V Paksu ni kaj dosti za poceti, je bolj izhodisce za okoliske trekkinge ali pot naprej proti Kambodzi. Ker sva imeli cel dan in nic za poceti, sva izbrali prvo moznost, trekking na Bolevan Plateau, planoto zahodno od Pakseja. Zjutraj sta naju pred guesthouse prisla pocakat najna anglesko govoreca vodica (pravzaprav je bila njuna anglescina prav solidna za loaske razmere). S kombijem smo se odpeljali ven iz mesta, nato pa je sledila hoja, hoja in hoja. Vmes se preckanje deroce reke seveda (potni list prezivel, fotoaparat zaenkrat se dela). Bolevan Plateau je poln vode, pod nogami se ti vijejo stevilni izvircki, ki iscejo pot skozi kamnita tla. Tu je ogromno lepih slapov in malo pred prvim, nekje sredi pragozda, je zacelo dezevati. Vsepovsod ob poti je kup gomil iz kamenja in zelenja, kamor ljudje odlagajo kamenje za sreco, da bi pomirili duhove. tudi mi smo se tega drzali, a ocitno smo duhove vseeno nekako razkurili, saj ni nehalo dezevati se lep cas. Kosilo smo sicer imeli pod streho, a naprej je bilo treba po dezju. Kako je ze rekel Forrest Gumb? Nekega dne je zacelo dezevati... Tudi duhovom darovana hrana pri kosilu ocitno ni pomagala.
Pot je bila obupno blatna in spolzka (se enkrat hvala najnima vodicema za pomoc) in komarji ter blato kar naenkrat niso vec tvoj najvecji problem saj so tu spet stare dobre pijavke. Se vec preckanj rek, se trije slapovi in koncno je nehalo dezevati. Po poti smo nabirali zelisca in sadje, ter jih jedli. Se posebej mi je bila vsec ogromna grenivka ter listi manga. Dober tek.
Tokrat sem imela sreco s pijavkami, le tri so se poskusale gostiti z mojo krvjo, nobena uspesno. Spela je imela manj srece, se doma je nasla nekaj nenasitnih.
Odlocili sva se, da greva naslednji dan zjutraj na skrajni jug, 4000 otokov na reki Mekong.
Ni komentarjev:
Objavite komentar