Ko prebivalci laoških prostranstev pohajkujejo po svoji čudoviti pokrajini, se dobro zavedajo, da je usoda popotnika v rokah duhov. In ker so duhovi nekaj, kar si vsekakor želijo na svoji strani, ob poteh nastajajo gomile kamenja, ki jih vsak mimoidoči dogradi še s kamnom ali dvema v čast tem skrivnostnim entitetam. Čeprav si po dolgi hoji zaslužijo pošten obrok lepljivega riža s koščkom piščanca in kot sam vrag pekočo omako, si duhovi vse to zaslužijo še bolj in zato jim namenijo del svojega obeda.
Duhovi pa ne živijo le v čarobnih prostranstvih, temveč v prav sleherni laoški hiši, najsi bo še tako skromna. Tudi hišne duhove je treba počastiti, kot jim gre. To vrsto duhov je še lažje užaliti kot tiste prostoživeče. V izogib njihovemu srdu nikoli, ampak res nikoli, ne smeš zavrniti ponujene pijače. Ponujena pijača je ponavadi domače zvarjeno riževo žganje lao lao, ki kljub ljubkemu imenu ni niti malo nedolžno (o, ne, ni nedolžno). Lahko spiješ le požirek, ampak zavrniti žganje ne gre. Čeprav si nisem bila nikoli povsem na jasnem, ali ne gre morebiti le za spretno pivsko igro "napijmo falanga." V več kulturah, tudi laoški, del pijače zlijejo po tleh, v dar nevidnim, vsenavzočim prebivalcem.
Nekega poletnega večera sem sedala pred neko hišo v vasi Moni sredi hribovitega indonezijskega otoka Flores. Številne skupnosti v Indoneziji so čudovit primer, kako se prepleta "uradna" vera s številnimi poganskimi verovanji. Slednja so kot čudovita začimba na rižu, ki doda barvo in nepozaben priokus. Ker je Indonezija otočje, pa še otoki sami so razbrazdani od hribovji, vulkanov, dolin, ki ločijo posamezne širše skupnosti eno od druge enako učiknovito kot morje otoke, so se razvile zelo različne, pisane navade, ki so dolga stoletja ostale nedotaknjene, saj jih je čuvala geografska nedostopnost.
Večina prebivalcev Floresa je katoliške vere. Vera jim predstavlja velik del vsakdanja. Cesta, ki teče skozi vas, je ob nedeljskem jutru kot reka, ki nosi vaščane do vaške cerkve, vse pražnje oblečene. Potem pa neke zelo temne noči sediš na pragu hiše teh istih ljudi, v družbi starih, zgubanih ženic. In vidiš, kako je po rižu posuta ta edinstvena začimba. V temni noči so se videle številne zvezde, eden tistih ahhhh romantičnih trenutkov pač. Kar naenkrat so ženice dobile neverjetno zaskrbljen izraz na zgubanih obrazih. Tista, ki je sedela zraven mene, mi je začela pripovedovati v skoraj prestrašenem, starodavnem tonu in čeprav je nisem razumela niti besedice, sem razumela, da se je zgodilo nekaj strašnega. Edina ženska, ki je govorila angleško, nam je pojasnila, da so ženske na nebu opazile stari dobri utrinek. Utrinek, ki smo ga kot otroci tako zasanjano iskali v poletnih obmorskih nočeh in nato, ko smo ga končno ujeli s pogledom, tesno zaprli oči in brezglasno šepetali neizpolnjene želje, ki se nam bodo izpolnile, če bomo le verjeli. In te starke, te so se utrinka bale. Ne, za te ženice ni bil znanilec otroških sanjarjenj, verjele so, da utrinek na nebu prinaša nekaj slabega. Celo smrt prinaša. Verujejo namreč, da vsakič, ko se čez nebo popelje žarek zvezdnega utrinka, nekdo umre.
Od zelenih riževih polj Indonezije do temnih, prašnih, strah vzbujajočih rovov rudnikov bolivijskega visokogorja. Lamina kri na vhodu v enega izmed številnih dostopov v drobovje gore Cerro Rico, ki bdi nad usodo rudarskega mesta Potosi, je prva priča verovanj, ki se jih rudarji trdno oklepajo. Nimajo nikakršenga zagotovila tukajšnjega sveta, da bodo, ko stopijo v črnino rudnika, spet kdaj ogledali luč dnevne svetlobe. Ali da bodo zaslužili dovolj, da bodo nahranili sebe in družino. Zato se po zagotovilo ali vsaj upanje obračajo k svetu tam čez, onkraj mej našega sveta. Rudnikom vlada strašni El Tio, ki je hkrati njihov krvnik in zaščitnik. Darujejo mu kri, pijačo, koko, svoj pot in zdravje, ko delajo v njegovih peklenskih sobanah. Če je El Tio mil, jim odstopi del svojega bogastva, če ga razjezijo, zahteva žrtve, vzame si jih in rudarji nikoli več ne ogledajo luči dnevne svetlobe, za večno ostanejo v drugem svetu, onkraj mej našega, pri El Tiu, h kateremu se obračajo po zaščito.
Katoliška cerkev rohni nad temi brezbožnimi čaščenji. El Tio je nekakšna zmes Hudiča, samega Satana in starih predkatoliških verovanj. Čaščenje El Tia, prinašanje darov in obredi žrtvovanja (ter petkove veselice, polne alkohola in dinamita) so čaščenje hudiča. A kaj, ko je hudič tisti, ki odloča o usodi rudarjev.
Pa jaz? Kaj imam dodati k temu loncu coprniških verovanj?
Najbrž ni sile, ki bi me spravila na letalo brez mojega obreda. Ta vsebuje letališke duty free trgovinice in moj najljubši parfum. Srečen polet je odvisen od marsičesa drugega, kot od tega, ali dišim po D&G The One, pa vendar... Letenje je resna zadeva, zakaj bi jo kdorkoli želel prepustiti - hm? - naključju?
Ni komentarjev:
Objavite komentar