Pred nekaj dnevi je Vrhovno sodišče popravilo sodbo Abdulu Quaderju Molli, februarja obsojenemu vojnih zločinov, in ga obsodilo na smrt z obešanjem. Tožilstvo se je namreč po ekspresni spremembi zakona pritožilo na februarja izrečeno kazen – dosmrtni zapor – in zahtevalo smrtno kazen. Obsojenčeva gesta, ko je zapuščal sodišče in v znak zmagoslavja dvignil prste v simbolu črke V, je dvignila na noge mlade aktiviste, ki so z rojstvom gibanja na križišču Shahbagh v središču Dhake začeli novo poglavje v bangladeški zgodovini.
Približno dva tedna po začetku protestov sem se po potovanju po Indiji vrnila v Dhako, ki se mi je predvsem skozi prizmo zahtev mladih po spremembah začela prikazovati v povsem drugačni luči. Želela sem povedati zgodbo aktivistov s Shahbagha, zgodbo o družbenih premikih, ki so se dogajali le kakšne štiri kilometre od mojega doma. Prevzelo me je, kako so se najine poti – mene in Bangladeša – križale v vrtincu rasti in notranjih konfliktov. Zgodbe so postajale vedno bolj osebne in moj pogled vedno bolj pristranski.
Na steni moje sobe je visel ogromen bel plakat. Vsak dan je bil bolj poln toka misli, asociacij, povezav in podčrtanih besed. A predvsem je bil poln vprašajev. Ko sem iskala pike, ki bi nadomestili te vprašaje, so se porajali le novi in novi vprašaji. Nekateri od teh vprašajev so nosili precej neprijetna vprašanja, ki jih marsikdo ni hotel slišati. Dvomi, ki so se mi porajali, so pustili grenak priokus, skoraj občutek krivde, ker sem dvomila v neoporečnost revolucije.
Moja vprašanja so se začela iz čisto preproste navade povedati zgodbo drugače, z drugega zornega kota. Vendar so moji dvomi naleteli na trd zid obrambe. Zid, ki so ga moji sogovorniki postavili okoli svojih neomajnih prepričanj, je na trenutke deloval kot obramba pred njimi samimi. Pred njihovimi lastnimi dvomi. Pred možnostjo, da se revolucija spremeni v nekaj temnega, lepljivega in težkega.
A Shahbaghu bi težko očitali nekorektnost. Njihovi protesti so bili vedno, brez najmanjše izjeme mirni, skoraj gandhijevski. A ravno ta zen, ki je seval iz shodov, je v meni puščal grenak priokus. Kot kontrast mirovniškemu pristopu so Shahbagh preplavili plakati z močnim, maščevalnim sporočilom, s slikami vislic, obešencev in nič kaj dvoumnimi zahtevam po smrti.
Vprašanje smrtne kazni je bil pojem, ki se je zdel mladim aktivistom že prevečkrat obdelan. Preprosto naveličani so bili razlag, zakaj jo v tem primeru podpirajo. Poslušala sem jih in jih nekako poskušala razumeti. Sama sem se vedno imela za brezpogojno nasprotnico smrtne kazni. A čas, ko sem ga preživela zakopana med zgodbe bangladeške osamosvojitvene vojne, zavzete debate in članke nič kaj objektivnih medijev, je vame zasadil občutek, da morda vse ni tako zelo absolutno. Predstavljajte si, da v državi, kjer ste se rodili, odraščali in jo imate za svoj dom, živijo in vlečejo politične niti ljudje, ki so storili grozljive reči. Povzročili smrt vaših sorodnikov, sosedov, prijateljev. Nekateri z ukazi, nekateri lastnoročno. Ti ljudje še danes zagovarjajo sistem, ki bi državo, ki ji pravite dom, povlekel precej nazaj na lestvici napredka. Vam omejil svobodo izražanja, šolanja. Vedno znova se ti ljudje pojavljajo v političnem življenju, nekaznovani za to, kar so storili, saj so pod zaščito svojih mogočnih zaveznikov.
In potem jim je končno sojeno.
Sojenja ljudem, vplivnim ljudem, sedečim na zatožnih klopeh, so precej vroča politična tema. Za ene morilci, za druge vizionarji. V primeru, da na naslednjih volitvah zmaga opozicija, katere zavezniki so, je verjetnost, da bodo zadihali svoboden zrak, precejšnja. Edino, kar ljudje zahtevajo, je pravična kazen, vendar pa je težko verjeti, da bi jo obsojeni resnično prestali. Po vrnitvi na prostost bi ponovno postali vplivni člani družbe in krojili vsakdan države, katere nastanku so krvavo nasprotovali.
In rane ene najbolj krvavih vojn prejšnjega stoletja bi se ponovno odprle.
Smrtna kazen je edini način, da storilci zagotovo poplačajo svoj dolg.
Ideologija gibanja je bila podprta predvsem z veliko čustvi. Včasih me še vedno preseneča, kako čustveno mladi, rojeni deset ali celo dvajset let po osamosvojitvi, jemljejo tematiko vojnih zločinov. Bangladeš je dežela množic. V množici je moč, je občutek pripadnosti in varnosti. Učinek množice je jasno viden v vsakdanjem življenju. Množica te bo zaščitila, dokler ravnaš v skladu z njeno etiko. Ko pravila prekršiš, naprimer nekomu iz množice ukradeš denarnico, se bo množica spravila nate in te pobila na tla, poteptala in morda celo pokončala, dobesedno. Individualizem v eni najgosteje poseljenih držav na svetu ni cenjen, niti lahko dosegljiv.
In tako so se mladi dvignili v tisočih. Občutek pripadnosti jih je ponesel visoko. A ta zanos, njihova zagnanost je temeljila na strasti, na čustvih, na pijanosti od moči možice in želje po zanje lepšem svetu. Ni temeljila na racionalnem prepričanju ali konstruktivnih dialogih kako vse to doseči. Na trenutke so se zdeli kot jasna preslikava manjše množice, ki v besnem navalu pravice ulice ulovi in do smrti pretepe povzročitelja hujše prometne nesreče.
Zato nobeni racionalni argumenti niso naleteli na plodna tla. Omemba kritike pravičnosti sojenja s strani nekaterih mednarodnih organizacij za varstvo človekovih pravic je ponavadi sprožila očitke o vmešavanju Zahoda v notranje zadeve Bangladeša in pometanju ZDA pred lastnim pragom. Ne glede na upravičenost očitkov, sojenja so še vedno precej kontroverzna in težko je razumeti, zakaj ne bi želeli bolj pravičnih sojenj. Če so obtoženci krivi, bodo kot taki spoznani tudi na sojenju, izpeljanem po mednarodnih standardih.
Trg Shahbagh, nekoč le eden izmed prometnih vozlov, je prerasel v simbol mladih, njegovi aktivisti pa vpliven dejavnik v oblikovanju javnega mnenja.
V prihodnjih mesecih sem spoznala vsak pogled, pristop, načrte, zgodovinska dejstva, ki so vodila do tega trenutka. A zgodba se je zdela še vedno nedokončana. Še vedno je manjkal konček sestavljanke. Ne gre le za to, da je notranji konflikt proces, ki spremembe žene naprej brez prestanka. Da se revolucija ne bo ustavila ob uresničitvi prvega cilja. Le zgodba še ni dozorela, da jo dokončno povem. V prihodnjih mesecih se bližajo volitve, bližjo se nove preizkušnje. Kaj če Bangladeš ne bo zdržal na novi poti, k kateri težijo mladi s Shahbagha? Kaj če zapade v svoj stari krog stagnacije? Kako tedaj povedati zgodbo? Kako jo končati?
Prijatelj me je vprašal, zakaj sem tako zelo navezana na Bangladeš, zakaj čutim, da še ni čas, da odidem. Ker zgodba še končana. Zadnja pika še ni zamenjala vprašaja. Ni jasno, kaj točno bo napisalo tisto zadnjo piko, kje se evolucija konča do te mere, da z zadovoljstvom pogledaš nazaj v preteklost in naprej v prihodnost. Ker z Bangladešem odraščava in še veliko, veliko se morava naučiti.
Ni komentarjev:
Objavite komentar