torek, 19. oktober 2010

Misterij letenja z letali

Pot do Lime je bila tako dolga, da je vsekakor vredna odstavka. Let iz Benetk do9 Madrida je bil brez posebnosti, le strasno neudoben. Potem pa Madrid. Madrid Barajas je najvecje letalisce, kar sem jih do sedaj videla. Posledicno je supre, da sem imela med letoma celo noc casa, saj bi drugace zamudila let. Namrec pol ure sem porabila samo, da sem ugotovila, da niti priblizno nisem na pravem terminalu in se niti ne da do njega pesaciti. Pa je bila razlika le v crki S: terminal 4 in terminal 4S. Pritavala sem do svojega terminala (vmes je bilo treba na podzemni vlakec) in najprej poskusala kaj pojesti. Restavracije so mi zapirali pred nosom kot po tekocem traku. Namrec cez noc se vse zapre. Sem pa nasla Starbucks in se celo noc veselila jutranje kave. Nasla sem relativno miren koticek na koncu terminala in se pripravila za prenocevanje. Problem pri madridskem letaliscu je, da imajo prav vsi sedezi naslonjala za roke, zaradi cesar se ne mores zlekniti cez vec sedezev. Tako sem si bila primorana spalno vreco razgrniti po tleh. Noc je bila presentljivo mirna. Obvestila po zvocniku so zmanjsali na minimum, letov prakticno ni bilo. Ko sem se zjutraj okoli sedmih zbudila, dalec naokoli ni bilo zive duse. Okoli osmih sem odtavala po kavo in opazovala letalisce, kako se prebuja. V resnici bi bilo prav zabavno ziveti na letaliscu, kot Tom Hanks v tistem filmu.
Let je trajal 12 ur, a je v resnici minil hitreje, kot se slisi. Zadnje 2 uri sta bili nekoliko naporni, saj je bilo vreme katastrofalno. Za namecek smo leteli skozi tako goste oblake, da nisi videl niti krila letala.
Me pa vedno fascinirata dva zelo skrivnostna dejstva. Prva je letaliska hrana. Tokrat je bila sicer celo bolj okusna, kot je izgledala, a to le zato, ker je izgledala res katastrofalno. Veste, kako ima vse na svetu pravzaprav okus po piscancu? Ko koga vprasas, kako ima neka stvar okus, jo vedno opise s "hm, malo po piscancu." 95% hrane na svetu ima okus po piscancu. Razen piscanec na letalu. Kadar je izbira, vedno izberem piscanca, ker, hej, s piscancem res ne mores zgresiti, kaj ne? Seveda lahko. Letaliski piscanec je edina hrana na svetu, ki NIMA okusa po piscancu. Tako sem tokrat obupala in narocila pasto. In obcutila pomirjujece zadovoljstvo, ko so ravioli s paradiznikovo omako imeli okus pa - piscancu.
Druga stvar pa je presenetljivo natancni clen Murphyjevega zakonika, ki pravi, da ko postrezejo kavo na letalu, letalo zapelje v turbolenco, torej strezenje kave na letalu povzroca turbolence. Presenetljiva natnacnost tega izreka je grozljiva. Kavo so samo na zadnjem letu postregli trikrat in vsakic se mi je skoraj polila.
Hm...
In potem Lima. Mesto je precej veliko in v trenutku, ko je taksi zapeljal na ulice, sem dozivela nekaksen deja-vu, a nisem vedela, od kod. Ko je mimo nas svignilo nekaj na las podobnega tuk-tuku, sem vedela: Bangkok. Promet je celo bolj kaoticen, videti je, da velja se manj pravil. Hise so vecinoma sive skatle, ki jim sivo nebo nad mestom v tem casu da se dodaten brezbarven pridih. Vsake toliko so se izmenjavale majhne restavracije in trgovinice, ki jih mi v casu mercatorjev ne poznamo vec. Ko smo se blizali predelu, kjer je moj hostel, so se zacele vrstiti drugacne soseske - z lepimi, modernimi hisami, ki bi jih clovek cisto lahko postavil v kako amerisko predmestje. Le da so bile obdane z visoko ograjo in bodeco zico na vrhu.
Miraflores je moderna soseska, polna restavracij, trgovin in nakupovalnih centrov. In tam je moj hostel, cez cesto od Park Kennedy, ki je kot nekaksen Times Squere Mirafloresa. Ceste so zivahne pozno v noc, tudi varnost je popolnoma na vrhuncu, saj kar mrgoli policistov. Ljubljana se pred taksnim utripom lahko le zakoplje kak kilometer pod zemljo. Vendar ima Miraflores na nek nacin manj sarma in manj karakterja od sivih sosesk, ki lezijo na poti na letalisce. Oboje skupaj pa je Lima, naravnsot fascinantno mesto, polno temperamenta.
Ko sem vceraj legla v posteljo, sem zaspala kot ubita. Po krepcilnem spancu in ubijalski dozi kave danes zjutraj sem kot nova (kava je bila bozanska, mimogrede). Po kratkem sprehodu odrinem naprej, na skoraj celodnevno voznjo na jug proti starodavni inkovski prestolnici Cuzco. Od tam pa naprej priti glavni atrakciji Peruja...

Ni komentarjev:

Objavite komentar