1994

Leta 1994 je Nelson Mandela zaprisegel kot prvi temnopolti južnoafriški predsednik.

Leta 1994 so po 7 letih dela odprli tunel pod Rokavskim prelivom, ki povezuje Francijo in Veliko Britanijo.

Leta 1994 je na finalu Svetovnega prvenstva v nogometu Brazilija s 3:2 po podaljških premagala Italijo.

V letu 1994 je minilo 25 let od znamenitega festivala Woodstock.

Leta 1994 so skupino The Doors s še nekaterimi drugimi velikani rock glasbe sprejeli v Rock'n'Roll Hall of Fame.

Leta 1994 je minilo 49 let od osvoboditve Auschwitza.

V marcu leta 1994 se je rodil kanadski najstniški pop zvezdnik Justin Bieber.

Nobelova nagrada za mir je leta 1994 šla v roke Yasserju Arafatu, Shimonu Peresu in Yitzhaku Rabinu.

Leta 1994 je nemški dirkač Michael Schumacher dosegel svoj prvi naslov svetovnega prvaka v Formuli 1.

Leta 1994 je umrl ameriški pisatelj Charles Bukowski.

Leta 1994 sem končala 1. razred osnovne šole. Moja najljubša barva je bila modra in želela sem postati veterinarka.

Leta 1994 je ameriški bend Korn izdal svoj debitantski album z istoimenskim naslovom.

Leta 1994 se je znamenita fotografija Nessie, pošasti iz jezera Loch Ness, ki jo je posnel Marmaduke Wetherell in je veljala za dokaz o obstoju pošasti, izkazala za prevaro.

Ko so leta 1994 Angleži Oasis izdali prvenec Definitely Maybe, je bil ta še naslednjih 12 let najbolj prodajani prvenec.

Na glasbenih lestvicah je leta 1994 kraljeval Bruce Springsteen z uspešnico Streets of Philadelphia.

Leta 1994 je začel oddajati prvi internetni radio, študentski radio Univerze Severne Karoline.

Na dirki formule 1 v Imoli 1994 se je smrtno ponesrečil trikratni svetovni prvak Ayrton Senna.

Leta 1994 so Kurta Cobaina, frontmana skupine Nirvana, našli mrtvega na njegovem domu. Storil je samomor.

Leta 1994 je bil slovenski premier dr. Janez Drnovšek.

Na Evroviziji je leta 1994 zmagala Irska.

Prvaki Super Bowla 1994 so postali Dallas Cawboys, ki so premagali Buffalo Bills s 30:13.

Na podelitvi grammyjev leta 1994 je bila velika zmagovalka Whitney Houston, ki je dobila tri nagrade, vključno za skladbo in album leta za pesem I Will Always Love You.

Leta 1994 so bile zimske olimpijske igre v Lillehammerju na Norveškem.

Leta 1994 je 66. podelitev filmskih nagrad Akademije potekala v Dorothy Chandler Pavilon v Los Angelesu, prireditev pa je vodila Whoopi Goldberg. Spielbergova drama o holokavstu Schindlerjev seznam je dobila sedem oskarjev, med drugim za najboljšega režiserja in najboljši film.

6. aprila leta 1994 strmoglavi letalo z ruandskim predsednikom Juvénalom Habyarimanom. V stotih dneh, ki sledijo, z izgovorom maščevanja za predsednikovo smrt hutujske milice pobijejo okoli milijon Tutsijev, ne ozirajoč se na starost ali spol. Med tem, ko svet pozabi na Ruando, se tam zgodi eden najbolj okrutnih genocidov v zgodovini človeštva.

Ah, ta trapasta vraževerja

Ko prebivalci laoških prostranstev pohajkujejo po svoji čudoviti pokrajini, se dobro zavedajo, da je usoda popotnika v rokah duhov. In ker so duhovi nekaj, kar si vsekakor želijo na svoji strani, ob poteh nastajajo gomile kamenja, ki jih vsak mimoidoči dogradi še s kamnom ali dvema v čast tem skrivnostnim entitetam. Čeprav si po dolgi hoji zaslužijo pošten obrok lepljivega riža s koščkom piščanca in kot sam vrag pekočo omako, si duhovi vse to zaslužijo še bolj in zato jim namenijo del svojega obeda.

Duhovi pa ne živijo le v čarobnih prostranstvih, temveč v prav sleherni laoški hiši, najsi bo še tako skromna. Tudi hišne duhove je treba počastiti, kot jim gre. To vrsto duhov je še lažje užaliti kot tiste prostoživeče. V izogib njihovemu srdu nikoli, ampak res nikoli, ne smeš zavrniti ponujene pijače. Ponujena pijača je ponavadi domače zvarjeno riževo žganje lao lao, ki kljub ljubkemu imenu ni niti malo nedolžno (o, ne, ni nedolžno). Lahko spiješ le požirek, ampak zavrniti žganje ne gre. Čeprav si nisem bila nikoli povsem na jasnem, ali ne gre morebiti le za spretno pivsko igro "napijmo falanga." V več kulturah, tudi laoški, del pijače zlijejo po tleh, v dar nevidnim, vsenavzočim prebivalcem.

Nekega poletnega večera sem sedala pred neko hišo v vasi Moni sredi hribovitega indonezijskega otoka Flores. Številne skupnosti v Indoneziji so čudovit primer, kako se prepleta "uradna" vera s številnimi poganskimi verovanji. Slednja so kot čudovita začimba na rižu, ki doda barvo in nepozaben priokus. Ker je Indonezija otočje, pa še otoki sami so razbrazdani od hribovji, vulkanov, dolin, ki ločijo posamezne širše skupnosti eno od druge enako učiknovito kot morje otoke, so se razvile zelo različne, pisane navade, ki so dolga stoletja ostale nedotaknjene, saj jih je čuvala geografska nedostopnost.

Večina prebivalcev Floresa je katoliške vere. Vera jim predstavlja velik del vsakdanja. Cesta, ki teče skozi vas, je ob nedeljskem jutru kot reka, ki nosi vaščane do vaške cerkve, vse pražnje oblečene. Potem pa neke zelo temne noči sediš na pragu hiše teh istih ljudi, v družbi starih, zgubanih ženic. In vidiš, kako je po rižu posuta ta edinstvena začimba. V temni noči so se videle številne zvezde, eden tistih ahhhh romantičnih trenutkov pač. Kar naenkrat so ženice dobile neverjetno zaskrbljen izraz na zgubanih obrazih. Tista, ki je sedela zraven mene, mi je začela pripovedovati v skoraj prestrašenem, starodavnem tonu in čeprav je nisem razumela niti besedice, sem razumela, da se je zgodilo nekaj strašnega. Edina ženska, ki je govorila angleško, nam je pojasnila, da so ženske na nebu opazile stari dobri utrinek. Utrinek, ki smo ga kot otroci tako zasanjano iskali v poletnih obmorskih nočeh in nato, ko smo ga končno ujeli s pogledom, tesno zaprli oči in brezglasno šepetali neizpolnjene želje, ki se nam bodo izpolnile, če bomo le verjeli. In te starke, te so se utrinka bale. Ne, za te ženice ni bil znanilec otroških sanjarjenj, verjele so, da utrinek na nebu prinaša nekaj slabega. Celo smrt prinaša. Verujejo namreč, da vsakič, ko se čez nebo popelje žarek zvezdnega utrinka, nekdo umre.

Od zelenih riževih polj Indonezije do temnih, prašnih, strah vzbujajočih rovov rudnikov bolivijskega visokogorja. Lamina kri na vhodu v enega izmed številnih dostopov v drobovje gore Cerro Rico, ki bdi nad usodo rudarskega mesta Potosi, je prva priča verovanj, ki se jih rudarji trdno oklepajo. Nimajo nikakršenga zagotovila tukajšnjega sveta, da bodo, ko stopijo v črnino rudnika, spet kdaj ogledali luč dnevne svetlobe. Ali da bodo zaslužili dovolj, da bodo nahranili sebe in družino. Zato se po zagotovilo ali vsaj upanje obračajo k svetu tam čez, onkraj mej našega sveta. Rudnikom vlada strašni El Tio, ki je hkrati njihov krvnik in zaščitnik. Darujejo mu kri, pijačo, koko, svoj pot in zdravje, ko delajo v njegovih peklenskih sobanah. Če je El Tio mil, jim odstopi del svojega bogastva, če ga razjezijo, zahteva žrtve, vzame si jih in rudarji nikoli več ne ogledajo luči dnevne svetlobe, za večno ostanejo v drugem svetu, onkraj mej našega, pri El Tiu, h kateremu se obračajo po zaščito.

Katoliška cerkev rohni nad temi brezbožnimi čaščenji. El Tio je nekakšna zmes Hudiča, samega Satana in starih predkatoliških verovanj. Čaščenje El Tia, prinašanje darov in obredi žrtvovanja (ter petkove veselice, polne alkohola in dinamita) so čaščenje hudiča. A kaj, ko je hudič tisti, ki odloča o usodi rudarjev.

Pa jaz? Kaj imam dodati k temu loncu coprniških verovanj?

Najbrž ni sile, ki bi me spravila na letalo brez mojega obreda. Ta vsebuje letališke duty free trgovinice in moj najljubši parfum. Srečen polet je odvisen od marsičesa drugega, kot od tega, ali dišim po D&G The One, pa vendar... Letenje je resna zadeva, zakaj bi jo kdorkoli želel prepustiti - hm? - naključju?

Moja diplomska raziskava v moji Afriki

Med svojim obiskom v Afriki bom izvedla tudi ključni del moje raziskave, ki bo kot del ali celota našla mesto v moji diplomski nalogi (ki je trenutno še vedno brez naslova; ko me kdo vpraša po temi, preprosto odgovorim s starim delovnim naslovom Humanitarne in prostovoljske organizacije v državah v razvoju).

Fokus moje diplomske bo odnos organizacija-skupnost (oziroma posameznik, ki je v primeru posamezne organizacije njen uporabnik). Zanimalo me bo, kako so te organizacije dostopne uporabnikom, tako fizično (oddaljenost, povezave, urejenost samih prostorov, da so dostopni ljudem s hendikepom…) kot po delovanju (ali uporabniki vedo za organizacijo oziroma kako zvedo zanjo, ali organizacija aktivno išče uporabnike med svojo ciljno skupino ali le-ti sami pridejo po njene storitve…).

Pri institucijah, ki jih bom obiskala, najverjetneje bo to vsaj ena sirotišnica, ki sicer sprejema tudi prostovoljce, bom opazovala morebitne elemente totalnih institucij. Totalne institucije so “prostor za bivanje in delo, kjer veliko posameznikov s podobnim položajem, za precejšnje časovno obdobje odrezanih od širše družbe živi skupaj prisilno, formalno vodeno obdobje življenja.” (Haralambos, Holborn, Sociologija Teme in pogledi, DZS, 1991, stran 313). Elementi totalnih institucij so odrezanost posameznika od širše družbe in družine, fizična ločenost institucije od družbe, odstranjeni so elementi, ki dajejo posamezniku osebno identiteto (osebni predmeti, družbene vloge, uvedejo se enaka oblačila, frizure…), ustaljen in nespremenljiv urnik, jasna ločenost med osebjem in varovanci, toga pravila, varovanci nimajo nikakršne pravice odločanja o vsakodnevnih pravilih, hrani itd.

Preko intervjujev in opazovanja njihovega dela pa bom poskusila definirati, kako pravzaprav sodelujejo z ljudmi, ki bi jim njihovi programi naj bili namenjeni – torej njihovimi uporabniki. Rada bi ugotovila, ali so uporabnike in skupnost, v kateri delujejo, upoštevali pri sestavi programov in koliko imajo slednji besede pri sooblikovanju. Zanimalo me bo, kako so sploh ugotavljali potrebe skupnosti in kako svoje rezultate preverjajo. Njihovo delovanje bom ocenila tudi skozi nekatere koncepte socialnega dela, ter ugotavljala, ali se poslužujejo antidiskriminacijske prakse. Pri tem bom preverila tudi, ali je njihovo delovanje usmerjeno le na delo s posameznikom oziroma skupino, ali delujejo tudi širše, za preseganje družbene neenakosti.

Pri samem delovanju organizacije me bo zanimal finančni vidik njihovega delovanja, torej kaj so glavni viri njihovega financiranja. Verjetno se številne organizacije srečujejo s pomanjkanjem sredstev za svoje programe, pa tudi številnimi drugimi organizacijskimi težavami, kot so pomanjkanje usposobljenega kadra.

Poskušala bom tudi ugotoviti, kakšna je struktura ljudi, ki delujejo pri organizacijah, tako morebitni zaposlenih kot njihovih prostovoljcev. Pri obojih me bo zanimalo, ali imajo kakšne kompetence ter ali se te pri prostovoljcih preverjajo. Pri izvajalcih me bo zanimalo, ali delo upravljajo profesionalno, torej ali so plačani, pri prostovoljcih pa ali so za program morali plačati in kaj so za to plačilo dobili. Delo prostovoljcev zna biti precej naporno, saj se srečujejo s precejšnjimi psihičnimi obremenitvami, ki se zaradi kulturnega šoka lahko še podvojijo. V takem primeru bi morda prostovoljcem prišla prav opora mentorja ali suprevizija. Zanimalo me bo, ali jim je bilo to nudeno in če ne, ali bi si tovrstno podporo želeli. Pri organizacijah, ki imajo prostovoljce, me bo zanimalo predvsem, kakšne so njihove zadolžitve, kaj jim organizacija nudi, ali imajo predhodno kakšna izobraževanja, koliko časa največ in najmanj lahko prostovoljec sodeluje v programu, kar je predvsem pomembno pri delu v sirotišnicah, kjer imajo prostovoljci tesen stik z otroki.

Seveda je to le okvirni načrt. Na samem terenu se bo verjetno odprl še cel spekter področji, vrednih raziskave. Zato se ne bi rada preveč omejila. Nikakor nočem takoj nastopiti iz perspektive, da organizacije delujejo slabo, pomanjkljivo ali celo ne vedno v korist uporabnikov. Verjamem pa, da je njihovo delo težko, da se na svoji poti srečujejo s številnimi preprekami, zato jih lahko katera od teh preprek zapelje nekoliko stran od prvotnega cilja. Upam, da se bomo eden od drugega lahko kaj naučili in bo moje sicer nekoliko kratko bivanje v Ugandi (šest tednov in nekaj dni) obojim prineslo nekaj novega in vsaj iskrico pozitivnih obetov za dobro delovanje v smeri kvalitetnega mednarodnega socialnega dela.

Moja Afrika

Ena izmed najbolj zoprnih stvari na svetu je, da nima celoten planet Zemlja enotnih vtičnic. Obstaja malo morje različnih vtičnic in ponavadi ni niti ena takšna, da bi lahko brez težav napolnil baterije svojega fotoaparata. K sreči obstajajo pretvorniki, taki univerzalni, ki skrivajo v sebi nešteto možnosti in kombinacij. Obstaja pa pri teh pretvornikih ena zoprna stvar, ker ena zoprna stvar pač mora biti. Izgubljam jih. Izgubljam jih vsepovsod okoli sveta. Do sedaj sem jih kupila že na tone. Kako leto nazaj sem izgubila svojega zadnjega in sedaj je prišel tisti čas v letu, ko bo treba v trgovino po novega.

Še nikoli prej nisem bila manj kot 2 meseca pred potovanjem tako nepripravljena. Morda je “nepripravljena” malo preveč strogo, ampak dejstvo je, da imam tokrat v svojem planu le nekaj zabavnih turističnih ogledov, ki mi verjetno nikakor ne bodo zapolnili vsega časa. To pa je pravzaprav tudi namen, saj bo tokrat dopust deloven. Ampak o tem podrobno kdaj drugič. Tokrat bolj o turističnem delu poti.

Svojo pot začenjam v ugandski prestolnici Kampali. Od tam se bom odpravila proti Jinji, kjer je ob Viktoriinem jezeru eden izmed izvirov Nila. Po povratku v Kampalo me nato čaka safari v Murchinson Falls NP, kjer bo tudi priložnost za sledenje šimpanzov. Naslednja postaja bo Kibale, Fort Portal in jezero Bunyonyi. Drugi del poti se bo začel s prečkanjem meje s Ruando, kjer bom najprej pohitela v Kigali, da si zagotovim dovolilnico za Parc National des Volcans. Od tega, kateri datum mi bodo določili za ogled gorskih goril v tem parku, je odvisno kako in kam bom nadaljevala. Na mojem seznamu so še jezero Kivu ter univerzitetno mesto Huye, ki je na poti do malo obiskanega parka Nyungwe, ki je znan po zelo številni opičji populaciji.

Pa še to: v Vzhodni Afriki večinoma uporabljajo britanske vtičnice.

5. del: Prvi dan v Svetem mestu

Prvo jutro v Jeruzalemu je bilo treba zgodaj vstati, saj sva imela zjutraj rezerviran ogled tako imenovanih Western wall tunnels. Zelo zanimiv ogled, vendar je zanimanje zelo veliko, zato se je potrebno naročiti kar nekaj tednov vnaprej. Za manjše število obiskovalcev ponavadi ni problema in vas bodo stisnili v katero od že napovedanih skupin, vendar je rezervacija vsaj tri tedne do en mesec vnaprej še vedno nujna.

Najprej pa nekaj o oblačenju v Starem mestu. Verjetno ob vsej množici turistov nihče ne bo postrani gledal dekleta v kratkih hlačah ali v topu z naramnicami (vendar vseeno ni dobro pretiravati z dolžino oziroma ne-dolžino krila), vendar je priporočljiva skromna obleka. To bi pomenilo najmanj pokrita ramena ter oblačilo, ki sega čez kolena tako za moške kot za ženske. Moški bi naj nosili hlače, za katere ni primerno, če so kratke. V še strožjem pomenu pa bi to izgledalo nekako kot verna judovska dekleta: dolgo krilo in majica, katere rokavi segajo prek komolcev. Nekatere poročene Judinje nosijo na glavi ruto, podobno kot muslimanke, a to ni pravilo. Seveda je izbira vsakega posameznika, kako se bo oblekel, priporočljivo pa se mi zdi, da se vsaj po tisti najbolj mili verziji, saj je določena kultura oblačenja v nekaterih svetih objektih obvezna. V judovskih svetih objektih si morajo moški pokriti glavo, za kar so ponavadi pred vhodom na voljo kipe; v katoliških morajo imeti glave odkrite. Večina turistk si pred Zidom objokovanja in drugih svetih objektih preko običajnega topa okoli ramen ogrne ruto, kar je popolnoma dovolj.

Na trg pred Zidom objokovanja sva prispela precej časa pred začetkom ogleda. Dan je bil izjemno vroč, še bolj v primerjavi z dokaj hladnim večerom. Če se spet navežem na pravila oblačenja… Začela sem preklinjati svojo skoraj zimsko opravo, saj mi je že po kake pol ure stanja na žgočem soncu postalo slabo in sem se morala umakniti v senco. V Izraelu imejte vedno pri sebi dovolj vode, posebej, če ste tam v vročih mesecih! Imela sem dovolj časa, da sem opazovala ljudi in živahno dogajanje na trgu. Pred vhodom v dvorano, kjer se je začel ogled, je bila skupina mladih Judov, ki so molili in se pri tem na stopalih nagibali naprej in nazaj, enak prizor je bil pred samim zidom. Ljudje, ki so očitno prav tako čakali na nek voden ogled, so bili glasni in zdeli so se mi strašno nadležni, predvsem, ker sonce kar ni in ni popustilo v svoji nameri, da me zlomi.

Voden ogled je potekal v angleščini, naš vodič pa je bil prav simpatičen in nama je kasneje ponudil, da naju popelje (za primerno ceno, seveda) tudi po drugih znamenitostih v Jeruzalemu. Tuneli, po katerih te popeljejo, so pravzaprav ulice starega Jeruzalema, ki so jih kasneje zagradili in nad njimi zgradili nove in nove stavbe, tako da imaš občutek, da hodiš po tunelih, v resnici pa po starih, obokanih ulicah nekega še starejšega Jeruzalema. Pot vodi okoli samega trga in se konča v muslimanski četrti, nekje na Via Dolorosa (znani tudi kot Križev pot, kjer je Jezus domnevno nosil svoj križ do Golgote oziroma do današnje Cerkve Božjega groba). Ker, kot rečeno, spet ugledaš luč sveta v muslimanski četrti in ker so se baje tu v preteklosti že dogajali napadi na turiste, so nas s še eno skupino turistov kot čredico ovčic nazaj do Zida objokovanja pospremili oboroženi varnostniki. Sicer je to samo moja ocena, vendar se mi zdi skupina v spremstvu varnostnikov precej bolj očitna tarča, saj nam je praktično na čelu pisalo »I'm british turist, robb me!« Vendar pa smo (glej ga zlomka) varno prispeli nazaj do trga.

Popoldne je bil na vrsti muzej Tower of David Museum. Do tja sva se sprehodila skozi slikovite obokane uličice judovske četrti, kjer se je prav zabavno izgubljati. Po teh starih ulicah bi se lahko sprehajala brez cilja cel dan. Posebej zanimiv je bazar, ki je neverjetno živahen, pisan, poln ljudi in vonja po usnju ter začimbah. Muzej se nahaja v citadeli tik ob Jaffa gate. Na dvorišču utrdbe so ponavadi razstave, drugače pa je to zanimiv muzej zgodovine Jeruzalema. Na obzidju je tudi kar nekaj lepih razglednih točk s čudovitim pogledom na vse strani neba in Jeruzalema.

Zvečer sva se sprehodila skozi majhne uličice krščanske četrti. Ulice, kjer je bil čez dan živahen market, so sedaj samevale, le še nekaj prodajalcev je bilo, ki so pospravljali svoje stojnice, tu in tam vojak ali dva z M16 v rokah, ki so s klepetanjem preganjali dolgčas, ter nekaj nun in duhovnikov. Poskušala sva najti Cerkev Božjega groba, vendar nama kljub dokaj jasnim navodilom načrta mesta ni uspelo. Za pomoč sva prosila dva vojaka, ki pa žal nista vedela, kje je treba zaviti. Včasih se zdi, da so ti prijazni vojaki tam le zato, da usmerjajo zmedene turiste.

Zvečer je vsekakor nujno preizkusiti nočno življenje mesta. V samem Starem mestu se pravzaprav vse zapre s sončnim zahodom in zabavo je treba iskati v širšem centru. Vendar je, kot že rečeno, dovolj lokalčkov in klubov okoli Ben Yehuda St., ki niti v poznih večernih urah ne zamre, pravzaprav se šele takrat na novo prebudi. Ni težko najti nekaj za vse okuse. Prav zato mi je Jeruzalem tako prirasel k srcu – lepo, starodavno, v meglico zgodovine zavito mesto čez dan ter s prav posebnim nočnim utripom. Sicer ne slovi po norih zabavah kot Tel Aviv, a je kljub temu mesto mladih, na ulicah jih je ogromno, saj je tudi univerzitetno mesto. Zato se ni bati, da bi tu zabave manjkalo.

Kako do diplome po nekoliko ovinkasti poti

Cilj študija naj bi bilo pridobljeno znanje, ki ga potem uspešno pretopimo v svojo karierno pot. Za nekatere je cilj študija diploma, pa tudi takšni so, ki jim je cilj preprosto biti študent sredi pravega študentskega življenja, ki, roko na srce, ni najslabše obdobje v življenju. Že tam nekje spomladi v zadnjem letniku srednje šole od nas vsi nestrpno pričakujejo, da naznanimo, kaj bo naša naslednja smer v življenju, kaj bo tisto, kar bomo, ko bomo veliki. Ker je delo, ki ga opravljamo, v tem norem zahodnem svetu eden izmed tistih dejavnikom s katerim se najbolj identificiramo, je to precej odgovorna odločitev. Precej odgovorna za osemnajstletnika, ki se bo v naslednjih letih, tekom študija, še tako zelo spremenil, da je praktično nemogoče odločiti, kaj bi bila po tem takem prava smer. Največkrat je pravzaprav prav študij in z njim povezana doživetja tisto, kar nas izoblikuje, ironično, prav v drugo smer, kot smo si jo s tisto vpisnico pri osemnajstih začrtali.

Čemu sedaj to razmišljanje? Ker je tudi mene študij, ki sem ga (vsaj delno) izbrala, izoblikoval v to, kar sem danes. In kljub temu, da se ne vidim v poklicu, za katerega študiram, ni bil niti približno napačna življenjska izbira, saj me je pripeljal do diplome iz teme, ki me resnično zanima.

V prvem letniku študija smo si morali izbrati učno bazo, organizacijo, kjer smo opravljali prostovoljno delo. Organizacija, ki sem si jo izbrala, je sodelovala z neko drugo organizacijo v Belgiji in tako sem julija konec prvega letnika pristala na nekem mladinskem kampu sredi belgijskih Ardenov. Tam sem spoznala meni zelo ljubo osebo, ki je še danes eden mojih najboljših prijateljev, vsiljivega in nadležnega Izraelca Tamirja. Leto kasneje sem se odpravila na svoje prvo samostojno potovanje, v Izrael. Trajalo je natanko 45 minut, od kar sem prispela na letališče na Brniku, da sem postala zasvojena. Manj kot leto kasneje, ob koncu 2. letnika, sam se podala še dlje, po Aziji.

Sprva sem imela svoj študij neskončno rada. Rada sem imela predmete, svoje sošolce, vzdušje na faksu. A prvotna zaljubljenost ne more trajati večno in ko padejo roza očala, začneš stvari videti v novi luči. Način dela mi je bil vedno manj všeč. Vedno bolj se mi je zdelo, da je vse skupaj pravzaprav samo sebi namen. Službe, ki so se nam kot bodočim diplomantom obetale, so bile daleč od tistih idealističnih predstav, ki smo jih imeli kot bruci, polni zagona. Začela sem razmišljati, ali sploh je to tisto, kar želim v življenju. In bolj, ali me bo ta faks lahko pripeljal do tega, kar si na poklicni poti želim.

Preprosto nisem se mogla prisiliti, da prestopim prag fakultete, zato sem se odločila, da si vzamem prosto leto, da razmislim, kako in kaj. Januarja tisto leto, po mojem tretjem letniku, sem se po napornem delovnem decembru odpravila na tritedenski dopust v sončno Kalifornijo. To je bil prav res dopust in ne potovanje. In ni me pripeljal nič bliže k odgovorom, ki sem jih iskala. Zato sem se še pred koncem prostega leta odpravila na pravo potovanje, čisto sama, nazaj v meni tako drago Azijo.

V Indoneziji sem ugotovila le, da ni to, kar počenem tu, doma, to kar želim. Tistega, kar si želim, pa še vedno nisem našla. A treba se je bilo odločiti. Leto nazaj sem si zadala misijo, da razčistim sama s sabo, a nisem si naredila načrta, kaj naj z vsemi (ne)ugotovitvami naredim. Tako sem se vrnila za knjige, presedela še zadnji, četrti letnik.

Začetek leta 2010 pa je bil zame na čustvenem področju precej težak. Zdelo se mi je, da sem pod vodo in da ne glede nato, kako maham, preprosto ne morem splavati na površje. Sprejemala sem eno slabo odločitev za drugo, pustila sem, da me je prenašalo sem in tja. Dokler se nisem nekega dne odločila, da je temu treba narediti konec. V letu, ki je bil pred mano, me je čakal absolventski staž in nekaj časa, za katerega ni bilo dvoma, kako bi ga porabila. In tako sem odločila, da sprejmem še eno odločitev, najsi bo dobra ali slaba, in kupim letalsko karto za tisto neko destinacijo, ki me je vedno najbolj privlačila. Tako so nastale moje južnoameriške sanje.

...

Pred mano je konec nekega obdobja, imenovanega študij. Še konec četrtega letnika se mi je zdelo popolnoma nemogoče, da bom zbrala dovolj moči, da ga dokončam. Moji interesi so se obrnili v popolnoma drugo smer. Dokler mi prav moje potovanje po Južni Ameriki ni pomagalo najti ravnovesja med dvema vlogama, s katerima se identificiram. Popotnica in študentka socialnega dela. Moje zanimanje je namreč ujela tema o naraščajočem prostovoljskem turizmu (o čemer sem tudi že pisala na blogu) in humanitarnih organizacijah v t.i. deželah v razvoju. In to bo tudi tema mojega diplomskega dela.

Praktični del svoje raziskave začenjam novembra, na celini, ki kar kipi od takšne in drugačne humanitarne pomoči. Odpravljam se v Ugando, kjer sem si zastavila cilj pobližje spoznati nekaj organizacij in njihovo delovanje. Tudi če na koncu iz tega ne bo diplomskega dela, si obetam precej zanimivih spoznaj iz področja, ki me zanima. Iz področja, ki je na križišču vseh mojih smeri in poti.

Najprijaznejši ljudje na svetu

Verjetno sedaj pričakujete, da bom napisala, da so v tej-in-tej državi najprijaznejši ljudje, kar sem jih kje srečala. Počasi, ne bo šlo tako lahko.

Moja posebnost je, da se zelo veliko in zelo proti svoji volji izgubljam. Saj to ni nujno najslabša stvar na svetu, kajti ko tavaš po stranskih ulicah mest, včasih vidiš mnogo več, kot na širokih avenijah, posutih z znamenitostmi. Pa vendar, "izgubiti se" ima še vedno negativen prizvok in če ne veš niti imena svojega hotela, ker je sestavljeno iz vsaj dveh resnično dolgih in resnično tuje zvenečih besed... No, potem si v r... resničnih težavah.

A potem se najde prijazen možak, ki govori 4 angleške besede, in nekako mu dopoveš, kakšna je situacija. Po posvetovanju s še več prijaznimi možakarji, ki govorijo 4 angleške besede, te kar sam pospremi nazaj do hotela, čeprav je ta na drugem koncu mesta (presneto, kako mi je uspelo zaiti tako daleč?!) in med tem vztrajno vadi svoj angleški štiribesedni vokabularij. Ko se prepriča, da si varno na pragu hotelskih vrat, se prijazno poslovi in razen zahvale ne zahteva v zameno prav nič.

Ali pa tista nasmejana ženska na skuterju, ki te kar sama v peklenski tropski vročini zapelje do cilja in se na koncu le široko zasmeji, ko jo vprašaš, koliko hoče za vožnjo.

Ali pa tone tropskega sadja, ki ga dobiš skupaj z navodili, kako ga jesti, preprosto zato, ker si tam in jim posojaš svojega iPoda, čudo tehnologije.

Cusco v Peruju je prelepo mesto in proti pričakovanjem je tudi siv in pusti Puno prekrasen. A pot med njima... Uf, zna te izčrpati, čeprav morda ne gre za najdaljšo avtobusno pot v popotniški karieri. V Puno sem prišla popolnoma izčrpana, ali je bila kriva stara dobra višinska bolezen ali kaj bolj vsakdanjega, zaužitega s hrano, ne vem, a ko sem okoli petih zjutraj legla v posteljo hotelske sobe, sem od izčrpanosti spala in spala. Prebudila sem se šele popoldne, ko sem zaslišala trkanje na vrata moje sobe. V sobo je vstopila zaskrbljena uslužbenka hotela, češ da me ni bilo nič iz sobe in ali je vse vredu. Povedala sem ji da se počutim slabo in 5 minut kasneje se je vrnila z zeliščnim čajem, ki bi naj odpravil moje tegobe. Če ni pomagal čaj, me je iz postelje pravgotovo dvignila pozorna gesta.

Mnogokrat slišimo jedikovati ljudi, da si želijo, da bi bili v Sloveniji ljudje vsaj pol tako prijazni kot v Aziji (ali kjerkoli so že preživeli zadnje popotovanje). Potem pa slišiš od tujih turistov v Sloveniji, kako neverjetno prijazni in odprti smo Slovenci. Hm, nekaj se ne ujema... Ali govorimo o isti Sloveniji? O istih Slovencih?

Seveda... Verjamem namreč, da vsepovsod po svetu obstajajo najprijaznejši ljudje na svetu. Resnično vsepovsod in v enakem odstotku, ne glede na celino. Le da jih doma ne opazimo, ker smo globoko v svojem kalupu vsakodnevnega življenja. In oni ne opazijo nas, ker doma po vsakodnevnih opravkih hodimo kot sence, z mislimi na vso tisto gostoljubnost in nasmejane obraze, ki nas čakajo preko oceanov. Stavim, da je vsak od nas v nekem trenutku nekomu najprijaznejši človek na svetu, le trenutek mora biti pravi, z obeh strani.

Torej žal. V tem zapisu ni odgovora na vprašanje, kje najti naprijaznejše ljudi na svetu, kot ga je kdo morda pričakoval. Bo treba še naprej iskati, če morda namig ni bil dovolj jasen. Vendar pa iščite z nasmehom na obrazu, čim večkrat in čim pogosteje!