15 nasvetov kako preživeti v Politično nestabilni državi

1) Poznaj vire informacij

V Politično nestabilni državi so pojmi kot svoboda govora ali objektivno poročanje – še bolj kot drugod – precej nedosegljiv ideal. Zato si je težko ustvariti objektivno sliko o tem, kdo je good guy in kdo bad guy. Pravzaprav, ponavadi ni ne enih ne drugih. Pravzaprav, niti ni pomembno, kdo je kdo. Pravzaprav, če ne pišeš bloga o dogajanju, moraš vedeti le to, da je vsako prebrano informacijo treba vzeti s ščepcem soli.

2) Poznaj ozadje

Tudi, če ne pišeš bloga. Konec koncev nočeš izpasti neveden bedak, ko tema nanese na trenutno politično dogajanje, nekje po uvodnem Kako si in Od kod prihajaš od naključnih neznancev na avtobusu. Od tebe je seveda odvisno, ali si ustvariš in deliš svoje osebno mnenje, ampak pazi, da ne sprožiš vsesplošnega pretepa, politika je v takšnih časih precej kočljiva tema.

3) Pouči se o vojaških, obrambnih, paravojaških itd skupinah

In razlikah med njimi. Čisto preprosto, da veš, kako resna je situacija. Navadna policija na večjih križiščih lahko pomeni le običajen dan v militantni državi, med tem ko kolone tovornjakov, z do zob oboroženimi uniformiranci in imenom, sestavljenim iz vsaj tri-črkovne, na videz težko razložljive kratice, verjetno pomeni nekaj več akcije.

4) Ostani informiran

Tvoj zajtrk naj tako sestavlja omleta, popečen toast, sveže stisnjen pomarančni sok, kava ali čaj ter jutranje novice o cestnih blokadah, stavkah, protestnih shodih, apokalipsah. Načrtuj dan v skladu s tem in vedno ohrani nekaj fleksibilnosti. Za večerjo si postrezi z izbranimi tremi hodi ter večernimi poročili o dogajanju preteklega dne.

5) A bodi selektiven, ko poročaš o dogajanju svojim bližnjim doma

Izogibaj se besed kot so Vojaški udar, Spopadi, Eksplozije, Nasilje… Če imaš srečo in živiš v Politično nestabilni državi, za katero Zahodu ni dovolj mar, da bi poročal o njej, lahko pravzaprav pretok informacij do svojih domačih skoraj popolnoma kontroliraš. To je, dokler ne odkrijejo Al Jazzere. Verjetno pa do sedaj že veš, da je marsikdaj poročanje precej prenapihnjeno in ne odraža dejanskega stanja, ki ga sam doživljaš. Poskušaj domače prepričati, da je temu res tako.

6) Posvoji bolj odprti pogled na pojem “Vojaški prevzem oblasti”

Ker, človekove pravice gor ali dol, vse ima svoje meje. Nekatere države žal niso ustvarjene za demokracijo. Posvoji tudi bolj kritičen pogled na demokracijo samo. Sistema, ki bolj ali manj uspešno deluje, od koder pač prihajaš, morda ni mogoče prenesti v tvoje novo okolje. V Politično nestabilni državi ne moreš preprosto prevesti situacije glede na tebi poznan sistem delovanja. Življenje v Politično nestabilni državi je idealen čas za samorefleksijo o opranosti možganov z idejo o vsemogočni demokraciji in refleksijo o tem političnem sistemu samem. Ali res deluje tam, od koder prihajaš? Je res tako popoln sistem, vreden izvoza vsaj toliko kot Applovi izdelki in akcijski hollywoodski filmi?

7) Ne nosi glave na pladnju

Seveda, življenje ljubiteljskega vojnega poročevalca se sliši vznemirljivo, a verjemite mi, da ima tudi svoje pomanjkljivosti. Te se, po poročanju prijatelja foto-poročevalca, kažejo v modricah, ki so posledica napadov na novinarje s strani protestnikov ali policije, kakšnih letečih predmetov in občasnega (če imaš srečo le gumijastega) izstrelka.

V vsakem slučaju se izogibaj krajev, kjer potekajo protesti, tudi, če jih napovedujejo kot mirne.

8) A ne dopusti, da dogajanje zmede tvoj vsakdan bolj, kot je potrebno

Zapiranje v stanovanje nikakor ne koristi. Varnost je seveda na prvem mestu, a življenje ponavadi teče dalje celo na vojnih območjih. S prakticiranjem primerne stopnje previdnosti lahko tvoji dnevi potekajo skoraj nemoteno.

9) Poznaj alternative

Lahko se zgodi, da zaradi cestne blokade obtičiš na službeni poti, ali le ne moreš do pisarne. Lahko da imaš sestanek natančno na dan, ko se konča večdnevna blokada in se pločevina, polna opravkov željnih meščanov, razlije po cestah. Vedno je dobro vedeti, kako priti nekam, če običajni način odpove. Kupi/najemi helikopter, naprimer. Ali pa uporabi redno letalsko linijo za daljša potovanja.

10) Rešilec ni vedno le rešilec

…ampak ena izmed zgornjih alternativ. Družbeno neodgovorno kot je, Press in Ambulance oznake na vozilih so splošno znane kot varne in v Politično nestabilni državi redno uporabljene za bolj ali manj nujne prevoze.

11) Naredi zaloge

Mleka, masla, mesnih izdelkov in druge pokvarljive hrane, zelenjave, vode in investiraj v električni akumulator, če ga še nimaš. Ko izdelki zaradi cestnih blokad  ne bodo dosegli polic trgovin, boš za ta nasvet hvaležen. Prav tako, ko bodo zaradi istega razloga cene poskočile v nebo. Zakaj je potrebno narediti zaloge vode in elektrike, nimam pojma. Nekdo je pač nasvet objavil na Facebooku.

12) Pogovarjaj se z drugimi tujci o možnostih evakuacije, ker je pač bolj vznemirljivo od pogovorov o strežnem osebju

Hkrati ti bo dalo občutek, da tvoje življenje dejansko dosega stopnjo zanimivosti, ki jo poskušaš prikazati svojim prijateljem preko spletnih družabnih omrežji. Ni pomembno, da dejansko živiš v zlatem mehurčku in da v resnici ne ločiš med vsemi paravojaškimi enotami, ko jih vidiš.

13) Redno obnavljaj svoje Facebook statuse

Tako bo dejstvo, da živiš v Politično nestabilni državi vsaj na daleč izgledalo vznemirljivo in ti velik avanturist, kot bi pač človek pričakoval. Hej, če moraš že ravno trpeti izgovore čistilke, ki zaradi nemirov ne pride pospravit stanovanja ali pomanjkanje masla v trgovinah, potem vsaj pridobi slavo med svojimi 856 Facebook prijatelji. Naj vedo, kako izjemno je tvoje življenje, polno preizkušenj, ki pridejo v paketu s Politično nestabilno državio.

14) Ohrani smisel za humor

Po možnosti sarkazem.

15) Spakiraj in pojdi drugam, če postane prevroče

Resno in brez sarkazma.

P.s: Ali pa za vraga, ostani v varnem zavetju doma. Zakaj bi sploh želel v politično nestabilno državo? Tam je ponavadi neznansko vroče in imajo čisto preveč vrst banan, da bi se počutil udobno…

Bangladeš je to, kar se ti zgodi, med tem ko načrtuješ druge stvari

Četrtega decembra zgodaj zjutraj sem pojedla zajtrk – nekakšno omleto, kavo in belo štručko kruha popolnoma brez okusa. Ugotovila sem, da moja telefonska številka ne deluje in kupila novo sim kartico na prvem prodajnem pultu, ki sem ga opazila. Nato je sledilo kar nekaj čakanja v vrstah, preden sem na zadnjem sedežu trikolesnega CNG-ja drvela po prazni New Airport Rd, dolgi in ravni štiripasovnici, ki povezuje severno obrobje Dhake s centrom mesta, vse tam do Farm Gate-a in se nadaljuje preko poslovnega, prenatrpanega in zadušljivega Kawran Bazarja do širokega in prostranega Shahbaga. Tisti dan je bil hartal, vsesplošna vsedržavna stavka, kar je bil razlog, da je moj CNG drvel po široki cesti praktično brez ovir.

Voznik me je odložil nekje, kjer še nikoli v življenju nisem bila. Podoba avtobusnega postajališča me je zmedla. Toliko ljudi, barv, nobenega reda. In nobenega imena ulice. Kje za vraga sem pristala? Kako naj najdem ulico, ki jo iščem?

To je bilo leto dni nazaj. Tisti dan sem dobila novo telefonsko številko, dva nova prijatelja in nov dom, brez da bi se tega takrat že zavedala.

Letošnjega četrtega decembra sem se zbudila in vstala s precejšnjo težavo, čeprav sem lahko ta dan spanec nekoliko potegnila. Zajtrk sem izpustila, ker si tako ali tako ponavadi kupim prigrizek v kantini blizu moje pisarne. Odhitela sem po stopnicah sedem nadstropji navzdol in se z rikšo zapeljala do Asad Gate-a, kjer sem kljub pozni jutranji uri brez težav ujela avtobus številka 27. Avtobus je rabil le okoli pol ure po skoraj prazni New Airport Rd do Shaure, postajališča, kjer skočim iz avtobusa.

Natančno leto dni od kar me je CNG odložil na avtobusnem postajališču v Mohammadpurju in sem dobila novo telefonsko številko, prva nova prijatelja in nov dom, mi je odvetnik poslal kopijo pisma, ki je sporočalo, da mi je bila končno odobrena bangladeška delovna viza.

Ko sem zvečer prišla domov, mi je cimer čestital za prvo obletnico Desha in me objel. Vprašal me je, kaj bi sporočila sami sebi leto dni nazaj. Precej težko vprašanje. Morda bi počakala z nakupom sim kartice in namesto Airtelove kupila Grameenphonovo. Preživela bi več časa v Stari Dhaki. Bila bi bolj pridna pri učenju bengalščine. Sprejela bi nekaj drugačnih odločitev v zasebnem življenju. Se nekoliko drugače lotila reševanja birokracije okoli vize.

Ko me ljudje vprašajo, ali nameravam ostati tu še dolgo časa, se rada izognem odgovoru s pripombo, da naj ne bi bila tu niti ta trenutek. Bili so načrtovani trije dnevi v Dhaki in nekje vmes se je zgodilo, da sem ostala. Včasih stvari ne tečejo popolnoma tako, kot smo predvidevali. Mislimo si, da bomo sicer šli s tokom, a tok nas bo vselej nesel po znanih brzicah. Znane brzice ponavadi vsebujejo vsem poznane in široko sprejete elemente, ki delujejo udobno in domače. Potem pa se zgodi Bangladeš. In brzice se razlijejo čez korita rek in krenejo svojo pot, nekako tako, kot se to zgodi na ravnih poljih Bangladeša vsako deževno dobo.

Četrtega decembra letos je bil, prav tako kot istega dne leto dni nazaj, hartal. Zanimivo, kako se nekatere stvari ne spremenijo. Nekatere stvari pa preprosto nikoli več ne ostanejo enake.

Potovanje v Bangladeš s Popotniško agencijo Lama

Bangladeš je zagotovo ena najbolje varovanih skrivnosti južne Azije. Dežela, povečini ravna kot zrcalo, v zahodnih medijih slovi predvsem po poplavah in revščini, a popotnikom, ki so pripravljeni pogledati dlje od senzacionalističnih naslovnic, nudi pravo popotniško poslastico. Stran od uhojenih turističnih poti indijske podceline se srečamo z bogato kolonialno zgodovino, kaosom glavnega mesta Dhake, pisano kulturo, osupljivo naravo, najdaljšo peščeno plažo na svetu in idiličnimi vasicami, kjer se pred nami odvija skromno ruralno življenje.

Resnični čar Bangladeša pa se skriva v njegovih prebivalcih: gostoljubnih in iskreno veselih vsakega gosta, ki mu dajo vedeti, da je njihov dom, pa če še tako skromen, tudi njegov dom. Sundarban, največji gozd mangrov na svetu, treking v osupljivo lepem in kulturno raznolikem območju Chittagong Hill Tracts, kilometrske peščene plaže otoka Saint Martin... je le nekaj nepozabnih izkušenj, ki jih bomo doživeli v Bangladešu. Na potovanju bo poudarek na pristnem stiku s kulturo in domačini ter ekološko prijaznem načinu potovanja, zato bomo, kjer bo le mogoče, upoštevali pristope eko turizma in poskrbeli, da ne bomo le mi zapustili dežele polni lepih vtisov, ampak bo tudi vtis, ki ga bomo mi pustili za sabo, več kot pozitiven. Bangladeš se tujim turistom šele odpira in zato je to odlična priložnost spoznati pristnost Južne Azije, ki je marsikje v poplavi masovnega turizma že zbledela.

Več o programu, ki ga nudi popotniška agencija Lama.

Trije uradni spoli

Bangladeš nikoli ne neha presenečati. Država, kjer sta oba tradicionalna biološka spola še daleč od enakopravnosti, je storila revolucionarni korak naprej in priznala hijre kot uradni tretji spol. Že ob reševanju obrazca za podaljšanje vize na imigracijskem uradu mi je v rubriki Spol padla v oči možnost izbere "Male," "Female" in "Other."

Očitno se imamo tudi svobodnomiselni in napredni Evropejci še kaj naučiti od držav, kot je Bangladeš.

Hijras now a separate gender - Dhaka Tribune

Majhna zgodba o dobroti človeštva

Vsake toliko v življenju naletimo na tiste vrste zgodbo, ki je preveč sentimentalna, da bi sploh bila resnična. Kar je žalostno. Ne samo, ker na take zgodbe naletimo redko, temveč ker je naše zaupanje v dobro človeštva tako zelo okrnjeno, da jih dojamemo kvečjemu kot dokaz cinizma na tem svetu.

Pravzaprav sem oklevala, ali bi to kratko zgodbo delila z bralci, cinična kot sem, saj preveč klišejsko ogreje srce. A k vragu, dajmo v sebi poiskati tistega naivnega otroka, ki verjame, da je tudi v bedi in sivini tega sveta še prostor za iskrene lepe zgodbe.

Gospa, ki je soustanoviteljica Golpate, podjetja, za katerega delam, vodi zavetišče za revne in osirotele otroke v Savarju, predmestju Dhake. Večino njenega prostega časa in denarja (tudi njeno sodelovanje z Golpato) je posvečenega zavetišču in skrbi, tudi finančni, da imajo otroci streho nad glavo, polne želodčke, možnost izobrazbe in kolikor se le da srečno otroštvo.

Zaradi revščine, ki prepreda Bangladeš, še posebej Dhako, so ulice polne beračev, ki dneve preživljajo med izpušnimi plini kaotičnega prometa, z v prošnje iztegnjenimi rokami, upadlimi lici in žalostnimi pogledi brez vsakršnega upanja za temnimi očmi; in žal ne moreš vsem pomagati, ne glede na tvojo belo barvo kože, s katero po mnenju premnogih pride zavidljivo bogastvo. Zato gospa večkrat vztrajnim beračem razloži, da že skrbi za 50 otrok in da je to žal glede na njene zmožnosti dovolj.

Pred dnevi sta jo v prometu Dhake ustavila mati s povitimi rokami in v razcapanih oblačilih ter deček, droben, zaradi podhranjenosti nedoločljive starosti, kakršni so tukajšnji otroci z ulice. Vztrajno sta jo prosila za denar, a ju je žal morala zavrniti ter jima razložila zgodbo o njenih 50 otrocih, ki so od nje odvisni. Ženska in otrok tako odideta dalje, ko se čez nekaj trenutkov deček vrne. V dlaneh stiska drobiž. Iztegne drobceno ročico in ji ponudi tistih nekaj ubožnih par.

Za vaše otroke, da ne bodo lačni, ji pojasni v bengalščini.

Več branja o tekstilni industriji

Zgodba o Meem iz Dhake, ki je stara 9 let, zbira pisane lasne sponke in dela dolge nadure v tekstilni tovarni.

Klik

200

Ko je letalo prebilo mejo nizko visečih oblakov, je bilo jasno, da je v Bangkoku jutro deževno. Letalo je na mokri pristajalni stezi nekoliko nerodno zaneslo preden se je dokončno ustavilo in so se ljudje nestrpno nagnetli na prehod med sedeži, čakajoč, da se odprejo vrata in lahko po večurnem poletu končno pošteno pretegnejo noge. Dan zunaj vedno živahne letališke stavbe se je šele začenjal.

Ko sva sedeli v taksiju na poti proti mestu, je dež že ponehal. Mimo naju so se vrstili vsakodnevni prizori milijonskega azijskega mesta. Soseska za sosesko, z visokimi modernimi stavbami obdano obzorje, občasen slum. Bangkok je bilo največje mesto, ki sem ga do tedaj obiskala.

Pet let kasneje še vedno nisem prišla s potovanja - simbolično mišljeno. Nekako sem se spet znašla v Aziji, udobno, zabavno Tajsko je tokrat zamenjal nepoznani, eksotični Bangladeš. V letih, ki so ločili ta dva prelomna potovanja, se je zvrstila vrsta majhnih prigod in velikih korakov, na vseh koncih sveta, ki so vodili do tega trenutka.

Za mnoge, ki se potepajo širom sveta, dostikrat velja tisti prežvečeni stereotip o bežanju pred samim seboj. O bežanju pred odgovornostjo, pred obveznostjo, pred resničnim življenjem. Skoraj strašljivo je, kako natančen zna bit ta stereotip, ko ti uspe seči pod nasmejane, sproščene široke nasmehe popotnikov z nahrbtniki na ramenih. Romantično, kot se to življenje sliši - meditacija pod vrhovi Himalaje, joga na plažah Južne Indije, taborjenje z beduini, trekkingi skozi izgubljene vasice, vožnje z razmajanimi tovornjaki, izgubljene inkovske civilizacije, utrip kozmopolitanskih velemest, tečaj salse na karibski obali, vrsta novih zanimivih poznanstev ali safari poln živali iz Velikega atlasa živali, ki smo ga nekoč prav vsi imeli na svojih knjižnih policah otroških sob. A skriva tudi zgodbe o 30-nekaj letnikih, ki svojega življenja nimajo niti najmanj pod nadzorom. 20-nekaj letnikih, ki jim je smisel življenja tajski Full Moon Party. Novo-razsvetljenih jogijih, ki bedo indijske podceline zamenjujejo s sposobnostjo življenja zunaj sistema potrošništva.

V prav vsakem izmed nas je verjetno delček tega izgubljenega otroka, ki išče in išče pod vsakim kamnom oddaljenih vasic. Išče, a ne ve, kaj išče. Kot slavni odgovor iz Štoparskega vodnika: 42. Sama sem prišla do številnih spoznanj, le da ni osnovnega vprašanja, na katerega bi jih lahko pripela. Morda s tem ni nujno nič narobe, konec koncev učenje ne bi smelo biti proces, začrtan preveč linearno. Pa še precej internetnih citatov o življenju kot nepredvidljivem procesu potrjuje, da preprosto ni enotnega načina, kako preživeti teh nekaj desetletji na tem planetu.

V letih in potovanjih, ki so sledili, sem svoj okus za potovanja precej izostrila. Včasih pomislim, kako težko me je pravzaprav navdušiti, mi vzeti sapo. Morda od tod moja nerazložljiva fascinacija z Bangladešem in Dhako, saj me še vedno uspe prevzeti, vsakič znova. Prišel bo dan, ko bo tudi to nekoč minilo, kdo ve. In potem kam? Kaj je naslednji korak? Kaj je še tisto, kar mi bo nudilo dovolj adrenalina? Življenje brez električne napeljave v vasi nekje sredi brezpotji Arunachal Pradesha? Večtedenski trekking na konec sveta na ruski Kamčatki? Papua Nova Gvineja? Življenje z mongolskimi nomadi? Ali morda dokončna vrnitev domov, kar bi mi verjetno predstavljal večji izziv od vsega naštetega?

Pravzaprav včasih zavidam mladim zelenim popotnikom, novincem v Bangladešu ali avtorjev emailov z osnovnimi vprašanji, ki priromajo v moj elektronski poštni nabiralnik. Koliko veselja ti lahko nudi potovanje, kjer vse počneš prvič. Sprehod po ulicah Bangkoka me najbrž ne bi več navdal z vso tisto energijo, o njem ne bi mogla več spisati navdihnjenih spisov na blog. Morda je to moj naslednji izziv. Vrnitev h koreninam, začetkom potovanj.

V kratkem se odpravljam na Tajsko, kamor si grem urediti svojo bangladeško vizo. Neverjetno vznemirljivo bo videti Bangkok 5 let popotniških izkušenj in skoraj eno leto življenja v azijskem velemestu kasneje. Sprehodila se bom do tiste ogromne zlate zadeve, tistega čisto prvega budističnega templja, ki sem ga videla v svojem življenju, in se pustila na novo navdušiti. Skupaj z množico japonskih turistov. S fotoaparatom v roki. S poročanjem o tem na Facebooku, ki ga 5 let nazaj še nisem imela.

Potem pa se bom vrnila v svoje nevsakdanje bangladeško življenje, ki je postalo bolj običajno od tiste podobe, ko s slušalkami v ušesih v večernih urah kolesarim vzdolž Linhartove iz službe v kavarni proti domu nekje v udobju BS3-ja.

. . .

To je 200. objava na tem blogu.