Po le kakšnem dnevu, preživetem na ulicah Kampale, postane vsakomur jasno, kdo kraljuje tukajšnjim cestam. Urni, drzni in mnogokrat brezglavi boda - boda vozniki.
Kombinacija slabih cest, pomanjkanja cestne signalizacije, velikega števila vozil, ki poskušajo vsa naenkrat priti nekam in neobstoječi cestni bonton botruje brezupnemu stanju okoli centra Kampale in vseh vpadnic v mesto. Prašne, zadušljive ulice so večino dneva prepolne različne pločevine: od mini busov do terencev na poti na safari. Prometni zamaški so pravzaprav način življenja in borba, ki jo poskuša vsak voznik zmagati. Boj za najmanjši košček razpokanega asfalta je neizprosen. In v tem boju so najmanjši najuspešnejši.
Motorji, ki delujejo kot taksiji so v teh pogojih najhitrejša možnost, kako priti iz točke A v točko B. Zavzeto in strastno švigajo skozi razpoke med večjimi kosi pločevine in razpokami v starih, od vremenskih razmer razbrazdanih površinah. Niti pločniki jim niso tuji, kjer jih je sploh najti, če je potrebno. Ko se odpre priložnost, se zaženejo z vso hitrostjo, na nož, včasih le milimetre eden od drugega. In zdi se, da tega niti ne počnejo zavoljo svojih potnikov. Ti bi najbrž včasih ne zamerili, če bi svojo vožnjo nekoliko upočasnili. Videti je, da najbolj uživajo prav takrat, ko se je treba znajti med tisoči in tisoči večjih borcev, pospeševati, zavirati, zavijati mimo ogromne luknje v zadnjem trenutku... Ah, čisti adrenalin.
Seveda je med temi majhnimi in okretnimi cestnimi bojevniki mnogo žrtev, nekje sem prebrala, da v nesrečah, v katerih so udeleženi boda- boda vozniki, umre 5 ljudi dnevno. In tako sem prijazno ponudbo, da vsaj za nekaj minut postanem tudi sama cestna bojevnica, odločno zavrnila, kljub zagotovilu, da je motor neverjetno lahko voziti.
Ni komentarjev:
Objavite komentar