(Ne)svoboda govora in spletni aktivisti

Vpliv spleta in druzabnih omrezji na revolucije narodov je v zadnjih letih ze precej razclenjena tema. Sirsim mnozicam dajejo moc, da se povezejo, obvescajo in organizirajo lazje, ot so se v preteklosti. Ker danasnje revolucije potekajo preko spleta in po med mladami obozevanih druzabnih omrezjih, se ne gre cuditi, da se prve iskre teh revolucij zanetijo prav med mlado generacijo. Spletna druzabna omrezja so mladim priblizala aktivizem in postavila na laz stereotipne predstave njihovih starsev o otopelih, nedruzabnih individualistih, ki so lepote zunanjega sveta zamenjali za mrke sobe in neproduktivno bolscanje v zaslon racunalnika.

Internet da aktivistom moznost, da so slisani na preprost, poceni in relativno svoboden nacin, vsaj v osnovi. Svoboda interneta pa je seveda pojem, ki se danes zdi pecej utopicen. Medtem, ko je moja generacija odrasla s tem pojmom kot necim samoumevnim, so se stvari od takrat precej spremenile. Ne le na podrocju priljubljene in vserazsirjene izmenjave datotek preko spleta, cenzura je prisotna takorekoc v vsakem zaprasenem koticku cyber-prostora. Ponekod so dolocena druzabna omrezja povsem blokirana (Kitajska, naprimer, je Facebook nadomestila s svojo razlicico, ki je po videzu kopija originala - oh, kako zelo kitajsko od njih - a je podvrzena strogi cenzuri objavljanja.), ponekod "le" stvar nadzora. Svoj cas je internet omogocal svobodo govora, danes je ta precej omejena, pa ne le s splosno znanimi mejami, ki varujejo svobodo drugega. Na dan, ko je bila znana sodba proti Delwarju Hossainu Sayeediju, enemu izmed vojnih zlocincev, je bil Facebook v Bangladesu nedostopen od dopoldneva do vecera. To pa se v zadnjih dneh zdi le se nepomembna anekdota, saj so na povrsje stopile grobe krsitve tako zelo cislane svobode govora, necesa, kar (Zahodni?) svet postavlja takorekoc za temeljni kamen demokracije.

V noci s prejsnjega ponedeljka na torek so oblasti aretirale tri blogerje, avtorje na vecih aktivisticnih blogih. Eden izmed trojice je student bengalscine na Univerzi v Dhaki. Po besedah prijateljev in sosolcev je bil odpeljan izpred studentskega doma sredi noci v neoznacenem kombiju.

Predstavniki policije so kasneje izdali, da so bili blogerji pridrzani zaradi sirjenja protiislamskih sporocil. Njihove bloge so deaktivirali, eden izmed blogov, Amarblog, pa je v znak protesta na svoji strani objavil sporocilo, da so sokirani zaradi spoznanja, da znotraj vlade delujejo militantni fundamentalisti ter vlado obtozili, da je bloge zaprla zaradi napacnih razlogov. Napis bodo, pravijo, umaknili, ko bodo vsi blogerji spet na prostosti.

Zaprtje blogov je delo BRTC, bangladeskega urada za upravljanje s telekomunikacijami, pri katerem je ustanovljena posebna enota, zadolzena za boj proti spletnemu kriminalu.

V prvi polovici marca se je vlada pozitivno odzvala na vedno glasnejse pobude za obracunananje s takoimenovanimi "ateisticnimi blogerji," ki pa so ideolosko (in tudi v dejanjih) povezani z gibanjem Shahbag. Ustanovljena je bila posebna skupina za preucevanje zapisov na druzabnih omrezjih, ki bi lahko bila proti Islamu oziroma zanj zaliva. Pobuda za preiskovalno skupino je prisla iz vrst islamskih izobrazencev iz zdruzenja Hifazat e Islami. Gre za skupino, katere baza je v Chittagongu in ima za sabo tako Jamaat e Islami kot BNP.  Njihovi predstavniki so vladi predali seznam 84 "ateisticnih blogerjev" in drugih, ki bi naj sirili propagando proti Islamu. Zahtevajo tozbe proti njim in stroge kazni.

Med tem se pred Univerzo vrstijo protesti v podporo zaprtim aktivistom, ki jih organizirajo studentje in profesorji Univerze. Po njihovih besedah je edini zlocin blogerjev zahteva po drzavi brez vojnih zlocincev in skrajne islamske stranke Jamaat e Islami. Vse glasnejse so obtozbe o krsitvah pravice do svobode govora. Na te tozilec odgovarja z besedami, da le-to vsi uzivajo, vendar pa zaljenje vere drugega ni svoboda govora. Aretiranim po zakonu grozi do deset let zapora in vrtoglavih 100.000 evrov denarne kazni.
Nekateri politiki znotraj koalicije, ki jo vodi Awami League, slednji ocitajo neskladnost dejanj. Pred casom je AL pokazala pripravljenost za politicno prepoved Jamaat e Islami (ceprav kljub obljubam o pripravi zakonskega akta pravzaprav ni storila v tej smeri nic konkretnega), a po drugi strani, ji ocitajo, sprejema zakone, pisane na kozo tej isti stranki. Soditi vojnim zlocincem (po zakonu lahko sodijo tudi politicini stranki, ne le posameznikom) in hkrati sodelovati in podpirati stranko, katere vidni clani sedijo na zatoznih klopeh, pac ne gre.
Po drugi strani pa so blogerski aktivisti vse bolj tudi zivljenjsko ogrozeni. Skrajni islamisti so zahtevali smrt najostrejsih kritikov in do sedaj je bilo izvedenih ze kar nekaj fizicnih napadov nanje. Ahmed Rajib Haider je bil eden izmed pobudnikov gibanja Shahbag. Kot ostali blogerji je bil kriticen do islamisticnih skrajnezev, zaradi cesar je po besedah sorodnikov prejemal tudi groznje. 15. februarja je na svojem aktivisticnem profilu na Facebooku pozval k bojkotu podjetji in institucij v lasti clanov in podpornikov Jamaat e Islami. To je bil njegov zadnji zapis, saj so ga nekaj ur kasneje napadli pred njegovim domom v Dhaki in zabodli do smrti. Krutost, s katero je bil umor storjen (policija je nasla maceto, s katero je bil umorjen) in dejstvo, da se napadalci niso dotaknili racunalnika, ki ga je imel s sabo, sta takoj jasno pokazala, da je slo za mascevanje. 2. marca je policija prijela tri osumljence, pripadnike Jammat Shibir, studentske frakcije Jamaat e Islami, ki so umor aktivista tudi priznali.
V Bangladesu ocitno ni ravno pravi cas biti jasnh in glasnih stalisc. Ali pa je ravno sedaj cas, ko morajo biti spletni aktivisti odlocnejsi kot kdajkoli prej. Mnogi med njimi se upraviceno bojijo za svoja zivljenja, kljub temu, da objavljajo pod psevdonimi. Internet danes ne nudi vec svobodnega prostora in varnega zavetja anonimnosti, temvec je dostikrat ravno obratno - omogoca nadzor sleherne misli mladih revolucionarjev. To je razlog, da se blogerji posluzujejo skrajnih varnostnih ukrepov, da bi le svoje delovanje ohranili v tajnosti. Objava enega samega zapisa lahko vkljucuje verigo sodelavcev in nesteto IP naslovov s celega sveta. In to - to je se vedno car interneta.

Drzava in religija

USTAVA

1) Bangladeska ustava je bila sprejeta 4. novembra 1972 in stopila v veljavo 16. decembra 1972, na prvo obletnico osamosvojitve. Danasnja verzija se od tiste takoj po osamosvojitvi razlikuje v precej pomembnem detajlu, nakazanem ze v drugem odstavku preambule. Prav ta podrobnost je danes eden izmed kljucev za razumevanje globljega konteksta politicnega dogajanja, v katerega je vpetih - na taksen ali drugacen nacin, na tej ali oni strani - precej mladih.

Danasnja preambula navaja kot osnovna nacela Ustave zaupanje in vero v Vsemogocnega Alaha, nacionalizem, demokracijo in ekonomsko ter socialno pravicnost. Sprememba, ki je tako kljucna, je bila uvedena 7. junija 1988 z 8. amandmajem, ki je spremenil 1. del, 2, clen Ustave in dokoncno izpodrinil  besedo "sekularizem" iz bangladeske ustave. Danes je v njej Islam definiran kot drzavna religija. To pa je v popolnem nasprotju z enim izmed osnovnih nacel, na katerih je bil zgrajena Ustava leta '72 in s tem samostojni Banglades. Prvotna razlicica preambule je namrec namesto vere v boga (Alaha) navajala sekularizem. To je bila ena izmed razlik med novonastalim Bangladesem in nakdaj bratskim Pakistanom, ki so jih takratni pisci Ustave zeleli poudariti. Ob nastanku je Ustava celo veljala za eno naprednejsih v svetu.

2) Deli bangladeske Ustave, ki govorijo o religiji:

- 1. del, 2A clen, ki definira drzavno religijo: "Drzavna religija Republike je Islam, vendar se lahko ostale veroizpovedi v Republiki udejanjajo v miru in harmoniji."

- 2. del, 8. clen, 1A odstavek: "Absolutno zaupanje in vera v Vsemogocnega Alaha bo osnova za vsa dejanja"

- 3. del, ki opisuje osnovne pravice, v 28. clenu, 1. odstavku pravi, da "drzava ne bo diskriminirala nobenega drzavljana na podlagi religije, rase, kaste, spola ali kraja rojstva." V nadaljnih clenih 3. dela Ustava navaja, da nikomur na podlagi zgornjih lastnosti ne bo omejeno gibanje na javnih povrsinah ali vkljucevanje v izobrazevalne ustanove, nikomur zaradi njih ne bo onemogoceno sluzbovanje v drzavnih sluzbah."

2. del, 41. clen: "Svoboda religije"

(1) "Predmet zakona, javnega reda in morale"

a) "Vsak drzavljan ima pravico uciti, prakticirati ali propagirati katerkokoli vero"

b) "Vse verske skupnosti imajo pravico ustanavljati, vzdrevati in upravljati svoje verske institucije"

(2) Ta clen pravi, da nihce, ki se vkljucuje v kakrsnekoli izobrazevalne ustanove, ne bo vkljucen ali prisiljen sodelovati v verskih obredih, ce ne gre za njegovo lastno vero.

Sekularizem se nikoli ni v resnici prijel, dokoncno pa ga je iz Ustave crtal general Ziaur Rahman, vojaski poveljnik drzave v letih 1975-77. Odlok je kasneje potrdil 2. bangladeski parlament.

PRAVNO TLAKOVANA POT SPREMEMBAM

Januarja 2010 je bangladesko vrhovno sodisce odlocilo, da parlament nima pristojnosti razveljaviti Ustave in razglasiti vojaski rezim (ki je v Bangladesu vladal sredi sedemdesetih). Posledicno ne more uzakoniti dejanj (nezakonitega) vojaskega rezima (v tem primeru - med drugim - ukinitev sekularizma kot enega izmed temeljnih nacel drzave). Ta razsodba je odprla pot k ponovni vzpostavitvi izvornih stirih nacel, med katerimi je bil tudi sekularizem.

Druga pomembna sodba na poti k sekularizaciji Bangladesa je sledila julija 2010. Leta 1971 so bile verske stranke v duhu sekularizacije prepovedane, a vojaski rezim je to spremenil s 5. amandmajem. Vrhovno sodisce je vecino tega 5. amandmaja razveljavilo. V preteklosti so bile nekatere skrajno islamske stranke zaradi netenja nemirov in protidrzavnim dejanjem ze prepovedane.

POVEZAVE,  MOC IN VPLIVI

Vecina obtozenih vojinih grozodejstev, ki jim sodijo na za to posebej ustanovljenem sodiscu, prihaja iz vrst skrajno islamisticne stranke Jamaat e Islami. Stranka je zaveznica glavne opozicjske stranke BNP in najvecja islamska stranka v Bangladesu., ki pa ima se vedno relativno malo sedezev v trenutni sestavi parlamenta. Kljub temu dejstvu ima stranka izreden vpliv, ne le skozi zaveznistvo z BNP. V njihovih rokah je, naprimer, precej kapitala. Najodlocilnejsi dejavnik pa je verjetno mednarodna podpora tej stranki. Stranka ima povezave tako z oblastmi v drugih muslimanskih drzavah, pa tudi na prvi pogled precej nepricakovanega zaveznika - ZDA. Odziv ameriske vlade na stopnjujoce nasilje v Bangladesu je bil do sedaj precej medel in omejen na "zaskrbljenost" in "poziv k umiritvi nasilja." ZDA v resnici rabijo zaveznika v regiji, muslimanskega zaveznika in Banglades kot muslimanska drzava se zdi za to popoln prav zaradi prej omenjenih povezav z ostalimi drzavami, ki islamsko usmerjenost drzave podpirajo.
Vprasanje religije v drzavni ureditvi v zadnjem casu brbota v obliki mehurckov, ki se razpocijo na povrsju, a vode ne razburkajo dovolj. Gladovne stavke mladih aktivistov v zahtevi po ustavitvi najvecje islamske stranke so sicer razprave prerinile med osrednje novice in politicne komentarje. A vprasanje je, koliko je v interesu vladajoce Awami League, ki ima trenutno v rokah skarje in platno, vodo razburkati do te mere, da bi se zgodile kjucne spremembe. Z blizajocimi volitvami in niti priblizno brezpogojni podpori ljudstva bi se kaj kmalu lahko zgodilo, da bi AL vodo razburkala do te mere, da bi preobrnili lastni coln. Zato namesto tega raje umirjajo razmere in ne zavzamejo trdnega stalisca glede stranke, prepoved katere aktivisti zahtevajo. Se vec, poskusa stopiti na stran tistih, ki cutijo, da so bila njihova verska custva v zadnjih tednih in mesecih globoko prizadeta. Prva ministrica drzave je obljubila, da bo drzava  bolj strogo preganjala tiste, ki bodo zalili vero in celo ustanovila posebno komisijo, da bo tovrstne incidente preiskovala. Ta ukrep je sprejela predvsem zaradi jeznih pozivov po ukrepanju proti domnevno protiislamskim zapisom, ki se sirijo predvsem preko druzabnih omrezji in blogov.

MLADI

Mladi, rojeni precej po osamosvojitveni vojni, so tisti, ki igrajo pomembno vlogo pri risanju poti, ki jo bo v prihodnosti ubral Banglades. Na eni strani je mladina na "Kroziscu mladih," kot se zadnje tedne popularno imenuje trg Shahbagh. Ti kot drugi korak po obsodbah vojnih zlocincev zahtevajo vrnitev sekularizma in prepoved stranke Jamaat e Islami. Njeni pripadniki so v tednih od prvih obsodb sprozili val nasilja. V spopadih s policijo je bilo do sedaj ubitih vec deset ljudi na obeh straneh in nekaj nakljucnih mimoidocih. Stevilka z vsakim hartalom raste. Nemir so izrazali z zaziganjem in napadanjem vozil - redno so se pojavljala porocila o napadih na vozece vlake in avtobuse na relaciji med glavnim mestom in Chittagongom na jugovzhodu ter Sylhetom na severovzhodu - ter celo z organiziranimi napadi na manjsinske nemuslimanske skupnosti. Po Dhaki je bilo do sedaj podstavljenih vec eksplozivov (Pravzaprav tako pogosto, da se niti ne omenjajo vec. K sreci se vecinoma koncajo le z materialno skodo), mnogokrat organizirano, na vec koncih hkrati; med drugim 8. marca, na Svetovni dan zensk na zenskam posvecenem shodu na Shahbaghu.
Stevilne od teh napadov naj bi zakrivil drugi pol mladine, nasprotnih prepricanj od mladih podpornikov  gibanja Shahbagh. Napade na hindujske vasi po drzavi so po besedah pric izvajali otroci v zgodnjih najstniskih letih iz okoiskih madras. Madrase, islamske verske sole, zahodni mediji dostikrat (ne vedno  in povsem upraviceno, pravzaprav) povezujejo z vzgajanjem novih islamskih skrajnezev. Ti mladi so pod velikim vplivom svojih uciteljev in prihodnost Bangladesa je prav tako njihovih rokah.
Mladi so se prebudili in vzeli stvari v svoje roke, na obeh straneh. Volitve v Bangladesu se priblizujejo in drzavljani so precej razdeljeni. Lahko se zgodi karkoli - zmaga trenutno vladajoce Awami League ali opozicijske BNP. Jasno pa je, da mladi tokrat ne bodo molcali in bodo zahtevali prihodnost svoje domovine zase. Karkoli se bo zgodilo, sekularni Banglades najbrz se ni tako zelo uresnicljiv ideal.

Odlocnost

Pet mladih, ki so se odlocili gladovno stavkati, so v soboto prepeljali v bolnisnico. Stanje enega izmed njih je po porocanju medijev kriticno.

26. marca je Banglades praznoval 42. obletnico osamosvojitve. Na ta dan je bil razglasen za neodvisnega od Pakistana in zacela se je vojna, ki se je devet mesecev kasneje, 16. decembra, koncala  z nastankom nove drzave. Na vecer 26. marca 42 let kasneje se je skupina mladih aktivistov s Shahbagha odlocila, da poseze po drasticnih ukrepih za dosego cilja. Do danes se jim je pri gladovni stavki pridruzilo preko 20 ljudi in podporo jim je izkazalo se nesteto drugih. V svoji nameri so odlocni - prisegli so, da bodo vztrajali do smrti, ce bo potrebno.

Njihova zahteva je precej jasna: prepoved skrajno islamske stranke Jamaat e Islami in njihovega studentskega krila. Ali je za njihovo zahtevo kaj upanja, pa je precej manj jasno.

Jamaat e Islami je glavna zaveznica opozijcijske BNP, ki se bo z vladujoco Awami League konec leta borila na volitvah. Trenutno bi bilo napovedati zmagovalca izredno nehvalezno delo. Dejstvo pa je, da  je sojenje domnevnim vojnim zlocincem, ki je AL prineslo zmago na prejsnjih volitvah, danes Banglades precej razdelilo. Po mnenju nekaterih analitikov bi lahko podpora gibanju Shahbagh, ki ga ga BNP in drugi nasprotniki povezujejo z ateizmom (zlo besedo v njihovih slovarjih) in ga oznacujejo za protiislamskega, AL stala precejsnjega stevila glasov in precej verjetno tudi volitev. Verska custva so v drzavi, ki je v ustavi definirana kot islamska, precej obcutljiva zadeva.

Kljub temu, da ima Jamaat e Islami le nekaj sedezev v parlamentu, je njegov vpliv na politicno dogajanje nezanemarljiv. Ker je najvecja islamska stranka v drzavi z veliko vecino muslimanskega prebivalstva, sta si preko zaveznistva z njo, bolj ali manj odkrito, politicne tocke nabirala oba vodilna igralca v bangladeski politicni igri. Pojavila so se namigovanja, da je AL sklenila dogovor, da obtozeni v sodnih procesih, ki po vecini prihajajo iz vrst Jamaat e Islami, dobijo le dozivljensko zaporno kazen. Ta teorija se je izkazala za majavo, ko so dvema od obsojenih dosodili smrt z obesanjem. Morda je slo za pritisk ulice, ki pa ga AL ob zacetku sojenj ni pricakovala in se je znasla v precepu. Mnozice se ne bodo vec zadovoljile z napol izpolnjenimi obljubami.

Kakorkoli, vpliv in podpora, tudi kapitala, najvecji islamski stranki sta velika in mogoce niti ni interesa, da bi stranki prirezali peruti. Prepovedati (vplivno) politicno stranko, predvsem tako, ki je na strani tvojih glavnih politicnih tekmecev na blizajocih se volitvah, pa je brez dvoma tudi hoja po tankem ledu. Kaj hitro se lahko pojavijo obtozevanja o politicnih cistkah, ki so ze sedaj glasna. Jamaat e Islami je hkrati ze napovedal, da se ne bodo vdali brez boja. V primeru poskusa prepovedi stranke so napovedali uborozen upor, ki bi, podprt s strani zaveznikov, v najbolj crnem scenariju vodil v drzavljansko vojno.

Med tem, ko podporniki stranke pogled na dogajanje izrazajo z nasilnimi demonstracijami, napadi na vozila, sovraznimi pohodi nad manjsinske etnicne skupine, se je skupina podpornikov mirnega zborovanja na Shahbaghu odlocila pravico poiskati tako, da so se obrnili proti lastnemu zdravju. Ko so nekateri izmed njih po stirih dneh brez hrane in vode pristali na intenzivnem oddelku bolnisnice, so dokazali, da od svoje prisege, da bodo, ce bo potrebno, za prihodnost Bangladesa tudi umrli, ne mislijo odstopiti.

Moj prvi (in upam da zadnji) Holi

Holi je najbolj nadlezen hindujski festival. Tu se niti ne bom spuscala v razlago, kaj festival predstavlja in kako se praznuje. Ce koga zanima, wikipedia ve skoraj vse. Vec kot jaz, ki se mi ni dalo narediti raziskave pred objav tega posta.

Kar ljudje, ki ta praznik poznajo le povrsno, odnesejo od rajanja, je nekaj litrov zivopisane barve, zlite po obrazu, telesu, oblacilih. Ce si tega zelijo ali ne. Ceprav gre za hindujski praznik, ga z veseljem praznujejo mladi in malo manj mladi tudi v Bangladesu. Najboljsi kraj za opazovanje (in udelezbo seveda, se enkrat poudarjam, pri tem nimas nobene besede) je Stara Dhaka in posebej ozke, romanticno starinske ulicice okoli takoimenovane Hindujske ulice. Ulice so preplavljene z barvo in mladino v vseh barvah in odtenkih. Dobesedno. Cilj zabave je svoje prijatelje in nakljucne mimoidoce politi s cim vec barve. Se slisi zabavno? Seveda se. Le da v resnici ni. Vsaj ne tako brezpogojno.

Ljudje na ulicah Bangladesa so vedno prijazni, otroci se zelijo s tabo rokovati, odrasli te pozdravljajo in sprasujejo po tvoji domovini, imenu, zakonskem stanu. A ta vljudnost je vselej v okviru neke spostljive distance. Distanca pa je obratno sorazmerna s kolicino barve, razlite po ulicah in verjetno tudi kolicino - presneto tezko dosegljivega - alkohola. Biti svetlopolto svetlolaso dekle na ulicah Stare Dhake v casu Holija ne pomeni nic dobrega. V tistem bolj saljivem delu, ko kmalu dekle ni vec ne svetlopolto ne svetlolaso, kot tudi v tistem bolj nadleznem, ko ljudje dobijo pogum se dotikati popolne neznanke, kar je drugace velik NE. Objemi so vedno nekaj, kar ti ogreje srce, a ne od popolnih neznancev, ki ti hkrati na glavo zlivajo vedro modre barve.

Pot domov je se en del Holija, ki hodi po robu med zabavnim in neprijetnim. Voznja z avtobusom od Gulistana na robu Stare Dhake do Mohammadpurja traja vsaj pol ure, ce ne se vec. V to ni vsteto cakanje na avtobus. Sreca pa taka, da je bil hartal in cesta posledicno prazna. Zanimiva stvar... Ljudje ponavadi strmijo vame, kadarkoli vstopim na bus. Kot da sem najbolj nenavadno bitje, kar so ga videli v zadnjem letu. Le kadar je moj obraz pisan od pol-prostovoljnega praznovanja nakjucnega hindujskega praznika, ne. Heh, vzeto na znanje.

Pravzaprav bi bilo prav lustno Holi se kdaj praznovati. Tistega iz naslova ne mislim resno. Le da prihodnjic vzamem se koga s sabo. Se tudi sama oborozim z barvo. Morda celo alkoholom (tradicija je pac tradicija...). In se sprijaznim z dejstvom, da barva pac ne gre s telesa kar tako zlahka. Roza prameni v laseh so konec koncev bili nekoc moderni, tam v casu Spice Girls, morda bodo nekoc spet. V casu Holija gotovo so, ceprav le za kratek cas.

Holi - najbolj nadlezen festival

P.S.: Zgornja fotografija, posneta s telefonom, je edini slikovni dokaz mojega prvega Holija. Zascititi fotoaparat pred barvo bi mi vzelo prevec casa in improvizacije in resnici na ljubo, to da si stanovanje delim s fotografom, ki skrbi za slikovno dokumentacijo, me je malce polenilo.

Opeke

Januarja smo s prijatelji obiskali tovarno opek na severnem obrobju mojega mesta.

Tu je kratek clanek, ki je nastal za e-fotopotep.

Opeke

Ali bi si zelela to sliko obesiti v svoji sobi?

To vprasanje mi je zastavil Ayon, ko sva sedela na tleh s hrbtom naslonjena na sterilno belo steno galerije v Dhammondiju. "Ne," je bil moj odgovor, brez, da bi mi bilo potrebno razmisliti. Debata z avtorjem slike se je blizala koncu in v pretekli uri sem imela dovolj casa, da razmisljam o njej. Debata je potekala v bengalscini in je bila za odprtje razstave v galeriji s tako sterilno belimi stenami precej burna. 

Kaj je bilo na sliki, ki je zavzemala celotno steno pred nama, pravzaprav tezko opisem. Umetnik, izpod cigar rok je prisla, nas je ze na zacetku opozoril, naj v njej ne iscemo logike, saj je ni. Logika, je povedal, je lahko najvecja prevara.

Slika je bila cistih, jasnih minimalisticnih linji, preprosto crno-bela. Znotraj okvirov se je skrivalo  neskoncno nepovezanih zgodb o materializmu, potrosnistvu, mehanicnosti zivljenj, ki jih zivimo. Pesem, ki mi je malce hudomusno prisla na misel, je bila Mechanical Animals Marilyna Mansona. Ljudje na sliki niso bili ljudje, ampak lutke, sestavljeni in razstavljeni po sklepih in sivih, razrezani z nozi in skarjami, z apaticnimi izrazi na obrazih.

Slika je v meni zbudila nesteto misli, ki so bezale od ene zgodbe/podobe do druge. Poskusale so se povezati in sestaviti v razumljivo interpretacijo. Ko so se zadovoljile s popredalckanjem dela slike, so se moje oci ustavile na drugi podrobnosti, ki je ze pospravljen predal ponovno stresla na tla v zahtevi po novi perspektivi. Slika me je begala in bi me begala vsak trenutek, ko bi zrla vanjo. Zato je nikakor ne bi zelela blizu sebe, zaradi svojega lastnega dusevnega miru. 

Posamezni detajli mojega zivljenja v Bangladesu me begajo podobno kot prizori s slike.

Nekatere stvari, vecino od njih, pravzaprav, sem sprejela za samoumevne. To ti pride v kri tekom potovanj. Kulturni sok, kot ga opisujejo popotniki, te ne prizadene vec v toliksni meri. Tu so smeti, vonji, nehigiena, prevec zacinjena hrana, tuji jezik, netocni odhodi avtobusov in podobno; a ponavadi vse to sestavlja le zanimive zgodbice za domace. Potem pa so stvari, kot zakaj se nihce ne vznemirja, ko na prometni ulici v centru Dhake raznese doma narejen ekspozivni koktelj? Pol ure po dogodku - minute, pravzaprav - zivljenje tece dalje, ljudje hitijo po svojih opravkih, lahkotno, brez posebne zelje po nadaljnem premlevanju dogodka. Brez epiloga.

Stevilne podobe iz vsakdanjega zivljenja mi dajejo vedeti, da tu nisem resnicno doma. Dejstva, da je bangladeska druzba precej konzervativna, se ne da spregledati. Pa ne gre za oblacila, ki jih nosim. Ali pa promet. Glasnost ulic. Ko se vozis z avtobusi opazis, kako ljudje vedno sedejo na sedez na prehodu, ceprav bi bilo toliko lazje se premakniti na sedez ob oknu, da potniku za njimi ne bi bilo treba plezati cez njih do prostega sedeza. Nacin govora, ki zveni tako zelo nevljudno, prepirljivo in ukazovalno. Bengalscina ne uporablja besede hvala, ima sicer nekaksen ekvivalent tej besedi, ki pa je ne slisis. Ob redkih priloznostih se zahvalijo z anglesko besedo thank you. Seveda so omenjene razlike vecino casa zabavne, a ob slabem dnevu ali trenutku slabosti, ki me preplavi, v meni sprozijo nevihto obcutkov in custev, ki jih ne znam sestaviti in povezati. Morda je tako namenjeno - v teh detaljih mojega bangladeskega zivljenja ni logike, so nakljucno nametane podobe, ki jih lahko vzames iz konteksta, interpretiras svobodno, z veliko mero umetniskega navdiha.

Logika je lahko najvecja prevara.

Banglades je poln majhnih podrobnosti, ki me begajo in polnijo moj tok misli. Med tem tokom misli se sicer naucim veliko, izvem in opazim stvari, ki meni obicajna dejstva postavijo v novo luc. Zato ga obozujem z vsem srcem in ta trenutek ne zelim biti nikjer drugje na svetu.

A stran od okolja, kamor je umescen z vsem svojim kolazem na novo odkritih podob, ga ne bi zelela na steni svoje sobe, da bi mi kratil spanec.

Prvi dez

Pred dvema dnevoma sem docakala svoj prvi bangladeski dez. Dejstvo, da zivimo v najvisjem nadstropju stavbe, pod plocevinasto streho, je ustvarilo obcutek ponesrecenega poletnega dopusta v prikolici. Le da so kaplje udarjale z vecjo silo in bolj vztrajno kot kadarkoli med ponesrecenimi poletnimi dopusti. Ko je dezevje ponehalo in sem stopila na ulico na poti v trgovino, sopara se ni popustila. Blizajo se najbolj naporni meseci v letu, s temperaturami preko 40 stopinj in tropsko vlago v zraku.

Smesno pri bangladeskih vodah je, da ne glede na to, da ves zahodni svet misli, da ve vse o njih, se ne bi mogli bolj motiti. Toliko mitov (in stereotipov), kot je stkanih o njegovih poplavah, jih najbrz ni o nobenem naravnem pojavu. Da, v casu dezevja je pod vodo precej vecji del drzave kot v susnem delu leta. In ne, to samo po sebi ni nobena naravna nesreca. Banglades zivi s naravnim ciklusom dezevnih dob. Poleti poplavna voda s polj odnese izcrpano prst in prinese svezo. Problem nastane, ce reke poplavijo vec, kot je obicajno. Besen kot je bil slisati tisti prvi dez zadnjic, glavni razlog poletne povodnji ni v dezevju, temvec v naraslih rekah visje po toku, v Indiji in na Kitajskem. Reke narascajo zaradi dezevja pod Himalajo in topljenja snega v visokogorju.

. . .

Banshkhali je mesto juzno od drugonajvecjega mesta Chittagong. Obmocje je dom nekaterih raztresenih hindujskih vasi. Z Ayonom sva se zacetek tega tedna, nekaj dni pred prvim dezevjem, zelela odpraviti tja. Ayon po fotografije, jaz po zgodbe. Na koncu se je moral Ayon odpraviti sam, saj so mu policisti popoldne pred odhodom dali jasno vedeti, da mene ne bodo spustili blizu. Razlog, ki ga ponudijo, je ocitno naucen iz nekega ucbenika za policiste, ki ga je spisal nekdo s policiske postaje v Chittagongu. (Ne)varnost. Le da tega ne znajo nikoli dokoncno definirati. Sama sem prepricana, da je razlog drugje, v zelji po tem, da bi nekatere stvari ostale tujcem prikrite. Pa ne le tujcem.

Ena izmed hindujskih vasi na tistem obmocju je, kot stevilne druge v preteklih tednih po vsej drzavi, pred dnevi dozivela razdejanje. Pa ne od narave, ne od vode, ki ji zahodni svet pripisuje vecino razdejanja v Bangladesu. Cloveske roke so bile tiste, ki so spremenile podobo vasi in zivljenja njenih prebivalcev. Se huje, po besedah vascanov so bili to otroci, mladostniki. Pozgali so hise in nagnali strah v kosti njihovim prebivalcem. Eden izmed starejsih moskih, ki je bil na obisku pri sorodnikih, jim ni uspel ubezati. Zaklenil se je v kolibo, kar je v mladcih sprozilo se vecji srd. S palicami so ga pretepli do smrti. Grozljive Ayonove fotografije prikazujejo kravo, hindujsko sveto zival, ki so jo napadalci simbolicno zivo zazgali (reva je bila dneve po napadu se vedno ziva kljub hudimi opekljinami). Ljudje so me sprejeli z nasmehi, pove Ayon. Z nasmehi? Da, samo smejijo se se, od soka. 

Dalec stran od tam, v glavnem mestu Dhaki, potekajo sojenja domnevnim vojnim zlocincem iz osamosvojitvene vojne leta 1971. Tedaj se je Banglades zelel odcepiti od Pakistana in v vojni, eni najbolj krvavih v prejsnjem stoletju, naj bi na stran Pakistancev stopilo tudi nekaj Bangladescev. Ti naj bi zakrivili smrti na tisoce sonarodnjakov in posilstva nepredstavljivega stevila zensk (po nekaterih ocenah naj bi bilo v devetih mesecih vojne posiljenih okoli 200.000 zensk, mnoge med njimi sistematicno v posebnih taboriscih. Zgodovinarji pripisujejo bangladeski osamosvojitveni vojni neslavni naziv prve vojne, kjer se je posilstvo uporabljalo kot mnozicno orozje). Proti enajstim od njih so pred meseci koncno spisali obtoznice in sojanja so se zacela. Trije so bili ze obsojeni, dva na smrt z obesanjem (eden v odsotnosti, saj je prebegnil v Pakistan), eden na dosmrtno zaporno kazen. Prav slednja obsodba je sprozila jezo v stevilnih ljudeh, zeljnih dokoncne resitve in med mladimi je po druzabnih omrezjih kot iskra zaokrozil poziv k gibanju, ki je preraslo v mnozicna zborovanja po celi Dhaki, s centrom na trgu Shahbag.

A ne delijo vsi enakega mnenja. Nekateri vidijo v obsojenih svetnike, ucenjake, pomembne ljudi za Islam. Sojenja in proteste oznacujejo za protibozje. Manjse skupine podpornikov obsojenih (gre za pomembne ljudi iz skrajno islamske stranke Jamaat e Islami) ustrahujejo drugace mislece in se spopadajo s policijo v nasilnih protestih. Vso dogajanje ocitno podziga radikalna (verska) prepricanja.

Dalec stran od ulicega dogajanja Dhake je skupina mladih ucencev iz bliznje verske sole verjetno pod ukazom uciteljev npadla hindujsko vas, jo pozgala in ubila enega cloveka. Niti en sam medij se ne zgane, ne tuj, ne domac. Ko je Ayon poskusal svoje fotografije prodati, so mu jasno dali vedeti, da jih ne zanimajo, saj bralci o tem nocejo brati. Umori in napadi na ljudi na podlagi verske usmerjenosti ne zanimajo nikogar vec. Niti zahodni svet se ne zgane. Ko se je podobno zgodilo v eni izmed budisticnih vasi, je bilo obmocje preplavljeno s tujimi medijskimi hisami. Hindujci pac niso obozevani budisti in v tisto vas ni bilo nikogar. Verjamem, da apatija bralcev in gledalcev ni razlog, da zgodba za medije ni zanimiva. Zelim, si, da ne bi bil.

Vodja opozicijske BNP, Khaleda Zia, zaradi po njihovo zreziranih sodnih procesov in smrtnih zrtev med protestniki, podporniki opozicije, ki se spopadajo s policijo, obtozuje koalicijo genocida, hujsega od tistega leta '71. Le da se zdi, da genocid iz leta '71 se vedno steje zrtve.