Igra

Pred časom sem se prijatelju pridružila v Geneva Campu. Moj prijatelj je tam posnel nekaj čudovitih fotografij za svoj projekt. Moja naloga je bila, da med tem, ko on dela, zabavam množico radovednežev, da se mu ni bilo treba spotikati čez razigrano otročat. Najboljši pripomoček, da zamotiš množico v Bangladešu, je fotoaparat in tako sem na navdušenje predvsem otrok in ponosnih staršev posnela cel kup fotografij obrazov med ozkimi uličicami. Fotografij nisem imela namena objaviti nikjer, so bile le zame in v zabavo prebivalcev begunskega taborišča. Prenesla sem jih na računalnik in mape pravzaprav nikoli odprla. A ko sem pred dnevi pregledovala svoj arhiv, me je presenetilo, kako zelo pozitivno obarvane so in odločila sem se, da delim tudi tisto nasmejano plat žalostne zgodbe biharijev. Ker je bil namen pravzaprav bolj igra kot resna foto-seansa, so fotografije slabše premišljene, ponekod meglene in nekatere celo posnete iz drugih rok, čeprav načeloma svojega fotoaparata ne izpustim iz svojega prijema. Pa vendar je mozaik, ki je nastal, skupek iskrenih, igrivih in toplih podob nasmejanih obrazov za trdim življenjem biharijev.

Slike, na katerih sem tudi sama, je posnel moj prijatelj.