sreda, 27. oktober 2010

Jezero, ki ti dobesedno vzame dih

Kar se sprva zdi, kot eno bolj dolgocasnih, sivih mest na svetu, ima v resnici dva obraza. Cez dan je Puno le se eno v vrsti kolonialnih mest z Plaza de Armas kot srediscem dogajanja. Glavna znamenitost je ogromna kolonialna cerkev in nekaj manjsih. A prvi vtis ne bi mogel biti bolj napacen. Ko zadusljiva vrocina popusti, na plan pride pravi temperament tega andskega mesta in njegovih prebivalcev. Ulice preplavijo naskoncni festivali in parade, ljudje plesejo, pojejo, cez kamnite ulice odmevajo bobni. Preprosto ne mores ostati resen, ko opazujes pisane sprevode in ljudi, ki v resnici ne potrebujejo posebnega praznika, da priredijo parado.
Glavni razlog, ki privlaci mnozice v Puno, pa je pravzaprav jezero Titicaca, najvisje lezece plovno jezero na svetu. Zaradi visine skoraj 4000m ti dobesedno vzame dih.
Prvi dan sem se odpravila na plavajoce otoke, ki so jih prebivalci zgradili pred 200 leti, ko so se umikali pred sovrazniki. Ceprav so danes vglavnem le vaba za turiste (ljudje seveda se vedno zivijo na njih), so impresivni in vredni kratkega ogleda. Drugi otok je nekoliko bolj oddaljen in prav tako precej turisticen. Kjub temu pa je razgled na jezero cudovit in sam otok je posejan s tradicionalnimi vasicami, kjer cas stoji.
Sita organiziranih turisticnih ogledov sva se s sopotnikom iz nasih koncev naslednji dan odpravila po okoliskih vasicah. Na tak nacin lahko vidis precej vec tradicionalnih andskih vasi, kjer zenske se vedno hodijo okoli v tradicionalnih nosah, kjer je dan, ko je trznica, najvecji dogodek in te otroci veselo pozdravljajo na cesti. Da o lamah ne govorimo. Take vrste raziskovanje je seveda tudi zelo poceni, saj me je celodnevno potepanje stalo le kakih 10 dolarjev ali se manj, vkljucno s hrano.
Naslednji dan sem se odpravila na drugo stran jezera, v Bolivijo. Mejne formalnosti tokrat niso bile tako bolece, le veliko cakanja v razlicnih vrstah. Po kakih 3 urah smo prispeli v mesto z najlepsim imenom na svetu - Copacabana. Mesto ima obmorski utrip, stevilne turisticne agencije, poceni hrano in stojnice in - seveda ima tudi plazo. Jutri se odpravljam za vsaj 2 dneva na Isla de Sol.
To je zaenkrat to... Grem uzit zadnje vroce soncne zarke, preden se ohladi in na precej poceni vecerjo ob obali.
Zanimivost: Ce koga zanima, kako mocno je sonce na tej visini... Kljub rednemu mazanju s kremo za soncenje - otrosko, najvisji zascitni faktor, me je sonce rahlo opeklo. Da ne slisim komentarjev na temo, kje je zagorelost, ko pridem domov! Izpostavljati se soncu tu je kot prosenje za soncarico.

Ni komentarjev:

Objavite komentar