Prvič sem bila na letališču še nekje v prejšnjem stoletju, kar seveda ni tako daleč. Daleč pa je osnovna šola, tam nekje v četrtem razredu je bilo. Seveda nismo nikamor leteli, ogled letališča Brnik, danes Letališče Jožeta Pučnika imenovano, je bil del ekskurzije na osrednji konec Slovenije.
Prvič sem letela z letalom pravzaprav ne tako zelo dolgo nazaj, mnogo let po tisti ekskurziji. Če na hitro preračunam, bo tega 5 let, ko nas je pot vodila na maturantski izlet v Grčijo. Spomin ni preveč dober, saj je imelo letalo precejšnjo zamudo in zaradi strahu pred višino in majhnimi, brezizhodnimi prostori sedeža ob oknu nisem nikakor cenila (pravzaprav še vedno vsakič, ko zagledam svoj sedež ob oknu, pomislim, kako majhno je pravzaprav letalo. Čar turističnega razreda).
A v letališča sem se resnično zaljubila dobri 2 leti nazaj in zanimivo, vse se je spet začelo na našem Brniku. Bil je moj prvi samostojni polet in imela sem veliko časa za razmišljanje. Že takrat sem pisala nekašen popotniški dnevnik, ki se je kasneje razvil v računalniško obliko - ta blog. Pravzaprav so kar trije zapisi iz samega letališča oziroma letala (in zaradi moje nevztrajnosti ti zapisi številčno nadvladajo zapise iz same poti).
Letališča so resnično fascinanten kraj. Mnogokrat sem se zavedla, da dolge minute stojim pred tablami, kjer so se menjavali številni kraji in ob njih številke letov ter ure prihodov ali odhodov letal. Navdušeno sem si predstavljala, kam vse letijo vsa ta letala, kam odhajajo ljudje in zakaj. Od Afrike do Severne Amerike. Ne glede na to, zakaj si na letališču, prevzame te tisti duh nomadstva, vznemirjenje pred odhodom ali prihodom na drugi konec sveta. Ali ni vse skupaj neverjetno? V nekaj urah si lahko v popolnoma drugem svetu, nepredstavljivo daleč od doma. In vse to predstavlja letališče.
Opazovanje ljudi, kaj pa drugega. Najljubše opravilo. Pravzaprav na letališču nikoli nisem rabila knjige ali časopisa, saj ti opazovanje dogajanja nudi več pisanih zgodb ali le odlomkov kot en povprečen Cosmpolitan. Nekateri hitijo, da bi ujeli letalo. Nekateri se zdolgočaseno sprehajajo. Ali spijo na neudobnih klopcah. Se poslavljajo ali pozdravljajo. Ko sem čakala na svoj prevoz iz letališča, sem se nekoč namenoma namestila pred vrata "prihodi" in opazovala snidenja ljudi.
Istanbulsko letališče je raj tudi za najbolj zahtevnega opazovalca. Kot stičišče med Zahodom in Vzhodom, Evropo in Bližnjim vzhodom nudi pisano množico potnikov, ki jo je pravi užitek opazovati in ti tudi med peturnim postankom za turško kavo ni dolgčas.
Seveda so tu tudi trgovine vseh vrst in oblik. Že nekaj časa imam tradicijo, da na vsakem letališču poiščem trgovino s parfumi, kar seveda ni težko, poiščem moški D&G The One For Men parfum in se rahlo nadišavim z njim, saj ga naravnost obožujem. Tako kot letališča.
Zahvaljujoč letošnji Misiji Indonezija sploh ne morem več prešteti letališč, ki sem jih spoznala. Gotovo pa najbolj poznam muchensko letališče, ki ga imam v malem prstu. Z vsemi predragimi restavracijami, kavarnami, stranišči in klopcami na obeh terminalih vred.
Ko sem se morala odločiti, kako zabiti 12 ur do leta v Jakarti, sem imela dve možnosti: skok do centra Jakarte ali čakanje na letališču. Odločila sem se za slednje in sedaj se mi resnično zdi, da je možno živeti na letališču. Gleda na mojo navdušenost nad njimi mi je 12 ur minilo mnogo hitreje kot marsikateri, tudi mnogo krajši let.
Prvič sem letela z letalom pravzaprav ne tako zelo dolgo nazaj, mnogo let po tisti ekskurziji. Če na hitro preračunam, bo tega 5 let, ko nas je pot vodila na maturantski izlet v Grčijo. Spomin ni preveč dober, saj je imelo letalo precejšnjo zamudo in zaradi strahu pred višino in majhnimi, brezizhodnimi prostori sedeža ob oknu nisem nikakor cenila (pravzaprav še vedno vsakič, ko zagledam svoj sedež ob oknu, pomislim, kako majhno je pravzaprav letalo. Čar turističnega razreda).
A v letališča sem se resnično zaljubila dobri 2 leti nazaj in zanimivo, vse se je spet začelo na našem Brniku. Bil je moj prvi samostojni polet in imela sem veliko časa za razmišljanje. Že takrat sem pisala nekašen popotniški dnevnik, ki se je kasneje razvil v računalniško obliko - ta blog. Pravzaprav so kar trije zapisi iz samega letališča oziroma letala (in zaradi moje nevztrajnosti ti zapisi številčno nadvladajo zapise iz same poti).
Letališča so resnično fascinanten kraj. Mnogokrat sem se zavedla, da dolge minute stojim pred tablami, kjer so se menjavali številni kraji in ob njih številke letov ter ure prihodov ali odhodov letal. Navdušeno sem si predstavljala, kam vse letijo vsa ta letala, kam odhajajo ljudje in zakaj. Od Afrike do Severne Amerike. Ne glede na to, zakaj si na letališču, prevzame te tisti duh nomadstva, vznemirjenje pred odhodom ali prihodom na drugi konec sveta. Ali ni vse skupaj neverjetno? V nekaj urah si lahko v popolnoma drugem svetu, nepredstavljivo daleč od doma. In vse to predstavlja letališče.
Opazovanje ljudi, kaj pa drugega. Najljubše opravilo. Pravzaprav na letališču nikoli nisem rabila knjige ali časopisa, saj ti opazovanje dogajanja nudi več pisanih zgodb ali le odlomkov kot en povprečen Cosmpolitan. Nekateri hitijo, da bi ujeli letalo. Nekateri se zdolgočaseno sprehajajo. Ali spijo na neudobnih klopcah. Se poslavljajo ali pozdravljajo. Ko sem čakala na svoj prevoz iz letališča, sem se nekoč namenoma namestila pred vrata "prihodi" in opazovala snidenja ljudi.
Istanbulsko letališče je raj tudi za najbolj zahtevnega opazovalca. Kot stičišče med Zahodom in Vzhodom, Evropo in Bližnjim vzhodom nudi pisano množico potnikov, ki jo je pravi užitek opazovati in ti tudi med peturnim postankom za turško kavo ni dolgčas.
Seveda so tu tudi trgovine vseh vrst in oblik. Že nekaj časa imam tradicijo, da na vsakem letališču poiščem trgovino s parfumi, kar seveda ni težko, poiščem moški D&G The One For Men parfum in se rahlo nadišavim z njim, saj ga naravnost obožujem. Tako kot letališča.
Zahvaljujoč letošnji Misiji Indonezija sploh ne morem več prešteti letališč, ki sem jih spoznala. Gotovo pa najbolj poznam muchensko letališče, ki ga imam v malem prstu. Z vsemi predragimi restavracijami, kavarnami, stranišči in klopcami na obeh terminalih vred.
Ko sem se morala odločiti, kako zabiti 12 ur do leta v Jakarti, sem imela dve možnosti: skok do centra Jakarte ali čakanje na letališču. Odločila sem se za slednje in sedaj se mi resnično zdi, da je možno živeti na letališču. Gleda na mojo navdušenost nad njimi mi je 12 ur minilo mnogo hitreje kot marsikateri, tudi mnogo krajši let.
