Pot v drugacni Banglades

Ko smo v poznih vecernih urah prispeli v Chittagong, drugo najvecje mesto, je v zraku viselo nekaj netipicno bangladeskega. Tezko je bilo dolociti kaj. Nato pa se mi je posvetilo. Nas avtobus ni obstal zaradi prometnega zamaska ampak zaradi dobrega starega - semaforja. Da, delujoci semafor, nekaj cesar ne premore niti sama Dhaka. Pa ne le to, semafor je ocitno svojo nalogo opravljal vec kot odlicno, saj so vozniki pridno in potrpezljivo stali v vrsti in cakali, da se spremeni luc. Vseprisotno trobljenje je vsaj za tistih nekaj minut potihnilo in se odplazilo v oddaljene ulice, kjer ga skoraj nismo vec slisali.

Druga se bolj osupljiva stvar pa nas je cakala naslednje dopoldne, ko smo se odpravili po mestu na lov za posebnimi dovolilnicami za obmocje, imenovano Chittagong Hill Trakts. Chittagong se razprostira cez gricke! Zbogom siroka ravnina preostalega Bangladesa, pozdravljeno hribovje!

Bandarban je majhno mesto, precej dolgocasno in ce bi ga le osinil s pogledom, ti morda ne bi bilo jasno, zakaj se tja zgrinjajo mnozice (haha) turistov. Ko pa pogledas se enkart, vidis, da je postavljen v osupljivo lepo pokrajino zelenih presenetljivo visokih in razgibanih gricev, ki na svojih pobocjih skrivajo najlepse in najzanimivejse koticke dezele, ce ne celo Azije. To je obmocje, ki ni dalec ne od Burme, ne od odmaknjenih plemenskih obmocji severovzhodne Indije in to se kaj kmalu opazi. Obrazi na ulicah Bandarbana so nezgresljivo burmanski in mestu ne vlada mogocna moseja ampak zlat, v soncu svetlec budisticni tempelj. Obmocje je nekaksen talilni lonec Azije, saj se tu srecata juzna in jugovzhodna Azija. Ne le budisti, stevilne manjsinske skupine so krscanske vere in s ponosom te popeljejo do svojih neizrazitih cerkva.

Glavni razlog, da smo se ustavili v Bandarbanu, so okoliske vasice. Pot je zahtevala presenetljivo veliko napora (kdo bi si mislil, da potrebujes za trekking v Bangladesu posebno kondicijo...), a ko smo vstopili v katero izmed vasi, je bilo kot da smo ponovno v povsem drugem svetu. Na trenutke se sprasujes, ce si morda nenamenoma preckal mejo in si se znasel v Burmi. Zal je obmocje zaradi nedefinirane nevarnosti za tujce zaprto in niti posebne dovolilnice ti ne dopuscajo moznosti, da obmocje brezmejno raziskujes. Pa tudi z vsemi omejitvami (in baje obveznim oborozenim policijskim spremstvom, ki smo se mu uspeli izigniti) je Bandarban in njegova okolica eden izmed vrhuncev potovanja po Bangaldesu.

Se eno obmocje, ki zahteva posebno dovoljenje, je Rangamati. Rangamati z okolico lezi ob velikem, razgibanem umetnem jezeru in je podobno kot Bandarban dom stevilnim budisticnim manjsinam, ki so po etnicni pripadnosti blize jugovzhodni Aziji. V samem mestu Rangamati je velik budisticni tempelj, kjer so budisticni menihi naravnost navduseni, da ti lahko razkazejo tempelj in svoje prostore, kjer zivijo in molijo.

Tisto, kar pa je vredno izleta in truda okoli dovolilnic pa nas je cakalo preko rjavkaste gladine jezera Kaptai. Na robu nagnetene, zivahne trznice smo nasli pristan, kjer smo najeli colnic, ki nas je zaplejal naokoli. Na otockih po jezeru so stevilne vasice, a mnoge izmed njih dosegljive ponovno le v spremstvu policista. Zato nas je nas colnar popeljal do ene izmed bliznjih, sicer muslimanskih vasic. Na bregu blizu kraja, kjer smo se izkrcali, so otroci igrali kriket - vseprisoten prizor sirom bangladesa - in skakali v zrak od navdusenja, ko se jim je ekspert za kriket v nasi skupini pridruzil pri igri. Ni minilo vec kot 15 minut, ko nas je zenica, zavita v pisana oblacila in z od paana pordecelimi zobmi, povabila k svoji druzini na kosilo. Postregli so nam kot castnim gostom (kot da bi bili prvi belci, ki so kdaj stopili v vas... kar smo po njihovih besedah tudi bili), kar od nekod se je pojavilo vec hrane, kot bi jo lahko pojedlo 10 nas, ne le stirje. Med tem, ko smo jedli, nas je opazovala cela druzina. Po obilnem obroku smo skupaj pozvecili se paan in nato nam je eden izmed sinov razkazal se slascicarno, kjer dela. Ne vem, ce sem ze uspela omeniti, koliko sladkarij je mozno kupiti na vsakem bangladeskem vogalu... Precej, precej. In poskusiti jih se tople, naavnost iz krusne peci... To so trenutki, za katere si, med tem, ko zvecis eno najboljsih slascic na svetu in se ti sladek sirup cedi po bradi, resnicno lahko hvalezen.

Sprehod skozi vas je bila skoraj prevec naporna, saj se nam je med nogami smukala otrocat, ki se je kar tepla, kdo nas bo drzal za roke. nas prihod je bil vsekakor najpomebnejsa stvar, ki se jim je zgodila tisti teden in ne dvomim, da bo precej solskih domacih nalog o nas.

Novo leto smo docakali na avtobusu nazaj v Dhako, kjer nas je ponovno pozdravil stari dobri hrup in smog in ravnina in gost promet in dejstvo, da bo treba kmalu, zelo kmalu zapustiti Banglades in odriniti proti Indiji.