S poti

...Odlomek iz zapisov v moji mali beležki, nepogrešljivem sopotniku, sogovorniku in orodju za sporazumevanje na poti...

Munchen, 24.1. 2009

Na letališču. Letališče je tak vesel kraj. Ljudje tečejo čez široke, zloščene hodnike in si padejo v objem. Kot v filmih.

Popotovanje po širnem svetu ti da veliko, neizmerno veliko. Tisti, ki tega ni nikoli izkusil, ne more vedeti ali razumeti.
A vsaka pot ti tudi nekaj vzame. In to nekaj pri potovanju sovražim bolj kot vse. Poslavljanje. Ves čas, celo pot se le poslavljaš. Začne se doma, tudi od doma se je treba posloviti. Od ljudi, ki so ti blizu. Ki morda ne razumejo, zakaj jih zapuščaš. Ko se letalo odlepi od tal, se posloviš od svojega sveta, seveda z radostjo v srcu, a ji je vendarle primešeno nekaj tesnobe. Potuješ iz kraja v kraj, skoraj vsak dan se posloviš od koščka sveta, ki je v tebi pustil pečat. In vsi ti ljudje, vsi ti čudoviti ljudje - vsak od njih ti da nekaj, pomaga zgraditi del tebe - od vsakega se posloviš, skoraj preden ga spoznaš. Vsi ti kraji - v sebi obljubiš, da se nekoč vrneš. Ljudje - z njimi boš ostal v stiku. A kljub temu gredo, kilometre stran gredo in zbledijo ne edino v tvojih spominih. Kajti v resnici se ne boš več vrnil.
In tako kot ti vsak nov trenutek tvoje poti odpre nov svet, del duše vsak nov dan umre. To je del potovanja, ki ga vsakič bolj sovražim, s časom ni bolje, le težje je.

Zvok letala med vzletom nad streho letališča sporoča še eno zgodbo o slovesu.

Therefore I travel

Nekdo me je včeraj vprašal, kaj imam od tega. Potovanja, namreč. Ni slabo vprašanje. Odgovor niti ni tako preprost, seveda ga jaz že vem. Le kaj bi človek počel na sedemurnih vožnjah drugega, kot razmišljal?

So drobne stvari, ki jih nikoli ne pozabiš. Tvoj prvi avtobus, ki zamuja v neskončnost. Tvoja prva neskončna vožnja. Jokajoči otroci na letalu. Vonj tržnic. Ljudje, ki jih spoznaš na poti. Preizkus potrpežljivosti.

Nekega vročega septemberskega dne sem stala na robu ravne ceste. Cesta je tekla skoraj naravnost levo in skoraj naravnost desno. Pred mano obala Mrtvega morja, zadaj mogočne, neme stene Judejskega hribovja. Enkrat tak čas bi moral priti mimo avtobus. Na to, da bi prišel, seveda nisem računala.

Zapreš oči, razširiš roke, globoko vdihneš, od puščave vroč in od Mrtvega morja slan zrak ti napolni pljuča. In potem se zaveš neomejene svobode, ki te obdaja. Lahko greš kamorkoli, lahko storiš karkoli te je volja, kamor te bo odneslo naključje, usoda, kar je še tega.
"Hej, greva na prvi avtobus, ki pride mimo!" sem se obrnila in zaklicala prijatelju. Jebeš načrte, jebeš Masado, jebeš Haifo in Eilat, gremo pač tja, kamor bo šel bus. Ta občutek je bil božanski.
V vednost, kako se je zgodba končala... Mimo je pripeljal udoben, klimatiziran turistični bus, poln kristjanov s Papue Nove Gvineje na verskem popotovanju po Sveti deželi. Njihovega voznika sva prepričala, da naju zapelje do najne naslednje destinacije, ki se je srečno pokrivala z njihovo. Pot je minila v petju napevov v spremljavi nekakšnega brenkala.

Slabo leto kasneje, sredi bujnega zelenja severne Tajske. Pred nama s sopotnico je druga dolga vožnja. Prva je bila v udobnem avtobusu preko noči do mesteca Chiang Mai. Ta vožnja je bila dnevna, predvidoma naj bi trajala 7 ur, na lokalnem avtobusu. To so stvari, o katerih bereš, preden prispeš v jugovzhodni konec azijske celine. Neskončne vožnje na odsluženih avtobusih. Pravzaprav je bus še kar udoben, ne čisto poln. Poleg naju sedi budistični menih v značilni oranžni halji. Na avtobusu je poleg naju še 7 zahodnjakov, 5 od njih je bilo najnih sopotnikov v naslednji 3 dneh. Nemir, kako vožnja izgleda, je res tako naporno, ali lahko zdržim? kako je s postanki za WC?
V sedmih tednih je bilo takih voženj ogromno. Po številnih kilometrih se je vožnja, krajša od petih ur, zdela kot izlet.

Ko prideš domov, si sprva oddahneš. A potem moraš naprej.
Po vrnitvi iz Azije konec septembra lani sem iskala novo letalsko karto po vsega enem mesecu. Moja naslednja destinacija je bila udobna Kalifornija (s precej manj udobno potjo do tja). Obiskala sem "azijskega" sopotnika iz San Diega.

Seveda tole ni bil niti pribljižno odgovor na prvo vprašanje. Odgovora se namreč ne da napisati. Preprosto, moraš spakirati stvari in iti, pa boš sam videl. Doživel. Ti bo všeč ali pač ne. Lonely planet je s svojim sloganom iz današnjega naslova kar zadel... Drugače se ne da povedati.

In ja, razlog za oživitev tega bloga je skorajšnji nakup nove letalske karte za novo destinacijo. Nekateri že vedo, kam grem, drugi se bodo morali s tem še soočiti. Kam grem, pa več prihodnjič!

Kambodza

Do Phnom Penha, glavnega mesta Kambodze naju je popeljala ladjica. Preckanje meje tokrat ni bilo tako naporno, ob tem, da so nasi potni listi s hitro ladjico odpotovali naprej do meje, je trajalo le kaksno uro. Zadnji del poti je obupno dezevalo.

Phnom Penh je veliko mesto, a precej drugacno od Saigona. Kljub velikosti je precej manj kaoticno, manj hrupno, a le za odtenek manj umazano.

Zjutraj sva se pes spoznavali z mestom, si ogledali nekaj znamenitosti, poskusali prehiteti dez. Zvecer sva sli v nek lokal, o katerem vsi govorijo (ne vem zakaj, glasba je bila obupna), kjer sva se zapletli v pogovor z nekom, za katerega se je 5 minut pogovora v anglescini kasneje izkazalo, da je Slovenec, ki dela v Hong Kongu in je v Phnom Penhu na sluzbeni poti. Prvi Slovenec po Bangkoku... Svet je se vedno mali.

Naslednji dan sva se najprej odpravili v muzej, nekdanji zapor Rdecih Kmerov. Se en dokaz vec, da smo ljudje sposobni groznih stvari. Po nekaterih podatkih naj bi bilo v manj kot 4 letih vladavine Rdecih kmerov ubitih ali je umrlo za posledicami lakote in bolezni, tretjina prebivalstva. Vsak, ki je bil vsaj malo izobrazen, je bil v trenutku usmrcen, tako da ni bilo ne zdravnikov, niti uciteljev. Zalostna preteklost visi v zraku nad dezelo, ki je danes ena najrevnejsih na svetu.
Se pretreslijvejsi dokaz grozot so takoimenovani killing fields, polja, kjer je bilo umorjenih in zakopanih v skupne grobove na tisoce ljudi. Tja sva prispeli pozno popoldne, v vecernem mraku. Danes le napisi in ogromna stupa iz lobanji pricajo, kaj se je dogajalo tri desetljetja nazaj na teh zelenih, z kosatimi drevesi posejanih poljih. Temacen obcutek me je spreleteval, ko sem hodila med oznacenimi mnozicnimi grobisci, ob spremljavi petja budisticnih menihov nekje zadaj.

Popoldne naslednji dan sva pustili Phnom Penh za sabo in se odpravili po poteh Lare Croft obiskat starodavne templje, ki bi po pripovedovanju cisto lahko bili osmo cudo sveta...

Ponovno Mekong

Prva postaja v delti je bil Can Tho, najvecje mesto v regiji. Voznja do tja je vsekakor vredna omembe. Ocitno juzneje od Saigona nimajo vec pravih busov, le kombije. Pri kombijih pa je ena precej nadlezna stvar... v njih gre ocitno neskoncno ljudi. Mislim, da smo na poti podirali rekord, koliko Vietnamcev in pohistva (in dve zahodnjakinji za bonus) lahko spravis v en kombi. Nisem stela, a na koncu mislim, da se je stevilka ostavila krepko cez 20. Na koncu dneva in dolge voznje si nadvse vesel, da je imel tvoj sedez normalno naslnonjalo, da si imel vsaj nekaj prostora za noge ter da ima nas vohalni organ carobno moznost adaptacije na se tako neprijetne vonjave. Ceprav ostane vprasanje, ali je voznik popolni norec ali cudezni decek za volanom...

Ponovno je tukaj Mekong, v zadnjih, a najmogocnejsih kilometrih. Tu je Vietnam koncno spet Azija, ki mi je tako vsec, pristna, v vsej svoji pisanosti, z ljudmi, ki se jim z veseljem nasmehnes. Stevilni kanali, hise na vodi, plavajoce trznice, vodni bivoli... Can Tho je mesto ob reki, polno sarma in osebje v hostlu je bilo neverjetno prijazno. Zjutraj sva si sli ogledat plavajoce markete s colnicem in bil je res cudovit izlet med zelenjem in rjavkasto vodo stevilnih ozkih kanalckov. Se isti dan sva se napotili naprej proti Chao Docu, obmejnem mestu. Zjutraj naju je cakal se zadnji del poti v Vietnamu: voznja do meje s Kambodzo.

Saigon

Saigon ali Ho Chi Minh city je najvecje vietnamsko mesto. Samo voznja skozi mesto do hotela je trajala kako uro. Ko so nas odlozili v centru mesta (oziroma tam, kjer se nahaja najvec hotelov, kar turisti ponavadi imenujemo kar center), je ulivalo kot za stavo, zato sva sli v prakticno prvi hotel ob cesti, ki sva ga zagledali. Iskazal se je za precej imeniten hotel, a skoraj ne bi mogle zadeti bolje: posebej za naju so imeli ugodno sobo za 8 $ na noc. Soba je bila prav ljubka, sicer brez klime in ustvarjena za posebej majhne ljudi, a za ta debar se pac sklonis, ko vstopis v kopalnico. Poleg tega dam oceno 10+ za prijazno osebje.

Mesto samo je precej kaoticno, promet je blizu katastrofe. Moznosti, da prezivis preckanje ceste, so priblizno toliksne, kot da te v naslednjih minutah poklice Brad Pit/Angelina Jolie in te povabi na zmenek. Zmenka z Angelino sicer se nimam (mogoce bi pa le morala s sabo vzeti mobitel?!), a sem vseeno prezivela, saj vaja dela mojstra in pocasi se naucis tudi preckati cesto kot domacini.

Prvi dan nisva poceli nic, razen prehranjevanja in nakupovanja (se mi zdi, da je to bolj ali manj zgodba tega potovanja), zvecer smo sli z Nemcema na pivo, prav tako nisva poceli nic drugi dan. Razen ogleda vojnega muzeja, ki je precej zanimiv. Vsec mi je, kako zacnejo razstavo v glavni stavbi: precej provokativno, z odlomkom iz ameriske Dekleracije o neodvisnosti. Sledijo fotografije in za moje pojme preobsirni opisi grozot, ki so jih dezeli povzrocili Americani. Posebej zanimiv (in grozljiv) je del razstave, posvecen posledicam dioksina oziroma Agent Orangea, ki je pustil grozljive posledice. Se danes se rojevajo otroci z genskimi okvarami, ki jih je povzrocil ta strup. Dejansko - po obisku muzeja sem na to postala bolj pozorna - je v Vietnamu precej hendikepiranih ljudi, z razliko od Laosa, kjer jih ni opaziti. Sicer pa mi je bil v muzeju najbolj vsec del, kjer so razstavljali slike otrok na temo vojne in mira.

Po Saigonu sva se odpravili v delto reke Mekong.

Vec plaz in koncno dez

...Bus sicer ni bil najbolj udoben, a sem si vsaj izborila dva sedeza zasem tako da sem vsaj malo zadremala. Na busu sva dobili nova sopotnika, Maria in Matiasa iz Nemcije. V Nha Trang smo prispeli zgodaj zjutraj in tokrat nismo vzeli prvega ponujenega hotela, temvec smo se sprehodili cez prebujajoce mesto in koncno nasli nekaj za 10 dolarjev s klimo in televizijo in hladilnikom.

Nha Trang je grdo, umazano mesto, betonska dzungla hotelov. Tipicno letovisko mesto, lahko bi bilo kjerkoli na svetu. Plaza je prav taka kot samo mesto, umazana in precenjena. Ljudje tu pa so milo receno vsiljivi: ne mores v miru uzivati na plazi ali v zasluzenem obroku, ne da bi do tebe prisel vsaj eden prodajalec vsakih 10 minut in ti poskusal prodati kaj, karkoli. za njih smo res dolarski znaki na dveh nogah, hodece denarnice, kakorkoli hocete...

Zvecer smo sli igrati bilijard (...pa sem mislila, da sem jaz zanic...), po eni uri pa je ze nemogoce najti spodobno zabavo ali lokal, kjer ti ne bi zaracunali mastne vstopnine (ali je pa vsaj odprt, ce smo ze pri tem).

Cel naslednji dan je bil v znamenju lezanja na plazi in razmisljanja, kako cimprej stran iz tega betonskega pekla. Medve sva se sprva odlocili, da greva se isti dan z nocnim busom do Saigona, a sva si nato premislili in se odlocili, da greva tako kot Nemca z jutranjim buso do ribiske vasice Mui Ne, ki naj bi bila sredisce vodnih sportov na vietnamski obali in plaza bi naj bila precej lepsa.

Zjutraj sem se za dobro jutro (pred jutranjo kavo) skregala s hotelskim osebjem, ker so nama poskusali (in uspeli) zaracunati 1 $ vec, kot je bilo sprva dogovorjeno. Vietnamci so presneto dobri v tem...

Voznja je bila... zanimiva. Dolga, na nabito polnem avtobusu. Ljubitelji dolgih, napornih vozenj pravgotovo ne bi bili razocarani nad Vietnamom. Ceste so ponekod v katastrofalnem stanju, avtobusi stojijo vsakih nekaj minut in ko prides na cilj se pocutis kot resnicni zmagovalec.

Mui Ne je dolgo, razpotegnjeno letovisce, nekoliko ven iz ribiske vasice. Plaza je pijetna, lepsa in mirnejsa od tiste v Nha Trangu. Prvi vecer smo sli (spet) na bilijard v nek lokal, kjer so nas na vsak nacin poskusali zadrzati z zastonj pijaco in prigrizki.

Tudi tu je bil drugi dan precej lenoben, k cemur je pripomogel predvsem dez, ki je onemogocil vsaj polezavanje na plazi. K sreci je vsaj hrana dobra, zato sem lahko vsaj jedla, ce ne druga... Zaradi slabega vremena smo bili soglasni, da naslednji dan spakiramo kovcke in jo mahnemo naprej v Ho Chi Minh City oziroma Saigon. Zjutraj sva sli pogledati se cudovite pescene sipine v blizini (in se po poti ustavili v banki, kjer se je najbrz prvic v zgodovini zgodilo, da je poskusala banka oropati naju), popoldne pa smo se z majhno zamudo odpravili v HCMC. Pot do tja se je vlekla (spet poln bus), ponekod je bila cesta zaradi dezevja polavjena. A smo tudi tja srecno prispeli, vec pa naslednjic (ceprav sem v velikem zaostenku)...

Unesco, plaze in zmenki na slepo

Vietnam je tako zelo drugacen od Laosa, da me vcasih prav boli glava. Ljudje kricijo, mahajo, te klicejo, vse samo zato, da bi ti nekaj prodali. Slejkoprej. Prijaznost ni nikoli prijaznost brez razloga. Seveda so se vedno prijazni, izredno radovedni in radi se pogovarjajo, da vadijo svojo anglescino, a priti do tja... Najprej moras streti debelo lupino spretnih malih kapitalistov.

Hue je upraviceno na Unescovem seznamu kulturne dediscine. Njegova stara citadela je pravi korak nazaj v zgodovino: nizke stavbe v kitajskem slogu, stevilna jezerca z lokvanji in nesteto motivov zmajev.

Po dveh dneh sva se odpravili naprej proti jugu, v starodavno mesto Hoi An, ki je se ena Unescova znamenitost. Mesto je najbolj ocarljivo ponoci, ko zasvetijo pisani lampioni in osvetljujejo procelja starih his.

...Prste zakopljes v vroc pesek, z neba naravnost nate sije zgoce popoldansko sonce. Zajames sapo in steces cez razbeljeno belino peska, dokler olajsano ne zacutis pod nogami osvezilnega vala. Zabredes globlje v prijetno toplo vodo, razsiris roke v rahlem vetrcu in se potopis...

Ja, koncno sem ga docakala, Kitajsko morje, topla mlakuza na robu cudovitih pescenih plaz. Prvi dan v Hoi Anu sva sli n manjso, ljubko plazo, kjer je manj turistov, a popoldne ogromno domacinov. Dve zahodni punci sta bili ocitno glavna atrakcija in vso pozdravljanje je bilo ze malo nadlezno. Kmalu sem ugotovila zakaj - nobena domacinka se ne kopa v kopalkah, temvec so vse tudi v vodi oblecene. No ja...

Naslednji dan sva sli na bolj znano, a skoraj popolnoma prazno plazo. Prav prijeten dan, zapravljen med lezanjem na plazi in pitjem sadnih shakov.

Zvecer sva se odpravili na sprehod in vecerjo. Med sprehajanjem ob recici sva spoznali precej zanimivo zensko, ki je delala v restavraciji malo naprej, v prostem casu pa je iskala samske turiste in jim urejala zmenke. Kmalu je zacela klicati k nam fante, ki so izgledali samski in prvi je nasedel nek Francoz. Zame je nasla simapaticnega Americana, nato pa nas vse 4 pustila, da se spoznamo. Naj seveda povem, da pri tem nobeden od nas ni imel prav nobene besede. Francoz je vzel zadevo malo prevec resno, moj "zmenek" pa je bil prav prijeten sogovornik, kamerman v Holywoodu.

Danes cez nekaj ur odrineva naprej proti jugu v Nga Trang, letovisko obmorsko mesto. Pot do tja bo dolga, zato upam, da bo avtobus kolikor toliko udoben.