Vodnjak

Med brezskrbnim srkanjem vina v udobnih pletenih stolih v kampu nekje sredi afriške divjine je ameriška gospa zbrani družbi povedala zanimivo anekdoto, h kateri se rada vračam, kadar pogovor nanese na mednarodno pomoč takoimenovanim državam v razvoju, kulturni relativizem ali kar tako.

Neki mednarodni sklad, za katerega je pred časom delala ta gospa, se je nekoč odločil, da pomaga odročni vasici nekje sredi Indije z izgradnjo vodnjaka. Vas je bila namreč brez lastnega vodnega vira in tako so morale ženske vstajati ob štirih zjutraj, da so odšle do uro hoda oddaljenega vodnjaka in jo prinesle v vas še preden so se preostali prebivalci prebudili v nov dan. Učenjaki iz mednarodnega sklada so se zatorej odločili, da na sredi njihove vasi izkopljejo vodnjak, ki bo ženskam olajšal preskrbo gospodinjstev z vodo.

Namera o vodnjaku pa je med vaščani na njihovo začudenje naletela na neodobravanje. Najprej so bili tu moški, ki so seveda po moško godrnjali, kaj bodo vendar počele ženske zjutraj, če jim ne bo treba po vodo. Ženske pa so nenavdušenje nad dobrodelnim razvojnim projektom utemeljile s preprosto razlago: Če nam zjutraj ne bo treba k tistemu uro hoda oddaljenemu izviru, bomo prikrajšane za druženje s prijateljicami med to nalogo, čas, ki ga imamo ženske le zase. Brez otročadi, brez po moško godrnjajočih moških, čas le za nas, naše čenče in odmor od vsakodnevnega življenja gospodinj. Čas, ki ga v zgodnjem jutru namenimo za prinašanje vode, je hkrati tudi čas za nas same.

Ne vem pa, kako se je anekdota končala in ali so vaščani kljub nestrinjanju dobili svoj lasten vodnjak...

Šibkejši spol?

Na avtobusu številka 27, ki povezuje Azimpur v centru Dhake z severnim industrijskim Gazipurjem, je približno šest sedežev namenjenih samo ženskam. Če na enem izmed njih sedi moški, se od njega pričakuje, da vstane, ko na avtobus vstopi ženska. Avtobusi v Dhaki so neslavno prepolni in vstopanje na enega izmed njih nekje na sredi poti lahko povzroči precejšnje glavobole. Avtobus številka 27, ki me pelje do moje pisarne, moram ujeti nekje na tretjini njegove poti, ko je že poln do zadnjega kotička. Kadar se zjutraj predolgo pomudim in stanovanje zapustim po 8.45, moram imeti kar lep kos sreče, da se mi uspe preriniti na enega izmed prvih petih ali šestih, ki pripeljejo mimo.

Že res, da včasih prepoln avtobus na postajališču niti ustavi ne, a dostikrat pobere še kakega potnika ali dva. Le da to ponavadi nisem jaz ali še kakšno morebitno dekle ob meni. Moški, katerega zadolžitev je - med drugim - da visi z vrat avtobusa, kriči imena postaj in zagotavlja, da avtobus teče kolikor toliko tekoče v kaotičnem prometu iz pekla (za to ima verjetno več zaslug od samega voznika in resnici na ljubo, njegova služba je med najbolj podcenjenimi na svetu), mi ponavadi od daleč v reakcijo na mojo mahanje, ki nakazuje, da želiš mimovozeče vozilo ustaviti, kriči "Seat nai, seat nai (ni sedeža, ni sedeža)." In k sebi v vozilo raje potegne najbolj agresivnega izmed moških, čakajočih na avtobus. To zna biti precej frustrajajoče, sploh v neznosni vročini in kadar zamujaš, kamorkoli že pač.

Včasih jih ignoriram in se, ko upočasnijo, prerinem mimo moških čakajočih (tu ne gre za kak poseben fizični napor, saj po telesni višini in dostikrat tudi kilomgramih ponavadi niti ne zaostajam kaj bistveno za bangladeškim močnjšim spolom) in se odločno potegnem na avtobus. Tu in tam nato slišim pripombe v bangli, da "ona ne razume bengalščine." Hja, mislim, da je resnica bliže dejstvu, da še vedno ne razumem etikete obnašanja v bangladeški družbi. Ali, še bolje rečeno, v takih situacijah raje igram nevedno tujko, kot pa nemočno stojim ob robu ceste.

Torej, avtobusi v Dhaki imajo sedeže, rezervirane posebej za ženske. Namen teh sedežev je, da ženskam ni potrebno stati v prenatlačenih avtobusih, kjer ni niti centimetra osebnega prostora. Vse to je na prvi pogled olajšanje, a v resnici je filozofija za "ženskimi sedeži" precej bolj kompleksna. 

Ko aktivno preživljaš čas v Bangladešu, kmalu opaziš odsotnost žensk iz javnega življenja. To pravzaprav niti ni posebej presenetljivo, saj je podobno v vseh bolj tradicionalnih družbah, kjer je javni prostor prostor moških. Zgovoren je že podatek, da je v natrpanem avtobusu ponavadi največ 8, 9 žensk. V moji pisarni sem edina ženska in tako je še marsikje. Dekleta sicer hodijo v šolo, vse več jih šolanje nadaljuje čim dlje, a nato se nekje porazgubijo.

Vendar bangladeškim ženskam ne moremo očitati pasivnosti. Sploh ne ob dejstvu, da se na oblasti že kar nekaj mandatov izmenjujeta ženski premierki, ki sta na čelu obeh vodilnih parlamentarnih strank. Vprašanje ženske politike je predvsem v zadnjem času precej glasno. Med sorodnimi drzavami se sicer Bangladeš dostikart postavlja za zgledni primer enakopravnosti med spoloma - ali vsaj primer države, ki se trudi tja priti - a v resnici ga čaka še veliko dela. Pa vendar se ženske vse bolj prerivajo v ospredje in na naslovnice časopisov.

Sprva so bile to glasne aktivistke, ki so v mikrofone kričale gesla in pozive k sekularnemu, novemu Bangladešu na trgu Shahbagh. Zahtevale so pravico tudi za stotisoče žensk, ki so bile brutalno posiljene med osamosvojitveno vojno leta 1971. Takrat je bilo žensko telo prvič v zgodovini načrtno uporabljeno kot množično orodje za nadvlado nasprotnika v vojni. Množična posilstva na vojnih območjih imajo močan simbolni pomen ponižanja vseh pripadnikov neke skupnosti, saj je žensko telo simbol domače zemlje, plodnosti, nadaljevanja rodu. Dejanje, ki tako kruto poseže v nedotakljivost ženskinega fizičnega telesa kot tudi - in na dolgi rok predvsem - njeno duševnost, je bilo pravzaprav orožje za množično uničenje, naperjeno predvsem proti moškim v skupnosti; dejanje, ki tako globoko poseže v zasebnost in intimo žrtve in katere posledice nosi predvsem ženska sama. S koncem vojne pa se trpljenje zlorabljenih žensk ni končalo. Proti njim so se obrnili njihovi lastni moški - očetje, možje, sosedi. Ženske, žrtve posiljstev, so bile izobčene iz družbe, mnoge med njimi, nekatere so zanosile, so ostale same, osramočene, na obrobju kot dokaz, da je bilo orožje sovražne vojske uspešno še leta po njihovem umiku.

Shahbagh je nakazal, da si mladi vendarle želijo drugačnega Bangladeša, sodobnejšega, bolj vključujočega. Protesti in gibanja tej državi, ki je edina na svetu krvavela za pravico do uporabe lastnega maternega jezika in s tem zakoličila tudi datum za mednarodni dan jezikov, niso nobena neznanka. Razlika med Shahbaghom in preteklimi gibanji pa je v tem, da tokrat s polnim zavedanjem vključuje prav vse sloje družbe. Ne le ženske, ki so nosile transparente v prvih bojnih vrstah, tudi aktivisti manjšinskih etničnih skupin so bili vključeni v slogane in se s tem jasno indetificirali z idejo o enotnejšem Bangladešu.

Množice, ki so se zbirale na protestih, so bile pisan kolaž, ki je odslikaval sestavo Bangladeša. Mlade študentke, v modernih, urbanih oblačilih in starejše gospe z naglavnimi rutami, vse so pokazale odločnost in sposobnost, da so del rešitve. Gradnje novega, modernega Bangladeša nimajo namena prepustiti moškim kolegom.

In potem se je od nekod pojavila skupina, prej politično popolnoma nepoznana in nepomembna, ki si je nadela ime Hifazat e Islam, zaščitniki islama. Gre za skupino, katere baza je v najbolj konzervativnem jugovzhodu Bangladeša, v mestu Chittagong. Čeprav to oboji zanikajo, naj bi za njimi stala največja in najvplivnejša bangladeška islamistična stranka Jamaat e Islami. Njihovo ime se je začelo pojavljati v časopisih, ko so od vlade zahtevali ukrepanje v zvezi s takoimenovanimi "ateističnimi blogerji," ki naj bi s svojimi aktivističnimi zapisi na spletu žalili vero in preroka Mohameda. Svoje zahteve so podprli s pohodom v Dhako v začetku aprila in obljubili, da bodo shod ponovili vsak mesec, dokler njihove zahteve ne bodo uslišane. Njihov manifest pa sega še precej dlje od kaznovanja spletnih aktivistov. Sestavljen je iz 13 točk, ki so v medijih kmalu sprožile primerjave z talibanskim režimom v Afganistanu. Številne od teh točk posegajo v suverenost žensk v Bangladešu. Ena od njih zahteva umik Nacionalne razvojne strategije za ženske, ki ima korenine v letu 2008. Takrat se je ime Hifazat e Islami pravzaprav prvič pojavilo v medijih, ko so strategijo označili za v nasprotju z nauki islama. Poleg ženskih kvot v javnih službah, tudi parlamentu, je akt predvideval enakopravno politiko dedovanja za oba spola, kar je zbudilo nasprotovanje skupine. Do tedaj je bangladeški zakon namreč sledili šeriatskemu pravu, po katerem so ženske upravičene do za polovico manjše dediščine kot njihovi bratje. Po celem Bangladešu so izbruhnili nasilni protesti, ki so povzročili, da je vlada akt nekoliko omilila.
Danes gre skupina še dlje: poleg zahteve o umiku omenjenega akta se zavzemajo za prepoved mešanja moških in žensk v javnosti ter drugih dejanj v nasprotju z islamom, ki so po njihovo posledica škodljivega vpliva tujih kultur; v okviru tega zahtevajo tudi omejitev svobode izražanja.
Na njihovem prvem shodu 6.4. se je v Motijheelu, poslovnem predelu v središču Dhake, zbralo na desettisoče ljudi, po nekaterih podatkih celo več kot 200.000. Svoje nazore so podkrepili s fizičnimi napadi na novinarke, ki so pokrivale dogajanje. Nekaj izmed njih so morali prepeljati v bolnišnico. Nasilje so ostro obsodila tako ženska kot novinarska združenja. Njihov drugi pohod v začetku maja se je končal še bolj krvavo, z neznanim številom smrtnih žrtev med protestniki in policijo. Le nekaj dni kasneje pa so se začeli vrstiti protestni shodi in zborovanja feminističnih skupin, ki so zahtevale prepoved radikalnih skupin, kot je Hifazat.
Nekega dne kmalu po črnem nedeljskem jutru, ko je shod Hifazata spremenil ulice Dhake v bojno polje, sem se vračala domov (tokrat na rdečem avtobusu državnega prevoznika BRTC z devetimi sedeži za ženske), ko smo na Asad Avenue, ulici blizu mojega doma v Mohammadpurju, naleteli na shod. Več deset žensk s transparetni in plakati je glasno vzkilkalo gesla proti diskriminaciji žensk in za kaznovanje vojnih zločincev iz leta '71. Pogledi so se obrnili za njimi, ko je naš avtobus peljal mimo. Sedela sem na enem izmed sprednjih "ženskih sedežev". Ozrla sem se okoli sebe po obrazih ostalih žensk, ena od njih je nosila niqab (muslimansko žensko pokrivalo, ki zakrije celoten obraz razen območja oči; ne gre ga mešati z burko). Na njih se je zrcalil ponosen, pomeljiv nasmešek.
Bangladeš je še vedno ena najrevnejših držav na svetu. In ponavadi so prav ženske tisti sloj družbe, ki revšino najbolj občuti. Številne ženske imajo v tradicionalni bangladeški družbi še vedno predvsem vlogo mater in gospodinj - od tod tudi dejstvo, da je v javnem življenju manj žensk, saj se številne med njimi zadržujejo povečini doma. Moški potomec je še danes bolj zaželjen od hčera. Zakaj je temu tako, pojasni eden izmed znancev, ki v kratkem pričakuje prvorojenca. Dekleta, hčere, odidejo, ko odrastejo in se poročijo, pripadajo nekomu drugemu (moževi družini, kamor se tradicionalno odselijo), fantje pa ostanejo s starši in skrbijo zanje. Čeprav predvsem v srednjem in višjem sloju bangladeškega prebivalstva družina nima več tovrstne tradicionalne podobe, priokus preteklih nazorov še vedno živi. Dekleta so bila dojeta kot breme družine, kot lačna usta, ki jih je potrebno nahraniti, nato pa oddati nekomu drugemu. V južnoazijski regiji je še danes relativno močno prisotnen, čeprav zakonsko prepovedan, pojem dote, ki je predstavljal hudo finančno breme družini neveste. Dekleta so zato poročali vedno mlajša, saj starejše kot je bilo dekle, večjo doto je morala ženinu plačati njena družina.
Ta pojav pa se je začel spreminjati s še eno kompleksno zgodbo bangladeškega življenja: tekstilno industrijo. Ženske, ki predstavljajo veliko večino zaposlenih v tej panogi, so, prej odvisne od moških članov družine, dobile priložnost postati vredne, produktivne članice družine in družbe. Z dohodkom, ki so ga začele prinašati v družino, so preložile prezgodnjo poroko in si izborile del finančne neodvisnosti. Žal pa kljub temu položaj delavk v tekstilni industriji ni rožnat. Plače so nizke celo za revni Bangladeš in delovni pogoji pod vsemi mednarodnimi standardi. Tekstilni delavci so med najranljivejšimi v Bangladešu in le malo pomoči imajo, ko se želijo postaviti zase in svoje pravice.
Po zrušenju stavbe s tekstilnimi tovarnami v Savarju na obrobju Dhake, kjer je umrlo več kot 1000 ljudi, so ulice okoli ruševin preplavili svojci žrtev s fotografijami pogrešanih. Pregled teh fotografij pokaže, da je velika večina žrtev žensk, teh skoraj suženj, ki jim mizerna plača pomeni upanje, da se iztrgajo iz temnega kroga najranljivejše skupine prebivalstva. Po svetu so se pojavile zahteve po bojkotu svetovnih znamk, ki imajo svoje tovarne v Bangladešu. Pa vendar - koliko koristi lahko bojkot bangladeške tekstilne industrije sploh prinese? Če bi svetovne korporacije svojo proizvodnjo zaradi slabih pogojev dela preselile drugam (kot je to že storil Disney), bi številne delavke ostale brez edine rešilne bilke, ki je pomenila začetek emancipacije bangladeških žensk iz najrevnejših družin. Rešitev je drugje in se mora zgoditi v Bangladešu samem: zaščita tekstilnih delavcev z zakonskimi akti in seveda kasnejše doslednje kaznovanje morebitnih kršitev. Proces se je vsaj na videz že začel z obljubo vlade o dvigu minimalne plače v tekstilnem sektorju in pregledu varnostnih pogojev v tovarnah po državi.

Razlog, zakaj imamo ženske svoj sektor na avtobusih, je poenostavljeno v tem, da nas zaščitijo pred neprijetnim stanjem med vožnjo v prenatlačenem avtobusu. Večina bangladeških žensk ne bo niti poskusila vstopiti na poln avtobus, če zanjo ne bo prostega sedeža. Vožnja bi namreč v tem primeru povzročila precejšnje nelagodje vseh udeleženih. To je namreč družba, kjer moški načeloma ne bo ponudil ženski roke v pozdrav, če tega ne stori sama, temveč le vljudno pokimal z nad srcem sklenjenima rokama. Fizični kontakt med nepoznanima osebama nasprotnega spola je pač redek in ljudje ga niso vajeni. Je pa na avtobusu številka 27 nujen, če nimaš sedeža. Zatorej se mnogokrat vprašam, kaj je v resnici razlog, da ženske posedejo na tistih nekaj sedežev blizu izhoda. In zakaj se domneva, da se ne morem povzpeti na avtobus, če sedeža ni na voljo. Konec koncev sem se leta vozila z najbolj polnimi ljubljanskimi avtobusi, kjer nikomur niti na misel ne pade, da bi mi odstopil sedež, če nisem noseča ali med starejšimi občankami. Strah pred neprimernim fizičnim kontaktom, ki vodi v zavijanje žensk v vato (in hijab) v javnem življenju, kaže na dojemanje žensk kot krhkih objektov, ki povzročajo nelagodje. Treba jih je ločiti in ohraniti skromne, čiste in nadzorovane. In ženske temu sledijo tudi same, ko raje čakajo na naslednji avtobus, ker ta, ki je ravno peljal mimo, nima varnega zavetja "ženskega sedeža," varnega mehurčka, ki so ga navajene. Same sebe vidijo take, kot jih vidi moško usmerjena družba. Tu pride do izraza moja tujska čudaška "neženstvenost," nad katero se moški v Bangladešu večkrat začudijo; pa naj gre za potovanje brez družbe prijateljev ali dejstvo, da sama nesem svojo prtljago.
Morda "ženski sedeži" vendarle niso namenjeni nam, ženskam. Namenjeni so moškim, ki si želijo predstavnice ženskega spola v svoji družbi ohraniti ločene od sebe. Ločene od moči, ki jo posedujejo, enakopravnosti in sistema, kjer šteje sposobnost (se prvi preriniti mimo moškega, visečega z vrat avtobusa in si skomolčiti svoj prostor v gneči), ne pa biološki spol.

Moje bangladesko zivljenje

Silly me.

V vrtincu politicnega dogajanja, porusenih tovarn in (nazadnje) poplavljenih ulic sem popolnoma spregledala dejstvo, da moji bralci pravzaprav ne vedo nicesar o mojem bangladeskem zivljnju, kot sklop "Moje bangladesko zivljenje" pravzaprav narekuje.

Precej stvari je danes drugacnih, kot je bilo konec februarja, ko sem se se pred zoro vracala po nasi ulici z avtobusnega postajalisca, kjer me je odlozil avtobus iz Kolkate. Takrat so ulice rjovele v revolucionalnem duhu mladih, ki so zahtevali spremembe. Ni slo le za zeljo po mascevanju vojnih zlocinov izpred 40 let. Mladim je bilo dovolj praznih obljub, korupcije in stagnacije, v kateri se je znasel Banglades. Banglades je vstopil v novo bengalsko leto (enkrat aprila) s precej negotovosti. V prihodnjih mesecih se bodo zgodile parlamentarne volitve, kar ozracje se stopnjuje. V ulicno dogajaje so skozi zadnja vrata kot protiutez mladim s Shahbaga vstopili Hifazat e Islami, skrajna islamska skupina, ki je vstala v zahtevah po kaznovanju takoimenovanih "ateisticnih blogerjev," spletnih aktivistov, ki naj bi po njihovo zalili Islam in preroka Mohameda. Njihovih 13 zahtev poleg tega zahteva se kup drugih, za sekularni Banglades pogubnih tock, kot je locevanja moskih in zensk v javnosti, krcenje nekaterih aktov, ki zagotavljajo zenskam enakopravnejsi polozaj v bangladeski druzbi in se marsikaj drugega. V noci s prve nedelje na ponedeljek v mesecu so ulice sredisca Dhake dobile podobo vojnega prizorisca, ko je v spopadih med skrajnezi in policijo umrlo neznano stevilo ljudi. In nekje vmes se je zgodil Savar, ki se je z naslovnic casopisov umaknil sele v pricakovanju prvega ciklona sezone, ki je ponovno pustil za sabo na tisoce ljudi brez domov in imetja.

...

Ayonova fotografija, posneta med nemiri na ulicah Dhake je postala fotografija tedna v uglednem The New York Timesu. Le nekaj dni prej je ena izmed njegovih fotografij pristala v The Guardianu. A zadnji tedni zanj niso bili lahki. Reportazna fotografija je posel, ki ti vzame precejsen del mirnega spanca. Toliko trupel, kot jih je videl med rusevinami Rana Plaze in ulicah mesta, kjer je odrasel, je na njem pustilo pecat. Matt je sredi dogovarjanja za sluzbo v elitni ameriski soli v mondenem predelu Dhake. In jaz? Ponudili so mi sluzbo v turizmu, na projektu novega koncepta trajnostnega turizma.

Spremembe se dogajajo s tako hitrostjo, da jim tezko sledim.

Nekoc sem sedela v natlacenem jeepu z nekaj ur potovanja za sabo in se lepim kosom poti pred nami, neprespana, lacna, z bolecimi udi. V zelji premagati mucni trenutek sem zaprla sem oci in pomislila, kje bi ta trenutek rada bila. Hm, bila bi nekje na poti v neznani kraj, mimo mene bi drvela osuplivo lepa pokrajina. V sebi bi cutila tisto scemece vznemirjenje, ki ga cutis, ko pricakujes nove avanture. Ja, potovala bi. Nato sem odprla oci in se zavedala, da tocno to pravzaprav pocnem.

Ko odprem oci, si zelim biti v Bangladesu. Zelim se jeziti nad slabimi odtocnimi kanali, ki botrujejo skoraj meter globokim rekam, kjer so obicajno ceste. Zelim poslusati glasbo na glasnem, razmajanem avtobusu na poti do moje pisarne. Ne predstavljam si, kako bi ne cutila vec lahkotnega vecernega vetrca ko drvis na riksi proti domu. In glej ga vraga, vse to je pred mano, ko odprem oci.

Vem, da se vedno nisem povedala kaj veliko vec o mojem bangladeskem zivljenju, ampak pocasi, tja se pridemo.

Kdo je napravil Vidku srajcico

Kos oblacila, ki ga je Ayon nasel na prizoriscu porusene Rana Plaze nekaj dni po tragediji, dokazuje, da smo se kako del sistema, ki je pred slabima dvema tednoma zakrivil smrt vec kot 500 ljudi. Ali smo lahko del sistema, ki bo izkoriscanje delavcev v tekstilni industriji obrnil v drugo smer, pa je vprasanje, na katerega ima v zadnjih dneh prav vsak drugacen odgovor...

Oblacilo je bilo sesito za znano verigo diskontnih trgovin, ki ima prodajalne sirom Slovenije.

Po tovrstnih tragedijah se vedno zacne ugibati, katere znane korporacije so imele sklenjene pogodbe s prizadetimi tovarnami. V zadnji tragediji se najveckrat omenja spanski Mango (ki je povezavo s tovarnami v Rana Plazi sprva sicer odlocno zanikal, nato pa so le priznali, da so z eno od tovarn imeli sklenjeno poskusno pogodbo), angleski nizkocenovni Primark in vseprisotni ameriski veletrgovec Walmart. Ko sledis zgodovini podobnih nesrec, je prav slednji nekaksna stalnica, za katero se zdi, da je skupna tocka prav vseh tovarn v Bangladesu. Razlog je v nacinu delovanja Walmarta. Korporacija nima sklenjene ene same pogodbo z eno (ali nekaj) tovarnami, ki bi izdelovale oblacila po njihovem narocilu. Walmartovi agentje na sejmih in predstavitvah proizvajalcev iscejo izdelke, ki bi jim bili vsec in na podlagi koncnega izdelka sklenejo narocilo za doloceno stevilo kosov. Ker tako vsaka tovarna izdeluje le nekaj posameznih modelov oblacil, je njihova proizvodnja precej razdrobljena. Nadzor nad delovnimi pogoji prav vsake tovarne posebej bi stalo precej vec, kot bi bila korporacija pripravljena odsteti. Walmart (in stevilni drugi) je znan po poceni izdelkih in zato je ena izmed njihovih zahtev pri izdelavi in uvozu cim nizja cena.

Primark in stevilni drugi so se ze posuli s pepelom in obljubili financno pomoc zrtvam tragedije v Savarju. Lepa poteza, cetudi le v bran javne podobe, a to ni in ne more biti dovolj, ce se bodo tovrstni dogodki se napraj ponavljali. Banglades je mocno odvisen od izvoza tekstila in zato je to vsekakor gospodarska panoga, ki je vredna spodbujanja. Pa vendar bi bilo najprej treba poskrbeti, da ne bo vir revscine, izkoriscanja in popolnoma nepotrebnih smrtnih zrtev.

Narejeno v Bangladesu

Skupina devetih ljudi je bila tri dni ujeta pod rusevinami stavbe, med njimi devetnajstletno dekle, delavka v tekstilni tovarni, ki je se pred kratkim stala na tem mestu. V zepu, kjer so bili ujeti, so imeli na voljo nekaj vode, hrane in kisik, a ne prav dosti. Veckrat so slisali mehanicne zvoke resevalcev nekje za njihovo krsto iz cementa in zeleza, a so le ti vedno zamrli skupaj z upanjem na resitev. Kmalu so skoraj popolnoma obupali. Na listke papirja so napisali svoja imena in naslove in jih stlacili pod obacila, da bi svojcem olajsali identifikacijo njihovih trupel, ce jih kdaj najdejo. Po treh dneh so jih vendarle resili in  ker so preziveli, je dekle zgodbo kasneje v bolnisnici lahko zaupalo novinarjem lokalnega casopisa. Mnogi drugi svojih zgodb ne bodo nikoli povedali.

Sreda je bila soncen in soparen dan, vlaga v zraku se je ze nekaj dni stopnjevala proti nevihti, ki neznosen krog vrocine za nekaj ur prekine. Bil je drugi dan 36-urnega vsedrzavnega hartala, sklicanega zaradi tega ali onega razloga, od te ali one politicne skupine. Obicajen dan v Bangladesu. Potem pa se je zjutraj zrusila devetnadstropna stavba in pod sabo pokopala na tisoce ljudi.

V teh dneh se mi spomin veckrat vraca k nekemu dnevu, se enem obicajnem dnevu v Bangladesu, le manj soparnem, ko smo s prijatelji obiskali Ashulio, predmestje Dhake, kjer je konec novembra v sumljivih okoliscinah v pozaru umrlo vec kot sto ljudi, delavcev v se eni tekstilni tovarni. Le nekaj dni kasneje se je zgodna ponovila na drugem koncu mesta. Med pogovorom z okoliskimi prebivalci, nekaterimi med njimi delavci v zgoreli tovarni in svojci umrlih, smo razbrali dvom o uradni razlagi dogodkov. Ne le dvom, trdno prepricanje, da je bil pozar podtaknjen, delavcem pa je bila z zaklenjenimi vrati nastavljena past, namenoma ali nenamenoma. Uradne stevilke smrtnih zrtev niso niti slucajno prave, so nam povedali. Iz razlicnih ust smo slisali o 800 do celo vec kot tisoc umrlih. Nekaj pa je jasno, ne glede na govorice: delovni pogoji v tovarni so bili neprimerni, varnostni sistemi, neobstojeci pravzaprav, pa so ocitno zatajili. V tovarni ni bilo pozarnega alarma, niti pozarnih izhodov in izkusnje zadnjih dni iz mojega lastnega stanovanja mi pravijo, da so standardi gradnje precej pod nivojem zahtevane varnosti na Zahodu.

Savar je mesto na severozahodnem obrobju metropolitanske Dhake. Do srede ga je vecina ljudi poznala  po nekaksnem pomembnem drzavnem spomeniku. Zunaj Bangladesa ga ni poznal nihce, kljub temu, da je marsikdo nosil spominek iz tega kraja. Rana Plaza je bila stavba, ki je gostila nekaj tekstilnih tovarn, trgovin in banko. Na obicajen dan je tam delalo vec tisoc delavcev. V torek so stavbo evakuirali. Na enem izmed stebrov so namrec opazili razpoke. V sredo zjutraj so lastniki tovarn delavcem ukazali, naj se vrnejo na delovna mesta. Trgovine in banka so (verjetno predvsem zaradi hartala) ostale zaprtih vrat.

Po zadnjih podatkih je resevalcem izpod rusevin uspelo izveci krepko preko 400 trupel. Vec deset ljudi je bilo skoraj cudezno potegnjenih iz rusevin, a ta stevilka se z vsakim dnem zmanjsuje. Danes je verjetno zadnji dan, ko se iscejo prezivele. Verjetnost, da bi kdo prezivel brez hrane in vode, je z vsakim dnem manjsa. Ljudje s fotografijami v rokah obupano tavajo po prizoriscu, iscoc kakrsnekoli novice o svojcih, med trupli ali v bolnisnicah. Med tem jezne mnozice zahtevajo aretacije odgovornih, od lastnika stavbe do inzenirjev, ki so zgradili stavbo in jo potrdili kot varno. Svoje frustracije izrazajo z zaziganjem vozil in napadi na tekstilne tovarne, katerih lastniki delavcem niso odobrili prostega dneva, da bi se lahko udelezili protestnih shodov.

Pred nekaj dnevi sem na eni najvecjih mestnih trznic iz kupa oblacil na eni od stojnic izbrskala hlace pri nas zelo dobro poznanega in priljubljenega spanskega proizvajalca. Na vecini so sicer izdajalski nasitek odrezali, a na nekaterih je ostal in razkrival izvor oblacila. Ne gre za ponaredke, saj resnici na ljubo Zarini ponaredki v Bangladesu ne bi imeli posebnega smisla. Ta znamka je tu popolnoma nepoznana, saj nima svojih trgovin. Ima pa svoje tovarne. In obcasno se iz teh tovarn na lokalne trznice razlije nekaj kosov oblacil, ki se nekako izmuznejo strogemu nadzoru. V sali sem to poimenovala pravicna trgovina po bangladesko. Izhodiscna cena je bila 450 tak, kar je nekje 4 in pol evra, na koncu sem placala 350 tak. Prodajalec je bil mlad fant, presramezljiv, da bi mi izmeril obseg pasu za lazji nakup. Ko sem postavila ceno 300 tak, je odvrnil, da je to nabavna cena. Moje izkusnje z barantanjem mi pravijo, da sem, ne glede na to, kako poceni sem jo odnesla, hlace precej preplacala. 3 evre za hlace, ki bi v Sloveniji stale - recimo, ce poznam Zarine cene - vsaj 20 evrov in se to je bila cena precej napihnjena. Seveda to ni nic novega, boste rekli. Jasno je, da oblacila, ko dosezejo nase trgovine, izgubijo realno ceno. Jasno je tudi, da so izdelana za smesno nizko ceno, to ve prav vsak, ki se je kdaj jezil nad po dveh pranjih raztegnjenem kosu precenjenega oblacila nekega pri nas priljubljenega spanskega proizvajalca oblacil.

Kitajska v zadnjih letih postaja predraga. Stevilna podjetja svojo proizvodnjo selijo v Banglades, ki je zaenkrat se obcutno cenejsi. Tekstilna industrija zaposluje ogromno ljudi in je prisotna v vseh kotickih dezele. Daje kruh vsem slojem ljudi, od navadnih delavk za sivalnimi stroji do vodji tovarn v klimatiziranih pisarnah nekje v Gulshanu in tujim vlagateljem na poslovnih vizah z vseh koncev sveta, ki sodelujejo z bangladeskimi tovarnami. Pravzaprav tezko mine dan, ko ne srecas nekoga, vpetega v kolesje tekstilne industrije. Mladi nizozemski raziskovalci v iskanju drugacne zivljenjske izkusnje, ki raziskujejo zivljenjske pogoje delavcev, prijazna Filipinka na imigracijskem uradu, s katero se smejis obupni birokraciji, vodja tehnicnega oddelka tovarne, ki objokuje dejstvo, da se je moral v Banglades preseliti s Kitajske. Vse te svetovne tekstilne korporacije v Bangladesu nimajo svojih lastnih tovarn. Najemajo podjetja, ki potem v lokalnih tovarnah sivajo po njihovem narocilu. Pred casom se je za trenutek zbudila vest zahodnih potrosnikov in v jeznih kampanjah so s pritiski na korporacije zahtevali vecji nadzor nad tovarnami, v katerih nastajajo oblacila za svetovni trg. Ves ta bes, skupaj s trenutnimi (beznimi) protesti tu in tam po svetu, je pravzaprav le pesek v oci in dokazuje precej slabo poznavanje sirse slike problema.
Tu je, za zacetek, vprasanje otroskega dela. Vecje tovarne z mednarodnimi pogodbami si ne drznejo vec uporabljati otroske delovne sile (nekatere tovarne, med drugim zgorela tovarna v Ashulii imajo nad vhodi celo nalepke, ki to ponosno razglasajo), a to samo po sebi se otrok ni spravilo nazaj v sole in na otroska igrisca. Ce otroci niso smeli vec delati v velikih, legalnih tovarnah, so nasli delo v nelegalnih, s se slabsimi delovnimi pogoji, ali preprosto v drugi panogi. Boj proti otroskemu delu ni tako preprost, resitev ni le gola prepoved. Otroci, ki so prisiljeni delati, so v tem polozaju zaradi revscine in njihov, ce tudi mizerni, dohodek njihovi druzini morda pomeni razliko med polnim in praznim zelodcem, med zivljenjem na cesti ali vsaj pod streho borne barake. Zato je prepoved le prvi korak, ki mu mora slediti se precej naslednjih korakov, ce zelimo priti problemu do dna.
V indijski Kolkati sem obiskala mlado nevladno organizacijo, nekje sredi kaosa betonske dzungle. Ustanovitelj je bil mlad fant, mlajsi od mene, iz zvezne drzave Bihar, ki je pred manj kot letom dni zacel iz dobesedno nicesar. S prijateljem naju je sprejel v prostorih njihove organizacije, ki ni vec kot revna dvonadstropna stavba z nekaj okoliskimi barakami. Zacel je popolnoma sam in do sedaj pritegnil se nekaj somisljenjakov, ki prav vsi delujejo brez placila. Vsi so studentje, s predavnanji in popoldanskimi sluzbami, ki vmes najdejo cas za pomoc otrokom, ki so jih resili iz primeza revscine in otroskega dela. Otroke iscejo po restavracijah, cajnicah, ulicah, kjer delajo in poskusajo prepricati starse, da bi bla izobrazba za te otroke boljsa nalozba. Otroci zivijo v prostorih, ki jih s svojim lastnim denarjem najemajo zagnani clani organizacije, tam pridobivajo izobrazbo in bolj brezskrbno otrostvo. Ustaviti otrosko delo je glavni cilj organizacije.
Zahtevati, da so pogoji tovarn v skaldu z normativi v dezeli, kot je Banglades, je pravzaprav smesno. Ti normativi so namrec se vedno precej nizki. Pa se tiste, ki obstajajo, je lahko obiti s podkupninami. Ker velike tekstilne korporacije, katerih oblacila nosimo, oblacila dobavljajo preko pogodbenih izvajalcev, je nadzor tezji, saj delovnih pogojev ne vzpostavijo sami. Ce je podkupljivi inspektor zagotovil, da razpoke v steni tovarne ne predstavljajo nevarnosti, potem je temu ze tako. Nihce ne bo preveril dvakrat. Pritiski na proizvajalce so zaradi velikega povprasevanja ogromni. Proizvajalci poskusajo izpolniti norme in te pritiske najbolj obcutijo sivilje v tovarnah. Stevilni hartali zadnjih mesecev so tekstilni industriji povzrocili veliko skodo. Delo je zastalo, posiljke so zaradi zaustavljenega prometa obticale in nezadovoljni poslovni partnerji se zaradi nestabilne politicne situacije ze obracajo proti Vietnamu in Kambodzi, katerih izvoz tekstila se je v zadnjih mesecih obcutno povecal. Razlog, da Banglades se vedno ostaja v prednosti, so poceni stroski izdelave; ti so tisti, ki privlacijo podjetja, da svoje tovarne selijo v Banglades. Dvig standardov (tako varnostnih, kjer bi bil, glede na sedanje stanje, financni vlozek precejsen, kot delovnih in s tem plac delavcev) bi jasno pomenil dvig stroskov. Dviga stroskov prav gotovo ne bi zeleli nositi proizvajalci, niti izvozniki. Posledicno bi se dvignila cena koncnega izdelka v trgovini nekje v modernem nakupovalnem srediscu v vzporednem potrosniskem svetu. Dvig cen bi razjezil potrosnike in povzrocil nekonkurencnost proizvajalca, ki bi zahteval zvisanje standardov na zacetku verige. Po drugi strani bi drazja proizvodnja pomenila, da bangladeska tekstilna industrija ni vec konkurencna. Proizvajalci bi pobrali sila in kopita v drugo drzavo pri dnu cloveske prehranjevalne verige. Zgodilo bi se, kar se dogaja z naso tekstilno industrijo, ko je proizvodnja preprosto predraga, stevilne sivilje pa so ze davno brez zaposlitve.
Lahko se tako kazemo s prstom na pogoltne uvoznike, izkoriscevalske lastnike tovarn ali brezbrizne politike, dejstvo je, da se veriga konca pri nas samih, potrosnikih. Ne zavedamo se, da imamo v denarnicah moc, da tovrstni sistem podpiramo. Seveda je lahko zavzdihniti, da si dragih oblacil niti ne moremo privosciti, da o problematiki nimamo dovolj informacij, da ni alternative. Grdobije se vsaj dogajajo dalec od dosegov nase zavesti in tako lahko zvecer mirno zatisnemo oci v pizami, sesiti v tempirani bombi. Ponosno locujemo odpadke, saj zivimo na ekolosko zavednem kontinentu, ki pusti, da njegovo umazano delo opravi zlobnez tam dalec cez Ural.
Koliko izmed nas bi bilo pripravljenih placati nekoliko vec za kos oblacila, ki bi bil sesit v cloveka vrednih pogojih? Brez izgovora o plitkih denarnicah, ko so nase omare polne oblacil, ki jih redko oblecemo, prosim. Gre za necimernost, ki se ji nasa potrosnisko naravnana druzba pac ni pripravljena odpovedati. In ce se je tale zapis o slabih pogojih in izkoriscanju in kapitalisticnem nacinu delovanja sveta koga vsaj malo dotaknil, da se je zamisli nad nepravicnostjo sveta - nehajte. Nehajte in pojdite naprej s svojim zivljenjem, v katerem ste tako ali tako proti sistemu nemocni, saj dokler po oblacila zaidete v katerokoli od trzno naravnanih tekstilnih korporacij, je vasa skrb le se en dokaz vase zagledane zdolgocasenosti Zahodnega sveta, ki ga bo neiskrena zaskrbljenost minila se preden predvidoma danes tezka mehanizacija dokoncno zravna z zemljo ostanke stavbe v Savarju.

Manj kot glamurozna pesnitev

Burigange ne boste nasli na nobenem svetovnem seznamu. Vsaj nobenem omembe vrednem ne. Manjka ji velicine. Je brez mogocne zgodovine. O njej nikoli nihce ni spisal pesnitve. Celo njeno ime je ime podloznice, velikih besed nevrednega stranskega junaka, katerega vloga v bollywoodskem filmu je zgolj osvetliti sijaj nekoga bolj obozevanega.

Pa vendar je Buriganga mila boginja in grozeca nevarnost in ranjena zival in zivljenjska energija, vse ob enem, vse v temnem kraljestvu, ki objema jug Stare Dhake. Buriganga je reka, ki ji Dhaka dolguje svoje zivljenje.

Njen dom je dezela voda. Vodovje narekuje ritem vdihovin izdihov rizevih polj, raztresenih vasi, nestrpnih popotnikov, rise zemljevid vodnih poti, ki se spreminjajo in preoblikujejo povrsje z vsako novo sezono monsunov. Reke, recice, nepoimenovani tokovi so ozilje, ki nosi zivljenje gor in dol po dezeli. Ljudje zivijo z rekami in njihovimi muhami. Buriganga se v tem svetu ostaja skoraj neopazena v senci vecjih tokov. S severa se, opremljena s stopljenim himalajskim snegom, vali mogocna Jamuna, ki jo visje po toku ves svet pozna pod ponosnim imenom Brahmaputra. Z druge strani Indije proti Bengalskem zalivu reka Padma nosi velicastne mite in legende svojega avatarja svete reke Ganges.

Po slednji je Buriganga poimenovana. Njeno ime, ime starke, razkriva njen izvor, ki se zdi v zmedi pritokov in recic popolnoma izgubljen. Nekoc je bila stranski tok mogocne Padme, a so stoletja monsunov preoblikovala povrsje in njuna tokova locila. Ime - Stara Ganges - ostaja.

Pravzaprav se je Buriganga vendarle znasla na nekaj svetovnih seznamih, takih precej necastne vrste. Redno se uvrsca med najbolj onesnazene reke na svetu, zahvaljujoc tezki industriji in pomanjkanju zadovoljivega kanalizacijskega sistema v milijonski Dhaki. Stopnja onesnazenosti je tako huda, da ze desetletja v njenem nederju ne prebiva nobeno zivo bitje.

Zato pa je zivljenje na njenem povrsju toliko bolj zivahno. Sadarghat je srce, ki poganja kri po lenem toku, glavni arteriji velemesta. Od tu na pot krenejo ladje vseh velikosti in oblik. Sem taiste ladje prinesejo potnike iz daljnih mest vzdolz dezele voda, tezke vrece, ki jih sem in tja po nabrezju prenasajo skljuceni mozje, zaboje sadja, sanje o mestnem zivljenju. Majhni leseni colni ob stranskih ghatih cakajo na potnike, da jih popeljejo cez reko, majhne lesene lupine na eno veslo proti tezkim tovornim ladjam. Na drugi strani lenobne temacne vode se rojevajo ladje, njihovo rojstvo pospremljeno z enakomernimi udarci tezkih kladiv ob kovino in slavljeno z ognemetom svetlih isker varilcev.

                                 

Ob Sadarghatu navzdol po vodni poti je moja najljubsa trznica, kjer na ozki, blatni ulici ni niti centimetra prostora med stojnicami z zelenjavo, sadjem, zacimbami, rizem, med pisanimi riksami, ki se borijo za prevlado, hitecimi pesci in tistimi skljucenimi mozmi s tezkimi vrecami na plecih. Na koncu te trznice je majhen ghat, do rjave vode vodce stopnice. Skupine ljudi se vzpenjajo po strmih stopnicah od colnov privezanih ob vznozju. Mozje v preprostih, spranih oblacilih z mili v rokah se priblizajo reki, operejo svoja oblacila in zabredejo v mrko, skrivnostno vodo za dnevno kopel. Okoli njihovih koscenih teles se siri bela milna pena, mocan kontrast ob temni crnini Burigange. Smrad je vcasih tako neznosen, da se ti, nevajenemu bridkega okolja ljudi, ki zivjo z reko, zvrti in ob pomoci neusmiljene soncne pripeke se ti pred ocmi megli in ti obraca zelodec. Decek z vedrom pride po stopnicah do reke, nezno odrine smeti s povrsja in zajame vodo za kuho, umivanje, vabljive sadne sokove na ulicnih stojnicah.

To je zivljenje povsod vzdolz reke. Na nasprotnem bregu se izkrcava ob zvokih petja in oddaljenega ritma bobna. V pisane sarije ovite zenske zabredejo v reko, nosec podobo hindujskega bozanstva na majhnem oltarju. Ena izmed zensk pristopi do mene, sedece na robu odtocnega kanala, ki v reko zliva nove in nove kolicine odpadnih voda, in mi ponudi nekaj kosckov lubenice, jabolka in melone. Z nasmehom vzamem ponujeno. Ob robu se kopicijo plasticne vrecke, pomesane z gnilim sadjem.

Stran od Stare Dhake reka tece skozi drobovje milijonskega mesta. Nemo tece in ne obsoja zivljenja, ki se napaja ob njej. Zivljenja, manj kot glamuroznega, zivljenja, ki se ni obrnilo tako, kot so mnogi nacrtovali. Sivorjava betonska stavba, ki bi lahko bila tovarna ali zapor ali... Resnica je nekje vmes, sivorjava stavba je bordel. Za hisami, ki stojijo tik ob bregu, cepijo moski vdrtih lic in si izmenjujejo inekcijske igle. Starec z enakomernimi zamahi vesla na krmi usmerja coln, na katerem se pred soncem pod deznikom skriva par - on v elegantni crni obleki, ona v svetlecem pisanem sariju. Njen sari pisan kot gnilo sadje, napol naplavljeno na obrezje. Njegov obraz zamisljen in odsoten kot obraz sepavega beraca ob enem izmed pristanov. Na sirokem odprtem prostoru nasproti veter jezno buta ob vrste in vrste pisanega perila in nato snezno belega, tako kljubovalno belega ob nakopiceni nesnagi, ki jo reka pobira in prenasa s sabo skozi velemesto. Nesnaga, kot prstni odtisi velemesta, tisoc let nerazgradljiv podpis cloveskega mravljisca in njihov zgodb, Ekoloska "tu smo bili" katastrofa.

Buriganga je izgubljena za vec zivljenjskih dob prebivalcev njenega velemesta. Brezobzirno gospodarjenje je nekoc vitalno stransko junakinjo mogocnejse reke spremenilo v temacno karljicno svojega lastnega manj kot glamuroznega kraljestva. A za svoje kraljestvo in podloznike, ki se nanjo zanasajo s svojim zivljenjem, skrbi vestno in nesebicno.

Brez.

Takoimenovani Geneva Camp pred radovednimi pogledi varuje vrsta rokodelskih delavnic. Nemalokrat sem se peljala mimo na riksi na poti do imigracijskega urada na drugi strani masivne reke plocevine, imenovane Mirpur Rd, ki tece nedalec stran. Ob robu ulice stojijo CNG-ji - motorizirane rikse - cakajoc na popravilo. Ob delavnicah so kupi zeleza, lesa, gume. Kadarkoli sem se peljala mimo, sem cutila poglde, uprte vame, poglede izpod z znojem prepojenih cel, poglede delovnih, vedno nasmejanih moz. Nikoli nisem niti pomislila, da ozki prehodi med kolibami vodijo do vzporednega sveta, eksoticnega celo v norisnici Dhake.

MALI PAKISTAN

Pravijo, da je Hindujska ulica v Stari Dhaki najgosteje naseljeno obmocje na svetu. Obisk Geneva Campa v Mohammadpurju to trditev z beznim zamahom roke postavi na laz. Ozki prehodi, po sredi katerih tecejo odtocni kanali polni smrdljive odpadne vode, locijo cloveska bivalisca, za katera bi morali definicijo hise uporabiti precej svobodno, ce bi jih zeleli poimenovati tako. Skoraj vse stavbe delujejo dograjene le do polovice, kot da se graditelju ne bi zdelo vredno dela dokoncati; morda, ker nekdo mislil, da bo naselje nic vec kot zacasna resitev. Le da tu odrasca ze (vsaj) druga generacija. V aprilski sopari so vrata v domovanja brez okenj odprta, nekatera so zastrta z zivobarvnimi zavesami. Ker so stavbe tako tesno skupaj, je zasebnost luksuz, ki je prebivalcem naselja popolnoma nepoznan. Domovi so odsev zunanjega sveta - ozke, temacne ulice svoje vzdusje prenesejo tudi v notranjost. Nekaj kvadratnih metrov velik prostor predstavlja vse, kar je tem ljudem dom. Siroka postelja na koncu prostora, nad njo police, ob stenah kaksna omara ali dve, televizija in ob vratih kuhalnik. Na teh nekaj kvadratih zivi cela druzina, vec generacij skupaj. Da bi ta zalostni oris svojega doma naredili vreden zivljenja, so ljudje uporabili trik, ki je, kot kaj kmalu opazis, skupni imenovalec domov v Geneva Campu: stene so prepleskane v zivahne barve, ponekod z igrivimi vzorci, polepsane s slikami veselih krajev, kjer ljudje niso pozabljeni od vedno prezaposlenih politikov. Krajev, kjer imajo ljudje svoj dom, ne le sobico v drzavi, ki ne ve prav dobro, kaj z njimi.

Geneva Camp je drugacen kraj od tistega zunaj za locevalnim zidom obrtnih delavnic. Med zidovi odmeva hindujska glasba. Nad procelji his plapolajo pakistanske zastave. Jezik, ki se zivahno razlega od klepetavih ljudi je urdu ali hindujscina. Napisi na stenah in nad vrati domovanj mi v spomin priklicejo tesnobo mojih prvih tednov v Bangladesu, ko se nisem poznala bangladeske pisave, kajti ti napisi so ponovno v meni nenavadnih, mehkih vijugah popolnoma neznane pisave.

Naselje je mesto v malem. Struktura tega mesta odslikava vsako drugo skupnost cloveskih domovanj. Kamp je razdeljen na sektorje in nekateri predeli so vidno boljsi od drugih. To se vedno ne pomeni vec kot nekoliko sirse ulicice in za odtenek vecji domove. Ce dovolj dolgo vandras po labirintu ozkih prehodov, naletis na trznico s sadjem ter zelenjavo in majhne restavracije, od katerih omamno disi po mesu na zaru. Ob hisah je tu in tam privezana koza, ki obcasno popestri igro hihitajocih se otrok. Teh je preprosto ogromno. Podijo se odraslim med nogami, se prerivajo, lovijo, pretepajo in so pri tem po otrosko glasni. Zenske, ki dogajanje opazujejo s svojih pragov, nosijo v narocjih najmlajse, okroglolicne mulcke z velikimi rjavimi ocmi.

Njihov svet ima vse, kar mesto potrebuje, vsaj tako se zdi na prvi pogled. Tako zelo dobro zrcali zunanji svet, da prebivalcem niti ni potrebno prestopiti meje mehanicnih delavnic. In mnogi med njmi je resnicno ne, pa ne zavoljo udobja njihovega malega koscka sveta.

BIHARI

Ko so se sile leta 1947 namenile razdeliti indijsko podcelino, je delitev potekala predvsem na podlagi vere vecinskega prebivalstva na posameznih obmocjih. En del je predstavljala vecinsko hindujska Indija, drugi pa pretezno muslimanski Pakistan. Prvo tezavo, ki je nastala pri delitvi, je predstavljalo dejstvo, da sta bila dva velika muslimanska dela vsak na svojem koncu nekdanje zdruzene Indije. Kljub vsemu so ju zdruzili pod enim imenom - Pakistan. Del vzhodno od Indije se je kasneje preimenoval v Vzhodni Pakistan. Druga tezava pa je bila, da je v praksi delitev, kot si jo je politika zamislila, takorekoc nemogoca. Tako na eni kot na drugi strani so ostale skupine ljudi, ki so bile po etnicni ali verski pripadnosti drugacne od vecinskega prebivalstva. Izbruhnili, ali bolje recno, nadaljevali so se, medetnicni spopadi, katerih posledica je bila selitev celih mnozic ljudi z ene strani novozarisane meje na drugo.

Na obmocju danasnje indijske zvezne drzave Bihar in se nekaj drugih drzav je zivela etnicna manjsina muslimanske vere, katere etnicni izvor je segal na obmocje danasnjega Pakistana, a razen jezika in vere s tistim delom takrat se enotnega teritorija ni imela nic skupnega. Po delitvi Indije so se v strahu pred napadi vecinskega hindujskega prebivalstva kot stevilni drugi odlocili poiskati nov dom v novonastalem muslimanskem Pakistanu, v njegovem vzhodnem delu.

Drzava Pakistan, sestavljena iz dveh popolnoma razlicnih delov, ki jima je bila skupna le vera, ni delovala tako, kot bi si marsikdo zelel. Kljub temu, da naj bi bila oba dela enakovredna kosa celote, se je kaj kmalu izkazao, da temu ne bo tako. V zahodnem Pakistanu je bilo skoncentirirane vecina politicne moci in kapitala. Ob nastanku Pakistana je kot edini uradni jezik obveljal urdu, prevladujoci jezik Zahodnega Pakistana.

Povezave z Zahodnim Pakistanom so priseljencem iz Biharja, ki se jih je zaradi njihovega izvora prijelo ime Bihari, v Vzhodnem Pakistanu prinesle veliko prednost pred vecinskim bengalskim prebivalstvom. Ker je bil urdu njihov materni jezik, so Bihari zasedali vecino drzavnih sluzb, kar je pri bengalskem prebivalstvu sprozilo neodobravanje do etnicne manjsine.

Med tem pa je v Vzhodnem Pakistanu rastlo tudi nezadovljstvo s centralisticno oblastjo. Leta 1952 je izbruhnilo gibanje, ki je zahtevalo, da se tudi bengalscina prizna kot uradni jezik drzave. Dve desetletji kasneje se je ljudstvo Vzhodnega Pakistana odlocilo, da ima dovolj in razglasilo neodvisnost. Sledila je devetmesecna vojna, ki se je koncala z ustanovitvijo drzave Banglades.

Bihari, katerih polozaj v zdruzenem Pakistanu je bil vec kot dober, so neodvisnosti nasprotovali. Mnogi med njimi so v vojni aktivno sodelovali na strani pakistanske vojske. To je povzrocilo med bengalskimi prebivalci se vecji odpor, ki je vodil v odkrito sovrastvo. Po vojni so se Bihari, sedaj ponovno manjsina v novonastali drzavi, znasli sredi vrtinca povojnih obracunavanj in etnicnega nasilja.

IZBRISANI

Geneva Camp in podobna naselja po drzavi so nastala v letih po osamosvojitvi z namenom zascite osovrazenih Biharijev pred nasiljem. Takrat je bilo zgrajenih 66 kampov in ta stevilka do danes ostaja nespremenjena. Po nekaterih raziskavah pa naj bi se po drugi strani stevilo ljudi, zivecih v teh naseljih, skoraj podvojilo., cemur botruje predvsem visoka rodnost. Tako se na majhnem, klavstrofobicnem prostoru stiska veliko prevec ljudi. V enem druzinskem domovanju biva povprecno 7 - 10 ljudi. Ta izjemna gostota prebivalstva te udari v obraz takoj, ko stopis med ozke prehode. V popoldanskem casu se tare ljudi, ki vsakodnevne aktivnosti preselijo na prosto, da bi ubezali tesnobnim sobicam.

Zivljenjski standard v naselju je izredno nizek. Zaradi slabega odtocnega sistema je pomanjkanje ciste vode velik problem. Celotno naselje - okoli 70.000 prebivalcev - si deli le 273 stranisc, od katerih niti ne delujejo vsa, in 36 koplanic, od tega je vecina pod milim nebom. Od stranisc se se posebej v vrocini siri neznosen smrad.

Po osamosvojitvi Bangladesa se Bihari kar naenkrat niso pocutili zazeljene v drzavi, v kateri so prebivali. Ta jim je ponudila v izbiro bangladesko drzavljanjstvo ali preselitev v Pakistan, kar se je izkazalo za racun brez krcmarja. Dve tretjini sta zaradi negotove prihodnosti izrazili zeljo, da bi se odselili v drzavo, katere jezik so govorili. Vendar pa pakistanska vlada nad tem ni bila niti najmanj navdusena. Sele leta 1974, dve leti in pol po koncu vojne, je vlada sprejela okoli 170.000 Biharijev. Vse do devetdesetih let so z razlicnimi dogovori med Pakistanom, Bangladesem in Indijo vzbujali upanje ljudem brez drzave, a vecina uresnicitev obljub ni nikoli docakala, saj je Pakistan sprejel le se omejeno stevilo beguncev. Izgovarjali so se na pomanjkanje financnih sredstev, politicno nestabilnost in dejstvo, da bi bilo za drzavo, utrujeno od medetnicnih bojev, prevec sprejeti se eno manjsinsko skupino v taksnem stevilu. Po njihovo bi naj bil za polozaj Biharijev tako ali tako odgovoren Banglades kot naslednica nekdanjega zduzenega Pakistana.

In tako so leta tekla, pravni status Biharijev pa se vedno ni bil urejen. V kampih so ze odrascale generacije, rojene leta po osamosvojitveni vojni. Ta generacija je zavracanje Bangladesa, tako na institucionalni ravni kot vsakodnevno diskrminacijo vecinskega prebivalstva, verjetno dozivljala se mnogo tezje kot njihovi starsi. Konec koncev niso imeli z osamosvojitveno vojno prav nic, odrasli so v tej drzavi, ne pa v Indiji ali Pakistanu. In kot so skozi desetletja potihnile obljube pakistanske vlade, da bodo omogocili vrnitev druzin v Pakistan, tako so med mlado generacijo Biharijev zamrle zahteve po preselitvi. Banglades vidijo kot svoj dom in bolj kot beg v drugo drzavo si zelijo, da bi jim sedajsnja dala priloznost. Vrhovno sodisce jim ocitno v tej zelji prikimava, saj je pred kratkim dolocilo, da ima skupina desetih Biharijev, rojenih po osamosvojitvi, pravico do drzavljanstva ter s tem tudi volilno pravico. Ta zmaga je odprla pravno pot za resevanje polozaja tudi preostalih 300.000-in nekaj Biharijev. Vendar pa je bila to le kaplja v morju, saj se na zakonski ravni se nic ni premaknilo v smeri resitve.

Bihari so ljudje brez drzavljanjstva, brez drzave. Povecini pa so tudi brez vsakega premozenja. V drzavi, ki je tako ruralno usmerjena kot Banglades, je dejstvo, da ne posedujejo nikakrsne zemlje, velik hendikep. Zaradi pomanjkanja kvalitetne (in financno dosegljive) izobrazbe je pismenost izredno nizka. Zunaj mej svojega naselja se srecujejo s sovrastvom, predsodki in diskriminacijo. Stevilne sole zavrnejo ucence, ko zvedo za njihovo poreklo, sole znotraj naselji pa se srecujejo s pomanjkanjem sredstev in uciteljev. Zaradi pomanjkanja izobrazbe ni primernega dela, ki bi posameznike in druzine potegnilo iz kroga revscine. Mnogi opravljajo slabo placana, nekvalificirana dela, kot je voznja riks. Ker je zunanji svet do njih bolj mracen in tesnoben kot so mracne in tesnobne ozke ulicice njihovih naselji, stevilni za vedno ostajajo v varnem zavetju begunskih taborisc.

Bangladeska in pakistanska vlada pa nista edini, ki sta te ljudi izbrisali. Bihari so ostali tudi brez mednarodne podpore, saj ne ustrezajo niti velikim definicijam, postavljenim s strani velikih komisaritov za razlicne zadeve pri Zdruzenih narodih.

UNHCR definira begunce kot ljudi, ki zadostujejo naslednjim kriterijem: zivijo zunaj drzave, katere drzavljani so oziroma drzave izvora, so brez zascite in se bojijo pregona. Ceprav bi po teh kriterijih lahko steli Biharije za begunce, UNHCR nadalje navaja, da oseba preneha biti begunec, ko se preseli v drzavo, ki je vir razlogov za prve tri tocke. Bihari so se sami prostovoljno preselili v takratni Vzhodni Pakistan in od tedanje pakistanske vlade uzivali popolno zascito. Njihov polozaj se je pravno zapletel sele vec kot dvajset let kasneje.

Predvsem za malde, rojene v samostojnem Bangladesu, je identiteta se en pojem, katerega pomanjkanje cutijo. Za razliko od njihovih starsev ali starih starsev mnogi ne cutijo vec povezave s Pakistanom in se identificirajo kot prebivalci Bangladesa. Po drugi strani pa so se vedno vpeti v okolje znotraj naselji, v katerih so odrascali - s pakistanskimi zastavami, jezikom urdu in sanjami starejsih o vrnitvi v drzavo, ki jih nikoli ni v resnici hotela.

Stevilni vidijo resitev v asimilaciji v vecinsko bangladesko druzbo. Vendar to ni lahka naloga, predvsem pa ni odlocitev le na strani Biharijev. Dokler jih bo vecinska druzba zavracala, bo pot izza rokodelskih delavnic precej kratkega dosega.

V popoldanskem casu se prehodi labirinta Malega Pakistana napolnijo s solarji, ki se v licnih solskih uniformah in s torbami na ramenih vracajo iz sol. Nevladne organizacije so prepoznale stisko ljudi in z izobrazbo se stvari morda premaknejo na bolje. Se vedno pa je prevec mladih, tudi najmlajsih otrok, ki sole ne obiskujejo.

Do mene je nekega dne pristopila deklica v pisanih oblacilih, nosec lonce s kosilom v hiso naprej po ulicici. Imela je velike rjave oci, katerih pogled je deloval preresno in prevec odraslo za njeno otrosko pojavo. Imela je kaksnih 16 let, sem ocenila. Ogovorila me je v lepi, tekoci anglescini. Presenecena nad njenim znanjem jezika sem jo povprasala, kje se ga uci. "Moja anglescina je tako dobra, ker sem ze na kolidzu," mi je odvrnila. In pri tem so se njene rjave, odrasle oci zasvetile od ponosa.