Vceraj sem kupila svoj prvi kos pohistva za svojo sobo v Dhaki. Priblizno meter visok regal iz bambusa s stirimi policami. Zanj sem placala 500 tak, kar je pet evrov, in ga nato v narocju v riksi prepeljala nazaj do Mohammadpurja, kjer zivim. Voznik rikse je sprva postavil ceno 50 tak, ko sva prispela na cilj, je prosil se za dodatnih 10, ceprav promet ni bil posebej gost. To dostikrat pocnejo. Ne gre za to, da bi se mi 10 evro centov kje bistveno poznalo, ampak ce mu uspe izsiliti visjo ceno pri meni, se bo postopoma cena visala za vse, tudi ne-bogate ne-tujce. Vendar ker je bila pot dolga, sem mu vseeno pustila veselje. Ampak gremo od zacetka, ko soba se ni bila opremljena.
Kako sem pristala v tem stanovanju, je take sorte zgodba, ki hitro zavije v tiste senzacionalisticne kako-se-zivljenje-obrne zgodbe. Jo bom povedala, ko se le-tega naucim brez velikega pompa. Kakorkoli, sedaj sem tu, v sedmem, najvisjem, nadstropju stavbe brez dvigala. Ker je v najvisjem nadstropju, je nekoliko drugacno od tipicnega stanovanja, ampak ima duso. V nase stanovanje vstopis - zadihan, seveda - skozi modra zelezna vrata. Tudi vsa ostala vrata v stanovanju so taka, karljevsko modre barve. V stanovanju so tri sobe, ki gostijo stiri ljudi. V prvi sobi sta moja ljuba sostanovalca Matt in Ayon, v drugi, najvecji sobi prebiva Sophia, ki je trenutno na oddihu v Indiji, tretja soba pa je moja. Ampak k tej se vrnemo cez nekaj stavkov. Mimo majhne kopalnice je majhna kuhinja s plinskim stedilnikom in koritom in nekaj policami za hrano in posodo. Mize nimamo, imamo pa dva stola, ki bolj ali manj sluzita kot delovni povrsini, saj z odsotnostjo mize izgubita svoj osnovni namen.
Moja soba je bila vcasih preprosto soba za goste. Poleg stvari, za katere se drugje po stanovanju ni naslo prostora, sta tam prostor zasedala se vzmetnica (vzmetnica je slab izraz, saj narekuje, da ima predmet dejansko vzmeti) in hladilnik. Tega smo pred nekaj dnevi po obsezni debati prestavili v predprostor, kjer je bolj prirocen na poti v kuhinjo. Tudi ostale stvari, ki so bile brez stalnega prostora v stanovanju, so cudezno izginile. Tako je v moji sobi ostala vzmetnica in pleten stol. Moj prispevek je bil mreza proti komarjem in vsebina petdesetliterskega nahrbtnika plus se enega manjsega, ob pomanjkanju prostora za shranjevanje raztresena po po stolu, tleh, postelji. Od tu tudi potreba po shranjevalni povrsini, ki se je upredmetila v zgoraj omenjeni bambusovi umetnini.
Moja dva cimra sta cudovita (Sophio sem prej poznala le iz nekaj srecanj, saj se je tudi ona sele priselila v stanovanje). Oba sta odlicna kuharja, le da med njima v kuhinji vedno poteka boj, kako skuhati doloceno bangladesko jed. Katerikoli nacin prevlada, moj zelodec se ne pritozuje. Seveda se zgodi, da zjutraj ni vec mleka, ki sem si ga prihranila za zajtrk ali kruha, ki sem ga pred kratkim kupila. Se bolje, v posodici z mlekom ostane le nekaj kaplic mleka, posodica pa roma nazaj na polico v hladilnik. Moj najljubsi vecer je, ko ob hrani, ki jo je pripravil nekdo izmed nas, gledamo neskoncne ponovitve epizod nanizanke Modern Family na Mattovem racunalniku. Nas internet ima namrec mesecno omejen prenos podatkov, zato ni mozno vsak mesec nalagati novih filmov in serij, zato smo omejeni na tisto, kar ze imamo na voljo. Modern Family je nasa najljubsa. Morda zato, ker smo tudi mi na nek nacin nova vrsta druzine.
Moj najljubsi del stanovanja, ceprav to tehnicno ni, je nasa terasa. Tja redkokdaj zaide se kdo drug iz nase stavbe. Vcasih tam jemo vecerjo ali si tja odnesem skodelico s kosmici za zajtrk (ce najdem v hladilniku kaj mleka). Stavba je visja od vecine stavb v okolici, zaradi cesar imas odlicen razgled. Obcutek imas, da si visoko nad vsemi, nevidni opazovalec stotin resnicnostnih sovov hkrati. Pod tabo se odvija zivljenje Dhake, nemoteno in nezavedajoc se, da ga opazujes. Celo tako visoko, kot je sedmo nadstropje, se prebijajo zvoki glasnih, glasnih ulic soseske pod nami. Na mojem najljubsem delu stanovanja imam tudi svoj najljubsi del dneva. To je malo pred peto popoldne, ko se iz mosej naokoli razleze svecan, skoraj otozen klic k molitvi. Vcasih se igram igrico "Prestej moseje." Do sedaj sem jih v nasem vidnem polju v blizini nastela kakih pet, a po stevilnih melodijah sirom naokoli stavim, da jih se vec. Najprej se petje razleze iz bolj oddaljenih, z nekoliksno zamudo pa se iz tiste najblizje, ki odmeva skozi zrak kot da je nebo sestavljeno iz tisocih malih zvocnikov, kot molekule majhnih, ki napolnijo prostor in se tresejo in poplesujejo cez zivljenje pod nami, cez strehe Mohammadpurja in drugih sosesk na vse strani neba.
Ni komentarjev:
Objavite komentar