Četrtega decembra zgodaj zjutraj sem pojedla zajtrk – nekakšno omleto, kavo in belo štručko kruha popolnoma brez okusa. Ugotovila sem, da moja telefonska številka ne deluje in kupila novo sim kartico na prvem prodajnem pultu, ki sem ga opazila. Nato je sledilo kar nekaj čakanja v vrstah, preden sem na zadnjem sedežu trikolesnega CNG-ja drvela po prazni New Airport Rd, dolgi in ravni štiripasovnici, ki povezuje severno obrobje Dhake s centrom mesta, vse tam do Farm Gate-a in se nadaljuje preko poslovnega, prenatrpanega in zadušljivega Kawran Bazarja do širokega in prostranega Shahbaga. Tisti dan je bil hartal, vsesplošna vsedržavna stavka, kar je bil razlog, da je moj CNG drvel po široki cesti praktično brez ovir.
Voznik me je odložil nekje, kjer še nikoli v življenju nisem bila. Podoba avtobusnega postajališča me je zmedla. Toliko ljudi, barv, nobenega reda. In nobenega imena ulice. Kje za vraga sem pristala? Kako naj najdem ulico, ki jo iščem?
To je bilo leto dni nazaj. Tisti dan sem dobila novo telefonsko številko, dva nova prijatelja in nov dom, brez da bi se tega takrat že zavedala.
Letošnjega četrtega decembra sem se zbudila in vstala s precejšnjo težavo, čeprav sem lahko ta dan spanec nekoliko potegnila. Zajtrk sem izpustila, ker si tako ali tako ponavadi kupim prigrizek v kantini blizu moje pisarne. Odhitela sem po stopnicah sedem nadstropji navzdol in se z rikšo zapeljala do Asad Gate-a, kjer sem kljub pozni jutranji uri brez težav ujela avtobus številka 27. Avtobus je rabil le okoli pol ure po skoraj prazni New Airport Rd do Shaure, postajališča, kjer skočim iz avtobusa.
Natančno leto dni od kar me je CNG odložil na avtobusnem postajališču v Mohammadpurju in sem dobila novo telefonsko številko, prva nova prijatelja in nov dom, mi je odvetnik poslal kopijo pisma, ki je sporočalo, da mi je bila končno odobrena bangladeška delovna viza.
Ko sem zvečer prišla domov, mi je cimer čestital za prvo obletnico Desha in me objel. Vprašal me je, kaj bi sporočila sami sebi leto dni nazaj. Precej težko vprašanje. Morda bi počakala z nakupom sim kartice in namesto Airtelove kupila Grameenphonovo. Preživela bi več časa v Stari Dhaki. Bila bi bolj pridna pri učenju bengalščine. Sprejela bi nekaj drugačnih odločitev v zasebnem življenju. Se nekoliko drugače lotila reševanja birokracije okoli vize.
Ko me ljudje vprašajo, ali nameravam ostati tu še dolgo časa, se rada izognem odgovoru s pripombo, da naj ne bi bila tu niti ta trenutek. Bili so načrtovani trije dnevi v Dhaki in nekje vmes se je zgodilo, da sem ostala. Včasih stvari ne tečejo popolnoma tako, kot smo predvidevali. Mislimo si, da bomo sicer šli s tokom, a tok nas bo vselej nesel po znanih brzicah. Znane brzice ponavadi vsebujejo vsem poznane in široko sprejete elemente, ki delujejo udobno in domače. Potem pa se zgodi Bangladeš. In brzice se razlijejo čez korita rek in krenejo svojo pot, nekako tako, kot se to zgodi na ravnih poljih Bangladeša vsako deževno dobo.
Četrtega decembra letos je bil, prav tako kot istega dne leto dni nazaj, hartal. Zanimivo, kako se nekatere stvari ne spremenijo. Nekatere stvari pa preprosto nikoli več ne ostanejo enake.
Ni komentarjev:
Objavite komentar