Urbano

Utrip Sadarghata, glavnega pristanišča na reki Burigangi, Dhaka

Rikše

Nakupovanje zelenjave pri uličnih prodajalcih v Stari Dhaki

Najpogostejše prevozno sredstvo v prenaseljenih urbanih središčih

Prodajalec prigrizkov

Okusni piškotki izpod rok mojstra

Templji

Vera je pomemben dejavnik v bangladeškem vsakdanu. Večinsko prebivalstvo je muslimanske vere, a v manjših deležih najdemo predstavnike hindujske, krščanske in budistične vere. Objekti čaščenja so raztreseni po deželi, nekateri le še starodavni opomniki spiritualne zgodovine Bangladeša.

Bagerhat v bližini Khulne je starodavno mesto številnih mošej, nekaterih še aktivnih, drugih zaprašenih med zelenjem in ozkimi potkami. Najznamenitejša je mošeja Shat Gombuj, katere ime pomeni mošeja šestdesetih kupol in še vedno privablja vernike z vsega Bangladeša. Še bolj poln dogajanja pa je mavzolej ustanovitelja Bagerhata, Khana Jahana, katerega okolica je polna častilcev, prodajalcev prigrizkov, beračev in turistov.

Puthia je čisti dragulj, pozabljen od mednarodnega turizma. Vasica, manj kot uro od univerzitetnega mesta Rajshahi, skriva nešteto hindujskih templjev, ki si zaslužijo prvo mesto v popotniških katalogih. Spregledana kot je, jo imamo povečini le zase, da izživimo tistega skritega duha Indiane Jonesa v nas.

Budizem je nekoč kraljeval temu območju in Paharpur je bil dom največjega budističnega objekta južno od Himalaje.

Čeprav od prvotnega kompleksa ni ostalo kaj več od ideje, kako ogromen je bil objekt in ostankov glavnega templja, je zanimiv in priljubljen izletniški kotiček.

 Templej Kantaji v Kantanagarju na skrajnem severozahodu Bangladeša je eden najlepših hinduističnih templjev v državi. Ob festivalih je še posebej živahno, z glasbo, dobrotami, pisanimi oblačili in veselim ozračjem.

 Tempelj je znan po umetelno izklesanih prizorih iz hindujske mitologije krog in krog templja.

Območje ob meji z indijsko Tripuro na območju Chittagong Hill Tracts je eden izmed otokov budizma v Južni Aziji. Najznamenitejši je Golden Temple nad mestom Bandarban, zgrajen v burmanskem slogu.

Ljudje

Ljudje so tisto, kar naredi potovanje po Bangladešu nepozabno. Pravzaprav skoraj ne more biti drugače, v državi s tako gostoto prebivalstva. Upam si staviti, da so tukajšnji ljudje med najgostoljubnejšimi na svetu. Včasih si želim, da bi lahko nekako dokumentirala prav vsako srečanje s prav vsakim posameznikom, kajti brez da bi se tega zavedali, Bangladešci vsak dan znova preoblikujejo moj pogled na svet.

Sadarghat, Dhaka

Popoldanski počitek. Saradghat, Dhaka

Družinske počitnice v slehernikovem najljubšem letovišču ob morju. Cox's Bazar

Vas v okolici Dinajpura

Deček na improvizirani rolki. Chittagong Hill Tracts

Mati z otrokom na poti od templja Kantanagar blizu Dinajpura

Vaški starešina. Vas v okolici Dinajpura

Obojestransko zanimanje. Breg Burigange, Stara Dhaka

Trenutek, ko se vsa vaška otročad poskuša postaviti pred en sam objektiv. Jezero Kaptai, Rangamati

Stanovanje greha v zgornjem nadstropju

Moj prejšnji najemodajalec bi mi najbrž napisal najprisrčnejše priporočilo za nadaljnje iskanje stanovanja. Ne le, ker sem plačevala vedno ob roku, skrbela za tekoče stroške, ko njega ni bilo in nadzirala, da ostali sostanovalci niso povzročali novih lis na parketu, temveč ker sva v manj kot letu, ko sem živela tam in kljub temu, da v tem času pravzaprav sploh nisva preživela veliko časa v isti državi, postala prava prijatelja. Kakorkoli, žal pa njegovo priporočilo tukaj ne bi pomenilo prav nič.

Danes je bila ena ne ravno pogostih priložnosti, ko sem beraču na avtobusu stisnila v roko nekaj tak. Beračev je v Dhaki toliko, da resnično ne moreš vsakemu razdajati svojega drobiža, sploh ker proti pričakovanjem vseh dobivam precej bangladeško plačo. Da bi razumeli, kako je moja stanovanjska problematika povezana s petimi takami, ki jih je dobil tresoči starec na velikem rdečem avtobusu na koncu avtobusnega postajališča v Mohammadpurju, se je treba vrniti kakšnih 15 minut nazaj, navzdol po ulici in navzgor sedem nadstropji.

Dopoldne sem si vzela prosto in se v službo odpravila šele okoli enajstih dopoldne. Po stopnicah navzdol sem zdrvela skupaj s sostanovalcem med smehom in igranjem neke otročje igre, pri kateri lahko svojega soigralca udariš vsakič, ko vidiš nekaj rumenega. Nakar zaslišiva glasove kako nadstropje nižje. A. mi namigne, da gre naprej in naj mu čez nekaj časa sledim, staro pravilo, ki se ga poslužujemo že več mesecev. Namen le-tega je, da nas sosedje ne vidijo hoditi skupaj, ker bi to sprožilo govorice in neodobravanje. Tako upočasnim korak, a kljub temu naletim na A. nadstropje nižje, med pogovorom z neznano starejšo žensko, tik pred stanovanjem našega najemodajalca v prvem nadstropju. Vrata njegovega stanovanja so odprta in mimo prihaja in odhaja množica ljudi. Ko se že mislim vljudno preriniti mimo njiju, brez da bi kakorkoli izdala, da se poznava, se obrne k meni in mi z vprašanjem razkrije, kaj se dogaja.

Naše stanovanje je v živahni, barviti soseski in naša ulica je prepredena z majhnimi, brezimenimi trgovinicami, kjer lahko kupiš najosnovnejša živila. Vozniki rikš kraljujejo glavnim in vzporednim ulicam, ki prepredajo gosto naseljeno sosesko. V takšnih soseskah je težko najti stanovanje s zadovoljivo dnevno svetlobo, saj so stavbe tesno skupaj in razgled z oken se ponavadi razprostira kakšna 2 metra naprej, do z železnimi rešetkami zavarovanega sosedovega okna. Tipična bangladeška meščanska soseska, dom brezštevne množice ljudi.
Naši sosedje so delavske družine, ki so zrasle ob tipičnih, tradicionalnih načelih življenja. Le-ti so še kako drugačni od načel, ki sem jih vajena od doma in po pravici povedano, sem imela z nekaterimi vidiki precej težav. Večina odstopanj našega načina življenja se ponavadi zlije v tisto ključno: skrajno nenavadno, če ne že neprimerno, je dejstvo, da v samskem stanovanju skupaj bivajo neporočeni mladi obeh spolov. To je nekaj, kar marsikdo tukaj preprosto ne more doumeti. Moje sobivanje z sostanovalcema je seveda popolnoma običajen sostanovalski, prijateljski odnos, daleč od tega, kar si naši sosedje najbrž predstavljajo. Karkoli si že predstavljajo, ni jim všeč, na naše obnašanje in naše goste so bolj pozorni in vsekakor nismo ravno njihovi najljubši sosedje. To so večkrat s precej nerazumljivimi pritožbami že omenili tudi našemu najemodajalcu, katerega last je celotna hiša. Kot sem izvedela, je tudi najemodajalec precej veren in tradicionalen mož, ki mu tovrstne pritožbe nikakor niso po godu. A ker plačujemo redno, je vedno nekoliko pogledal skozi prste, kadar smo kršili še katero od socialnih norm.

Stanovanjske soseske so prepredene s natiskanimi listi, na katerih je jasno izpisano "To Let." Table s tem obvestilom visijo tudi z balkonov in vhodnih vrat hiš. Stanovanj in sob je tako - v kakršnemkoli stanju že so - vsekakor dovolj. A nadaljnja pozornost ti kmalu razkrije, da večina teh sob in stanovanj pride s drobnim tiskom. Prvo pravilo, oziroma pogoj niti ni tako zelo droben: Samo fantje, kadar gre za sobe. Samo družine, kadar gre za stanovanja.
Nekaj časa nazaj nam je misli zaposlovala negotovost, kaj bomo z našim stanovanjem. Zdelo se je, da se bomo morda razselili vsak na svoj konec mesta in celo sveta. To je v meni zbujalo precej nelagodnosti, ne le zavoljo dejstva, da je vse viselo precej v zraku, ampak iz čisto praktičnega razloga: kje in kakšna bo torej moja streha nad glavo?
Kar nekaj deklet je že podelilo zgodbe o iskanju lastne strehe nad glavo. Mlada dekleta, ki se odselijo od doma, ponavadi zaradi šolanja, povečini nekako najdejo varno zavetje v dekliških domovih ali v domovih razširjene družine. Da bi dekle samostojno najelo sobo s skupino neznancev, v hiši, kjer živi skupina neznancev, tega preprosto ne vidiš prepogosto. Samostojna dekleta, ki stanovanjsko problematiko vendarle rešujejo na nam precej običajen način - podnajem sobe v stanovanju s sovrstniki - pa se dostikrat srečujejo s kar nekaj omejitvami. Zgodbe o lastnikih stanovanja, ki nepovabljeni hodijo v dekletovo sobo in brskajo po njenih osebnih predmetih, da bi našli kakršnikoli dokaz o nesprejemljivem vedenju, so precej pogoste. Nesprejemljivo obnašanje za mlada dekleta pa je pravzaprav karkoli dlje od dihanja. Obiski, druženje s fanti, pozno prihajanje domov, vse to zna zbuditi neodobravanje najemodajalca, ki se ponavadi čuti poklicanega za varuha dekletove časti.
Vse se seveda spremeni, ko se poveča število ničel na računu za najemnino. Naše stanovanje je v precej nizkem cenovnem rangu - moj delež najemnine znaša nekje toliko kot pri vas dodatno zdravstveno zavarovanje. V soseskah višjega razreda (cenovnega, družbenega) je najemodajalcem precej manj mar, katere grehe imajo na vesti njihovi najemniki.
Resnici na ljubo, v vseh pogledih smo sanjski podnajemniki. Ne prirejamo glasnih zabav, vedno plačujemo pravočasno in imamo na splošno malo interakcije z ostalimi prebivalci hiše. Pa vendar smo verjetno najmanj priljubljeni. Misli si, kar si hočeš (vzdih predaje).
Pa vendar imamo ob vsem tem neznansko srečo - kako zelo so se moji kriteriji za sprejemljivo stanovanje spustili, da to imenujem sreča! Kljub neskončnim prepirom z zaskrbljenim sostanovalcem o občasnem poznem prihajanju domov, vztrajnem ponavljanju pravila, da ne smem v hišo pripeljati gostov - ne fantov, ne Bangladešcev vseh spolov, še najmanj pa fantov bangladeškega porekla (oh, pa gre moje družabno življenje skozi okno...), bi lahko bilo precej slabše. Ali bi plačevali neprimerno več, ali pa bi živeli v luknji brez naravne svetlobe ali svežega zraka, kjer bi najemodajalec našo zasebnost cenil precej manj - če bi sploh lahko živeli skupaj.

"Ali si vedela, da je naš najemodajalec umrl?"
Moja prva misel je seveda šla k njegovi družini, ki se je zbirala pred njegovim stanovanjem v prvem nadstropju naše stanovanjske hiše. Vendar je druga misel le-tej sledila skoraj s svetlobno hitrostjo, le nanosekundo kasneje. Kaj to pomeni za nas? Kdo bo sedaj odgovoren za nemoralo, ki se dogaja v zgornjem nadstropju? Ali bodo posledice izselitev ali dvig najemnine ali posledic sploh ne bo? Kje naj najdem stanovanje v mojem cenovnem razponu, kjer me ne bodo vrgli na cesto, ko bom več kot enkrat prišla domov ob nespodobni osmi zvečer?
Nevraževerna kot sem, svojo karmo vendarle želim ohraniti kolikor toliko brez madežev. Tako, za vsak slučaj. Zato sem segla v denarnico in beraču izročila drobiž, ko sem čakala, da avtobus spelje s postajališča. Morda potrebujemo kanček sreče, kot berač potrebuje teh nekaj tak. 

Zmagovalec: kaos

Ko sem danes stopila iz hiše, me je najprej z druge strani ulice mahaje pozdravil prodajalec časopisa. Napotila sem se naprej po glavni ulici in opazila še več ljudi, ki so, namesto, da bi hiteli po opravkih (ta izraz bom uporabila le za potrebe pisateljskega izražanja, saj hitenje po opravkih tudi sicer pred deseto uro zjutraj Bangladešu ni ravno v navadi), stali na pločniku in zatopljeno strmeli v velike plate potiskanega papirja. Avtobus se je ob vseh razprtih časopisih zdel še bolj poln kot običajno. To jutro je cela Dhaka tiščala nos v svoj najljubši tiskani medij.

Včeraj so se v Bangladešu odvijale 10. parlamentarne volitve. Ko se nameriš organizirati demokratične volitve, a moraš običajni suhoparni statistiki dodati še podatek o številu ljudi, ki so ta dan izgubili življenje, potem nečesa gotovo ne počneš prav.

Agonija okoli volitev se je začela že pred meseci in se stopnjevala do razglasitve datuma 10. parlamentarnih volitev konec novembra. Od tistega dne dalje pravzaprav ni bilo mirnega, običajnega dne. Bangladeš se je znašel v primežu blokad, vsesplošnih stavk, protestov in uličnega nasilja. Ne le milijardna gospodarska škoda - država se je lahko od gospodarske rasti za letos poslovila že nekaj mesecev nazaj - tudi vpliv na vsakdan malih ljudi je poguben. Ocene pravijo, da je od "začetka konca" novembra do danes izgubilo življenje več kot 100 ljudi, več sto jih je končalo v bolnišnicah. Večina teh ljudi ni bila političnih aktivistov, ki bi jo skupili v spopadih s policisti, bili so le običajni delavci, ki so se znašli na napačnem kraju ob napačnem času. Aktivisti opozicijskih strank so v svoj politični program cestnih blokad vključili napade in zažige vozil, ki so se kljub blokadi znašla na cestah. Mnoga med temi vozili so v trenutkih napada prevažala potnike, ki si preprosto niso mogli privoščiti ostati doma in so nekako morali do svojih delovnih mest. Ali pa vozniki trikolesnih taksijev, ki že mesece vsak dan trepetajo za svoja življenja, saj je preživetje celotne družine odvisno od njihovega zaslužka na cestah Dhake. Kot so povedali nekateri izmed njih, njihova glavna skrb je, kaj bo z njihovo družino, če se njim, edinemu prinašalcu kruha, med blokado kaj zgodi. Pred slabim mesecem je v bolnišnici po več dneh strašnih bolečin zaradi več kot 90% opeklin umrl 12-letni deček, ki je spal v očetovem kombiju, ko so ga, parkiranega na robu ceste, napadalci zažgali. V isti bolnišnici se je znašlo še nekaj otrok, ki so na ulicah nastavljena eksplozivna telesa zamenjali za igrače.

Tem groznim zgodbam so danes zjutraj mediji dodali še eno statistiko - 21 smrtnih žrtev na včerajšnjih volitvah.

Glavna opozicijska stranka, BNP, in njihovi zavezniki na volitvah niso sodelovali. Za bojkot volitev so se odločili, ker se niso strinjali z načinom izvedbe volitev pod vodstvom (tudi po novem) vladajoče Awami League. Le-ta je namreč odločno nasprotovala njihovi zahtevi po prepustitvi oblasti nevtralni tehnični vladi, ki bi tako lahko izvedla nepristranske volitve. Namesto tega so svojim rivalom ponudili sodelovanje v vse-strankarski začasni vladi, a jih BNP zavrnila. Vsaka od obeh strani vztrajno vleče na svojo stran: BNP uvaja serijo neprekinjenih blokad in stavk, polnih nasilja, s katerimi želi izsiliti ponovitev volitev pod tehnično vlado, AL pa kot pogoj za začetek pogajanj o novih volitvah zahteva najprej prekinitev teh destruktivnih ukrepov. Boj teh dveh političnih velikanov se zdi nič drugega kot merjenje ega, čeprav so v končni fazi vsaj po besedah oboji pripravljeni ponovno sesti za pogajalsko mizo. Vendar pa še preden to storijo, si želijo zagotoviti nekakšno simbolično premoč nad nasprotnikom.

Ironično, tedne pred volitvami so bili govori vseh vpletenih polni besede demokracija. Vodja iste stranke, ki s svojimi političnimi programi hromi državo in peha ljudi v še večjo stisko, je konec decembra napovedala takimenovani Pohod za demokracijo, shod stranke v središču Dhake. Policija jim, uradno zaradi strahu pred novim izbruhom nasilja, dovoljenja za shod ni izdala, a se je BNP pohod kljub temu namenila izpeljati. Tisti dan je po celi državi zastal promet, tokrat resnično. Niti na cestah Dhake ni bilo avtobusov, da bi preprečili zbiranje aktivistov opozicije. Celo leti znotraj države so ostali prizemljeni. Ko je Khaleda Zia, vodja BNP, napovedala, da se bo shoda v Paltanu osebno udeležila, se je pred njeno hišo v Gulshanu zbrala četa do zob oboroženih in za izredne razmere opremljenih policistov, ki ji je preprečila izhod iz rezidence. Strankine obtožbe o hišnem priporu so v AL seveda odločno zanikali.

Podatki o volilni udeležbi še niso znani, čeprav je že znano, da je AL ponovno zmagala. V številnih volilnih okrajih volitev sploh niso izvedli, saj je ob odsotnosti opozicijskih strank kandidiral en sam kandidat. In če je AL izrazila zadovoljstvo z izvedbo volitev, so jih v BNP označili za farso in nizko volilno udeležbo pripisali nestrinjanju volivcev z izvedbo le-teh. Ljudje so v dneh pred volitvami dejansko s posmehom odkimavali in se spraševali, v čem je sploh smisel oddati glas. Pa ne gre nujno za podporo BNP, temveč utrujenost od vrtinca nemirov in nestabilnosti, v katerem se je prejšnje leto znašel Bangladeš. Čeprav bi si vsi želeli, da bi dan volitev prinesel olajšanje in končanje nekega žalostnega poglavja, se zdi, da se prava drama šele začenja.

Volitve morda niso dale realnih rezultatov o željah volivcev po sestavi 10. parlamenta, so pa pokazale, da leto 2014 za Bangladeš ne bo nič manj napeto, kot je bilo leto, ki smo ga pred tednom dni pokopali.

Otok

Ko Samet je manjši otoček le dve ali tri ure iz Bangkoka, a v resnici v popolnoma drugem svetu. Priljubljen kotiček za pobeg ob koncih tedna je med tednom relativno miren. Vzdolž obale se razprostira vrsta zalivov in zalivčkov, nekaterih bolj, drugih manj gosto posejanih s turistično infrastrukturo. Bungalovi so diskretno odmaknjeni za zelenje, stran od peščenih plaž.

Zvečer zaživijo restavracije in lokali ob plaži, nekateri z glasbo pozno v noč, a nočno življenje precej zaostaja za porednim Bangkokom ali nekaterimi bolj zloglasnimi otoki. Hrana in ostala turistična ponudba je mešanica običajnih spominkov, palačink na plaži, masaž in pad thaijev kot povsod drugod po turistični Tajski.

Notranjost otoka, ki je skupaj s sosednjimi manjšimi otočki del narodnega parka, je prepredena z gostim zelenjem, ki obdaja blatne, razrite kolovoze, kar daje otoku prijeten čar odmaknjenosti, ki gre z roko v roki z udobno, dobro utečeno turistično ponudbo.

Ljubki Ko Samet je idealen za hiter počitniški oddih ali zdravljenje posledic prekrokanih noči v Bangkoku.

Vrnitev na kraj zločina ali koliko sva se z Bangkokom v petih letih spremenila

Verjetno je moj spomin na Bangkok zamegljen s precej nostalgije na moje prvo daljše potovanje. Prvi stik z mestom je bil prepojen z navdušenjem nad popolnoma novim svetom, s tistim občutkom, ko stopiš z letala na čisto drugem koncu sveta. Nasmejani obrazi, eksotični okusi, poceni hotelske sobe s kopalnicami brez posebne kabine za tuširanje. Vznemirjenje potovanja, pustolovščine, ki te čaka za vsakim vogalom.

Ko sem se tokrat zbudila v Bangkoku, smo tičali v prometnem zamašku na poti s Ko Sameta. Precej omotična sem se odpravila mimo stoječe pločevine okoli in okoli ogromnega prometnega vozlišča do treh različnih avtobusnih postajališč, da bi našla pravi avtobus na moj konec mesta. Izkazalo se je, da sem iskala avtobus številka 12. Hotel sem se odločila poiskati v okolici znamenite ulice Khao San Rd, za kar imam precej tehtna razloga. Prvi je, da sem si resnično želela videti ta backpackerski raj skozi prizmo petletnih popotniških izkušenj kasneje. Drugi je precej bolj preprost - udobje, turisti, bari, restavracije, turistična infrastruktura. Ob pomanjkanju vsega naštetega v moji Dhaki mi najbrž tega ne gre zameriti.

Prvo, kar me je presenetilo na ulicah Bangkoka, je bil neverjeten mir. Nobenega hrupa, nobene napetosti v zraku; namesto tega je vse preprosto bilo. Avtobus je mirno obstal pred semaforjem in ko mu je bilo dano, mirno speljal. Nobenega hupanja, udarjanja ob bok vozil, sunkovitega pospeševanja ali ustavljanja. Nobenih agresivnih voznikov pomočnikov, teh vladarjev kaosa na ulicah Dhake.

Hostel sem našla nekoliko stran od Khao Sana, prijeten kotiček za razumno ceno in s toplo vodo. Poskusila sem najti nekaj krajev, ki so mi ostali v spominu izpred petih let. Najinega hotela nisem našla. Našla sem precej priljubljeno izraelsko restavracijo. Menjalnico, kjer sem zamenjala zadnje evre za pot na letališče pred odhodom domov.

Bangkok je poln mladih in manj mladih turistov v pričakovanju nepozabne zabave. Te resnično ni težko najti. V tem pogledu je Bangkok vsekakor izpolnil moja pričakovanja. In če sem v šestih dneh na Tajskem spala rekordno malo, mi je tudi to oproščeno. V prihodnjih dneh se mi je pridružil Francoz, s katerim sva se spoznala na Ko Sametu in dekle iz Srbije, ki jo je k meni usmeril skupni prijatelj iz Dhake.

Druga stvar, ki me je presenetila, je bila odsotnost vztrajnih prodajalcev vsega mogočega. Tuk-tuki so čudežno izgini z ulic. Med prvim obiskom so bili stalnica sprehoda po Bangkoku, zvrščeni prav po vseh ulicah, kjer so lahko pričakovali naval potnikov. Sedaj bi jih še pred Khao Sanom lahko iskala z lupo, drugje pa so bili že skoraj izumrla vrsta. Tudi ostali prodajalci so se nekam porazgubili. Skoraj nobene ponudbe od krojačev ali organiziranih izletov. Hoja po opravkih je bila osvobajajoče preprosta.

Žal nisem imela časa skočit do znamenitosti, čeprav sem imela v načrtu celotno turo po glavnih templjih. Opravki na bangladeški ambasadi so mi vzeli več časa, kot sem sprva mislila. Zaradi pomanjkanja časa sem se posluževala taksijev, namesto lokalnega prevoza. Moj pogovor s taksisti je bil precej drugačen, kot je običajni pogovor s taksistom v mestu, ki ga obiščem. Beseda je nanesla na tropsko sadje, kdaj je to zrelo, od kod je uvoženo izven sezone, cene zelenjave na lokalnih tržnicah in domačo vas taksista. Po letu življenja med tropskim sadjem lahko popolnoma suvereno sodelujem v pogovoru o mangu.

Bangkok je neverjetno moderno, obvladljivo, urejeno in zabavno mesto, kjer imaš vse na dlani. Obiskati moje prvo azijsko mesto je bilo kot srečati starega prijatelja, ki si ga nazadnje videl v težavnih najstniških letih. Tokrat se je zdel precej bolj odrasel, zrel, umirjen - prijetna družba, ki si jo želiš ponovno srečati.

Le da najbrž ni bil Bangkok tisti, ki se je spremenil.