Pot v drugacni Banglades

Ko smo v poznih vecernih urah prispeli v Chittagong, drugo najvecje mesto, je v zraku viselo nekaj netipicno bangladeskega. Tezko je bilo dolociti kaj. Nato pa se mi je posvetilo. Nas avtobus ni obstal zaradi prometnega zamaska ampak zaradi dobrega starega - semaforja. Da, delujoci semafor, nekaj cesar ne premore niti sama Dhaka. Pa ne le to, semafor je ocitno svojo nalogo opravljal vec kot odlicno, saj so vozniki pridno in potrpezljivo stali v vrsti in cakali, da se spremeni luc. Vseprisotno trobljenje je vsaj za tistih nekaj minut potihnilo in se odplazilo v oddaljene ulice, kjer ga skoraj nismo vec slisali.

Druga se bolj osupljiva stvar pa nas je cakala naslednje dopoldne, ko smo se odpravili po mestu na lov za posebnimi dovolilnicami za obmocje, imenovano Chittagong Hill Trakts. Chittagong se razprostira cez gricke! Zbogom siroka ravnina preostalega Bangladesa, pozdravljeno hribovje!

Bandarban je majhno mesto, precej dolgocasno in ce bi ga le osinil s pogledom, ti morda ne bi bilo jasno, zakaj se tja zgrinjajo mnozice (haha) turistov. Ko pa pogledas se enkart, vidis, da je postavljen v osupljivo lepo pokrajino zelenih presenetljivo visokih in razgibanih gricev, ki na svojih pobocjih skrivajo najlepse in najzanimivejse koticke dezele, ce ne celo Azije. To je obmocje, ki ni dalec ne od Burme, ne od odmaknjenih plemenskih obmocji severovzhodne Indije in to se kaj kmalu opazi. Obrazi na ulicah Bandarbana so nezgresljivo burmanski in mestu ne vlada mogocna moseja ampak zlat, v soncu svetlec budisticni tempelj. Obmocje je nekaksen talilni lonec Azije, saj se tu srecata juzna in jugovzhodna Azija. Ne le budisti, stevilne manjsinske skupine so krscanske vere in s ponosom te popeljejo do svojih neizrazitih cerkva.

Glavni razlog, da smo se ustavili v Bandarbanu, so okoliske vasice. Pot je zahtevala presenetljivo veliko napora (kdo bi si mislil, da potrebujes za trekking v Bangladesu posebno kondicijo...), a ko smo vstopili v katero izmed vasi, je bilo kot da smo ponovno v povsem drugem svetu. Na trenutke se sprasujes, ce si morda nenamenoma preckal mejo in si se znasel v Burmi. Zal je obmocje zaradi nedefinirane nevarnosti za tujce zaprto in niti posebne dovolilnice ti ne dopuscajo moznosti, da obmocje brezmejno raziskujes. Pa tudi z vsemi omejitvami (in baje obveznim oborozenim policijskim spremstvom, ki smo se mu uspeli izigniti) je Bandarban in njegova okolica eden izmed vrhuncev potovanja po Bangaldesu.

Se eno obmocje, ki zahteva posebno dovoljenje, je Rangamati. Rangamati z okolico lezi ob velikem, razgibanem umetnem jezeru in je podobno kot Bandarban dom stevilnim budisticnim manjsinam, ki so po etnicni pripadnosti blize jugovzhodni Aziji. V samem mestu Rangamati je velik budisticni tempelj, kjer so budisticni menihi naravnost navduseni, da ti lahko razkazejo tempelj in svoje prostore, kjer zivijo in molijo.

Tisto, kar pa je vredno izleta in truda okoli dovolilnic pa nas je cakalo preko rjavkaste gladine jezera Kaptai. Na robu nagnetene, zivahne trznice smo nasli pristan, kjer smo najeli colnic, ki nas je zaplejal naokoli. Na otockih po jezeru so stevilne vasice, a mnoge izmed njih dosegljive ponovno le v spremstvu policista. Zato nas je nas colnar popeljal do ene izmed bliznjih, sicer muslimanskih vasic. Na bregu blizu kraja, kjer smo se izkrcali, so otroci igrali kriket - vseprisoten prizor sirom bangladesa - in skakali v zrak od navdusenja, ko se jim je ekspert za kriket v nasi skupini pridruzil pri igri. Ni minilo vec kot 15 minut, ko nas je zenica, zavita v pisana oblacila in z od paana pordecelimi zobmi, povabila k svoji druzini na kosilo. Postregli so nam kot castnim gostom (kot da bi bili prvi belci, ki so kdaj stopili v vas... kar smo po njihovih besedah tudi bili), kar od nekod se je pojavilo vec hrane, kot bi jo lahko pojedlo 10 nas, ne le stirje. Med tem, ko smo jedli, nas je opazovala cela druzina. Po obilnem obroku smo skupaj pozvecili se paan in nato nam je eden izmed sinov razkazal se slascicarno, kjer dela. Ne vem, ce sem ze uspela omeniti, koliko sladkarij je mozno kupiti na vsakem bangladeskem vogalu... Precej, precej. In poskusiti jih se tople, naavnost iz krusne peci... To so trenutki, za katere si, med tem, ko zvecis eno najboljsih slascic na svetu in se ti sladek sirup cedi po bradi, resnicno lahko hvalezen.

Sprehod skozi vas je bila skoraj prevec naporna, saj se nam je med nogami smukala otrocat, ki se je kar tepla, kdo nas bo drzal za roke. nas prihod je bil vsekakor najpomebnejsa stvar, ki se jim je zgodila tisti teden in ne dvomim, da bo precej solskih domacih nalog o nas.

Novo leto smo docakali na avtobusu nazaj v Dhako, kjer nas je ponovno pozdravil stari dobri hrup in smog in ravnina in gost promet in dejstvo, da bo treba kmalu, zelo kmalu zapustiti Banglades in odriniti proti Indiji.

Pot med ljudi

Banglades ima okoli 150 milijonov prebivalcev. Velja za eno najgosteje naseljenih drzav na svetu - po stevilu prebivalcev na kvadratni kilometer ga prekasajo le se nekatere zepne mestne drzavice. Zato se je preprosto tezko umakniti mnozicam. In resnici na ljubo bi bilo to velika skoda.

Ko potujes po Bangladesu, ni tezko spoznavati ljudi in njihove kulture. Prvi odziv na popotnika je vedno iskrena radovednost. Vedno znova in znova ti postavljajo vprasanja, ki pa po svoje ze sama po sebi nakazujejo na nekatere podrobnosti iz zivljenja tega naroda.

Uvodno vprasanje je vedno o drzavi, od koder prihajas in nato o tvojem imenu. Vprasanje, ki ponavadi sledi, pa odslikava, kako zelo pomembna jim je boljsa prihodnost - in da le-ta ponjihovo lezi v izobrazbi. Ponavadi te povprasajo tako po tvojem poklicu kot akademski kvalifikaciji. Izobrazba je Bangladescem izredno pomembna in studentje ti s ponosom povedo kaj in kje studirajo. Vsi upajo, da jim bo studij omogocil spodoben zasluzek in ni redkost, da se izobrazujejo se tudi, ko najdejo zaposlitev. tehnicne stroke so tisto, kar mlade najbolj vlece, saj je po njihovem mnenju prav tam prihodnost in verjetno imajo prav. Stevilna racunalniska in druga podjetja s celega sveta sodelujejo z bangladeskimi podjetji in mladi (ter malo manj maldi) strokovnjaki ti bodo s ponosom nasteli drzave, s katerimi so vsakodnevno v stiku.

Babu je 20-nekaj-letnik, ki ga je pot iz rodnega Dinajpurana skrajnem severuzahodu vodila v Dhako, kjer dela za neko podjetje kot vodja oddelka. S svojo sluzbo je sicer zadovoljen, mi pove ob krozniku slascic in obveznem chaiju, a meni, da mu ne nudi dovolj. Zeli si vec kot le prezivetje, zato po studiju strojnistva, ki ga je koncal pred leti, opravlja se MBA, kar ga bo, upa, pripeljalo do zeljenega cilja. Se eno leto, da dokonca, pove z nasmehom, potem pa upa, da bo lahko zapustil Banglades. Kam pa, vprasam. V Avstralijo, izstreli. Tam je vse bolje, zivljenje, delovni pogoji, placilo. Njegov prijatelj, ki vecino casa le nemo poslusa najin pogovor, zavzeto prikimava. Tudi on koncuje MBA in tudi njegov cilj je dezela tam spodaj.

To ni le njun cilj, ampak cilj, ali bolje receno sanje, stevilnih Bangladescev. Tako zelo radi imajo svojo dezelo, ob komplimentih obiskovalcev se kar topijo od ponosa, a kljub temu jih vlece stran. Stevilni so preziveli vsaj nekaj mesecev na drugih kontinentih, predvsem starejsi radi povedo, da so studirali tu in tam v Angliji ali opravljali ta in oni posel v ZDA. A tujina ni lahko dosegljiv cilj, zavzdihne Babu. Precej truda bo se potrebnega za njegovo Avstralijo, a je optimisticen in odlocen, da mu bo uspelo.

Druzina je druga stvar, ki je dovolj pomembna, da te povprasajo po njej. Ceprav v svetu velja stereotip o mnogostevilcnih druzinah v juzni Aziji, v Bangladesu temu ze dolgo ni vec tako. Res je bilo pred leti normalno vecje stevilo otrok, a dandanes so edinci popolnoma normalen in pogost pojav.

Se vedno pa se ohranja tradicija, ki zbuja toliko pomislekov na Zahodu. Po nekaterih ocenah je 80% zakonov se vedno dogovorjenih. Skupina mladih, ki smo jih spoznali na bozicni vecer, se je ob sisi razgovorila o tej tematiki. Vsi so iz dobro situiranih druzin in v letoviski Cox's bazar so se prisli poveselit stran od dolgocasnega vsakdana. Kot to pocnejo stevilni njihovi vrstniki povsod po svetu. Eden izmed njih pa je ocitno imel tudi precej enake tezave kot njegovi vrstniki po svetu. Prijatelji so se norcevali iz njega, saj ga je njegovo dekle ves cas klicalo in v smehu povedo, da mu prepoveduje skoraj vse, kar je zabavnega. Nato pa se eden izmed njih, njegov najboljsi prijatelj, zresni in pove, da so zveze iz ljubezni za njih tezke. Njegov prijatelj se s tem dekletom ne bo mogel porociti. On, pripomni, s tem nima tezav, saj sta njegova starsa ena izmed tistih, ki sta se porocila iz ljubezni in zato proste roke prepuscata tudi svojim otrokom. Fant s pretirano skrbnim dekletom ob tem le nekoliko zamisljeno nemo strmi predse.

Dogovorjene poroke so pac del tradicije, ki je se vedno mocna. Druzina je mladim zelo pomembna in nasprotovati starsem je nepredstavljivo in nedopustno. Po drugi strani pa v njihova zivljenja skozi Bollywoodske in zahodne filme prodira ideja o romanticni ljubezni, kar jim odrascanja gotovo ne olajsa.

Nekaj kaj kmalu opazis, ko spoznavas ljudi. Vecinoma imas opravka z moskimi. Na trznicah, v trgovinicah in restavracijah, v cajnicah, pisarnah in avtobusih. vendar se tudi dekleta vse bolj prebijajo v ospredje. Vedno vec jih studira in odlaga poroko na kasnejsa leta. Vsaj na papirju Banglades dela v smeri enakopravnosti, a praksa je dostikrat se vedno drugacna. Z zakonom so prepovedali bogate dote, ki so jih morale druzine nevest placevati zeninovi druzini, a obicaja ne morejo izkoreniniti. Tudi predvidene kvote v politiki in nekaterih javnih sluzbah ne delujejo, kot bi morale. Posebej zaskrbljujoce je dejstvo, da stevilo otroskih porok ponovno narasca in tretjina deklet svojega prvega otroka rodi se v najstniskih letih.

Pa vendar, zenske s katerimi prides v stik, izzarevajo posebno odlocnost. Pripravljene so se glasno prepirati, da dosezejo svoje. ceprav v mnozici ponavadi ostajajo skromno zadaj, imajo svoje trdno mnenje, ki ga z veseljem delijo, ce le dobijo priloznost.

Morda najbolj nenavadna izkusnja v Bangladesu je bila, ko nam je ob bregovih eke v Dhaki sledila nema mnozica radovednih ljudi, kamorkoli smo sli. Kaj kmalu se okoli tebe nabere skupinica ljudi, kjerkoli za hip postojis. A temu je preprosto tako le zato, ker so Bangladesci iskreno radovedni ljudje. Z njihovo radovednostjo se lahko kosa le se neverjetna gostoljubnost. Kar nekaj casa je minilo, da sem sploh izvedela, koliko stane chai v poulicni cajnici. Nikoli si ga namrec nisem uspela placati sama.

Pot v otoski raj

Potovanje po Bangladesu zna biti osamljeno. Okoli tebe je vsak trenutek mnozica ljudi, a vseeno se je tako lahko pocutiti osamljeno. Malo ljudi govori dovolj anglesko za nek globlji pogovor, zato tvoja komunikacija z ljudmi sestoji vecinoma iz standardnih vprasanj, ki pac zanimajo vsakega prebivalca Bangladesa, ki sreca tujca. Zato si verjetno lahko predstavljate, kako vesela sem bila, ko sem po povratku v Dhako naletela na druge popotnike. Bolj natancno dva, oba couchsurferja pri mojih gostiteljih.
Najprej smo skupaj raziskali dele Dhake, ki mi jih prej se ni uspelo videti. Z majhnim lesenim colnicem smo se zapeljali med mogocnimi ladjami, ki potujejo po neskoncnih recnih prostranstvih sirom Bangladesa. Colnic nas je odlozil na nasprotnem bregu, eden izmed mnogih v Dhaki. Drzava zivi s svojimi rekami, ob rekah se odvija pomemben del bangladeskega vsakdana. Reke so sredstvo transporta, igrisce za otroke, vir hrane. Omazani recni bregovi Dhake utripajo kot zile tega mogocnega mesta. Na enem od bregov smo se sprehodili med ogromnimi telesi ladji, ki se tu rojevajo (in jih kasneje videli umreti v Chittagongu). Nedalec stran na prasni, kolikor toliko primerni povrsini otroci igrajo kriket. Vsepovsod pa nas je spremljala nepregedna mnozica ljudi, ki so nam sledili, nemo, kamorkoli smo sli, se ustavili, kjerkoili smo se ustavili mi in nam nato spet sledili kot bizarne sence.
Prasna, onesnazena Dhaka, ki je danes prestolnica Bangladesa, ne bi mogla biti bolj drugacna od majhne vasice nedalec stran, kjer je bila pred mnogimi desetletji stara angleska prestolnica. Do tja je le dobrih 20 kilomterov, za katrere smo porabili vec kot 2 uri. Za potovanje v obupnem prometu Dhake je dobro vedno imeti pripravljeno druzabno igro ali dve za preganjanje dolgega casa s sopotniki. Zaradi prometne konice smo na cilj prispeli pozno popoldne, ko je na vas ze padal mrak. Stare kolonialne stavbe zal propadajo, saj ni zelje ali interesa, da bi se jih ohranilo. Vse to da ulici poseben, misticen pridih starih mest duhov.

Kaosa Dhake je bilo dovolj, cas je bil za spremembo. Pot nas je vodila preko Chittagonga, drugega najvecjega mesta, do kraja, ki je zasidran globoko v srcih prebivalcev Bangladesa. Cox's Bazar je tako zelo drugacen od ostalega Bangladesa in zato ga vsi obozujejo. A hkrati je se vedno tako zelo bangladeski, da ga tuji turisti tezko vidijo kot tipicen obmorski paradiz. Morda je bilo to nekoc prijetno mestece, danes pa je urbanisticna nocna mora. Ogromni brezsebni hotelski kompleksi z genericnimi imeni (sea, view, sun, itd v imenih) rastejo kot gobe po dezju in se sirijo vse dlje in dlje na jug. Samo mesto v bistvu sploh ni napacno, ljudje so prijazni, hrana je dobra, a blize ko si plazi, manj ti je jasno, kaj je tisto, kar vlece mnozice domacih turistov na ta kos Bangladesa. Ko prides do plaze, ti je sicer nekoliko bolj jasno. Plaza, ki tece mimo Cox's Bazarja, je del najdaljse neprekinjene pescene plaze na svetu in dejansko je ljubek kos peska. Je presenetljivo cista in obcasno je mozno celo surfati. A kljub temu ne gre tu pricakovati pocitnic, kot smo jih vajeni. Redko kdo se kopa, ce pa ze, niti moski ne gredo v vodo v kopalkah.
Kar je v tem mestu name naredilo boljsi vtis, je njihovo malo letalisce, kjer pristanejo 3 ali 4 letala dnevno. Prijazni varnostrnik nam je ob spremstvu enega izmed zaposlenih dovolil, da smo se sprehodili (in sedli na sredino) po cisto pravi vzletni stezi.
Naslednji dan (in nesteto druzinskih fotografij s popolnimi neznaci kasneje) smo se odpravili vse do burmanske meje, do prav nic sarmatnega mesteca Teknaf, od koder smo ujeli trajekt na otok St Martin, ki je tudi najjuznejsa tocka Bangladesa. Prav, morda St. Martin ni ravno otoski raj iz naslova te objave, ampak po Cox's Bazarju se je vsekakor zdelo tako. Zivljenje tam je precej bolj umirjeno in ker je vecina turisticne infrastrukture zgoscena na majhnem delcku otoka, lahko najdes svoj lastni mali koticek pod palmo. Obalo si delis z razposajenimi otroki in ribici, ki popravljajo svoje mreze in pripravljajo colne za naslednji ulov.

Banglades vsak dan znova preseneca. In ce je njegova obala z letoviskim Cox's Bazarjem in umirjenim St Martinom svet zase, kaksno presenecenje nas je sele cakalo v hriboviti regiji Chittagonga...

Pot med templji 2

Predstavljate si, da mimo vas bezi pokrajina. Predstavljajte si, da je ta pokrajina ravna, ravna, ravna, kamor vam seze pogled. A vse do obzorja kot ravnilo se cez ravnino razprostirajo barve in pisani prizori zivljenja na tej ploski zemlji.

Predstavljajte si vasico. Le nekaj his na vsaki strani prasnega kolovoza. Hisice so preproste, lesene, s slamo krite. Predstavljajte si jih v naravnih, rjavih odtenkih. Sedaj pa dodajte barve: najprej crn kotel nad ognjiscem pred hiso. Nato pisano perilo, ki se susi razobeseno okoli hise. Zivo rdeco, zeleno, rumeno, zlato. Z dvorisca plaho stopi zenska, od glave do peta zavita v pisan sari. Temno rjave oci otrocca, ki ga nosi v narocju, zvedavo begajo po okolici.

Za vasico ob cesti se razprostira polje, najprej rjavo, nato v odtenkih sveze pomladno zelene. To so rizeva polja. Za polji je nova vasica, skrita za pasom zelenja. Vsake toliko se na ravnini znajde pas motne rjave vode, v kateri se odsevajo skljucene postave kmetov na poljih, zelenje, vasice, pisani sariji.

Predstavljajte si, da vse to opazujete z avtobusa. Poskusajte si predstavljati zelo star avtobus, ki se trese in ropoce, ko z vso hitrostjo drvi cez luknjasto cesto. V starem avtobusu je veliko ljudi, vec kot si lahko predstavljate. Kadarkoli se zamenja potnik na sedezu poleg vas, vas ta pozdravi in prijazno ogovori, v svojem jeziku, vcasih celo v anglescini. Ljudje vstopajo in izstopajo z avtobusa, ko se ta bezno, zdi se, da le za hip, ustavi v mimobezecih vasicah. Poleg hrupa starega motorja si predstavljajte se klicanje moza, ki visi s sprednjih vrat in vabi morebitne potnike, da vstopijo.

Ko se avtobus ustavi na vasi destinaciji, si predstavljajte, da vas drobni mozic na riksi popelje po ozki poti in levo ter desno se za zelenimi vejami skrivajo hisice. Na koncu poti zlezete z rikse in se ozrete naokoli.

Sedaj pa si predstavljajte sredi siroke ravnine mogocen tempelj, ki je kot iz pustolovcevih sanj. Nekoc je bil najvecji, najmogocnejsi med budisticnimi templji juzno od Himalaje, pravijo. Predstavljajte si sebe, kako stopate cez ostanke nekoc mogocnega zidu, plezate po okrusenih stopnicah, vse do visoke stupe. Nikjer nobenih ograj, ki bi vas omejevale, nobenih spominkov, ki vam jih poskusajo prodati.

Predstavljajte si, da se nato ponovno vozite po ravni, ravni ravnini mimo vasic, od enega majhnega mesteca do drugega. Predstavljajte si obcutek zmagoslavja, ko sredi pozabljenih rizevih polj koncno uzrete najbolj pisanega med pisanimi templji. Predstavljajte si glasbo in otroski smeh in sarije v nesteto barvah, ki obdajajo tempelj, saj je ta dan veliko praznovanje ob hindujskem prazniku. Obdani z veseljem si ogledujete majhne, osupljive prizore iz bozanskega zivljenja, tako umetelno izklesane v procelje templja cez in cez. Veselo vzdusje zakljucite s sladkim prigrizkom in nepogresljivim cajem ob klepetu z novimi znanci.
Predstavljajte si, da ste nekoc zeleli biti kot Indiana Jones. Odpotovati v daljne kraje, tako zelo drugacne od vsega, kar ste do tedaj poznali. Dalec stran od udobja poznanega, med zivo rumena polja gorcice in lene rjave reke, ki nosijo s sabo lesene ribiske colnice.
Predstavljajte si, da hodite skozi malo vasico. Radovedne oci se ozirajo za vami. Med preprostimi hisicami, sirokim ribnikom in spokojnim rastjem pred vami zraste mogocen tempelj. In se eden. Malo stran plezate cez rusevine, nato naletite na nov tempelj, pisan in slikovit. Si lahko predstavljate vse te stevilne templje, ki jih imate le zase? Si lahko predstavljate, da vandrate v senci mogocnih dreves skozi starodavna mesta, mimo zacaranih svetisc in odkrivate prah s pozabljenih zakladov?

Pot med templji

Banglades na prvi pogled nima najbolj ocitnih turisticnih znamenitosti, kar je morda razlog, da redki popotniki zanjemo neprestano cudenje nad naso prisotnostjo. Poleg Dhake, ki se je je tezko ogniti, so se morda tri tocke, kamor vsi pricakujejo, da gres. Na jugozahodnem koncu je obsezno obmocje mangrovih gozdov, ki so tudi dom znamenitega ljudozerskega bengalskega tigra. Na jugovzhodnem delu je eno redkih hribovitih pokrajin v drzavi, kjer bivajo stevilne etnicne manjsine, a je obmocje precej omejeno s posebnimi dovoljenji, ki jih mora turist pridobiti za obisk obmocja. Juzneje od drugega najvecjega mesta, Chittagonga, pa je verjetnonajbolj obozevani koticek stevilnih Bangladescev, Cox's Bazar in njegova najdaljsa neprekinjena pescena plaza na svetu. Karkoli dlje od tega je prakticno neodkrito od tujih turistov.

Kljub temu pa v resnici ne primanjkuje klasicnih znamenitosti, ce jih obiskovalec zeli najti. Predvsem severno-zahodni del je posejan s starodavnimi templji, vrednimi postanka. Sicer so v senci mogocnejsih vrstnikov v sosednji Indiji, a kar je pravzaprav tisto, kar naredi obisk Bangladesa pravo pustolovscino, je sama pot do teh templjev. 

Khulna je sicer bolj poznana kot odskocna deska za Sundarbans, mangrove gozdove ob Bengalskem zalivu. Je prasno, dokaj tipicno bangladesko mesto. Ker je moj nacrt (ki je bil bolj ali manj se brez kakrsnegakoli nacrta (ps: Blaz, ce to beres, imas moje posebno dovoljenje, da iz tega bloga naredis pivsko igro. Vsakic, ko omenim "nacrt," se pije. Ko "jem piscanca," se pije dvojno) prikazati v Khulni in upati na najboljse), da si ogledam Sundabans spodletel, sem se odlocila raziskati okolico Khulne.

Priblizno 45 minut stran je majhno mestece Bagerhat, okjoli katerega se razprostira siroko obmocje starodavnega mesta. Najbolj obiskan objekt je moseja Shait Gumbat, ki jo je Unesco uvrstil na svoj seznam kulturne dediscine. Pot do tja je precej lahka, a do tja te pripelje nevarno drveci avtobus, ki lahko cudezno vedno, ampak res vedno, sprejme se enega potnika. Prva izmed mosej je kaksna 2 kilometra od trznice v Bagerhatu po slikoviti cesti, ki vodi mimo polj, majhnih jezerc in preprostih vasic. Ob sami moseji je urejen muzej, ki pa je bil tisti dan zaprt. Moseja se razprostira na sredi urejenega travnika, tik ob sirokem ribniku, ki ga obdajajo vasice. A ne glede na prijetno, sproscujoce ozracje, ki mu gospoduje lepa rdeckasta moseja, se zdi, da si pravzaprav ti veliko vecja atrakcija. Ni minilo predolgo, ko se je zacel moj zvezdniski status. Potovanje po Bangladesu je verjetno naboljsi priblizek zvezdnistva, ki ga lahko okusimo navadni smrtniki. Stevilni obiskovalci moseje, ucenci bliznje sole in cele druzine te prosijo za fotografijo. Kjerkoli sem sedla v senco mogocnih dreves, da bi se nauzila spokojnosti kraja, se je v manj kot dveh minutah okoli mene nabrala nepregledna mnozica ljudi. Redko kdo zna vec kot nekaj stavkov anglesko, zato je ponavadi pogovor precej omejen. A desetine oci to ne moti in nemoteno zrejo vate.

Poleg se nekaj manjsih, a prav tako zanimivih mosej, je nekoliko stran se grobnica Khana Jahana, ki je ustanovil to starodavno mesto in dal zgraditi moseje. Grobnica je precej popularno romarsko sredisce, zato je vedno zivahna. Do nje vodi pot mimo stevilnih stojnic s prigrizki, majhnih obedovalnic in prodajaln raznorazne krame.

Moja pot med templji se je nadaljevala proti severu, preko mesta Jassore sem uspela najti avtobus do Bogre. Severni del Bangladesa je poln ostankov iz casa, ko je temu koncu vladal hinduizem in pred tem se budizem. Marsikje se danes najdemo stevilcne hindujske skupnosti, ki jim templji sluzijo v vsakodnevnem verskem zivljenju. To marskateremu kraju doda barve, ki pa so v Bangladesu vedno zelo izrazite.

Pot v staro dobro znano zgodbo

Ne glede na to, kako zelo drugacen in eksoticen je Banglades, nekatere stvari so vsepovsod po svetu enake.

Moj gostitelj v Dhaki pravi, da je sedaj zelo zanimiv cas za obisk Bangladesa. Drzava je po mnenju mnogih na pragu sprememb. Tudi ce begas od enega mesta do drugega, se temu obetu ne mores izogniti. Ali bolje receno, ravno v tem primeru ima to celo nate kot (ne)obicajnega turista precejsen vpliv.  Ze nekaj casa ulice namrec zasedajo razlicne mnozice ljudi, ki na shodih protestirajo proti trenutni vladi. Ne le, da marsi skozi glavne mestne ulice ohromijo ze tako nemogoc promet, obcasno obstoji javni prevoz po celotni drzavi. Avtobusi stojijo osamljeni na prasnih avtobusnih postajaliscih, ki ob obicajnih dnevih poosebljajo kaoticno javno zivljenje Bangladesa, ob tovrstnih mrkih pa so zapuscena kot mesta duhov. Ko promet koncno stece, se vsi zapodijo na ulice, kar povzroci nove in nove prometne zastoje.

Kaj je srz protestov, je tezko ugotoviti kljub vztrajnemu sprasevanju vsakega, ki govori dovolj anglesko in prebiranju lokalnih casopisov. Kljub temu, da prebivalci Bangladesa radi debatirajo o politiki, je odgovor vecinoma omejen na razlago, da gre za nezadovoljstvo nad trenutno vlado in da je precej zapleteno.

Hartal, protest z zaporami cest, popolnim zastojem prometa in celotnega zivljenja pravzaprav, je ze desetljetja nacin izrazanja nezadovoljstva s politicno situacijo v drzavi. Sedanje proteste organizira opozicija pod vodstvom Khalede Zia, nekdanje premierke. Khaleda Zia je vdova Zaurja Rahmana, Predsednika Zie, kot je bil popularno imenovan, ki je postala premierkaleta 1991 po tem, ko je bila brez vsakrsnih politicnih izkusenj postavljena na celo Bangladeske nacionalne stranke (BNP).

BNP je dokaj uspesno in s precejsnjo podporo vodila Banglades vse do devetdesetih, ko je drzava zapadla v gospodarsko krizo, kar je povzrocilo mnozicne splosne hartale. Na naslednjih volitvah je z majhno razliko zmagala Awani League, a je BNP kljub temu dobila vec sedezev v parlamentu in K. Zia je postala premierka. Pet protestov opozijcijske AL polnih let kasneje se je AL leta 1996 koncno povzpela na oblast. BNP je oblast ponovno prevzela po volitvah leta 2001, a je AL izpodbijala rezultate le-teh in sledilo je se vec protestov.

Po Bangladeski ustavi po koncu mandata vlada oblast preda tehnicni vladi, ki v roku 90 dni razpise volitve. Tehnicna vlada namesto trenutno vladajoce AL pa je tudi glavna zahteva opozicije na trenutnih protestih. V sliko dodajmo se prerekanja o soljenjih domnevnim vojnim zlocincem izpred vec desetletji, da je vse skupaj se bolj pestro.

Ne glede na zmedo, ki vlada na ulicah, je jasno, da ljudje zahtevajo spremembe. Banglades ima pravzaprav zgodovino tovrstnih ukrepanj ljudstva, a kljub temu se zdi, da se zgodba znova in znova ponavlja. Ko mi je po osemurnem hartalu v nedeljo zvecer koncno uspelo zapustiti Jassore, mi je dekle, ki je sedelo poleg mene na avtobusu, poskusalo razloziti srz problema.

Pravi, da je problem Bangladesa, da je ljudem vseeno. Nekako so apaticni, ko nanese na politicno udejstvovanje, dokler jim koncno ne prekipi. Po drugi strani pa kljub zeljam po spremembah niso pripravljeni na le-te. Ze od osamosvojitve Bangladesa dalje se na oblasti menjajo isti voditelji, ki se selijo iz opozicije v koalicijo in obratno. Morda je za to krivo pomanjkanje alternative, a po besedah moje sogovornice je problem predvsem v tem, da ljudje ne zaupajo nicemer novemu. A vedno znova nekaj poceti na enak nacin in pricakovati drugacen rezultat, je iluzorno. Je zgodba morda komu znana?

Morda je nepripravljenost stopiti korak naprej posledica solskega sistema (ki je posledica celotne kulture). Pred leti sem v nekem indonezijskem casopisu brala zelo zanimiv clanek o solskem sistemu sirom Azije. Avtor, dolgoletni ucitelj v mednarodno priznanih solah sirom azijsko-pacifiske regije, je poskusal razloziti, zakaj so azijski otroci odlicni v tekmovanjih v tehnicnih vedah, matematiki in podobnem, niso pa konkurencni na naprimer debatnih tekmovanjih. To je po njegovem posledica solskega sistema, ki spodbuja le mehanicno pomnenje podatkov, ne pa kriticnega razmisljanja. Sistem prav tako ni pisan na kozo posamezniku, saj zaradi velikih razredov ucitelji niti nimajo moznosti, da bi se posvetili vsakemu ucencu posebej. Individualizem tako ni najbolj cenjena vrednota. Moj bangladeski gostitelj iz Dhake mi je ob vecih priloznostih potozil, kako tezko pride posameznik do izraza. Zato se tudi ne vlaga v umetniske programe, saj je umetnisko udejstvovanje izrazito individualen nacin izrazanja samega sebe.

Ljudje tako morebiti iscejo uteho v preverjenih dejstvih, ki so jih kolektivno memorizirali zadnjih nekaj desetletji. Stopiti iz mnozice in narediti prvi korak zahteva kriticno razmisljanje in precejsen delez individualizma.

Nedeljski protesti so se izkazali za najbolj nasilne v tej seriji protestov. Precej ljudi je bilo aretiranih in tudi poskodovanih (tako s strani policije kot v navzkriznem ognju med podporniki koalicije in protestniki). (Do danes so zacela pihajati tudi porocila o prvih smrtnih zrtvah, opomba 16.12.)

Za danes, torek, so napovedali nove mnozicne proteste, ki bodo trajali cez cel dan. Ko to pisem, z glavne ulice v mestu Bogra, kjer je tudi moj hotel, odmevajo klici in glasno skandiranje. Bogra je manjse mesto na severuzahodu Bangladesa, kamor sem prisla vceraj zjutraj pogledat nekaj starodavnih ostankov hindujskih in budisticnih templjev. Ko sem se danes v jutranjih urah sprehodila po meglenih ulicah, me je presenetilo, kako prazne so. Ker je prakticno vse, kar ima motor, za cel dan obstalo, se je eden izmed voznik rikse strinjal, da me (za primerno ceno, seveda), zapelje do bliznjih rusevin, priblizno 10 kilometrov iz mesta. A zal nisva prisla dalec, saj naju je na robu mesta zadrzalo gorece vozilo sredi ceste, ki so se ga ocitno lotili protestniki. Kljub zagotovilu policista, da je pot varna, sva se obrnila.

"This is Bangladesh," je z nasmehom rekel policist. Banglades in se precejsen kos sveta.

Pot v kaos

Dhaka je bila vse, kar sem pricakovala, da bo. Za vse, ki radi potesijo svojo adrenalinsko odvisnost s kulturnim sokom, je glavno mesto Bangladesa pravi kraj. A tudi, ko prezivis prvi sok, Dhaka ne postane nic prijaznejsa.

Ce zelis cim manj bolece pohajkovati po tem milionskem mestu, ni dovolj, da preberes poglavje v svojem Lonely Planetu ali vprasas za navodila. Tudi zemljevidi so prakticno neuporabni. Vsa imena ulic so v bengalscini (in seveda bengalski pisavi). Angleski napisi so pravzaprav kjerkoli redkost. Ali anglescina, ce smo ze pri tem. Ugotoviti, kateri avtobus gre v tvojo smer, je prakticno nemogoce.

Zato zna biti pomoc vec kot dobrodosla. Preko Couchsurfinga sem se povezala z Mattom, Americanom, ki ga je pred leti v Bangladesh pripeljala fascinacija nad juzno Azijo in stipendija ameriske vlade, a je ostal tudi po izteku projekta.

Se preden sem v resnici stopila v Banglades, sem se morala spopasti s tipicnim nesmislenim cakanjem v vrstah. EU drzavljani lahko po novem dobimo vizo ob vstopu v drzavo (ce povem po resnici, tega podatka pred odhodom nisem prav dobro preverila). V prvi vrsti cakas le zato, da vizo placas. Ko dobis potrdilo, gres do policijskega uradnika za navadno leseno mizo. Ta ima pred sabo ogromen zvezek, kamor na roke napise tvoje podatke. Na koncu te vprasa, koliko casa imas namen ostati. Vsi pred mano so odgovorili "6 dni," ali "do petka." Ko je bila vrsta na meni, vprasam preprosto, koliko casa lahko ostanem (iz cisto preprostega razloga; moji podatki o trajanju vize so se od vira do vira razlikovali).Uradnik vprasanja ni razumel (pa ne zaradi pomanjkanja anglescine), zato sem skomignila z rameni in rekla "30 dni." To je pri doticnbem uradniku povzrocilo nemalo zacudenja. Trideset dni, namen obiska pa je samo turisticen? Popolnoma nedojemljivo. Kakorkoli ze, uradno lahko v Bangladesu ostanem do 3. januarja 2013. Nekako imam obcutek, da bi, ce bi rekla, da zelim ostati 3 mesece, tudi to delovalo. Nato se premaknes v naslednjo vrsto in tu nastane tezava, da najprej vsaj dvakrat stojis v napacni vrsti. Za "visa on arrival" je namrec na kontroli potnih listov cisto posebna vrsta.

Ko vse formalnosti opravis z odliko, prickujes vsaj lepo novo vizo v svojem potnem listu. Dobis pa le obicajen zig. Kaksno razocaranje!

Sprehajanje po Dhaki je v vsakm pogledu zelo intenzivna izkusnja. Na ulicah Stare Dhake vate udarijo stevilni zvoki, od trobljenja vozil vseh velikosti, do kricanja in odrihanja po plocevini mimovozecih avtobusov. Zvoke spremlja siroka paleta vonjav: od ulicnih prigrizkov, smradu, ki se siri od ogromnega kupa smeti tu in tam, do vonja po zacimbah, ki vejejo iz loncev malih restavracij in domacih kuhinj. Zivopisane rikse se prebijajo mimo tebe (mimogrede, Dhaka je dobila vzdevek "prestolnica riks." V najhujsem prometnem zamasku se znajdes v nepremicnem morju pisano okrasenih riks) skupaj s pisanimi potniki. Ulice so vsake toliko okrasene s kicasto pisanimi okraski.

Ljudje na ulicah Dhake so precej zadrzani, a neverjetno prijazni. In radovedni. Kjerkoli se ustavis za nekaj trenutkov, da naredis par fotografij ali kupis prigrizek, se okoli tebe hitro nabere radovedna mnozica ljudi. Najpogumnejsi med njimi te ponavadi vprasa, od kod si. Tu se njihova anglescina po vecini konca. Neredko se zgodi, da ti celo pot sledi otrok ali skupinica otrok. Ko se obrnes in jim ponudis prigrizek, ki ga ravnokar jes, sramezljivo pogledajo stran. In ti nato sledijo naprej.

Vcasih te bodo ljudje velikodusno povabili v svoje hise. Stara Dhaka je polna precudovitih, a razpadajocih stavb, ki so zal prenevarne za bivanje. Kljub temu tam zivijo stevilne razsirjene druzine. Iz odprtih vrat stanovanj se na hodnike siri povsod prisoten vonj zacimb.

Kuha je stvar, ki jo ljudje tu jemljejo skrajno resno. Pripravljeni so se na moc skregati o tem, kako se V RESNICI skuha dahl. Svojim preizkusenim receptom strogo sledijo in jim pod nobenim pogojem ne dodajo cesa novega, pac tako, za preizkusanje okusov. Ne, to se preprosto ne dela.

 Domacini pravijo, da so potrebni vsaj trije meseci, da popolnoma razumes Dhako. Zal nimam razkosja neomejenega casa, zato so to le vtisi treh dni. Ce zelis spoznati mesto v tako kratkem casu, ni boljsega nacina, kot da si sposodis oci nekoga, rojenega in vzgojenega v kaosu Dhake. In verjetno te nihce ne more bolje opozoriti na male podrobnosti ogromnega mesta kot fotograf. Ayon, student fotografije, ljubitelj umetnosti, pristni Dhakacan in Mattov sostanovalec, je bil vec kot vesel, da mi je lahko razkazal nekaj kotickov mesta. Celo obupni prometni zamaski tako niso vec pol tako obupni, saj sva cas na avtobusu lahko izkoristila za kar je sam poimenoval obojestranski intervju. Nekdo, ki govori lokalni jezik, je hkrati lahko most do komunikacije z ljudmi, ki drugace zaradi pomanjkanja skupnega jezika ne bi bila mogoca.

Dhaka je bila vse, kar sem pricakovala in kar so me strasili, da bo. Le tako zelo grozna, nemogoca in strasljiva ne. Res pa je, da Dhaka nikakor ni kot katerokoli mesto, ki sem ga do sedaj obiskala.