Shangri-La je izmisljen kraj, ki se je pojavil v romanu Lost Horizon avtorja Jamesa Hiltona iz leta 1933. Hilton Shangri-Lo opisuje kot misticno, harmonicno dolino v kitajskem delu Himalaje. Izraz je postal sinonim za zemeljski raj, himalajsko Utopijo, vecno srecen kraj, odmaknjen od preostalega sveta. Shangri-La pa se pod razlicnimi imeni omenja tudi v starodavnih tibetanskih spisih. Mnogi verjamejo, da je Shangri-La budisticno mitolosko kraljestvo Shambhala, kraj, ki so ga poskusali najti stevilni pustolovci in raziskovalci tako z Vzhoda kot Zahoda. Danes obstajajo stevilne teorije, kje lezi ta iskana dolina. Mnogi kraji si lastijo njen naziv, bolj ali manj za privabljanje turistov.
Vendar Shangri-La obstaja, pod drugim imenom seveda, in jaz sem jo nasla. Moja lastna Shangri-La je dovolj odmaknjena, da cutis, da si si njene lepote dodobra zasluzil. Pot do tja je naporna, dolga in ovinkasta. Na eni strani se pogled odpira cez neskoncna pobocja, na videz tako osamljena, da verjetno skrivajo svetove, nam se popolnoma neznane. Na drugi strani se s pobocji valijo mogocni slapovi in se razlivajo cez cesto. S previsnih skal visijo drevesa in veje, ki vcasih zaprejo ze tako ozko pot. Po urah in urah, ko pogled omejujejo vrhovi gora, se odpre cudovit svet, odprt in zracen. Nezni grici valovijo kot zeleno morje, ki nosi s sabo mogocne borovce. Po sredi tece bistra reka, pravljicno turkizne barve. Za prvimi nizjimi gorami, ki so prva obrambna crta doline, se dvigajo dih jemajoce gore, prekrite s snezno belim snegom, kot molceci varuhi skrivnosti tega odmaknjenega kraja. Svet, ki bi se prav lahko zlil tudi v alpsko razglednico.
V dolini je majhno, licno mesto. Sestavljajo ga lesene hisice, razporejene ob dolgi ravni cesti. Na gricu nad mestecem, v senci zasnezenih vrhov, se dviga majhna, pisana gompa. Dolina vijuga naprej, skupaj z reko, ki jo je ustvarila, mimo gricev proti neprehodnim goratim stenam tam nekje zadaj in je dom majhnim, raztresenim vasicam.
V Shangri-Li te pozdravijo okroglolicni, nasmejani obrazi. Ne govorijo tvojega jezika, a cutis njihovo toplino, ki te takoj pogreje, navkljub hladnemu vetru, ki vlece cez visoka pobocja. To je kraj, ki ne rabi restavracij, saj je obiskovalec gost in tudi, ce se odpravis na kosilo v restavracijo, je bolj verjetno, da bos obrok pojedel zadaj, skupaj z druzino, ki jo opravlja, kot pa za plasticnimi mizami spredaj. Prav tako Shangri-La ne rabi hotelov, saj prebivalci popotnika z veseljem povabijo k sebi in mu ponudijo posteljo ter topel obrok ob odprtem kaminu. Z njim delijo svoje preprosto zivljenje v svojih preprostih domovih.
Nekaj kilometrov in posten vzpon stran je cudovita stara gompa, zgrajena popolnoma iz lesa. Molilne zastavice okoli nje stegujejo svoja pisana krila cez prostran razgled. Tiha notranjost samostana skriva preproste zaklade v obliki pisanih kipov in miru, ki kar klice k meditaciji.
Moja Shangri-La je kraj, kjer se popolnoma umiris. Tako dalec stran je nori svet in v hladnem gorskem zraku se razblinijo vse njegove skrbi. Tvoje misli nehajo begati in cutis le se mehko sprejetost drobnih, vedrih ljudi, ki se ti nasmihajo, ko hodis po spokojni pokrajini. Le kaj je lahko slabega v svetu, kjer s skodelico caja v roki ob toplem ognju poslusas pojoce zveneci pogovor prijazne druzine? Le kdo bi zelel karkoli slabega v svetu, kjer vsi v neznancu vidijo prijatelja? Le kdo bi zelel zapustiti Shangri-Lo?
Vendar, dragi bralci... Moja lastna Shangri-La cez 10 let morda ne bo vec ne moja, ne Shangri-La. Morda bo prepravljena z mednarodnimi restavracijami, hoteli in mladimi backpackerji s celega sveta. Rada bi jo ohranila zase se vsaj nekaj casa, se vsaj enkrat okusila sladkobo neokrnjenega raja na zemlji. Zato vam ne izdam ne imena, ne lokacije te moje lastne Shangri-Le. Pojdite, poskusite jo najti, ce vam je namenjena, jo boste ze uspeli odkritii.
Ni komentarjev:
Objavite komentar