Tokrat ne bom začela na začetku. Lahko bi pisala o tem, kako sem čakala na praznem, zapuščenem letališču, da se zunaj zdani in lahko brez skrbi zapustim letališko stavbo. Ali o tem, kako se mi je v glavi po filmsko zavrtela uvodna špica (nek afriški beat), ko sem se končno peljala mimo napisa "Welcome to Uganda" pred letališčem. Ali kako sem prvič postavljala svoj šotor. Ali o Spečem psu in Trinogi mački. Ampak ne, bralce bom tokrat vrgla naravnost na sredo ugandske divjine, med slone in leve in povodne konje. Pravzaprav bom povodne konje nekako vrgla med bralce, če smo bolj natančni, ampak k temu se bomo vrnili kasneje. Torej, Welcome to Uganda!
Na safari bi se nas naj odpravilo sedem, ampak na jutro odhoda se je izkazalo, da smo v terencu le štirje. Pisana družba, sicer. Američanka, ki je ravno končala šestmesečni mednarodni projekt financiranja ugandske infrastrukture. Anglež, ki je delal kot računovodja pri eni od številnih humanitarnih organizacijah. In pa Angležinja, ki je bo v Ugandi le teden dni na nekakšni konferenci o okoljevarstvenih izzivih. Cilj: Murchison Falls National Park. Misija: videti Velikih 5. Ali vsaj čim več drugih.
Murchison Falls NP leži na severozahodu Ugande, na območju, ki je bilo dolgo časa preveč nestabilno, da bi ga obiskovale množice obiskovalcev. V zadnjih letih, ko se Uganda kopa v relativnem miru, se turisti vračajo v ta park, vračajo pa se tudi živali. V vseh letih nemirov v regiji so različne milice, divji lovci in kmetovalci iz okoliških vasi živali skoraj iztrebili. Danes se Uganda zelo trudi svoje parke vrniti na zemljevid ob bok slavnejšim in bolj poseljenim parkom v Tanzaniji in Keniji. Čeprav v ugandskih parkih ne vidiš živali v takem številu, pa so safariji precej cenejši kot v prej omenjenih sosednjih državah.
Park je ime dobil po ogromnem slapu, pravzaprav dveh, ki jih je ustvaril Viktorijin Nil. Skozi ozko špranjo v skali z neverjetno močjo buči ogromna količina vode in ustvarja spektakularno predstavo vrtincev, brzic in mavrice v drobnem pršcu.
Nil nadaljuje svojo pot proti Albertovemu jezeru, kjer ustvari rodovitno delto, polno življenja. Široke savane so kot nalašč za bele potomce zgodnjih angleških lovcev v kaki hlačah in safari klobukih na glavah.
Prvi dan smo se predstavili zavetniku parka, ogromnemu slapu in se odpravili v kamp. Namestili so nas v udobne šotore s pravimi posteljami namesto običajnih spalnih vreč. Kamp je sredi parka, nad reko, zato ga pogosto in brez strahu obiščejo številne živali. Opice, žerjavi in divje svinje so med bolj običajnimi. Posebne goste pa v kampu pričakujejo, ko pade noč. Nanje te opozarjajo na vsakem koraku, saj so lahko izredno nevarni. Povodni konji namreč med vsemi živalmi povzročijo največ smrti med ljudmi. In to kljub dejstvu, da so popolni vegetarijanci. Kljub temu, da lahko zrastejo do velikosti in teže manjšega avtomobila, so komično debelušni na kratkih nogah, lahko tečejo precej hitreje od povprečnega človeka. In bodo tekli za povprečnim človekom, če se bodo počutili ogrožene.
Če torej ponoči naletiš na povodnega konja, obstoj mirno, ne poskušaj ga odgnati ali strašiti s svetilko. Počasi se ritensko umakni nazaj v šotor ali kolibo. Povodni konj bo pot nadaljeval v svojem ritmu, ne da bi dvignil glavo od tal. Če je nujno, pojdi do druge kopalnice. Če je tudi na poti do nje povodni konj, prekrižaj noge in počakaj.
Ponoči sem se sredi noči zbudila. Od nekod zunaj sem zaslišala najbolj nenavaden zvok, ki je odmeval skozi tišino kampa. Kot bi nekdo hodil v gumijastih škornjih po blatu, enakomerno, v umirjenem ritmu. Ta zvok je spremljal še eden, zvok trganja. Sprva sem mislila, da so le koraki katerega od človeških so-prebivalcev kampa, ampak kmalu se mi je posvetilo, da tak zvok ni s človeškega sveta. Pogledala sem skozi zamreženo okno šotora in zagledala ogromno, bizarno gmoto, ki je bila povodni konj, sklonjen nad travo, ki jo je pridno in zavzeto mulil. Pot je nadaljeval okoli šotora, v istem ritmu in njegova senca je zaplesala v soju petrolejk pred šotori. Počasi se je oddaljil in zjutraj ni bilo več sledu o nočnem obiskovalcu.
Zjutraj smo se odpravili na osrednji del naše poti, s terencem čez poljane do Albertovega jezera. Misija je bila več kot uspešna, saj smo videli ogromno živali, od žiraf, kmalu so nas pozdravili sloni, do številnih antilop in gazel. Občasno so cesto prečkali kot noč črni bivoli ali pavijani. Imeli smo neverjetno srečo in opazili dva lenobna leva, ki sta dremala v senci nizkega grma. Levinje so imele očitno bolj pametno delo kot poziranje zvedavim turistom. V delti Nila so v nas zrle oči in nosnice naših nočnih prijateljev povodnih konjev. Občasno je kateri od njih zazehal in pokazal ogromni gobec, ki lahko malone pregrizne človeka na pol.
Popoldne smo opazovanje divjega sveta nadaljevali z ladje, ki nas je popeljala do vznožja mogočnega slapu. Z bregov so nas pozdravili še krokodili, ki smo jih lahko dodali na seznam videnega živeža. Edini, ki nam je ušel, je bil leopard, ki ga je zaradi lisastega kožuha težko opaziti.
Na zadnji dan smo se odpravili še po zadnjo črtico, belega nosoroga. No, tu smo malo pogoljufali. Nosoroge so v preteklih letih v Ugandi popolnoma iztrebili, v zadnjih letih pa se trudijo, da bi jih ponovno naselili. Temu je namenjen Ziwa Rhino Sanctuary, kjer uspešno razmnožujejo nosoroge, ki jih imajo trenutno že 8. Prvi mladič, ki se je skotil v Ugandi po okoli 30 letih, je danes dveletni mladenič po imenu Obama. Ime je dobil po bolj znanem politiku, in sicer zaradi zabavnega naključja, da imata oba Obama ameriško mamo in kenijskega očeta. V prihodnjih letih načrtujejo, da bodo nosoroge ponovno naselili v narodnem parku pod mogočnim slapom.
Ni komentarjev:
Objavite komentar