega dne je prisel dan, ko sem zapustila Dhako. Pot me je vodila cez Sylhet, umirjeno mesto na severuzahodu Bangladesa do majhnega, prasnega obmejnega prehoda, ki se skriva v ozki dolini, skrit pred ocemi morebitnih turistov. Do takrat sem se k sreci ze naucila ravnati z bangladeskimi uradniki, s katerimi si ponavadi ne mores cisto nic pomagati, tako da je bilo preckanje meje le zelo dolgotrajno, a precej preprosto. Takoj, ko se je koncal Banglades in zacela Indija, se je nekaj spremenilo. 15 minut po odhodu v natlacenem jeepu z obmejnega mesta na indijski strani se je okoli nas odprl dramaticen razgled na hribovja in doline pod njimi. Levo in desno od ceste so se strma pobocja spuscala v gosto rastje stotine metrov pod nami. Na koncu utrujajoce, ovinkaste ceste je cakalo hribovsko mesto Shillong v zvezni drzavi Maghalaya. Ozke ulice se vijejo med malimi trgovinicami in lokalcki, brez reda ali prave linije. Od vsepovsod se vije vonj disecih palck, ki se zdijo nepogresljivi dodatek vsakega prostora v Indiji. Morda bom nekoc kasneje imela moznost poblize spoznati to mesto, ki je prav prijeten uvod v Indijo, a tokrat se morala pohiteti naprej, v veliko vecji in hrupnejsi Guwahati, glavno mesto Assama.

Meghalaya in Assam sta dve izmed drzav v predelu Indije, ki ponavadi ni nikjer v mislih popotnikov (ali Indijcev), saj ze pogled na zemljevid razkriva, da ta kos dezele nekako strli stran. Tu se stikajo Indija, Banglades in budisticni Butan, Tibet in Myanmar. Vsak v talilni lonec prinese sestavino, ki ta del Indije dela tako poseben. Varnostna situacija (in z njo povezana birokracija) je pred leti onemogocala dostop do severovzhoda, z letosnjim letom pa je Indija omilila pogoje in obmocje pocasi kaze zunanjemu svetu svojo osupljivo podobo. Ta transformacija poteka pocasi, pocasi, a zato se pustolovscina se vedno ohranja za popotnike, ki jo odkrijejo.

Assamu kraljuje mogocna reka Brahmaputra, ki je izklesala rodovitno ravnino, idelano za gojenje svetovno znanega assamskega caja. Med tem, ko so zame mleli birokratski mlini, sem pobegnila na drugi najvecji otok na leni, rjavi reki, otok Majuli. Majuli je prava podezeljska idila. Njegovi pesceni, zaradi tokov reke vedno spreminajoci bregovi varujejo neskoncna polja zelene in zivo rumene, majhne tradicionalne vasice in slabe ceste, ki se nikomur ne zdijo vredne popravila. Morda je temu tako, ker po ocenah otoka cez dvajset let tako ali tako ne bo vec, ker ga bo pozrla erozija. Do takrat pa tam vlada nocni mir, in dnevna spokojnost, ki jo je najbolje raziskati s kolesom. Na kolesu brez zavor sem prekolesarila okolico in odkrila nekaj preprostih, a zanimivih templjev. Prebivalci Assama so sicer hindujske vere, a se njihova veja hindujizma razlikuje od preostale Indije. Castijo predvsem boga Visno in posebej njegovo inkernacijo Krisno. Satre, kot se imenujejo njihovi templji in so posejani povsod po malih vasicah na Majuliju, so center tako verskega, kot umeniskega in kulturnega zivljenja.

Po kar nekaj popitega caja in jeznih telefonskih klicih mi je vceraj le uspelo v roke dobiti sveti gral severovzhoda: dovolilnico za Arunachal Pradesh, se tretjo zvezno drzavo. Danes sem pripotovala v mesto Tezpur, zadnje mesto v Assamu in jutri zjutraj krenem v hrib, proti osem ur oddaljenem mestecu Dinang, ki je nekje na pol poti do mojega cilja, doline Tawang.

Pot v X

Upam, da člani Siddharte ne bodo preveč zamerili, da sem si za temo naslednjega potovanja izposodila naslov njihove prastare pesmi…

Razlog je preprost: ne vem, kaj naj sploh pričakujem. Pot me bo v prvem delu potovanja vodila v eno manj raziskanih držav južne Azije, ki jo zaradi slabe publicitete večina popotnikov na zemljevidu niti ne zazna. A redke informacije, ki le dosežejo popotniško skupnost, poročajo o Bangladešu kot o deželi, ki kaosu in kulturnemu šoku doda povsem nov pomen. Delež poti je že vsaj delno utečen, a če že grem, bom stvar izpeljala, kot se spodobi. Severne province so praktično neodkrite in resnično izven poti v državi, ki je cela sama po sebi en velik izlet od ustaljenih poti. Niti približno ne vem, kako stvari potekajo tam, kako lahko ali težko se je premikati po deželi, kakšna je sploh infrastruktura, kakšna hrana, ljudje (razen tega, da jih je veliko, so azijsko prijazni in da bom verjetno glavna atrakcija kjerkoli se bom pojavila), kakšno je stanje znamenitosti, ki si jih imam namen ogledati.

Drugi del poti pa je precej negotov, ker v resnici nimam pojma, kaj se bo zgodilo. Imam le datum, ko moram biti na letališču na drugem koncu indijske podceline – v Mumbaju. Vse vmes je odvisno od tega, kaj bom doživela na poti. Indija je tako ogromna, da ne vem, kje začeti načrtovati. Zato sem se odločila, da sploh ne bom. Imam okvirno le nekaj možnosti in točk, ki okvirno zarišejo pot po zemljevidu. Že tu, v Ljubljani bom poskušala pridobiti posebno dovoljenje za za tujce zelo zaprto območje v odročnih severno-vzhodnih indijskih državah, ki so nekako najbolj logičen nadaljnji korak po tem, ko zapustim Bangladeš. Če v boju z birokracijo zmagam, bo to gotovo vrhunec mojih potovanj nasploh. Moj cilj je država Arunachal Pradesh in predvsem dolina Tawang s samostanom Tawang Gompa na spoštljivi nadmorski višini, kar bo sicer pomenilo, da ne bom izpolnila prvotnega načrta in pobegnila naši zimi. Pobegnila naši zimi že, a v objem himalajske zime, vsaj za nekaj dni…

Assam, sosednja država, je lažje dostopna, saj zanjo ne potrebujem posebnega dovoljenja in prav gotovo je prvovrstno doživetje.

Pot me bo v vsakem primeru vodila mimo Darjeelinga do še zvezne države Bihar. Tam upam, da mi uspe preizkusiti še eno novo stvar, ki bo potovanje samo zase. Le da druge vrste, potovanje vase. V Bodhgayi je princ Siddharta pod drevesom, ki domnevno v tem mestu še vedno uspeva, doživel razsvetljenje in postal Buda (pa se popolnoma po naključju vračamo k našemu rock bandu, katerega naslov pesmi si sposojam…). Tam bom poskušala uskladiti datume z desetdnevnim intenzivnim tečajem meditacije v Bodhgaya Vipassana Meditation Center. Bodhgaya je v zimskih mesecih zanimiva tudi zato, ker tja romajo številni budisti iz Himalaje. Decembra in januarja je tam precej pogosto celo sam Dalai Lama.

In ker niti sama ne vem, kam in kako, se, dragi bralci, pustite presenetiti tudi vi. Naj bo to tudi za vas Pot v X in upam, da se bo bralo kot zanimiva pot predvsem do novih načinov gledanja na ta naš svet. Kakorkoli že, kamorkoli se bom že namenila, kakorkoli bom do tja prišla, namen tega potovanja je jasen: ne ravno videti čim več, temveč čim več novega doživeti.