Nekega dne je prisel dan, ko sem zapustila Dhako. Pot me je vodila cez Sylhet, umirjeno mesto na severuzahodu Bangladesa do majhnega, prasnega obmejnega prehoda, ki se skriva v ozki dolini, skrit pred ocemi morebitnih turistov. Do takrat sem se k sreci ze naucila ravnati z bangladeskimi uradniki, s katerimi si ponavadi ne mores cisto nic pomagati, tako da je bilo preckanje meje le zelo dolgotrajno, a precej preprosto. Takoj, ko se je koncal Banglades in zacela Indija, se je nekaj spremenilo. 15 minut po odhodu v natlacenem jeepu z obmejnega mesta na indijski strani se je okoli nas odprl dramaticen razgled na hribovja in doline pod njimi. Levo in desno od ceste so se strma pobocja spuscala v gosto rastje stotine metrov pod nami. Na koncu utrujajoce, ovinkaste ceste je cakalo hribovsko mesto Shillong v zvezni drzavi Maghalaya. Ozke ulice se vijejo med malimi trgovinicami in lokalcki, brez reda ali prave linije. Od vsepovsod se vije vonj disecih palck, ki se zdijo nepogresljivi dodatek vsakega prostora v Indiji. Morda bom nekoc kasneje imela moznost poblize spoznati to mesto, ki je prav prijeten uvod v Indijo, a tokrat se morala pohiteti naprej, v veliko vecji in hrupnejsi Guwahati, glavno mesto Assama.
Meghalaya in Assam sta dve izmed drzav v predelu Indije, ki ponavadi ni nikjer v mislih popotnikov (ali Indijcev), saj ze pogled na zemljevid razkriva, da ta kos dezele nekako strli stran. Tu se stikajo Indija, Banglades in budisticni Butan, Tibet in Myanmar. Vsak v talilni lonec prinese sestavino, ki ta del Indije dela tako poseben. Varnostna situacija (in z njo povezana birokracija) je pred leti onemogocala dostop do severovzhoda, z letosnjim letom pa je Indija omilila pogoje in obmocje pocasi kaze zunanjemu svetu svojo osupljivo podobo. Ta transformacija poteka pocasi, pocasi, a zato se pustolovscina se vedno ohranja za popotnike, ki jo odkrijejo.
Assamu kraljuje mogocna reka Brahmaputra, ki je izklesala rodovitno ravnino, idelano za gojenje svetovno znanega assamskega caja. Med tem, ko so zame mleli birokratski mlini, sem pobegnila na drugi najvecji otok na leni, rjavi reki, otok Majuli. Majuli je prava podezeljska idila. Njegovi pesceni, zaradi tokov reke vedno spreminajoci bregovi varujejo neskoncna polja zelene in zivo rumene, majhne tradicionalne vasice in slabe ceste, ki se nikomur ne zdijo vredne popravila. Morda je temu tako, ker po ocenah otoka cez dvajset let tako ali tako ne bo vec, ker ga bo pozrla erozija. Do takrat pa tam vlada nocni mir, in dnevna spokojnost, ki jo je najbolje raziskati s kolesom. Na kolesu brez zavor sem prekolesarila okolico in odkrila nekaj preprostih, a zanimivih templjev. Prebivalci Assama so sicer hindujske vere, a se njihova veja hindujizma razlikuje od preostale Indije. Castijo predvsem boga Visno in posebej njegovo inkernacijo Krisno. Satre, kot se imenujejo njihovi templji in so posejani povsod po malih vasicah na Majuliju, so center tako verskega, kot umeniskega in kulturnega zivljenja.
Po kar nekaj popitega caja in jeznih telefonskih klicih mi je vceraj le uspelo v roke dobiti sveti gral severovzhoda: dovolilnico za Arunachal Pradesh, se tretjo zvezno drzavo. Danes sem pripotovala v mesto Tezpur, zadnje mesto v Assamu in jutri zjutraj krenem v hrib, proti osem ur oddaljenem mestecu Dinang, ki je nekje na pol poti do mojega cilja, doline Tawang.
Ni komentarjev:
Objavite komentar