Revščina in beda Dhake te sčasoma naredi nekoliko otopelega. Berači postanejo del vsakdana, otroci, ki spijo na ulicah, prav tako. Žalostnega vsakdana, a to je realnost bangladeškega glavnega mesta. Kar pa me še vedno predrami iz te otopelosti, je kontrast med bogastvom in revščino, ki je v tovrstnih državah, teh, ki jih tako radi poimenujemo države v razvoju, večji kot drugod.
Zadnjih nekaj dni se je moj francoski sostanovalec počutil precej slabo. Zaradi visoke vročine in bolečin po celem telesu je, kot bi večina, takoj pomislil na dengo. Ker se stanje v nekaj dneh ni izboljšalo, se je odločil, da stopi do zdravnika. Izgledal je precej slabotno in ker danes nisem šla v pisarno, sem se ponudila, da ga pospremim. Bolnišnica, do katere sva se odpravila, se nahaja v diplomatski četrti na severnem koncu mesta. Brezhibno čisti prostori in organiziranost nista prav v ničemer podobna Dhaki, kot jo vsakodnevno doživljamo. Osebje je bilo neverjetno prijazno in ustrežljivo in Arthur je prišel na vrsto še preden sem iz lične menze nazaj do čakalnice prinesla čaj. Zdravnik je bil izredno prijazen, temeljit in strokoven.
Vse to je bilo v neverjetnem nasprotju z vsem, kar sem pričakovala po opisih najinega sostanovalca in lastnih opažanj neke druge bolnišnice. V povprečni bolnišnici bi na zdravnika čakala ure in ure, za bolnika pa bi si nato vzel dve minuti ter diagnozo določil brez kakršnihkoli dodatnih preiskav.
Pred meseci sem s prijateljem obiskala enoto za opekline v Dhaka Medical College and Hospital. Tja sva se odpravila po zgodbo o dvanajstletni deklici, ki je bila poškodovana v eksploziji bombe, podtaknjene s strani skrajne islamistične skupine. Hodniki, stari in razpadajoči, so zaudarjali po močnih kemikalijah in razkužilih. Ljudje, ki so čakali na zdravnika, so ležali na tleh po hodnikih skupaj z izmučenimi svojci. Le-ti so si pripravljeni na dolgotrajno čakanje prinesli prenosne mini ventilatorje, grelce vode za čaj in hrano. Prizor je spominjal na groteskni družinski piknik. Številni pacienti so bili hudo poškodovani, pa vendar so s hudimi opeklinami čakali in čakali v tem nesterilnem, umazanem okolju. Sobe so bile prenatrpane, postelj toliko, da se jih ni dalo prešteti. Ozka postelja je vse, kar bolnik dobi. Prostori so slabo zračeni, brez ventilatorjev, ki so v poletni sopari še kako potrebni. Na otroškem oddelku so se matere na ozkih posteljah stiskale s svojimi otroki in z obešanjem rjuh poskušale svoj mali prostor nekoliko zagraditi in si zagotoviti vsaj košček zasebnosti. V kakšnem stanju so bile kopalnice (nisem videla niti ene), si ne morem niti prestavljati.
Ko sva s prijateljem poskušala najti zdravnika ali vsaj medicinsko sestro, sva sprevidela, da je to pravzaprav misija nemogoče. Na pravi oddelek k deklici so naju na koncu usmerili svojci ostalih bolnikov. V kakšni uri, morda uri in pol, sva na celotnem oddelku naletela na eno medicinsko sestro in enega administrativnega delavca, in to kljub vztrajnemu povpraševanju, kjer bi lahko našla koga od osebja.
Arthurja je obisk pri zdravniku, vključno s sprejemom, posvetom z zdravnikom, odvzemom krvi in testom za dengo, malarijo in še nekaj preiskav ter kupom zdravil, stal slabih 60€, ki mu jih bo krila njegova zavarovalnica. Ob pultu za sprejem pacientov je obešen cenik namestitve v bolnišnične sobe, ki me je spomnil na cenik sob v kakšnem prijetnem hotelu. Najdražja soba, pravzaprav Deluxe Suite, stane debelih 170€ na dan.
Oče deklice, ki je ležala na oddelku za opekline DMCH, je voznik rikše. Plačila zdravstvenih storitev si družina sama ni mogla privoščiti, tako kot še mnogi drugi v tisti sobi, in so se lahko zanesli le na pomoč dobrodelnih organizacij.
Zgodba Dhake. Podoba berača, razmršenega in v raztrganih oblačilih, ki vztrajno trka na zatemnjeno okno udobnega klimatiziranega avtomobila, med tem ko le-ta s svojimi potniki obstoji v prometnem zamašku.
Ni komentarjev:
Objavite komentar